Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hyewon Yang o korejski in slovenski (ne)učinkovitosti, o tem, da je kislo zelje skoraj kimči in o tem, da ima korejščina tri oblike besede "hvala"
Zimske olimpijske igre so pred vrati, oči zainteresirane javnosti bodo v prihodnjih dneh zazrte v mesto Pjongčang, mesto na severovzhodu Koreje. Z ušesi gremo na Prvem v Suwon, kar pomeni dvoje. V osnovi gre za korejsko mesto, ki leži približno 30 kilometrov južno od južnokorejske prestolnice Seul, a tudi v Sloveniji imamo Suwon, le smerokazu za Ljubljana – Bežigrad je treba slediti. Tam je namreč oktobra lani odprla svoja vrata prva in edina korejska restavracija pri nas, pod vodstvom Hyewon Yang, tokratne sogovornice Drugega pogleda. V pogovoru veliko o hrani, malo manj o vremenu in srednje o (in v) slovenščini ter korejščini. Najprej pa o delovni etiki.
V Koreji je 10 do 12 urni delovnik nekaj povsem običajnega, zato je njenim korejskim prijateljem koncept slovenskega priložnostnega kofetkanja, najraje med službenim časom, tuj. Sprašujejo ali Slovenci ne hodimo v službo? O korejski in slovenski učinkovitosti (ali pomanjkanju le-te) pa takole:
Sicer se mi zdi, da sem se zelo dobro privadila na slovensko življenje, a priznam, da me včasih moti, da vse poteka tako počasi. V Koreji denimo vse deluje 24-ur na dan. Trgovine, pošta, itd…razdalje so petkrat daljše, paket pa vseeno prispe naslednji dan.
V osmih letih življenja v Sloveniji je že uspela zaznati razlike v karakterju Štajercev, Primorcev ali Gorenjcev – ker ni odstopanja od vsesplošno ponotranjenih in znanih lastnosti potrebe po razlagi ni, je pa zanimivo to, da Hyewon zazna tudi razlike v slovenskih narečjih. Najpogostejša pritožba tečajnikov na urah slovenščine je:
Največkrat smo se pritoževali, da nihče ne govori tako kot piše v učbeniku. In imate močna narečja. Štajerci s svojo smešno intonacijo, ki se sliši kot bi prepevali. Pa za poimevanje iste stvari uporabite – glede na regijo – povsem drugo besedo.
Sicer bi bilo bolje, da bi Slovenci včasih tudi molčali…
Ljudje sklepajo, da ne razumem slovensko. S prijateljem sva šla v tajsko restavacijo in naročila sva hrano, ki očitno ni tako priljubljena med lokalnimi prebivalci. In pri sosednji mizi so neprestano komentirali kaj jeva in koliko jeva. No, potem, ko sem se z natakarjem začela pogovarjati v slovenščini jim je postalo malce nerodno.
Da ne bo narodno, tudi med prihajajočimi zimskimi olimpijskimi igrami, še nekaj jezikovnih nasvetov:
– annyeonghaseyo 안녕하세요 (dober dan)
“Dober dan” velja zjutraj, popoldne in zvečer – enostavno. Beseda “hvala” pa je malo bolj komplicirana, saj obstajajo tri. Odločitev, katero obliko izbrati narekuje stopnja prijaznosti oziroma koga nagovarjamo.
– kamsahamnida 감사합니다 (zelo vljudno hvala)
– komapseumnida 고맙습니다 (še vedno formalno in vljudno, a malo manj)
– komawo 고마워 (neformalno)
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Hyewon Yang o korejski in slovenski (ne)učinkovitosti, o tem, da je kislo zelje skoraj kimči in o tem, da ima korejščina tri oblike besede "hvala"
Zimske olimpijske igre so pred vrati, oči zainteresirane javnosti bodo v prihodnjih dneh zazrte v mesto Pjongčang, mesto na severovzhodu Koreje. Z ušesi gremo na Prvem v Suwon, kar pomeni dvoje. V osnovi gre za korejsko mesto, ki leži približno 30 kilometrov južno od južnokorejske prestolnice Seul, a tudi v Sloveniji imamo Suwon, le smerokazu za Ljubljana – Bežigrad je treba slediti. Tam je namreč oktobra lani odprla svoja vrata prva in edina korejska restavracija pri nas, pod vodstvom Hyewon Yang, tokratne sogovornice Drugega pogleda. V pogovoru veliko o hrani, malo manj o vremenu in srednje o (in v) slovenščini ter korejščini. Najprej pa o delovni etiki.
V Koreji je 10 do 12 urni delovnik nekaj povsem običajnega, zato je njenim korejskim prijateljem koncept slovenskega priložnostnega kofetkanja, najraje med službenim časom, tuj. Sprašujejo ali Slovenci ne hodimo v službo? O korejski in slovenski učinkovitosti (ali pomanjkanju le-te) pa takole:
Sicer se mi zdi, da sem se zelo dobro privadila na slovensko življenje, a priznam, da me včasih moti, da vse poteka tako počasi. V Koreji denimo vse deluje 24-ur na dan. Trgovine, pošta, itd…razdalje so petkrat daljše, paket pa vseeno prispe naslednji dan.
V osmih letih življenja v Sloveniji je že uspela zaznati razlike v karakterju Štajercev, Primorcev ali Gorenjcev – ker ni odstopanja od vsesplošno ponotranjenih in znanih lastnosti potrebe po razlagi ni, je pa zanimivo to, da Hyewon zazna tudi razlike v slovenskih narečjih. Najpogostejša pritožba tečajnikov na urah slovenščine je:
Največkrat smo se pritoževali, da nihče ne govori tako kot piše v učbeniku. In imate močna narečja. Štajerci s svojo smešno intonacijo, ki se sliši kot bi prepevali. Pa za poimevanje iste stvari uporabite – glede na regijo – povsem drugo besedo.
Sicer bi bilo bolje, da bi Slovenci včasih tudi molčali…
Ljudje sklepajo, da ne razumem slovensko. S prijateljem sva šla v tajsko restavacijo in naročila sva hrano, ki očitno ni tako priljubljena med lokalnimi prebivalci. In pri sosednji mizi so neprestano komentirali kaj jeva in koliko jeva. No, potem, ko sem se z natakarjem začela pogovarjati v slovenščini jim je postalo malce nerodno.
Da ne bo narodno, tudi med prihajajočimi zimskimi olimpijskimi igrami, še nekaj jezikovnih nasvetov:
– annyeonghaseyo 안녕하세요 (dober dan)
“Dober dan” velja zjutraj, popoldne in zvečer – enostavno. Beseda “hvala” pa je malo bolj komplicirana, saj obstajajo tri. Odločitev, katero obliko izbrati narekuje stopnja prijaznosti oziroma koga nagovarjamo.
– kamsahamnida 감사합니다 (zelo vljudno hvala)
– komapseumnida 고맙습니다 (še vedno formalno in vljudno, a malo manj)
– komawo 고마워 (neformalno)
Tokrat se bomo v Drugem pogledu odpravili dobrih 200 kilometrov severovzhodno od Ljubljane. Spoznali bomo namreč Karlo Varga, 27-letno Hrvatico, ki je iz Medžimurja v Ljubljano prišla zaradi študija arheologije. In čeprav je današnja sogovornica odraščala zelo blizu Slovenije, je Lani Furlan povedala, da se kljub temu Hrvaška precej razlikuje od Slovenije.
Alejandro Garcia je Perujec, ki živi v Sloveniji. Je tudi ekonomist, ki dela v čokoladnici! Čeprav je Darji Pograjc povedal, da ni najbolj zadovoljen s svojim znanjem našega jezika, ga je prepričala, da sta pogovor posnela v slovenščini. Drugi pogled tako danes o življenju v Limi in Velenju, o prednostih ter slabostih prvega in drugega, pa tudi o prometu, gorah in krompirju.
Pred desetimi leti se je Poljak Przemek Duszyński prvič preselil v Slovenijo. Drugič se je k nam vrnil leta 2020. »Včasih je bila Slovenija za Poljake država, kjer mora človek kupiti drago vinjeto, da pride do Hrvaške. Zdaj ni več tako,« mi je povedal, ko sva se srečala v Velenju. Tudi to nam je zaupal, da je pri nas našel najboljšo jed na svetu – rižev narastek.
Tokrat v Drugem pogledu prvič gostimo sogovornico iz Črne gore, in sicer Milico Vukićević, 22-letno študentko, ki se je v prestolnico preselila pred dobrimi tremi leti. V Slovenijo jo je torej pripeljal študij matematike, tu pa pozneje načrtuje ostati, tudi zaradi ljubezni do Slovenca. Kako lahka se je Milici zdela slovenščina in kakšno študentsko življenje ponuja Slovenija, slišite v naslednjih minutah. Pred mikrofon je Milico Vukićević povabila Lana Furlan.
Šest let živi v Sloveniji tokratna drugopoglednica. To je Argentinka, potomka slovenskih starih staršev, Nadia Magister, modna oblikovalka in solopevka. Odraščala je v glasbeni družini, zato je vedela, da je recimo petje del slovenske tradicije. Vseeno pa jo je presenetilo, kako dobri smo Slovenci v petju.
»V Kolumbiji večinoma pijemo tako imenovano filter kavo. Najboljši približek temu, ki ga lahko dobim v Sloveniji, je americano," je v oddaji Drugi pogled, ki jo je Darja Pograjc pripravila na svetovni dan kave, povedal Kolumbijec Andrés David Santamaria Galvis. Podoktorski matematik, ki v Kopru na Univerzi na Primorskem opravlja delo raziskovalca in asistenta, je v oddaji razmišljal tudi o domačem mestu Medellinu, družinski kavni plantaži, kolumbijski kulturi, slovenski hrani in kavi pa tudi o dopisovanju z ameriškim profesorjem, ki ga je po srečnem naključju pripeljalo v Slovenijo.
Assia Moussi, Rusinja, se je v Slovenijo preselila leta 2022 in svoj materni jezik v hipu zamenjala za slovenščino. Strokovnjakinja za marketing namreč meni, da lahko le tako - s poznavanjem jezika - stkeš prijateljstva in dosegaš dobre rezultate pri delu. Vse, česar se loti tokratna sogovornica, počne s srcem in predanostjo, zato tudi s takšnim odnosom pripoveduje o slovenski kulinariki, gastronomiji in vinarstvu.
»Pravzaprav je Slovenija izbrala mene, nisem jaz izbrala nje,« mi je povedala Alejandra Ramos Rivera, ko sva se poleti sešli v Kopru. Ko je v Ciudadu de Méxicu opravljala magisterij, ji je mentorica – ki je obiskala konferenco v Sloveniji – poslala elektronsko sporočilo in v njem sporočila, da Univerza na Primorskem ponuja možnost za opravljanje doktorata in ostalo je zgodovina. Poskusili sva v slovenščini, nadaljevali v angleščini, zaključili v španščini in nastal je današnji Drugi pogled!
Finka Johanna Robinson v Sloveniji živi 15 let. Je raziskovalka, povezana s številnimi projekti z okoljsko problematiko. Odgovornost do okolja, trajnostni razvoj, spoštovanje in ohranjanje narave ter domača samooskrba povezujejo njene življenjske usmeritve. Je navdušena kolesarka, ki jo moti nespoštovanje pravil, predvsem v prometu. V družini so trijezični: hčerki govorita slovensko in finsko, Johanna in njen mož pa se pogovarjata v angleščini.
Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled, JOHN BOYD, prihaja iz Združenih držav Amerike, točneje iz New Jerseya. Ljubezenska zgodba z zdajšnjo ženo Sonjo ga je leta 1993 prvič pripeljala na obisk v Slovenijo – in že takrat je bil presunjen nad lepotami Slovenije in njenih gora, ki so ga pustile odprtih ust. Pravi, da je že takrat vedel, da bo nekoč v Sloveniji tudi živel – in res je tako že zadnjih 25 let. Kako drugačno je življenje pri nas kot v Ameriki, koga najbolj pogreša, kako težka se mu zdi slovenščina in še kaj boste slišali v prihodnjih minutah – z Johnom Boydom se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
»Ta fant mi je všeč,« je Ying po tem, ko je na Phuketu srečala Slovenca, zaupala svoji prijateljici, ostalo je zgodovina. Zdaj Tajka že 5 let živi pri nas – tu sta ji najbolj všeč prijaznost ljudi in svežina našega podnebja, slovenščino pa vadi s svojim najboljšim štirinožnim prijateljem. Z Wichudo Thirachrak (oz. Ying) se je pogovarjala Darja Pograjc.
