Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če bi bila Mylana Demydenko še v Ukrajini, bi imela počitnice do 18. januarja. Odkar so se zaradi očetovih poslovnih priložnosti preselili v Slovenijo, živi v Ljubljani in obiskuje slovensko šolo. S krajšimi počitnicami se je že sprijaznila, a to seveda ni bilo najtežje ob prihodu v novo okolje. Težko se je bilo ločiti od sorodnikov in zapustiti prijatelje, pa tudi novo šolsko okolje (3. razred) za ukrajinsko dekle iz Kijeva ni bilo spodbudno. Danes obiskuje 7. razred in se še vedno z rahko grenkobo spominja prihoda v novo šolo:
“Včasih sem jokala v šoli, pa so me učiteljice zaradi tega kregale, češ da je to šola in ne, ne vem kaj… Prijatelji me niso razumeli, nisem mogla z njimi govoriti, zato sem včasih prišla domov in jokala, ker nisem imela nobenih prijateljev.”
Po kakšnem letu je postalo lažje, a še danes, po štirih letih, jo imajo nekateri vrstniki “za novo” in jo, pravi Mylana, zaradi tega pri telovadbi v svojo ekipo še vedno izberejo zadnjo. Kljub težkim trenutkom se je Mylana, ki se ukvarja s petjem, hip hopom in manekenstvom, navadila na (v primerjavi z ogromno in dokaj ravninsko Ukrajino) “konfortno Slovenijo”. Z družino so lani svoje praznike praznovali v času slovenskih. Sv. Miklavž, ki v Ukrajini sicer 19. decembra nosi največja darila, jih je tako obiskal 6. decembra, božič so praznovali 25. decembra. Razlike med državama pa niso le v velikosti in praznikih, prva stvar, ki jo je opazila, je bila skrb za okolje.
“Slovenci bolj skrbite za okolje. Saj v Ukrajini tudi, a tu malo bolj. Prvo, tu ločujete odpadke, kot drugo pa tu ni brezdomnih psov, ker v Ukrajini jih je polno. Potem se spomnim, ko je bil v 3. razredu en dan, ko se nisi smel peljati v avtu. In tisti, ki so šli peš do šole, so bili nagrajeni. To mi je res ostalo v spominu.”
Slovenci smo po Mylaninem mnenju tudi bolj športen narod. V Ukrajini so se šele v zadnjih letih začeli ljudje bolj ukvarjati z rekreacijo – več tečejo, se vozijo s kolesom, hodijo smučat v Karpate …
“Ko sem prišla sem, se niti na kolesu nisem znala peljati. Učili so me, ampak sem se ga bala.”
Razlike, sicer ne velike, opazi tudi pri vrstnikih. Pri 12 letih, kot jih ima sama, mladi v Ukrajini že imajo fante in punce, se ljubčkajo in objemajo, hodijo na žurke, dekleta se ličijo za v šolo. V Sloveniji je bolj mirno, pravi Mylana Demydenko, ki bo z družino najbrž ostala v Sloveniji. Njena želja je sicer, da bi srednjo šolo in kasneje fakulteto obiskovala v kakšnem drugem kraju ali sosednji državi – Avstriji ali Italiji.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Če bi bila Mylana Demydenko še v Ukrajini, bi imela počitnice do 18. januarja. Odkar so se zaradi očetovih poslovnih priložnosti preselili v Slovenijo, živi v Ljubljani in obiskuje slovensko šolo. S krajšimi počitnicami se je že sprijaznila, a to seveda ni bilo najtežje ob prihodu v novo okolje. Težko se je bilo ločiti od sorodnikov in zapustiti prijatelje, pa tudi novo šolsko okolje (3. razred) za ukrajinsko dekle iz Kijeva ni bilo spodbudno. Danes obiskuje 7. razred in se še vedno z rahko grenkobo spominja prihoda v novo šolo:
“Včasih sem jokala v šoli, pa so me učiteljice zaradi tega kregale, češ da je to šola in ne, ne vem kaj… Prijatelji me niso razumeli, nisem mogla z njimi govoriti, zato sem včasih prišla domov in jokala, ker nisem imela nobenih prijateljev.”
Po kakšnem letu je postalo lažje, a še danes, po štirih letih, jo imajo nekateri vrstniki “za novo” in jo, pravi Mylana, zaradi tega pri telovadbi v svojo ekipo še vedno izberejo zadnjo. Kljub težkim trenutkom se je Mylana, ki se ukvarja s petjem, hip hopom in manekenstvom, navadila na (v primerjavi z ogromno in dokaj ravninsko Ukrajino) “konfortno Slovenijo”. Z družino so lani svoje praznike praznovali v času slovenskih. Sv. Miklavž, ki v Ukrajini sicer 19. decembra nosi največja darila, jih je tako obiskal 6. decembra, božič so praznovali 25. decembra. Razlike med državama pa niso le v velikosti in praznikih, prva stvar, ki jo je opazila, je bila skrb za okolje.
“Slovenci bolj skrbite za okolje. Saj v Ukrajini tudi, a tu malo bolj. Prvo, tu ločujete odpadke, kot drugo pa tu ni brezdomnih psov, ker v Ukrajini jih je polno. Potem se spomnim, ko je bil v 3. razredu en dan, ko se nisi smel peljati v avtu. In tisti, ki so šli peš do šole, so bili nagrajeni. To mi je res ostalo v spominu.”
Slovenci smo po Mylaninem mnenju tudi bolj športen narod. V Ukrajini so se šele v zadnjih letih začeli ljudje bolj ukvarjati z rekreacijo – več tečejo, se vozijo s kolesom, hodijo smučat v Karpate …
“Ko sem prišla sem, se niti na kolesu nisem znala peljati. Učili so me, ampak sem se ga bala.”
Razlike, sicer ne velike, opazi tudi pri vrstnikih. Pri 12 letih, kot jih ima sama, mladi v Ukrajini že imajo fante in punce, se ljubčkajo in objemajo, hodijo na žurke, dekleta se ličijo za v šolo. V Sloveniji je bolj mirno, pravi Mylana Demydenko, ki bo z družino najbrž ostala v Sloveniji. Njena želja je sicer, da bi srednjo šolo in kasneje fakulteto obiskovala v kakšnem drugem kraju ali sosednji državi – Avstriji ali Italiji.
V naslednjih minutah boste spoznali Venezuelko Danielo del Pilar Hočevar Aguilera. V Novem mestu, kjer živi od leta 2019 naprej, se je z njo pogovarjala Nataša Rašl. In izvedela, zakaj tisti »Hočevar« v njenem priimku ter kaj imamo Slovenci v krvi v primerjavi z Venezuelci, pri katerih je temperamentnost na prvem mestu.
32-letna Ayla Heier prihaja z Nizozemske. Izvorno sicer iz Utrehta, je pa zadnjih 10 let pred selitvijo v Slovenijo živela v Amsterdamu. Njeno delo vključuje ukvarjanje s telesom, dihanjem, meditacijo. Je tudi maserka in vodi delavnice. »Baza v Sloveniji z rednimi obiski Nizozemske,« tako pa je odgovorila, ko jo je Darja Pograjc vprašala, kakšno bi bilo po njenem idealno življenje. Začelo se namreč še zdaleč ni tako zelo idilično. Prisluhnite torkovi rubriki Drugi pogled!
Joseph Rakotorahalahy prihaja iz Madagaskarja in je upokojenec. V Slovenijo je prišel po naključju pred več kot štirimi desetletji, ko se je odločil za študij arhitekture v takratni Jugoslaviji. Po študiju se je nameraval vrniti v domovino, a se je obrnilo drugače, saj se je zaljubil. Poklicni arhitekt se je ukvarjal s številnimi stvarmi. Bil je scenograf, občasni igralec, še vedno sklada in ustvarja glasbo. Ukvarja se tudi s pripovedovanjem zgodb, nedavno je v okviru družinskega društva Drevo sozvočja izdal slikanico z naslovom Ibotity, ki temelji na malgaški pripovedki. Še vedno je torej povezan z domovino, tja se tudi občasno vrača in se ukvarja z dobrodelnostjo. Za našo oddajo je pripovedoval o prihodu v Ljubljano v sedemdesetih letih ter svoji povezanosti z glasbo. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Indonezija se ponaša z izjemnim rastlinskim in živalskim svetom; je dom več kot 100 ogroženih živalskih vrst, le tam še v divjini živijo orangutani in tudi komodoški varan – največji kuščar na svetu. Prestolnica države Jakarta, pa je popolno nasprotje. Pozidana, polna nakupovalnih središč. Kar 130 jih je v mestu, eno večjih ima kar 9 nadstropij. Jakarta se sicer ponaša tudi z neslavnim nazivom mesta z najslabšim prometom na svetu. In tudi o tem spregovori sogovornica v oddaji, njeno ime je Annisa Queentarina. Pa jo spoznajmo!
