Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Američan Mert Carpenter se je z ženo pred osmimi leti iz Silicijeve doline preselil v Rogaško Slatino
Mert Carpenter je prepotoval 48 od 50 ameriških držav. Tudi v Evropo je potoval že pred upokojitvijo, po njej pa sta se z ženo odločila za selitev. Prodala sta hišo v Silicijevi dolini in se vrnila v Slovenijo.
Pristala sva 2. februarja 2011, s seboj sva imela šest kovčkov. Dva meseca sva z izposojenim avtomobilom potovala po državi in spala v hotelih, medtem pa so nama nepremičninski agenti iskali hišo. Zaljubila sva se v staro kmetijo blizu Komna na Krasu, ampak so nama povedali, da bi bilo treba v obnovo vložiti veliko denarja in šest mesecev časa, ki pa ga midva nisva imela.
»Hišo na ključ« sta našla v vzhodni Sloveniji, blizu Rogaške Slatine.
Čudovito je! Živiva kilometer iz mesta, v hrib. Na jasen dan lahko od doma vidiva Triglav – torej imava na dlani tako rekoč vso državo, od enega konca do drugega.
Tako čudovito, da o selitvi ne razmišljata več. Vse, kar bi ju lahko povleklo nazaj v Združene države, sta njuna hčerka in njena družina. A tudi ob tem Mert Carpenter zamahne z roko: »Če naju hočejo obiskati, bodo že prišli.«
Ameriškima upokojencema v tem obdobju življenja umirjen ritem Rogaške Slatine precej ustreza. Mert igranju orgel v bližnji glasbeni šoli in občasnim sprehodom po okolici doda še aktualno dogajanje v mestu.
Julija in avgusta v Rogaški Slatini poteka glasbeni festival. Dvakrat na teden prirejajo koncerte, na katerih nastopajo slovenski glasbeniki. Poleg tega v paviljonu dvakrat na dan prirejajo koncerte z romantično orkestralno glasbo. Moja žena rada pleše, zato obiskuje več plesnih tečajev – od plesne vadbe do tečajev družabnega plesa in tanga. Dejavna je tudi v eni ali dveh umetniških organizacijah, saj je slikarka.
Par se pogosto pogovarja tudi o naši družinski dinamiki, predvsem v družinah z majhnimi otroki. Opazila sta namreč, da so ti otroci na sprehodih, v restavracijah, celo v kopališču neverjetno mirni.
Število primerov, v katerih so otroci jokali, sitnarili ali se jezili na svoje starše, lahko preštejem na prste ene roke. Očetje prevzemajo tako dejavno vlogo pri vzgoji kot mame. Ne vem, ali je to kulturno pogojeno ali pa je vzrok ta, da mame prvo otrokovo leto ostanejo doma.
Zakonski par iz Amerike svoje države ne pogreša. Nostalgije ne čutita, saj sta navajena odkrivanja in spoznavanja novih okolij – od 30 do 60 dni vsako leto še vedno namenita potovanjem.
404 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Američan Mert Carpenter se je z ženo pred osmimi leti iz Silicijeve doline preselil v Rogaško Slatino
Mert Carpenter je prepotoval 48 od 50 ameriških držav. Tudi v Evropo je potoval že pred upokojitvijo, po njej pa sta se z ženo odločila za selitev. Prodala sta hišo v Silicijevi dolini in se vrnila v Slovenijo.
Pristala sva 2. februarja 2011, s seboj sva imela šest kovčkov. Dva meseca sva z izposojenim avtomobilom potovala po državi in spala v hotelih, medtem pa so nama nepremičninski agenti iskali hišo. Zaljubila sva se v staro kmetijo blizu Komna na Krasu, ampak so nama povedali, da bi bilo treba v obnovo vložiti veliko denarja in šest mesecev časa, ki pa ga midva nisva imela.
»Hišo na ključ« sta našla v vzhodni Sloveniji, blizu Rogaške Slatine.
Čudovito je! Živiva kilometer iz mesta, v hrib. Na jasen dan lahko od doma vidiva Triglav – torej imava na dlani tako rekoč vso državo, od enega konca do drugega.
Tako čudovito, da o selitvi ne razmišljata več. Vse, kar bi ju lahko povleklo nazaj v Združene države, sta njuna hčerka in njena družina. A tudi ob tem Mert Carpenter zamahne z roko: »Če naju hočejo obiskati, bodo že prišli.«
Ameriškima upokojencema v tem obdobju življenja umirjen ritem Rogaške Slatine precej ustreza. Mert igranju orgel v bližnji glasbeni šoli in občasnim sprehodom po okolici doda še aktualno dogajanje v mestu.
