Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Miguel Eckles Gomez za slovensko ulično hrano opredeli kalamare, krvavice in kranjsko klobaso; in namesto tekile žganje
Tacos al pastor, tacos carnitas, tacos de pescado … in naštevanje bi lahko nadaljevali še v številnih drugih kombinacijah te avtentične mehiške – bolj ali manj – ulične hrane. Zdaj jo lahko poskusimo tudi v Sloveniji. Miguel Eckles Gomez v majhnem lokalu v starem mestnem jedru prestolnice ustvarja t. i. mehiški finger food, ki ni prilagojen kremastemu evropskemu okusu. Miguel stavi na avtentičnost. In rad deli tudi kak kulinarični oziroma prehranjevalni nasvet:
“Tekilo je treba piti brez limone, brez soli in predvsem počasi.”
Miguel je iz mesta Puerto Vallarta. Gre za obmorsko mesto na pacifiški strani Mehike v državi Jallisco, v kateri sta doma tekila in mariachi – verjetno dva najbolj znana mehiška izvoza – poleg telenovel. Ki pa so verjetno tudi pripomogle k slovenski nadarjenosti za španščino. Poleg telenovel in španske glasbe pa imamo Slovenci radi tudi mehiško hrano. Ampak ali sploh poznamo tisto pravo mehiško hrano?
“Mehiška hrana v Sloveniji je zelo prilagojena evropskemu okusu, je bolj kremasta, v njej prevladuje sir. V Mehiki pa se več igramo z okusi raznih omak, predvsem za meso. Obstajajo tri glavne sestavine – koruza, salsa in občutek, s katerim pripravljamo hrano.”
Tacos je hrana, ki jo običajno pripravljajo kar na ulici, v t. i. tacotovornjakih, ki pa so pogostejši zunaj Mehike. Ker v Mehiki ulična hrana dejansko živi na ulici – z odprtimi vrati domov in spontanimi stojnicami s hrano na vogalih. Slovenska birokracija zelo otežuje takšne podvige, zato se je Miguel odločil za majhen lokal v starem mestnem jedru prestolnice, v katerem ponuja avtentično mehiško ulično hrano.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Miguel Eckles Gomez za slovensko ulično hrano opredeli kalamare, krvavice in kranjsko klobaso; in namesto tekile žganje
Tacos al pastor, tacos carnitas, tacos de pescado … in naštevanje bi lahko nadaljevali še v številnih drugih kombinacijah te avtentične mehiške – bolj ali manj – ulične hrane. Zdaj jo lahko poskusimo tudi v Sloveniji. Miguel Eckles Gomez v majhnem lokalu v starem mestnem jedru prestolnice ustvarja t. i. mehiški finger food, ki ni prilagojen kremastemu evropskemu okusu. Miguel stavi na avtentičnost. In rad deli tudi kak kulinarični oziroma prehranjevalni nasvet:
“Tekilo je treba piti brez limone, brez soli in predvsem počasi.”
Miguel je iz mesta Puerto Vallarta. Gre za obmorsko mesto na pacifiški strani Mehike v državi Jallisco, v kateri sta doma tekila in mariachi – verjetno dva najbolj znana mehiška izvoza – poleg telenovel. Ki pa so verjetno tudi pripomogle k slovenski nadarjenosti za španščino. Poleg telenovel in španske glasbe pa imamo Slovenci radi tudi mehiško hrano. Ampak ali sploh poznamo tisto pravo mehiško hrano?
“Mehiška hrana v Sloveniji je zelo prilagojena evropskemu okusu, je bolj kremasta, v njej prevladuje sir. V Mehiki pa se več igramo z okusi raznih omak, predvsem za meso. Obstajajo tri glavne sestavine – koruza, salsa in občutek, s katerim pripravljamo hrano.”
Tacos je hrana, ki jo običajno pripravljajo kar na ulici, v t. i. tacotovornjakih, ki pa so pogostejši zunaj Mehike. Ker v Mehiki ulična hrana dejansko živi na ulici – z odprtimi vrati domov in spontanimi stojnicami s hrano na vogalih. Slovenska birokracija zelo otežuje takšne podvige, zato se je Miguel odločil za majhen lokal v starem mestnem jedru prestolnice, v katerem ponuja avtentično mehiško ulično hrano.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
Neveljaven email naslov