Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratnem Drugem pogledu bomo spoznali 32-letno Indijko. Pred štirimi leti je v želji po opravljanju doktorata iz filozofije prišla v Slovenijo. Odraščala je v Kalkuti s 15 milijoni prebivalcev, zdaj pa živi v študentskem domu v Mariboru. Kulturni šok? Vsaj delni vsekakor.
Iz indijskega mesta s 15 milijoni prebivalcev v študentski dom v Mariboru
Joyitri Sarkar se je rodila v mestu s 15 milijoni prebivalcev. Do leta 2015 je živela v Kalkuti v vzhodni Indiji, v prestolnici zvezne države Zahodna Bengalija. Zadnja štiri leta je doktorska študentka filozofije na Univerzi v Mariboru. Je edinka, zato so starši njeno odločitev o študiju na drugi celini sprva sprejeli s težavo.
“Domači zelo malo vedo o Sloveniji. Eden od družinskih prijateljev je takrat omenil, da je to zelo mrzla država in da moram biti zelo previdna, ker imate tukaj zelo močne snežne viharje. Bila sem malo v skrbeh.”
V štirih letih, odkar je v Sloveniji, je družino v Indiji obiskala štirikrat. Prvič zaradi posebnega razloga – priprav na tradicionalno indijsko poroko s partnerjem, ki ga je spoznala na spletu. Na sprejemu je bilo 300 svatov, vsi rituali skupaj pa so, kot je to navada, trajali nekaj dni.
“Sorodniki so prišli šele kakšen dan ali dva pred poroko, da smo lahko izvedli obvezne rituale. Na predvečer poroke so moje roke ter roke vseh članov družine in prijateljev poslikali s kano. Imeli smo tudi malo glasbe, plesali smo in dobila sem zadnji obrok kot samska ženska.”
Slovenija ji bo – čeprav zgolj kot študijska postojanka – ostala v lepem spominu. Tukaj bo ostala samo še kakšno leto.
“Šokirana sem bila nad majhnostjo Maribora. Ko sem prvič prišla sem z nočnim letom okrog polnoči, sem komajda našla koga. Druga stvar, ki sem jo opazila, je bila ta, da je ponoči vse manj razsvetljeno. V indiji, posebej Kalkuti, imamo ogromno uličnih svetilk. Samo v zakotnem delu ene ulice je gotovo več kot ena luč, tukaj pa jih je na celotni ulici zgolj nekaj.”
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V tokratnem Drugem pogledu bomo spoznali 32-letno Indijko. Pred štirimi leti je v želji po opravljanju doktorata iz filozofije prišla v Slovenijo. Odraščala je v Kalkuti s 15 milijoni prebivalcev, zdaj pa živi v študentskem domu v Mariboru. Kulturni šok? Vsaj delni vsekakor.
Iz indijskega mesta s 15 milijoni prebivalcev v študentski dom v Mariboru
Joyitri Sarkar se je rodila v mestu s 15 milijoni prebivalcev. Do leta 2015 je živela v Kalkuti v vzhodni Indiji, v prestolnici zvezne države Zahodna Bengalija. Zadnja štiri leta je doktorska študentka filozofije na Univerzi v Mariboru. Je edinka, zato so starši njeno odločitev o študiju na drugi celini sprva sprejeli s težavo.
“Domači zelo malo vedo o Sloveniji. Eden od družinskih prijateljev je takrat omenil, da je to zelo mrzla država in da moram biti zelo previdna, ker imate tukaj zelo močne snežne viharje. Bila sem malo v skrbeh.”
V štirih letih, odkar je v Sloveniji, je družino v Indiji obiskala štirikrat. Prvič zaradi posebnega razloga – priprav na tradicionalno indijsko poroko s partnerjem, ki ga je spoznala na spletu. Na sprejemu je bilo 300 svatov, vsi rituali skupaj pa so, kot je to navada, trajali nekaj dni.
“Sorodniki so prišli šele kakšen dan ali dva pred poroko, da smo lahko izvedli obvezne rituale. Na predvečer poroke so moje roke ter roke vseh članov družine in prijateljev poslikali s kano. Imeli smo tudi malo glasbe, plesali smo in dobila sem zadnji obrok kot samska ženska.”
Slovenija ji bo – čeprav zgolj kot študijska postojanka – ostala v lepem spominu. Tukaj bo ostala samo še kakšno leto.
“Šokirana sem bila nad majhnostjo Maribora. Ko sem prvič prišla sem z nočnim letom okrog polnoči, sem komajda našla koga. Druga stvar, ki sem jo opazila, je bila ta, da je ponoči vse manj razsvetljeno. V indiji, posebej Kalkuti, imamo ogromno uličnih svetilk. Samo v zakotnem delu ene ulice je gotovo več kot ena luč, tukaj pa jih je na celotni ulici zgolj nekaj.”
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov