Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadnja oddaja Drugi pogled v letu 2019 bo poskrbela, da bomo na našem zemljevidu sogovornikov obkljukali še eno državo. V Afriki. Meji na Etiopijo, Somalijo, Tanzanijo, Ugando in Južni Sudan. Znana je po safariju, v njej pa je tudi za tri Slovenije veliko Viktorijino jezero. Govorimo seveda o Keniji, kjer se je rodila naša današnja sogovornica Emina Bajraktarević Bakunda. Njeno rojstno mesto Kisumu leži v bližini omenjenega Viktorijinega jezera v zahodnem delu države. Tam je pravnica in umetnica živela do svojega četrtega leta. Z Emino Baj, kot je njeno umetniško ime, se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Emina Baj je iz rodne Kenije v Slovenijo prišla, ko je imela štiri leta
Umetnica in pravnica Emina Baj vodi mednarodni kulturni zavod Ritem Afrike, ki si prizadeva za vzpostavljanje in ohranjanje sožitja med kulturami s poudarkom na afriški kulturi v Sloveniji in tujini. Rodila se je v kenijskem Kisumu, ki leži ob Viktorijinem jezeru. Rodno državo je zapustila zelo zgodaj, pri rosnih štirih letih. Njena družina si je takrat za dom namreč izbrala Novo mesto.
"V mojem okolju je bilo takrat zelo malo vrstnikov iz Afrike. Zaničevalnega odnosa drugih sošolcev ali otrok v vrtcu nisem doživljala. Včasih sem na ulici slišala: "Glej jo, črnko." A na to nisem gledala kot na nekaj zaničevalnega. So pa vedno govorili: "Emina, ona ima te afriške korenine. Zagotovo dobro pleše, poje, nima problema z nastopi." Vedno je bilo bolj na to vižo."
Sogovornica se Kenije iz otroštva spominja le prek zgodb in fotografij drugih. Svojo državo je bolje spoznala med poznejšimi obiski:
"Tam nas je pričakala celotna družina z vsemi vaščani. Bilo jih je čez 60. Pripravili so nam obred. Pričakajo te z odprtimi rokami, z nasmehom. Povsod se počutiš doma, ker te kličejo hči. Tega nikoli v življenju ne bom pozabila."
Emina Baj zase pravi, da je »internacionalna«, mednarodna. Njen oče je namreč Kenijec, a po rodu iz Ugande. Mama je živela na Hrvaškem, a so njeni predniki iz Bosne in Hercegovine ter Srbije. Ko Slovenijo primerja s Kenijo, pravi, da so Kenijci bolj topli, odprti, bolj osredotočeni na reševanje problemov, česar se skupaj loti cela družina. Ocenjuje, da bi, če bi se preselila tja, morala marsikaj, česar se je naučila in navadila v Sloveniji, pozabiti ali spremeniti. Se pa v Keniji vidi na stara leta:
"Dnevi tukaj letijo. Večino časa preživiš v službi, potem imaš pa še neke dejavnosti. Želim si, da bi nekoč, morda na stara leta, živela v Keniji. Odprla kakšen hostel ali hotel in poskusila zadnje življenjsko obdobje preživeti v svoji državi, med svojimi ljudmi, med svojo družino. Takrat bi mi pa morda ustrezala ta drugačnost."
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Zadnja oddaja Drugi pogled v letu 2019 bo poskrbela, da bomo na našem zemljevidu sogovornikov obkljukali še eno državo. V Afriki. Meji na Etiopijo, Somalijo, Tanzanijo, Ugando in Južni Sudan. Znana je po safariju, v njej pa je tudi za tri Slovenije veliko Viktorijino jezero. Govorimo seveda o Keniji, kjer se je rodila naša današnja sogovornica Emina Bajraktarević Bakunda. Njeno rojstno mesto Kisumu leži v bližini omenjenega Viktorijinega jezera v zahodnem delu države. Tam je pravnica in umetnica živela do svojega četrtega leta. Z Emino Baj, kot je njeno umetniško ime, se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Emina Baj je iz rodne Kenije v Slovenijo prišla, ko je imela štiri leta
Umetnica in pravnica Emina Baj vodi mednarodni kulturni zavod Ritem Afrike, ki si prizadeva za vzpostavljanje in ohranjanje sožitja med kulturami s poudarkom na afriški kulturi v Sloveniji in tujini. Rodila se je v kenijskem Kisumu, ki leži ob Viktorijinem jezeru. Rodno državo je zapustila zelo zgodaj, pri rosnih štirih letih. Njena družina si je takrat za dom namreč izbrala Novo mesto.
"V mojem okolju je bilo takrat zelo malo vrstnikov iz Afrike. Zaničevalnega odnosa drugih sošolcev ali otrok v vrtcu nisem doživljala. Včasih sem na ulici slišala: "Glej jo, črnko." A na to nisem gledala kot na nekaj zaničevalnega. So pa vedno govorili: "Emina, ona ima te afriške korenine. Zagotovo dobro pleše, poje, nima problema z nastopi." Vedno je bilo bolj na to vižo."
Sogovornica se Kenije iz otroštva spominja le prek zgodb in fotografij drugih. Svojo državo je bolje spoznala med poznejšimi obiski:
"Tam nas je pričakala celotna družina z vsemi vaščani. Bilo jih je čez 60. Pripravili so nam obred. Pričakajo te z odprtimi rokami, z nasmehom. Povsod se počutiš doma, ker te kličejo hči. Tega nikoli v življenju ne bom pozabila."
Emina Baj zase pravi, da je »internacionalna«, mednarodna. Njen oče je namreč Kenijec, a po rodu iz Ugande. Mama je živela na Hrvaškem, a so njeni predniki iz Bosne in Hercegovine ter Srbije. Ko Slovenijo primerja s Kenijo, pravi, da so Kenijci bolj topli, odprti, bolj osredotočeni na reševanje problemov, česar se skupaj loti cela družina. Ocenjuje, da bi, če bi se preselila tja, morala marsikaj, česar se je naučila in navadila v Sloveniji, pozabiti ali spremeniti. Se pa v Keniji vidi na stara leta:
"Dnevi tukaj letijo. Večino časa preživiš v službi, potem imaš pa še neke dejavnosti. Želim si, da bi nekoč, morda na stara leta, živela v Keniji. Odprla kakšen hostel ali hotel in poskusila zadnje življenjsko obdobje preživeti v svoji državi, med svojimi ljudmi, med svojo družino. Takrat bi mi pa morda ustrezala ta drugačnost."
Naš današnji sogovornik prihaja iz Burkina Fasa. Država je bila do leta 1960 poznana kot francoska kolonija Zgornja Volta, njeno današnje ima pa v prevodu pomeni dežela pokončnih oziroma poštenih ljudi. Je celinska država, ki leži v Zahodni Afriki in ima nekaj več kot 18 milijonov prebivalcev. Potovanja tja slovensko Ministrstvo za zunanje zadeve zaradi ugrabitev, kriminala in pogostih ropov odsvetuje. Iz te države prihaja umetnik Issiaka Sanou, ki je v Sloveniji že skoraj 10 let, ukvarja pa se z igranjem na tradicionalna afriška tolkala. Burkinafaščevo zgodbo nam bo predstavila Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Emmanouil Santorinaios prihaja iz Aten, v Ljubljani živi od oktobra 2014. K nam se je priselil, saj je tu dobil službo in to kljub temu, da se Grki v Sloveniji soočajo s prepričanji, da so leni, da nikoli ne delajo, da vse dni le sedijo na soncu in uživajo. Manolis, kot tudi kličejo Grka, pravi, da ta prepričanja ne držijo in dodaja, da so Grki tudi po raziskavi OECD-ja eden bolj delovnih narodov v Evropi. Zelo zaposlen je tudi naš sogovornik, ki pa si je kljub temu vzel čas za pogovor. Več o svoji službi ter o tem, kako dobro je spoznal Slovenijo v dveh letih in pol kolikor živi pri nas, pa v nadaljevanju. Tokratni Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Kitajci sestavljajo približno petino svetovnega prebivalstva. Seveda vsi ne živijo le na Kitajskem, ampak tudi marsikje drugje in prav zato je zanimivo, da jih v Sloveniji biva le nekaj več kot tisoč. Ti večinoma prihajajo iz mesta Qingtian , ki leži na jugovzhodu države, 500 kilometrov južno od Šanghaja. Ena od njih je tudi Zhanghua Ye, ki je v Slovenijo prišla leta 1996, ko ji je bilo 11 let. Predstavila nam jo bo Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov