Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Edgard Gonzales pravi, da je v Sloveniji mehiška hrana dosti bolj blagega okusa
Mehika je država, ki je na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu že na prvi tekmi presenetila ves svet – premagala je namreč aktualne svetovne prvake Nemce. Športa sicer ne spremlja prav pogosto, pravi naš tokratni gost oddaje Drugi pogled Edgard Gonzales, a te tekme vseeno ni zamudil. Rad potuje, ko le ima čas in ko mu to dopušča stanje v denarnici – za obisk pa vedno izbere drug kraj.
Zelo dobro se spomnim dneva, ko sem prišel prvič v Slovenijo – iz Mehike sem odletel v Francijo, tam sem ostal nekaj dni pri prijateljih, nato pa sem iz Lyona priletel v Benetke. Tja so me prišli iskat z avtom in ko smo se zapeljali čez mejo med Italijo in Slovenijo, se je nenadoma popolnoma stemnilo – povsod sama drevesa, gozdovi, nikjer nobene hiše, ljudi. To me je zelo presenetilo – seveda imamo tudi pri nas v Mehiki naravo, saj je ogromna država, a jaz prihajam iz Ciudada de Mexica, tako da tega nimamo ravno pred sabo, na dosegu roke. Kar šokantno je bilo videti gozd le nekaj metrov stran …
Ciudad de Mexico, glavno mesto Mehike, od koder prihaja, je povsem drugačno od Ljubljane, pravi. Najpomembnejša razlika, ki jo sam opazi, je javni prevoz. Prenatrpane ulice se vsakodnevno dušijo v prometu – več kot štiri milijone avtomobilov, 120 tisoč taksijev, 28 tisoč avtobusov in več deset tisoč tovornjakov, ki vozijo vsak dan v metropolitansko osrednje območje, se ne more primerjati s prometom v naši prestolnici.
Res je ogromno mesto, ljudje ves čas hitijo, so dejavni, tako da je lahko to tudi stresno. Ljubljana mi je všeč, ker je precej majhna, zlahka greš naokoli, sam se največ vozim kar s kolesom. Res je, da imate tu in tam prometne zastoje, a to ni nič v primerjavi z našim mestom. Pri nas javni prevoz res ni dobro urejen, veliko zamud je, na avtobusih je ves čas gneča. Če se zjutraj odpraviš v službo s podzemno železnico, boš izgubil veliko živcev.
Edgard Gonzales pravi, da smo pri nas premalo hvaležni za vse tisto, kar nam daje narava in se nam marsikaj zdi kar samoumevno. Pri nas poleg družine in prijateljev najbolj pogreša pristno mehiško hrano.
Slovenska in mehiška kuhinja sta zelo različni – vaši okusi so dosti bolj blagi, bolj naravni. Ker je Mehika tako velika, ima tudi različne kuhinje in okuse – večina ob omembi naše kuhinje pomisli le na pekoče jedi, a obenem pozabijo, da imamo zelo bogate okuse, ki so popolnoma drugačni od teh, ki jih lahko dobimo tu v Evropi.
Edgard Gonzales dolgoročnih načrtov za prihodnost ne dela, za zdaj mu je v Sloveniji lepo, v prihajajočih toplih poletnih dneh se bo hladil kar doma, v začetku avgusta pa se bo tudi sam odpravil na dopust – kam, še ne ve, a zagotovo nekam, kjer bodo nižje temperature kot pri nas.
402 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Edgard Gonzales pravi, da je v Sloveniji mehiška hrana dosti bolj blagega okusa
Mehika je država, ki je na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu že na prvi tekmi presenetila ves svet – premagala je namreč aktualne svetovne prvake Nemce. Športa sicer ne spremlja prav pogosto, pravi naš tokratni gost oddaje Drugi pogled Edgard Gonzales, a te tekme vseeno ni zamudil. Rad potuje, ko le ima čas in ko mu to dopušča stanje v denarnici – za obisk pa vedno izbere drug kraj.
Zelo dobro se spomnim dneva, ko sem prišel prvič v Slovenijo – iz Mehike sem odletel v Francijo, tam sem ostal nekaj dni pri prijateljih, nato pa sem iz Lyona priletel v Benetke. Tja so me prišli iskat z avtom in ko smo se zapeljali čez mejo med Italijo in Slovenijo, se je nenadoma popolnoma stemnilo – povsod sama drevesa, gozdovi, nikjer nobene hiše, ljudi. To me je zelo presenetilo – seveda imamo tudi pri nas v Mehiki naravo, saj je ogromna država, a jaz prihajam iz Ciudada de Mexica, tako da tega nimamo ravno pred sabo, na dosegu roke. Kar šokantno je bilo videti gozd le nekaj metrov stran …
Ciudad de Mexico, glavno mesto Mehike, od koder prihaja, je povsem drugačno od Ljubljane, pravi. Najpomembnejša razlika, ki jo sam opazi, je javni prevoz. Prenatrpane ulice se vsakodnevno dušijo v prometu – več kot štiri milijone avtomobilov, 120 tisoč taksijev, 28 tisoč avtobusov in več deset tisoč tovornjakov, ki vozijo vsak dan v metropolitansko osrednje območje, se ne more primerjati s prometom v naši prestolnici.
Res je ogromno mesto, ljudje ves čas hitijo, so dejavni, tako da je lahko to tudi stresno. Ljubljana mi je všeč, ker je precej majhna, zlahka greš naokoli, sam se največ vozim kar s kolesom. Res je, da imate tu in tam prometne zastoje, a to ni nič v primerjavi z našim mestom. Pri nas javni prevoz res ni dobro urejen, veliko zamud je, na avtobusih je ves čas gneča. Če se zjutraj odpraviš v službo s podzemno železnico, boš izgubil veliko živcev.
Edgard Gonzales pravi, da smo pri nas premalo hvaležni za vse tisto, kar nam daje narava in se nam marsikaj zdi kar samoumevno. Pri nas poleg družine in prijateljev najbolj pogreša pristno mehiško hrano.
Slovenska in mehiška kuhinja sta zelo različni – vaši okusi so dosti bolj blagi, bolj naravni. Ker je Mehika tako velika, ima tudi različne kuhinje in okuse – večina ob omembi naše kuhinje pomisli le na pekoče jedi, a obenem pozabijo, da imamo zelo bogate okuse, ki so popolnoma drugačni od teh, ki jih lahko dobimo tu v Evropi.
Edgard Gonzales dolgoročnih načrtov za prihodnost ne dela, za zdaj mu je v Sloveniji lepo, v prihajajočih toplih poletnih dneh se bo hladil kar doma, v začetku avgusta pa se bo tudi sam odpravil na dopust – kam, še ne ve, a zagotovo nekam, kjer bodo nižje temperature kot pri nas.
Assia Moussi, Rusinja, se je v Slovenijo preselila leta 2022 in svoj materni jezik v hipu zamenjala za slovenščino. Strokovnjakinja za marketing namreč meni, da lahko le tako - s poznavanjem jezika - stkeš prijateljstva in dosegaš dobre rezultate pri delu. Vse, česar se loti tokratna sogovornica, počne s srcem in predanostjo, zato tudi s takšnim odnosom pripoveduje o slovenski kulinariki, gastronomiji in vinarstvu.
»Pravzaprav je Slovenija izbrala mene, nisem jaz izbrala nje,« mi je povedala Alejandra Ramos Rivera, ko sva se poleti sešli v Kopru. Ko je v Ciudadu de Méxicu opravljala magisterij, ji je mentorica – ki je obiskala konferenco v Sloveniji – poslala elektronsko sporočilo in v njem sporočila, da Univerza na Primorskem ponuja možnost za opravljanje doktorata in ostalo je zgodovina. Poskusili sva v slovenščini, nadaljevali v angleščini, zaključili v španščini in nastal je današnji Drugi pogled!
Finka Johanna Robinson v Sloveniji živi 15 let. Je raziskovalka, povezana s številnimi projekti z okoljsko problematiko. Odgovornost do okolja, trajnostni razvoj, spoštovanje in ohranjanje narave ter domača samooskrba povezujejo njene življenjske usmeritve. Je navdušena kolesarka, ki jo moti nespoštovanje pravil, predvsem v prometu. V družini so trijezični: hčerki govorita slovensko in finsko, Johanna in njen mož pa se pogovarjata v angleščini.
Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled, JOHN BOYD, prihaja iz Združenih držav Amerike, točneje iz New Jerseya. Ljubezenska zgodba z zdajšnjo ženo Sonjo ga je leta 1993 prvič pripeljala na obisk v Slovenijo – in že takrat je bil presunjen nad lepotami Slovenije in njenih gora, ki so ga pustile odprtih ust. Pravi, da je že takrat vedel, da bo nekoč v Sloveniji tudi živel – in res je tako že zadnjih 25 let. Kako drugačno je življenje pri nas kot v Ameriki, koga najbolj pogreša, kako težka se mu zdi slovenščina in še kaj boste slišali v prihodnjih minutah – z Johnom Boydom se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
»Ta fant mi je všeč,« je Ying po tem, ko je na Phuketu srečala Slovenca, zaupala svoji prijateljici, ostalo je zgodovina. Zdaj Tajka že 5 let živi pri nas – tu sta ji najbolj všeč prijaznost ljudi in svežina našega podnebja, slovenščino pa vadi s svojim najboljšim štirinožnim prijateljem. Z Wichudo Thirachrak (oz. Ying) se je pogovarjala Darja Pograjc.
Tokrat v Drugem pogledu spoznamo Vero Haliti, Albanko, ki se je pred 30-imi leti, ko je bila stara 18 let, za stalno preselila v Slovenijo. Ta izkušnja jo je zaznamovala in vplivala tudi na njeno poklicno pot. Danes je med drugim sodna tolmačka za albanski jezik in mediatorka v programu začetne integracije tujcev.
Tokrat potujemo v Brazilijo. Gerlane Mljač že 16 let živi v majhni vasi na Primorskem. V Prelože pri Lokvi jo je pripeljala ljubezen. Pravi, da ji je bila na začetku najbolj nenavadna tišina, v Braziliji je namreč na vsakem koraku glasna glasba, zdaj pa se je navadila na tišino in se celo njej zdi Brazilija preglasna. Več izveste v današnjem Drugem pogledu, ki ga je pripravila Lana Furlan.
Joanno Blejwas je v Slovenijo prvič leta 2014 pripeljala študentska izmenjava. Opravila jo je, se vrnila domov, tam dokončala dodiplomski študij, se nato vrnila v Ljubljano na podiplomski študij in tu tudi ostala. 33-letnica pravi, da je »po izobrazbi in duši glasbenica, po duši pa tudi plesalka.« Poučuje namreč saksofon in pleše swing. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Darja Pograjc. Foto: Ksenija Mikor.
Emanuela Lopes Jeronimo Kunej je 42-letna Portugalka, ki se je pred petnajstimi leti preselila v Slovenijo. Dom si je ustvarila v Brestanici, manjšem kraju, v katerem stoji grad Rajhenburg. Kako se njena zgodba prepleta s kulturno dediščino gradu, kako je pristala v vinarstvu in od kje ideja za čokoladna vina? Odgovorom na ta in druga vprašanja prisluhnite v tokratnem Drugem pogledu.
Domači kraj Italijanke Cristine Monticoli je Videm. Že v času študija, ko je sodelovala s slovenskimi glasbeniki, pa je v njeno življenje vstopila Slovenija. Ta vez se je leta 2022 še utrdila - od takrat namreč kot članica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija sodeluje z našo hišo. Drugi pogled bo zato močno prepleten z glasbo. Sta se pa z Darjo Pograjc seveda pogovarjali tudi o kulturnih razlikah med državama, problemih v prometu in kavi.
Kosovo ostaja delno priznana republika z večinsko albanskim prebivalstvom, med manjšinami oz. etničnimi skupnostmi pa ni zgolj srbsko, ampak tudi turško, hrvaško, črnogorsko, romsko in bošnjaško prebivalstvo ... V Drugem pogledu bomo danes spoznali 29-letno Vildano Osmani, ki pripada bošnjaški manjšini, sicer pa se je s Kosova v Slovenijo oz. iz Prizrena v Ljubljano preselila leta 2015.
Tokrat smo v Celju obiskali japonsko akademsko slikarko, ki pri nas živi že od leta 2006. V tamkajšnji Galeriji sodobne umetnosti je prav te dni na ogled njena prva večja samostojna razstava. V njej nastavlja ogledalo sodobni družbi z različnimi mediji: z risbo, fotografijo, videoposnetkom in instalacijami. Spoznali bomo Keiko Miyazaki.
Nurainina Binti Ayob je doktorska študentka mikrobiologije, ki se je v Slovenijo preselila lani oktobra. Sprva je bila povsem presenečena, da so pri nas trgovine ob nedeljah zaprte, a zdaj se je na to že navadila – tako kot tudi na vreme. V Maleziji, od koder je doma, namreč ne poznajo letnih časov, temperature pa čez leto ne nihajo tako zelo kot v Sloveniji. Kakšni so bili občutki, ko je prvič videla sneg, in kakšna se ji zdi Slovenija, pa v tokratnem Drugem pogledu.