Štiridesetletni Jose Miguel Estigarribia Villasanti se je v Slovenijo preselil pred 12 leti. Pred tem je živel na Hrvaškem, tako da zdaj v Evropi prebiva že 20 let. Kaj ga je z južnoameriške celine pripeljalo k nam? V prvi vrsti: študij. Izobrazba mu je od nekdaj pomenila veliko; že od majhnega je sanjal o študiju v Evropi. Sem pa so ga vlekle tudi njegove hrvaške korenine. Kako se je zavrtelo življenje, da je prišel v Slovenijo, kjer si je ustvaril družino in ostal, je razkril Darji Pograjc.
Novi Drugi pogled je pred nami in tudi nova država. V Beninu se je rodil Cocou Marius Mensah, ki ima v akademskem svetu pred svojim imenom tudi naziv docent doktor. Dela na mariborski pravni fakulteti, kjer je bil njegov prvi projekt po zaposlitvi vino. Kako in kaj, bo najbolje razložil kar sam v nadaljevanju. V oddaji pa nam podrobneje predstavi tudi svojo domovino, ki je mimogrede tudi domovina vuduja. Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.
Letos Brazilija praznuje 200 let neodvisnosti. Država, ki je dobila ime po bražiljki, krajevnem listnatem drevesu, ki daje les za rdeče barvilo, je po površini 5. največja država na svetu in obsega približno polovico Južne Amerike. In iz tako velike države je v majhno Slovenijo prišla Fabiana Carvalho, ki zadnji dve leti živi v okolici Ljubljane. Vsak od Brazilcev, ki živijo v Sloveniji, ima svojo zgodbo, pravi, Fabiana pa je svojo zaupala Andreji Čokl.
Sapana Gandharb se je leta 2000 preselila iz Nepala v Slovenijo. Iz države, ki nima stika z morjem, je prišla k nam na Primorsko. »Tu se drugače diha,« mi je povedala, ko sva se srečali v Portorožu in je nastala današnja oddaja. O težkih začetkih v tuji državi, o Bledu, ki jo spominja na domovino, o spremembah zaradi globalizacije, ki jih doživlja nepalska družba, in še o marsičem boste slišali v naslednjih 10 minutah. Avtorica Drugega pogleda: Darja Pograjc.
Monishankar Singha, za prijatelje Šila, je bil na Šrilanki 13 let budistični menih, ob tem je vzporedno študiral budistično in zahodno psihologijo. Pravi, da je ob prihodu v Slovenijo ob pogledu na dokaj prazne ljubljanske ulice doživel kulturni šok, kar pa ni čudno, saj prihaja iz Bangladeša, ki ima kar 165 milijonov prebivalcev. Preden mu je uspelo nostrificirati magisterij iz psihologije, je delal kot pomivalec posode in kuhar, zdaj pa uživa v poklicu psihologa. Letos se je povzpel na vrh Triglava, obožuje slovenske pečenke in višnjev zavitek, blizu mu je dvojina v slovenskem jeziku in že dve leti je urbani čebelar. Njegov »drugi pogled« na Slovenijo odstira Bojan Leskovec.
Tokrat bomo spoznali Kitajko Su Ping. V Sloveniji živi že dobrih 13 let, ukvarja se z ličenjem, masažo obraza in nego kože. Prihaja iz obalnega dela Kitajske, blizu meje z Vietnamom, kjer je vse leto prijetno toplo, pove sama. Raje kot razlike poudari skupne lastnosti Kitajcev in Slovencev. Ena od teh je, da smo zelo prijazni do tujcev, pravi. Še več pa pove v prihodnjih minutah v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Tokratnega sogovornika smo poiskali v bližini vasi Gabrovka v občini Litija. Gre za Egipčana Ahmeda Ashourja, ki je v Slovenijo prišel pred približno osmimi leti. Razlog tipičen – ljubezen. Ta pa je kriva tudi za to, da se že nekaj časa spoznava z delom kmeta. O tem, kako težek je bil ta preskok, zanimivih slovenskih navadah ter načrtih za prihodnost med drugim spregovori v naslednjih minutah.
