Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.”
To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija,”
je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 12 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času balkanskih vojn. V Koper je prišel z družino, star 14 let, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
“Bedno. Bedno. Marsikdaj se kot tujec počutiš drugorazredno, kot begunec pa še nižje. Ne vem, če je še kakšna skupina ljudi – mogoče brezdomci -, da je še nižje na socialni lestvici. To pomeni, da si čisto brez materialnih stvari, brez pozicije v družbi, brez dokumentov. Tisti, ki govorijo o izbrisanih kot špekulantih, nimajo pojma, kako je živeti brez dokumentov. Težko je, ko ostaneš brez vsega.”
Takrat se ni imel časa ukvarjati z “normalnimi najstniškimi problemi”. Mama mu je pred časom povedala, kako je bila vesela, da si ne on ne njegov brat nista želela motorja. Perica pravi, da sploh ni bilo tako:
“Seveda sva si želela motor, kdo si pa tega ne želi!? Samo ne upaš si odpreti ust, ker veš, da je motor nek luksuz, ki si ga niti približno ne moreš privoščiti. Kar šele, da boš imel potem vsakič denar za tankat bencin.”
Kmalu je ugotovil, da če ti kdo v Sloveniji reče, da si Bosanec, je to žaljivka. Takrat si je zaželel, da ne bi izstopal, da bi bil Slovenec, da bi bil enakovreden drugim. Potreboval je kar nekaj časa, da je ugotovil, da narodnost v bistvu ni tako pomembna, saj te ne opredeljuje kot človeka. Po njegovem mnenju nimamo pravice biti ponosni, da smo Slovenci, ali Bosanci, ali pripadniki katerega koli drugega naroda (ali da nas je tega sram), saj si tega nismo prislužili.
Danes je seveda vse drugače. Perica Jerković ima za sabo 12-letno kariero stand-up komika, razprodani monokomediji Rojen v Jugi in Zgodovina selfie butla, bil je Komikaza, eden od ustanoviteljev Panč festivala, tudi scenarist za kakšen televizijski šov. Zase pravi, da je v prvi vrsti stand-up komik.
“Komik kot oseba ima to hibo, da želi biti smešen in na ta način priznan v ožji in širši družbi. In potem ves čas, že od zgodnjega otroštva naprej so možgani naravnani tako, da nekaj ustvarjaš in ljudi s tem nasmejiš – ker potem dobiš to potrditev, ki jo potrebuješ. Ampak ni samo to. Ko se začneš ukvarjati s tem profesionalno, se ne moreš zanašati le na inspiracijo. Včasih se je treba tudi usesti, vzeti temo, ki ti je blizu, za katero čutiš, da imaš nekaj za povedat, in potem pišeš, obračaš besede, poskušaš narediti iskrico, tvoriš miselne oblake, nekatere pojme med sabo mešaš … Tudi tako bolj mehansko se da ustvarjati komični material, brez neke blazne inspiracije.”
Pri stand-up komediji ne gre torej toliko za improvizacijo, temveč za ustvarjanje gradiva, ki mora biti preverjeno – komiki uporabijo torej šale, ki sej jim občinstvo nasmeji. Perica se je v zadnjih letih preizkusil tudi v monokomediji (oz. dveh), to je bil nov izziv. Čar monokomedije je v tem, da nisi tako odvisen od publike kot pri stand-up komediji. Pri slednji je težava, ko odziva ni, saj so šale naravnane tako, da potrebuješ reakcijo. Pri monokomediji pa lahko le pospešiš tempo in ker ima rdečo nit, dramaturgijo, ni takšne težave, če se ljudje ne smejijo. Kaj torej komik naredi, ko pri stand-upu “nič ne vžge”?
“Umreš, umreš … (smeh) Tako kot v seriji Game of thrones. Umreš in upaš, da te bo kdo oživel.”
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.”
To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija,”
je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 12 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času balkanskih vojn. V Koper je prišel z družino, star 14 let, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
“Bedno. Bedno. Marsikdaj se kot tujec počutiš drugorazredno, kot begunec pa še nižje. Ne vem, če je še kakšna skupina ljudi – mogoče brezdomci -, da je še nižje na socialni lestvici. To pomeni, da si čisto brez materialnih stvari, brez pozicije v družbi, brez dokumentov. Tisti, ki govorijo o izbrisanih kot špekulantih, nimajo pojma, kako je živeti brez dokumentov. Težko je, ko ostaneš brez vsega.”