Spaso Pecanov je 54-leten Makedonec. V Slovenijo je prišel leta 2012, in sicer s trebuhom za kruhom. Službo je našel na Primorskem, zato zdaj še vedno živi v Sežani. Kakšni so velikonočni običaji v Severni Makedoniji in katero makedonsko hrano najbolj pogreša, pa izvemo v današnjem Drugem pogledu. Pred mikrofon ga je povabila Lana Furlan.
Tokrat bomo spoznali drugi pogled nekoga, ki je s 17-timi leti prišel v Ljubljano, z našo državo pa je zdaj povezan že četrt stoletja. Gost oddaje Drugi pogled je izvrstni gruzijski košarkar, ki je bil ljubljenec ljubljanskega in slovenskega občinstva v zlatih letih košarkarskega kluba Olimpija. Vladimer Boisa se večkrat znajde v vlogi neformalnega ambasadorja Slovenije v Gruziji in Gruzije v Sloveniji. Trenutno opravlja dve službi, ob vinogradniško vinarski karieri je še podpredsednik Košarkarske zveze Gruzije. Pogovor je tekel o košarki, vinu, dežnikih in razumevanju besede domovina.
Huong Vu je odraščala v Hanoju. Ko je končala univerzitetno izobraževanje, se je v iskanju dela preselila na jug Vietnama v Hošiminh, spoznala Slovenca, preostalo pa je zgodovina. V današnjem Drugem pogledu izveste, da Slovencem ribja omaka ne diši najprijetneje, da pa si z Vietnamci delimo podobno ljubezen do goveje juhe. Tudi o filmu, snegu, birokraciji in še marsičem se je Darja Pograjc pogovarjala z Vietnamko, ki v Mariboru živi od leta 2011.
Luz Soto Bravo se je v Slovenijo preselila iz tretje največje države v Južni Ameriki – iz Peruja. Svoje inkovske korenine je pognala v Kunovi v občini Gornja Radgona, kjer sta z možem ustvarila multikulturni meditacijski in ekološki center Pachamama, ki ga obiskovalci od blizu in daleč že dobro poznajo. Življenje v sožitju z naravo nam prinaša zdravje in zadovoljstvo, Slovenci pa se niti ne zavedamo, v kako lepem okolju živimo, je prepričana Indijanka Luz. Čeprav je po poklicu frizerka, je človek mnogih talentov, enako njen mož, domačin, ki je bil nekdaj Branko, danes pa se imenuje Dhiraj in se poleg meditacije oziroma duhovnosti ukvarja še z raznovrstnimi opravili, pa najsi gre za urejanje različnih nasadov in okolice, obdelavo lesa, gradnjo ali pa kaj povsem drugega. Sin Osho je navdušen nad kung-fujem, vse bolj pa mu gre tudi kitajščina. Z Luz se je v Pachamama centru sredi Slovenskih goric pogovarjala Lidija Kosi.
Rus Andrej Ilin je v Slovenijo prišel z ženo, hčerko in sinom pred petimi leti. Starejši sin je ostal v Rusiji, kjer dela kot zdravnik. Morda se jim nekoč tudi on pridruži v Ljubljani, a kljub pomanjkanju zdravnikov imajo Rusi pri nas težave s priznavanjem izobrazbe, pravi tokratni 'drugopoglednik'. Poleg tega je o Sloveniji, Slovencih in načinu življenja tu Andreji Čokl povedal še marsikaj zanimivega.
Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled, Sheridan Stevens, prihaja iz Združenih držav Amerike. Ljubezenska zgodba jo je leta 2019 pripeljala v Nemčijo, dve leti pozneje pa sta se z možem Slovencem preselila v Slovenijo, točneje, v Kranj. A ker mož trenira plavanje v Trstu, sta pred nekaj meseci sklenila, da novo domovanje najdeta v obmorskem mestu Koper, kjer živita sedaj. Kako drugačno je življenje pri nas kot v Ameriki, koga najbolj pogreša, kako ji gre slovenščina in še kaj boste slišali v prihodnjih minutah – s Sheridan Stevens se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
»Slovenci, raziskujte svojo deželo, ker je čudovita.« Tako pove tokratni sogovornik v oddaji Drugi pogled, ki jo je pripravila Nataša Rašl. Pogovarjala se je s Tunizijcem, ki se je v Slovenijo za stalno preselil pred 15-imi leti. Ime mu je Amine Jemai in peče pice v eni izmed novomeških picerij. Katere sestavine in modrosti iz Tunizije in Slovenije je združil na svoji življenjski poti?
Neveljaven email naslov