18-letna gimnazijka Taehee Kang se je s starši v Slovenijo, ko je imela komaj 9 let. Kako se spominja selitve? Zakaj ji ideja na selitev v tujo državo kot osnovnošolki sploh ni bila stresna? Pa tudi o tem, da jo vsi sprašujemo ali posluša k-pop (korejski pop) in gleda k-drame (korejske drame), se je konec prejšnjega tedna pogovarjala z Darjo Pograjc in nastal je današnji Drugi pogled.
Danes pa v Drugem pogledu posebne vrste premiera – pred radijskim mikrofonom bomo gostili klovna. Klovn Clamyo se je poimenoval Camilo Acosta Mendoza, ki se je rodil v Kolumbiji. Po izobrazbi je strojni inženir, a življenje ga je odpeljala v popolnoma drugo smer. Pred sedmimi leti tudi v Slovenijo, kamor se je dokončno preselil pet let nazaj. V nadaljevanju spregovorimo tudi o tem, kako je postal klovn, zakaj ceni življenje v Sloveniji in zakaj je ena njegovih najljubših slovenskih besednih zvez »gremo počasi«.
Jugoslavija je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vzpostavila številne izmenjave s članicami gibanja neuvrščenih. Od tam so v Slovenijo prišli umetniki, strokovnjaki in seveda študenti. Med njimi je bil tudi Robert Yebuah iz Gane. Z njim se je o otroštvu, študiju in življenjski filozofiji pogovarjala Nataša Rašl.
Američanka z novozelandskimi koreninami, ki se ukvarja s polinezijskimi plesi. To je Piper Williams. Utah je njena domača zvezna država. Iz kraja sredi puščave jo je v zeleno Slovenijo pripeljala misijonarska pot. Prišla je lani decembra, najprej v Celje, nato v Ljubljano, ostala bo do prihodnjega maja. Kako se ima v Sloveniji v tem času, pa v naslednjih minutah. Čas je za Drugi pogled.
Tokrat smo pred mikrofon povabili Irmgard Anderl Krajter, ki je po rodu Avstrijka. Anderl je njen dekliški priimek, priimek Krajter pa je prevzela po poroki s Slovencem. V Ljubljani živi že približno polovico življenja in prav toliko časa je tudi poklicna solooboistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
30-letni Senadin Pajalić se je iz majhne vasi v Bosni in Hercegovini v Ljubljano preselil, ko je imel samo19 let. Pri nas se je vpisal na fakulteto in tu tudi ostal. Če ste domači na Tiktoku ga morda celo poznate - je namreč eden tistih, ki imajo v Sloveniji na tej platformi največje število sledilcev. Darja Pograjc se je pogovarjala z njim.
Mesto Benin v več kot 200-milijonski Nigeriji je kraj, od koder prihaja sogovornica tokratnega Drugega pogleda. Lohi Omo-Ezomo je njeno ime. Je diplomirana mikrobiologinja. Ker jo je pot pozneje zanesla v upravljanje s človeškimi viri in korporativno komuniciranje, pa se je odločila za študij MBA – pri nas v Sloveniji, na Bledu, če smo popolnoma točni. Po študiju je tehtala med odhodom domov, saj jo je tam čakala prejšnja služba, ter tem, ali bi ostala v Sloveniji. Kaj je pretehtalo, ljubiteljska jazz pevka pove v nadaljevanju. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Prvi septembrski torek je na koledarju in na sporedu prvi Drugi pogled v novi, že 8. sezoni te oddaje. Spodobi se torej, da dodamo na seznam držav, iz katerih smo že gostili sogovornike, novo državo. Belorusija bo to. Je rojstna država Elene Aneiro, ki pa se je v Slovenijo priselila iz Združenih držav Amerike. Domovino je namreč zapustila že pred nekaj desetletji, vmes daljši čas bivala tudi v Rusiji, nato pa torej dom imela na drugi strani Atlantika. Belorusinja s hčerko živi v bližini Kamnika in tam jo je obiskala Andreja Gradišar.
V Zasavju, blizu Izlak, smo poiskali zadnjega sogovornika aktualne sezone Drugega pogleda. To je Nemec Heiko Werner, ki je v naše kraje z družino prišel zaradi nove službe. Za prijatelje, ki jih je spoznal širom po svetu – živel je namreč v več državah –, je neke vrste zasavski ambasador, saj jih v svojem domu pogosti, nastani pa še pelje naokoli. Nas bo v naslednjih minutah popeljal tudi pet let nazaj, ko je prišel v Slovenijo.
Neveljaven email naslov