Takrat se ni imel časa ukvarjati z “normalnimi najstniškimi problemi”. Mama mu je pred časom povedala, kako je bila vesela, da si ne on ne njegov brat nista želela motorja. Perica pravi, da sploh ni bilo tako:
“Seveda sva si želela motor, kdo si pa tega ne želi!? Samo ne upaš si odpreti ust, ker veš, da je motor nek luksuz, ki si ga niti približno ne moreš privoščiti. Kar šele, da boš imel potem vsakič denar za tankat bencin.”
Kmalu je ugotovil, da če ti kdo v Sloveniji reče, da si Bosanec, je to žaljivka. Takrat si je zaželel, da ne bi izstopal, da bi bil Slovenec, da bi bil enakovreden drugim. Potreboval je kar nekaj časa, da je ugotovil, da narodnost v bistvu ni tako pomembna, saj te ne opredeljuje kot človeka. Po njegovem mnenju nimamo pravice biti ponosni, da smo Slovenci, ali Bosanci, ali pripadniki katerega koli drugega naroda (ali da nas je tega sram), saj si tega nismo prislužili.
Danes je seveda vse drugače. Perica Jerković ima za sabo 12-letno kariero stand-up komika, razprodani monokomediji Rojen v Jugi in Zgodovina selfie butla, bil je Komikaza, eden od ustanoviteljev Panč festivala, tudi scenarist za kakšen televizijski šov. Zase pravi, da je v prvi vrsti stand-up komik.
“Komik kot oseba ima to hibo, da želi biti smešen in na ta način priznan v ožji in širši družbi. In potem ves čas, že od zgodnjega otroštva naprej so možgani naravnani tako, da nekaj ustvarjaš in ljudi s tem nasmejiš – ker potem dobiš to potrditev, ki jo potrebuješ. Ampak ni samo to. Ko se začneš ukvarjati s tem profesionalno, se ne moreš zanašati le na inspiracijo. Včasih se je treba tudi usesti, vzeti temo, ki ti je blizu, za katero čutiš, da imaš nekaj za povedat, in potem pišeš, obračaš besede, poskušaš narediti iskrico, tvoriš miselne oblake, nekatere pojme med sabo mešaš … Tudi tako bolj mehansko se da ustvarjati komični material, brez neke blazne inspiracije.”
Pri stand-up komediji ne gre torej toliko za improvizacijo, temveč za ustvarjanje gradiva, ki mora biti preverjeno – komiki uporabijo torej šale, ki sej jim občinstvo nasmeji. Perica se je v zadnjih letih preizkusil tudi v monokomediji (oz. dveh), to je bil nov izziv. Čar monokomedije je v tem, da nisi tako odvisen od publike kot pri stand-up komediji. Pri slednji je težava, ko odziva ni, saj so šale naravnane tako, da potrebuješ reakcijo. Pri monokomediji pa lahko le pospešiš tempo in ker ima rdečo nit, dramaturgijo, ni takšne težave, če se ljudje ne smejijo. Kaj torej komik naredi, ko pri stand-upu “nič ne vžge”?
“Umreš, umreš … (smeh) Tako kot v seriji Game of thrones. Umreš in upaš, da te bo kdo oživel.”
Tokrat se bomo v Drugem pogledu odpravili dobrih 200 kilometrov severovzhodno od Ljubljane. Spoznali bomo namreč Karlo Varga, 27-letno Hrvatico, ki je iz Medžimurja v Ljubljano prišla zaradi študija arheologije. In čeprav je današnja sogovornica odraščala zelo blizu Slovenije, je Lani Furlan povedala, da se kljub temu Hrvaška precej razlikuje od Slovenije.
Alejandro Garcia je Perujec, ki živi v Sloveniji. Je tudi ekonomist, ki dela v čokoladnici! Čeprav je Darji Pograjc povedal, da ni najbolj zadovoljen s svojim znanjem našega jezika, ga je prepričala, da sta pogovor posnela v slovenščini. Drugi pogled tako danes o življenju v Limi in Velenju, o prednostih ter slabostih prvega in drugega, pa tudi o prometu, gorah in krompirju.
Pred desetimi leti se je Poljak Przemek Duszyński prvič preselil v Slovenijo. Drugič se je k nam vrnil leta 2020. »Včasih je bila Slovenija za Poljake država, kjer mora človek kupiti drago vinjeto, da pride do Hrvaške. Zdaj ni več tako,« mi je povedal, ko sva se srečala v Velenju. Tudi to nam je zaupal, da je pri nas našel najboljšo jed na svetu – rižev narastek.