Julija in avgusta v Rogaški Slatini poteka glasbeni festival. Dvakrat na teden prirejajo koncerte, na katerih nastopajo slovenski glasbeniki. Poleg tega v paviljonu dvakrat na dan prirejajo koncerte z romantično orkestralno glasbo. Moja žena rada pleše, zato obiskuje več plesnih tečajev – od plesne vadbe do tečajev družabnega plesa in tanga. Dejavna je tudi v eni ali dveh umetniških organizacijah, saj je slikarka.
Par se pogosto pogovarja tudi o naši družinski dinamiki, predvsem v družinah z majhnimi otroki. Opazila sta namreč, da so ti otroci na sprehodih, v restavracijah, celo v kopališču neverjetno mirni.
Število primerov, v katerih so otroci jokali, sitnarili ali se jezili na svoje starše, lahko preštejem na prste ene roke. Očetje prevzemajo tako dejavno vlogo pri vzgoji kot mame. Ne vem, ali je to kulturno pogojeno ali pa je vzrok ta, da mame prvo otrokovo leto ostanejo doma.
Zakonski par iz Amerike svoje države ne pogreša. Nostalgije ne čutita, saj sta navajena odkrivanja in spoznavanja novih okolij – od 30 do 60 dni vsako leto še vedno namenita potovanjem.
Riitta Fagerholm Mosić prihaja iz Vante, mesta v bližini Helsinkov. Finko je v Slovenijo pred 16 leti pripeljal poletni oddih, med katerim je mimogrede obnovila slovensko poznanstvo še iz časa študija v Gradcu. Kdo bi si mislil, da bo preprosto vabilo na kavo tisti trenutek, ki bo njeno življenjsko pot obrnil v povsem novo smer. Tu je našla zaposlitev - je koordinatorica projektov v podjetju, ki se ukvarja z zbiranjem in analitiko podatkov - si ustvarila družino in zdaj živi v Ljubljani, kjer se je srečala z Andrejo Gradišar. Med drugim ji je razkrila, zakaj poletij v nasprotju z večino Slovencev ne preživlja na Hrvaškem, pa tudi kaj finskega pogreša in v čem smo si Finci in Slovenci podobni.
Ali ste vedeli, da v Sloveniji živi nosilka olimpijske medalje iz Kanade? Gre za smučarsko skakalko iz Calgaryja Abigail Strate, ki je skupaj z mešano reprezentanco na zadnjih zimskih olimpijskih igrah v Pekingu osvojila bron. Že več kot dve leti namreč kanadske skakalke večino leta preživijo v naši državi, saj imajo tu bazo. Dve leti so živele skupaj, pri družini enega od trenerjev, letošnje poletje pa je bilo pravo za »osamosvojitev,« pravi Abigail Strate, ki jo je pred mikrofon povabila Andreja Gradišar. V nadaljevanju tako o razlikah v življenju v Kanadi ter Sloveniji, seveda se bomo dotaknili tudi športa.
Pot Drugega pogleda se namreč danes začenja v jugovzhodni Aziji, v eni najbolj naseljenih držav na svetu – Indoneziji. Od tam prihaja Diah Fauziah, ki trenutno živi v Šentjurju. Novinarka je domovino zapustila v marcu, k nam jo je pripeljala ljubezen. Trenutno se ukvarja predvsem z urejanjem vse dokumentacije, ki je potrebna za bivanje v tuji državi. V načrtu ima udeležbo na tečaju slovenščine, potem pa bo čas tudi za iskanje poslovnih priložnosti.
Danes začenjamo 9. sezono oddaje Drugi pogled. In prva v sezoni je država Gvineja. Obmorska država v severozahodni Afriki je znana tudi z imenom Francoska Gvineja. To je domovina Oumarja Barryja, ki od marca 2015 živi v Ljubljani. Iz domovine so ga pregnale težave z vladajočo politiko. V Sloveniji je lepo, pravi, a vseeno pogreša dom. O prednostih in slabostih življenja pri nas pa v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Ahmed Hammad je model in igralec ter računovodja, ki je pred osmimi leti domačo Aleksandrijo zamenjal za dom v Ljubljani. Družina in podjetje, ki ga je pri nas odprl njegov oče, sta bila vzrok za selitev. Se je pa Ahmed leta pozneje, ko se je družina vrnila domov, odločil, da ostane v Ljubljani. Čeprav pogreša egipčansko hrano in prijetno sredozemsko klimo, življenje v Sloveniji prinaša kup drugih prednosti. Tudi o tem v prihodnjih minutah. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.
Z Drugim pogledom se tokrat selimo na skrajni jug afriške celine. Država, ki leži tam, je v slovenščini pogosto napačno poimenovana Južnoafriška republika, saj je slednje pravzaprav ime burske države iz druge polovice 19. stoletja, sodobna država pa je le Južna Afrika ali uradno Republika Južna Afrika. Iz Južne Afrike se je v Slovenijo pred letom in pol preselila Adel Kostanjevec, ko je po tridesetih letih končno spet našla svojo najstniško simpatijo. Zdaj živi na podeželju v okolici Ljubljane, kjer jo je obiskala Andreja Čokl, in ne more prehvaliti raznolikosti in varnosti nove domovine.
Dobro uro in pol oz. približno 140 km cest ločuje mesto, od koder prihaja, in mesto, kjer zdaj živi, Marija Marčan. Zagrebčanko je pred leti v Slovenijo za en semester pripeljal študijski program Erazmus. Pozneje se je vrnila in pri nas končala doktorat. Preden se je dokončno preselila v Ljubljano je s partnerjem nekaj časa živela v Veliki Britaniji. Danes je doktorica elektrotehnike zaposlena na področju vodenja projektov (pri katerih razvijajo programsko opremo za nove inovativne načine zdravljenja raka) pri prodjetju Cosylab. Z njo se je pogovarjala Darja Pograjc.
Anesta Nuwanrekha Barnett se je v domači Šrilanki ukvarjala z manekenstvom in igralstvom, bila je tudi učiteljica japonščine. Zato je nekaj let tudi živela na Japonskem, zdaj pa že približno 14 let v Sloveniji. Njen dom je v Mariboru, v katerem se ukvarja z ročnimi obrtmi, je torej rokodelka, občasno pa tudi poučuje japonščino. Kot pravi, mi Slovenci njeno domovino pogosto pohvalimo in jo začudeno vprašamo, zakaj neki je prišla v Slovenijo. Odgovarja, da je tudi Slovenija lepa. Kaj je tu lepega in ali jo kdaj tudi kaj zmoti, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Dežela dolgega belega oblaka je domovina našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled. Tak je namreč prevod maorskega poimenovanja za Novo Zelandijo, ki se glasi Aotearoa. Največje mesto države je Auckland in od tam prihaja Demetrius King, zdaj že več kot 15 let prebivalec Maribora. Tja so ga pripeljali baletni čevlji, nekaj let je bil namreč član baletnega ansambla SNG Maribor. Danes je aktiven v računalniških vodah, prosti čas najraje preživlja z družino. Pred mikrofon Drugega pogleda ga je povabila Andreja Gradišar.
Jurybe Balsa Garantini prihaja s Filipinov, a že dobrih deset let so njen dom Trbovlje. V domovini je najprej delala v restavraciji, nato v finančnem sektorju, potem se je začela ukvarjati z masažo, kar nadaljuje tudi v Sloveniji. Z južnega dela Filipinov pa jo je zvabil Slovenec. K nam je prišla v snežnem metežu s 4-mesečnim sinom, kar ni bila najbolj prijetna izkušnja. Danes ji sneg pomeni čisto nekaj drugega. Kako ga dojema in kako vidi življenje v Sloveniji, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Spoznala sem ju v prostorih kulturno-izobraževalnega društva PiNA v Kopru. Ala Tomilova in Vitalij Tomilov sta iz Harkova zaradi vojne odšla marca lani. Po letu dni življenja v Sloveniji še nista povsem prepričana o svoji slovenščini, a sta se za nas in vas potrudila ter poskusila. Kjer je volja, je pač tudi pot. Z njima se je pogovarjala Darja Pograjc.
Natalia Baymacheva je v Sloveniji že skoraj leto dni. Prišla je iz Rusije, pri nas pa študira kemijsko informatiko. Rodila se je v mestu Iževsk, ko je dopolnila 14 let, pa se je preselila v Moskvo. Kakšno je študentsko življenje, opravljanje vozniškega izpita v Sloveniji in katera je po njenem najbolj nenavadna slovenska beseda, vse to boste slišali v Drugem pogledu.
Nico Huurman je po poklicu inženir, ukvarja se s svetovanjem na področju železniške signalizacije. Njegova domovina je Nizozemska, dom pa že malce več kot 5 let Ljubljana. Razlog: žena je Slovenka. Najprej sta skupaj dobri dve leti živela na Nizozemskem, v Utrechtu, a zaradi družine, na katero je žena močno navezana, sta se leta 2018 odločila za selitev v Slovenijo. Sta pa s seboj pripeljala svoji nizozemski kolesi. Nico Huurman je gost oddaje Drugi pogled.
V Drugem pogledu gostimo enega od priseljenskih »staroselcev«. Slaba tri desetletja je Slovenija namreč že dom Turka Erola Bakirkayje. V Slovenijo je na povabilo strica, ki mu je tudi dal prvo zaposlitev – v gradbeništvu – prišel pri le 19. letih. Od takrat je počel marsikaj, trenutno pa vodi tri trgovine – s turško hrano, mesnico in z opremo za dom v Ljubljani, kjer tudi živi. Pravi, da je v tem času že posvojil veliko slovenskih navad in je zato njegov obisk Turčije ter pogled na mentaliteto rojakov precej drugačen. Erol Bakirkaya je sogovornik Andreje Gradišar.
Svoje življenje je posvetila karieri, zato je pred osmimi leti tudi prišla k nam in se preselila slabih 9000 kilometrov stran od doma. Kljub službi in izobraževanjem, ki ji vzamejo velik del časa, pa – kot že »prava Slovenka« – najde dovolj časa za svoj majhen zelenjavni vrt. Kaj takšnega, pravi, v Hongkongu, kjer je živela prej, ne bi bilo mogoče.
Domagoj Juraga se je z Reke v Koper preselil v prvi polovici lanskega leta. Ko je izvedel, da je tu izobraževalni sistem bolj prilagodljiv kot na Hrvaškem in bo tu enostavneje spremenil smer študija, se je odločil za podiplomski študij. Je pa Darji Pograjc povedal, da to ni bil edini razlog za njegov prihod v Slovenijo. Naše obalno mesto mu je že priraslo k srcu, zdi se mu "kot pomanjšana Reka, a vseeno podobno multikulturna".
Brazilija je šifra današnjega Drugega pogleda. Pérola Regina Ribeiro je klovnesa, ki že dobro desetletje živi v Sloveniji. Je programska vodja društva Rdeči noski. Milijonsko mesto Campinas v bližini Sao Paola je zamenjala sprva za Maribor. Pri nas ji veliko pomeni občutek varnosti, nogomet je zanjo umetnost, ajda in bučno olje pa dragoceni odkritji slovenske kulinarične zakladnice. Med sambo in slovensko narodno zabavno zanjo ni pretirane razlike, in odkar imajo družinskega psa sta tudi slovenska zima in sneg »kar v redu«.
Ukrajinka Iryna Hambroš v Sloveniji živi že štirinajst let. Profesorica ukrajinščine, ki je v Ukrajini poučevala učence od petega do devetega razreda na 11-letki, se je slovenščine naučila sama. »Za učenje tujega jezika je najpomembnejši besedni zaklad,« pravi Iryna Hambroš, ki ji je pot do Slovenije utrla ljubezen. Danes dela kot prodajalka v starem Kranju, ki ga rada odkriva. Osrečuje jo tudi pletenje z zahtevnimi vzorci, o njej pravi avtorica oddaje Drugi pogled, ki sledi, Aljana Jocif.
Alyson Hill ima 25 let in je doma iz Vancouvra – ameriškega, ne kanadskega – v ameriški zvezni državi Washington. V Slovenijo se je priselila in poročila leta 2020. Razlog za to, da živi v Zagorju ob Savi, je torej ljubezen. Moža je spoznala med študijem krajinske arhitekture v ZDA. Najprej sta načrtovala, da se bo on priselil v ZDA, a se je vse skupaj zaradi epidemije koronavirusa zasukalo precej drugače. Prisluhnimo Alyson Hill v oddaji Drugi pogled.
Gostja tokratne oddaje Drugi pogled je Anastasia Banovec, doktorica znanosti in glasbena pedagoginja, ki se je iz Moskve v Slovenijo zaradi ljubezni preselila pred šestimi leti. Z možem in otrokoma živijo v Ljubljani, a večkrat na teden potuje v Novo mesto, kjer vodi moški oktet Krka, in v Semič, kjer ima zasebno glasbeno šolo in kjer živijo moževi starši. V oddaji bomo spoznali njen pogled na življenje v Sloveniji, ki ji je prirasla k srcu.
Neveljaven email naslov