Tokrat v Drugem pogledu spoznamo Vero Haliti, Albanko, ki se je pred 30-imi leti, ko je bila stara 18 let, za stalno preselila v Slovenijo. Ta izkušnja jo je zaznamovala in vplivala tudi na njeno poklicno pot. Danes je med drugim sodna tolmačka za albanski jezik in mediatorka v programu začetne integracije tujcev.
Tokrat potujemo v Brazilijo. Gerlane Mljač že 16 let živi v majhni vasi na Primorskem. V Prelože pri Lokvi jo je pripeljala ljubezen. Pravi, da ji je bila na začetku najbolj nenavadna tišina, v Braziliji je namreč na vsakem koraku glasna glasba, zdaj pa se je navadila na tišino in se celo njej zdi Brazilija preglasna. Več izveste v današnjem Drugem pogledu, ki ga je pripravila Lana Furlan.
Joanno Blejwas je v Slovenijo prvič leta 2014 pripeljala študentska izmenjava. Opravila jo je, se vrnila domov, tam dokončala dodiplomski študij, se nato vrnila v Ljubljano na podiplomski študij in tu tudi ostala. 33-letnica pravi, da je »po izobrazbi in duši glasbenica, po duši pa tudi plesalka.« Poučuje namreč saksofon in pleše swing. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Darja Pograjc. Foto: Ksenija Mikor.
Emanuela Lopes Jeronimo Kunej je 42-letna Portugalka, ki se je pred petnajstimi leti preselila v Slovenijo. Dom si je ustvarila v Brestanici, manjšem kraju, v katerem stoji grad Rajhenburg. Kako se njena zgodba prepleta s kulturno dediščino gradu, kako je pristala v vinarstvu in od kje ideja za čokoladna vina? Odgovorom na ta in druga vprašanja prisluhnite v tokratnem Drugem pogledu.
Domači kraj Italijanke Cristine Monticoli je Videm. Že v času študija, ko je sodelovala s slovenskimi glasbeniki, pa je v njeno življenje vstopila Slovenija. Ta vez se je leta 2022 še utrdila - od takrat namreč kot članica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija sodeluje z našo hišo. Drugi pogled bo zato močno prepleten z glasbo. Sta se pa z Darjo Pograjc seveda pogovarjali tudi o kulturnih razlikah med državama, problemih v prometu in kavi.
Kosovo ostaja delno priznana republika z večinsko albanskim prebivalstvom, med manjšinami oz. etničnimi skupnostmi pa ni zgolj srbsko, ampak tudi turško, hrvaško, črnogorsko, romsko in bošnjaško prebivalstvo ... V Drugem pogledu bomo danes spoznali 29-letno Vildano Osmani, ki pripada bošnjaški manjšini, sicer pa se je s Kosova v Slovenijo oz. iz Prizrena v Ljubljano preselila leta 2015.
Tokrat smo v Celju obiskali japonsko akademsko slikarko, ki pri nas živi že od leta 2006. V tamkajšnji Galeriji sodobne umetnosti je prav te dni na ogled njena prva večja samostojna razstava. V njej nastavlja ogledalo sodobni družbi z različnimi mediji: z risbo, fotografijo, videoposnetkom in instalacijami. Spoznali bomo Keiko Miyazaki.
Nurainina Binti Ayob je doktorska študentka mikrobiologije, ki se je v Slovenijo preselila lani oktobra. Sprva je bila povsem presenečena, da so pri nas trgovine ob nedeljah zaprte, a zdaj se je na to že navadila – tako kot tudi na vreme. V Maleziji, od koder je doma, namreč ne poznajo letnih časov, temperature pa čez leto ne nihajo tako zelo kot v Sloveniji. Kakšni so bili občutki, ko je prvič videla sneg, in kakšna se ji zdi Slovenija, pa v tokratnem Drugem pogledu.
Spaso Pecanov je 54-leten Makedonec. V Slovenijo je prišel leta 2012, in sicer s trebuhom za kruhom. Službo je našel na Primorskem, zato zdaj še vedno živi v Sežani. Kakšni so velikonočni običaji v Severni Makedoniji in katero makedonsko hrano najbolj pogreša, pa izvemo v današnjem Drugem pogledu. Pred mikrofon ga je povabila Lana Furlan.
Neveljaven email naslov