Tokrat v Drugem pogledu prvič gostimo sogovornico iz Črne gore, in sicer Milico Vukićević, 22-letno študentko, ki se je v prestolnico preselila pred dobrimi tremi leti. V Slovenijo jo je torej pripeljal študij matematike, tu pa pozneje načrtuje ostati, tudi zaradi ljubezni do Slovenca. Kako lahka se je Milici zdela slovenščina in kakšno študentsko življenje ponuja Slovenija, slišite v naslednjih minutah. Pred mikrofon je Milico Vukićević povabila Lana Furlan.
Šest let živi v Sloveniji tokratna drugopoglednica. To je Argentinka, potomka slovenskih starih staršev, Nadia Magister, modna oblikovalka in solopevka. Odraščala je v glasbeni družini, zato je vedela, da je recimo petje del slovenske tradicije. Vseeno pa jo je presenetilo, kako dobri smo Slovenci v petju.
»V Kolumbiji večinoma pijemo tako imenovano filter kavo. Najboljši približek temu, ki ga lahko dobim v Sloveniji, je americano," je v oddaji Drugi pogled, ki jo je Darja Pograjc pripravila na svetovni dan kave, povedal Kolumbijec Andrés David Santamaria Galvis. Podoktorski matematik, ki v Kopru na Univerzi na Primorskem opravlja delo raziskovalca in asistenta, je v oddaji razmišljal tudi o domačem mestu Medellinu, družinski kavni plantaži, kolumbijski kulturi, slovenski hrani in kavi pa tudi o dopisovanju z ameriškim profesorjem, ki ga je po srečnem naključju pripeljalo v Slovenijo.
Assia Moussi, Rusinja, se je v Slovenijo preselila leta 2022 in svoj materni jezik v hipu zamenjala za slovenščino. Strokovnjakinja za marketing namreč meni, da lahko le tako - s poznavanjem jezika - stkeš prijateljstva in dosegaš dobre rezultate pri delu. Vse, česar se loti tokratna sogovornica, počne s srcem in predanostjo, zato tudi s takšnim odnosom pripoveduje o slovenski kulinariki, gastronomiji in vinarstvu.
»Pravzaprav je Slovenija izbrala mene, nisem jaz izbrala nje,« mi je povedala Alejandra Ramos Rivera, ko sva se poleti sešli v Kopru. Ko je v Ciudadu de Méxicu opravljala magisterij, ji je mentorica – ki je obiskala konferenco v Sloveniji – poslala elektronsko sporočilo in v njem sporočila, da Univerza na Primorskem ponuja možnost za opravljanje doktorata in ostalo je zgodovina. Poskusili sva v slovenščini, nadaljevali v angleščini, zaključili v španščini in nastal je današnji Drugi pogled!
Finka Johanna Robinson v Sloveniji živi 15 let. Je raziskovalka, povezana s številnimi projekti z okoljsko problematiko. Odgovornost do okolja, trajnostni razvoj, spoštovanje in ohranjanje narave ter domača samooskrba povezujejo njene življenjske usmeritve. Je navdušena kolesarka, ki jo moti nespoštovanje pravil, predvsem v prometu. V družini so trijezični: hčerki govorita slovensko in finsko, Johanna in njen mož pa se pogovarjata v angleščini.
Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled, JOHN BOYD, prihaja iz Združenih držav Amerike, točneje iz New Jerseya. Ljubezenska zgodba z zdajšnjo ženo Sonjo ga je leta 1993 prvič pripeljala na obisk v Slovenijo – in že takrat je bil presunjen nad lepotami Slovenije in njenih gora, ki so ga pustile odprtih ust. Pravi, da je že takrat vedel, da bo nekoč v Sloveniji tudi živel – in res je tako že zadnjih 25 let. Kako drugačno je življenje pri nas kot v Ameriki, koga najbolj pogreša, kako težka se mu zdi slovenščina in še kaj boste slišali v prihodnjih minutah – z Johnom Boydom se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
»Ta fant mi je všeč,« je Ying po tem, ko je na Phuketu srečala Slovenca, zaupala svoji prijateljici, ostalo je zgodovina. Zdaj Tajka že 5 let živi pri nas – tu sta ji najbolj všeč prijaznost ljudi in svežina našega podnebja, slovenščino pa vadi s svojim najboljšim štirinožnim prijateljem. Z Wichudo Thirachrak (oz. Ying) se je pogovarjala Darja Pograjc.
Tokrat v Drugem pogledu spoznamo Vero Haliti, Albanko, ki se je pred 30-imi leti, ko je bila stara 18 let, za stalno preselila v Slovenijo. Ta izkušnja jo je zaznamovala in vplivala tudi na njeno poklicno pot. Danes je med drugim sodna tolmačka za albanski jezik in mediatorka v programu začetne integracije tujcev.
Tokrat potujemo v Brazilijo. Gerlane Mljač že 16 let živi v majhni vasi na Primorskem. V Prelože pri Lokvi jo je pripeljala ljubezen. Pravi, da ji je bila na začetku najbolj nenavadna tišina, v Braziliji je namreč na vsakem koraku glasna glasba, zdaj pa se je navadila na tišino in se celo njej zdi Brazilija preglasna. Več izveste v današnjem Drugem pogledu, ki ga je pripravila Lana Furlan.
Joanno Blejwas je v Slovenijo prvič leta 2014 pripeljala študentska izmenjava. Opravila jo je, se vrnila domov, tam dokončala dodiplomski študij, se nato vrnila v Ljubljano na podiplomski študij in tu tudi ostala. 33-letnica pravi, da je »po izobrazbi in duši glasbenica, po duši pa tudi plesalka.« Poučuje namreč saksofon in pleše swing. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Darja Pograjc. Foto: Ksenija Mikor.
Emanuela Lopes Jeronimo Kunej je 42-letna Portugalka, ki se je pred petnajstimi leti preselila v Slovenijo. Dom si je ustvarila v Brestanici, manjšem kraju, v katerem stoji grad Rajhenburg. Kako se njena zgodba prepleta s kulturno dediščino gradu, kako je pristala v vinarstvu in od kje ideja za čokoladna vina? Odgovorom na ta in druga vprašanja prisluhnite v tokratnem Drugem pogledu.
Domači kraj Italijanke Cristine Monticoli je Videm. Že v času študija, ko je sodelovala s slovenskimi glasbeniki, pa je v njeno življenje vstopila Slovenija. Ta vez se je leta 2022 še utrdila - od takrat namreč kot članica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija sodeluje z našo hišo. Drugi pogled bo zato močno prepleten z glasbo. Sta se pa z Darjo Pograjc seveda pogovarjali tudi o kulturnih razlikah med državama, problemih v prometu in kavi.
Kosovo ostaja delno priznana republika z večinsko albanskim prebivalstvom, med manjšinami oz. etničnimi skupnostmi pa ni zgolj srbsko, ampak tudi turško, hrvaško, črnogorsko, romsko in bošnjaško prebivalstvo ... V Drugem pogledu bomo danes spoznali 29-letno Vildano Osmani, ki pripada bošnjaški manjšini, sicer pa se je s Kosova v Slovenijo oz. iz Prizrena v Ljubljano preselila leta 2015.
Tokrat smo v Celju obiskali japonsko akademsko slikarko, ki pri nas živi že od leta 2006. V tamkajšnji Galeriji sodobne umetnosti je prav te dni na ogled njena prva večja samostojna razstava. V njej nastavlja ogledalo sodobni družbi z različnimi mediji: z risbo, fotografijo, videoposnetkom in instalacijami. Spoznali bomo Keiko Miyazaki.
Nurainina Binti Ayob je doktorska študentka mikrobiologije, ki se je v Slovenijo preselila lani oktobra. Sprva je bila povsem presenečena, da so pri nas trgovine ob nedeljah zaprte, a zdaj se je na to že navadila – tako kot tudi na vreme. V Maleziji, od koder je doma, namreč ne poznajo letnih časov, temperature pa čez leto ne nihajo tako zelo kot v Sloveniji. Kakšni so bili občutki, ko je prvič videla sneg, in kakšna se ji zdi Slovenija, pa v tokratnem Drugem pogledu.
Spaso Pecanov je 54-leten Makedonec. V Slovenijo je prišel leta 2012, in sicer s trebuhom za kruhom. Službo je našel na Primorskem, zato zdaj še vedno živi v Sežani. Kakšni so velikonočni običaji v Severni Makedoniji in katero makedonsko hrano najbolj pogreša, pa izvemo v današnjem Drugem pogledu. Pred mikrofon ga je povabila Lana Furlan.
Neveljaven email naslov