Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Simon, ki se je z družino v naše glavno mesto preselila pred sedmimi leti in pol. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo, pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. O življenju v Sloveniji in tukajšnjih izzivih se je z Moniko Simon pogovarjala Tadeja Bizilj.
Madžarki Moniki Šimon je pri nas med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev.
Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Šimon, ki rada bere, doma ima polne police knjig, rešuje sudoku in pleše. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. Pred osmimi leti je bila pri nas prvič – takrat so z družino obiskali moža, ki je že živel tukaj.
Ko smo prvič obiskali Ljubljano, smo se še lahko peljali po Slovenski cesti. Potem ko smo se preselili sem, so tam opravljali dela, zdaj pa je to območje brez prometa ‒ res lepo presenečenje. Sama se po mestu najraje sprehajam peš ali vozim s kolesom, če grem kam dlje, pa uporabim kar avtobus. Imate zelo dobro urejen javni promet, pogrešam le kakšen hiter vlak, kajti če grem iz Ljubljane v Budimpešto, mi pot vzame 8 ur ali celo več, če je na mejnem prehodu Hodoš treba dolgo čakati. To pa je kar veliko.
Prihaja iz glavnega mesta naše sosednje države Madžarske in pove, da sta si prav zaradi bližine državi precej podobni.
Ni veliko precej opaznih razlik med njima, razen seveda jezika. Res je morda pokrajina malce drugačna, saj Madžarsko sestavljajo po večini nižine in gričevnat svet, hribov in gora je zelo malo. Ta del vaše države mi je sicer zelo všeč. Prav tako morje, ki ga mi nimamo. Imamo pa zato – prav zaradi nizkih pokrajin – višje temperature in lepše vreme, kot je pri vas.
In še korak v prihodnost. Monika Šimon pravi, da ji je življenje v Sloveniji všeč; o tem, ali bodo tukaj ostali za vedno, ne razmišlja – si pa zelo želi, da bi se položaj s koronavirusom v prihodnjih tednih toliko umiril, da bi lahko za božično-novoletne praznike obiskala svoje prijatelje in domače v Budimpešti.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Simon, ki se je z družino v naše glavno mesto preselila pred sedmimi leti in pol. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo, pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. O življenju v Sloveniji in tukajšnjih izzivih se je z Moniko Simon pogovarjala Tadeja Bizilj.
Madžarki Moniki Šimon je pri nas med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev.
Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Šimon, ki rada bere, doma ima polne police knjig, rešuje sudoku in pleše. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. Pred osmimi leti je bila pri nas prvič – takrat so z družino obiskali moža, ki je že živel tukaj.
Ko smo prvič obiskali Ljubljano, smo se še lahko peljali po Slovenski cesti. Potem ko smo se preselili sem, so tam opravljali dela, zdaj pa je to območje brez prometa ‒ res lepo presenečenje. Sama se po mestu najraje sprehajam peš ali vozim s kolesom, če grem kam dlje, pa uporabim kar avtobus. Imate zelo dobro urejen javni promet, pogrešam le kakšen hiter vlak, kajti če grem iz Ljubljane v Budimpešto, mi pot vzame 8 ur ali celo več, če je na mejnem prehodu Hodoš treba dolgo čakati. To pa je kar veliko.
Prihaja iz glavnega mesta naše sosednje države Madžarske in pove, da sta si prav zaradi bližine državi precej podobni.
Ni veliko precej opaznih razlik med njima, razen seveda jezika. Res je morda pokrajina malce drugačna, saj Madžarsko sestavljajo po večini nižine in gričevnat svet, hribov in gora je zelo malo. Ta del vaše države mi je sicer zelo všeč. Prav tako morje, ki ga mi nimamo. Imamo pa zato – prav zaradi nizkih pokrajin – višje temperature in lepše vreme, kot je pri vas.
In še korak v prihodnost. Monika Šimon pravi, da ji je življenje v Sloveniji všeč; o tem, ali bodo tukaj ostali za vedno, ne razmišlja – si pa zelo želi, da bi se položaj s koronavirusom v prihodnjih tednih toliko umiril, da bi lahko za božično-novoletne praznike obiskala svoje prijatelje in domače v Budimpešti.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
Neveljaven email naslov