Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred letom in pol je Cristián Román Huenufil svoj dom v Čilu zamenjal za dom v Sloveniji. Kot učitelj zgodovine je bil močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Čile, delal je na področju izobraževanja in se zavzemal za ranljive skupine. Pot ga je nato vodila na študij antropologije v Barcelono, doktorski študij zdaj opravlja pri nas. Čilski Drugi pogled je pripravila Darja Pograjc.
Kot učitelj zgodovine je bil Cristián Román Huenufil močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Chile, kjer je delal na področju izobraževanja in zavzemanja za ranljive skupine. Po študiju antropologije v Barceloni zdaj doktorski študij opravlja pri nas.
"Tu opažam stvari, ki v Čilu počasi izginjajo. V Ljubljani je še precej javnega prostora, medtem ko se je v čilski prestolnici vse prilagodilo stanovanjskemu oz. gradbenemu trgu. Santiago de Chile je veliko mesto, povsod se gradi, simbolično pomembni medsosedski prostori izginjajo. Pri vas se počasi dogaja nekaj podobnega – gradijo se velike betonske stavbe, na primer Severna mestna vrata.
Želi si, da se podoba mesta ne bi prepuščala gradbenim, ampak urbanističnim in arhitekturnim službam, ki se ukvarjajo tudi z estetiko mesta in kakovostjo življenja. Mu je pa všeč, da lahko naravo pri nas najde tudi v mestu.
"Sploh spomladi in poleti. Jeseni in pozimi pa je zame življenje v Ljubljani kar malo težko. Problem je svetloba. Vseskozi je sivo in mislim, da ta sivina vpliva tudi na vedenje ljudi."
Še več o spoznavanju slovenske kulture, primerjavi čilskega in slovenskega zdravstvenega sistema, divji privatizaciji in velikih socialnih razlikah v Čilu ter o staroselskem plemenu Mapuči, ki mu sogovornik pripada, pa v posnetku.
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pred letom in pol je Cristián Román Huenufil svoj dom v Čilu zamenjal za dom v Sloveniji. Kot učitelj zgodovine je bil močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Čile, delal je na področju izobraževanja in se zavzemal za ranljive skupine. Pot ga je nato vodila na študij antropologije v Barcelono, doktorski študij zdaj opravlja pri nas. Čilski Drugi pogled je pripravila Darja Pograjc.
Kot učitelj zgodovine je bil Cristián Román Huenufil močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Chile, kjer je delal na področju izobraževanja in zavzemanja za ranljive skupine. Po študiju antropologije v Barceloni zdaj doktorski študij opravlja pri nas.
"Tu opažam stvari, ki v Čilu počasi izginjajo. V Ljubljani je še precej javnega prostora, medtem ko se je v čilski prestolnici vse prilagodilo stanovanjskemu oz. gradbenemu trgu. Santiago de Chile je veliko mesto, povsod se gradi, simbolično pomembni medsosedski prostori izginjajo. Pri vas se počasi dogaja nekaj podobnega – gradijo se velike betonske stavbe, na primer Severna mestna vrata.
Želi si, da se podoba mesta ne bi prepuščala gradbenim, ampak urbanističnim in arhitekturnim službam, ki se ukvarjajo tudi z estetiko mesta in kakovostjo življenja. Mu je pa všeč, da lahko naravo pri nas najde tudi v mestu.
"Sploh spomladi in poleti. Jeseni in pozimi pa je zame življenje v Ljubljani kar malo težko. Problem je svetloba. Vseskozi je sivo in mislim, da ta sivina vpliva tudi na vedenje ljudi."
Še več o spoznavanju slovenske kulture, primerjavi čilskega in slovenskega zdravstvenega sistema, divji privatizaciji in velikih socialnih razlikah v Čilu ter o staroselskem plemenu Mapuči, ki mu sogovornik pripada, pa v posnetku.
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov