Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3705 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zdi se, da postajamo vse bolj ozaveščeni in kritični do hrane, ki jo kupujemo. Tako je lahko na primer pomembno poreklo hrane – je pridelana v Sloveniji ali v tujini; je iz hlevske reje; so bila uporabljena škropiva … Seveda trgovci vedo, kaj je tisto, kar ta hip potegne, kaj je moderno, kaj se kupuje – bio, eko, naravno, domače, brez holesterola, brez tega in onega, skuhano po receptu naših babic in tako naprej. Po drugi strani pa nam nutricionisti svetujejo glede prehrane in nas ozaveščajo glede prehranskih posledic za zdravje. Tem lahko pridružimo še dietetike, ki glede na zdravstvene in druge potrebe ali probleme posameznika, spreminjajo prehrano in prilagajajo dieto. Vse pa z enim samim namenom: da bi živeli dobro, kvalitetno in zdravo življenje. Da ne bi v svoje telo vnašali škodljivih snovi, ampak bi z zdravo prehrano skrbeli za svojo življenjsko dobrobit. In prav je tako. Toda človek je več kot samo telo. Ker smo ljudje odnosna bitja, nimamo samo potreb po zdravi hrani, ampak tudi po zdravih in izpolnjujočih odnosih, po ljubljenosti. Najglobljo izpolnjujočo ljubljenost lahko doživljamo v odnosu z Bogom, ki je ljubezen. Tako verujemo kristjani. Še na prav poseben in edinstven način se tega spominjamo na današnji praznih Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. V moči vere namreč priznavamo in verujemo, da je Jezus iz Nazareta, učlovečeni Bog, še vedno navzoč med nami na zelo konkreten in zelo duhoven način, v duhu in v telesu. Tu se dejansko srečamo z vero. Če želim videti kaj več kot zgolj kruh in vino, pa pomeni, da moram gledati z očmi vere, ki je lahko mnogokrat tudi preizkušena z dvomi. Pa vendar verujemo, da je po posvetitvi med sveto mašo Jezus Kristus resnično navzoč – preprosto rečeno: skrit pod podobo kruha in vina. In spet smo pri hrani. Toda, zakaj bi se Bog dajal nam v hrano? Čemu sploh potrebujemo takšno hrano? Kot za svoje telesno življenje potrebujemo hrano, tako je za nas sveta evharistija – Jezus, skrit pod podobo kruha – tista hrana, ki nas – ponovno poudarjam: v moči naše vere – krepi, nam daje moč za vsakdanje življenje, predvsem pa nam omogoča, da na telesno-duhoven način doživljamo ljubljenost od Boga in da v moči te duhovne hrane to ljubljenost lahko podarjamo drugim. Pomembno je, kaj vnašamo v svoje telo; še pomembneje je, da v svoje telo, primerno pripravljeni, sprejmemo Kristusovo Telo, ki je vir tega in tudi prihodnjega življenja. Toda k temu verovanju se ne moremo prisiliti, lahko pa prosimo za dar vere, da bi zmogli prepoznati in verovati, da je Jezus resnično navzoč v sveti evharistiji.
En mali slonček se je pozibaval / na pajčevini tam pod drevesom, / ko je ugotovil, da stvar je zanimiva, / je poklical še enega slončka. / Dva mala slončka sta se pozibavala na pajčevini … / Deset malih slončkov se je pozibavalo / na pajčevini tam pod drevesom, ko so ugotovili, da stvar je zanimiva, / se je pajčevina strgala. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se kdaj v jutranji rosi ali v kotu stare hiše zazrli v eno izmed najlepših stvaritev, ki je umetnina sicer ne najbolj priljubljene živali s štirimi pari dolgih, tankih nog, v pajkovo mrežo? Pajki že stoletja vzbujajo strah ter so del mitologije in zgodb v različnih kulturah. Tisto, kar mene privlači, je njihovo tkanje mreže, pajčevine. Čeprav je svilnata nit pajkove mreže stokrat tanjša od lasa, je najmočnejši material, ki ga poznamo. Ali ste vedeli, da če bi lahko spletli vrv iz pajkove niti, ki bi bila za prst debela, bi bila ta tisočkrat močnejša od jeklene vrvi in hkrati dosti bolj elastična? Pajčevina je po mnenju strokovnjakov eden izmed najodpornejših znanih materialov. Znanstveniki so poskušali narediti podobne umetne materiale, a doslej neuspešno. Pajkova mreža je torej osupljiv primer nečesa, kar je ustvarila narava in česar ni moč posnemati. Tako kot je osupljiva mreža, ki jo pletemo ljudje. Če pajčevino lahko hitro ometemo iz kotov naših stanovanj ali jo raztrgamo, ko se v naravi ujamemo vanjo, pa imajo naše, človeške mreže večjo moč od pajkovih. Močnejšo od visečih ali ribiških mrež. Naše mreže niso samo preplet lepih in nelepljivih niti, temveč tudi takih, iz katerih se ne moremo rešiti ali pobegniti. In tu nam omelo prav nič ne pomaga. Tako kot pajki tudi ljudje pletemo brezoblične mreže, ki spominjajo na pravo zmešnjavo, ali pa take, ki so dovršene stvaritve. Pletemo in se ujamemo v prijateljske, ljubezenske in poklicne mreže, če jih naštejem le nekaj. Za vsako izmed njih veljajo posebne zakonitosti. In če se nanjo obesi preveč slončkov, tako kot v otroški pesmici, se pajčevina lahko strga ali pa se ujamemo vanjo. Da, tudi takšne mreže upravljamo ljudje. Klobčič naših niti ni podoben samo mehki in lesketajoči se svili, temveč ga lahko obtežimo z našo samopašnostjo in drugimi nečednostmi. Lahko pa je nit našega klobčiča za koga iz naše človeške mreže njegovo edino upanje. Na to, kako in s kakšnimi nitmi pletejo mreže drugi, verjetno ne moremo vplivati. Lahko pa mrežo naredimo po vzorcu, ki nam ga je pokazal Gospod. Z vsem srcem se potrudimo, da bi bile naše človeške mreže prepletene z nelepljivimi nitmi in da bi se naš klobčič lepo odvijal. Kaj storiti, če se ujamemo v lepljivo človeško mrežo, ne vem. Zato raje ostanimo na varni razdalji ročaja omela, saj bomo le tako lahko ometli pajčevino.
Vse se laže preboli kot krivico. Odpustiti povzročeno zlo pomeni spravo, odpuščanje. To svetopisemsko stališče je prastaro, a težko uresničljivo. Tudi nam povzroča težave. Meni omenjanje sprave v zaporedju vrine v spomin tri dogodke. Vojna. Vsak večer zagrnjena okna. Strel v gluho noč. Zjutraj leži v sadovnjaku mrtev človek. Partizan, ki se je bil vračal od tam, kamor je bil poslan kot »terenska zveza«. Ni padel pod okupatorjevim strelom, kar daje misliti. Francetov France ga je na hitro pokopal ob jablano. Ni se razvedelo. Pokojnik ima svoje spominsko obeležje. Na njem je zapisan kot Nace, a da je bilo njegovo pravo partizansko ime Cene. Čudna pomota. Še ista vojna. Blizu hiše straži nemški vojak. Zelo mlad človek. K sebi vabi kodrolasega dečka: Komm her, Pöblein. Komm! (= deček, pridi sem; pridi!). Otrok zbeži k hišnim vratom. Vojak povesi glavo. Ta človek zagotovo ni moril. Vzet je bil družini in poslan na bojni ples. S kom naj se spravi, če še živi? Po vojni. Nenadoma zmanjka nekaj ljudi. Včeraj je mizar Jože še bil, naslednji dan ni prišel v delavnico. Ni ga bilo nikoli nikamor več. »Pa tak funkcionar je njegov brat,« so se nekateri čudili, drugi pa namigovali. Na nobeni spominski plošči ni njegovega imena. Trije dogodki iz zgodovinskega časa, ki se dotikajo moje kože. Kaj pa vsi drugi, zdaj že znani, in vsi neznani na obeh straneh ideološke črte! Sprava. Ta je doma na sredi srca, sicer je prevečkrat le bolj ali manj bobneča beseda. Spravni spomeniki pa so opomniki. Eden je komaj dovolj. »Pa se ne moreta spravit,« so kdaj modrovali starejši ljudje na račun sovaščanov, ki sta se bodla zaradi drevesa, posekanega na meji, in jih »tud sodnija ne more poglihat«, so rekli. Stara zaveza pozna spravne darove, navadno živali. A ne samo teh; modri Sirah pravi: »Gospodu po volji je odstopiti od hudobije, sprava je odstopiti od krivice.« Nobenega zaklanega vola, ampak – odpuščanje. Pa pravimo: tudi če bi odpustil, ne bi mogel pozabiti. Saj ravno spominjati se je treba, da ne bi ponavljali znanih grozot. Svet se razpenja čez Vzhod in Zahod, Sever in Jug. Kar niso le strani neba, so pomenljiv obraz današnjega sveta.
Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: »Vaja dela mojstra!«? Povsem enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden od sedmih starogrških modrecev Periander iz Korinta svetoval: μελέτα τὸ πᾶν oziroma »Vse je treba uriti!«. Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljši učitelj«. In znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št. je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kakšno stvar naredili na hitro, pa kljub našemu hitenju vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da bomo mojster pri kakšnem opravilu ali v določenem znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Zakaj, kot pravi drugi slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Takemu razumevanju pri osvajanju znanja in veščin v družbi je nekoč sledil tudi šolski sistem, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju bodisi ročnih bodisi umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so iz takega poučevanja izšli, so bili resnično mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje popolnosti so bili vešči svojega dela in znali te svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa zato sploh ne moremo več prodreti. In povsem enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpežljivosti, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.
Dobro jutro! Prav vsem lep, prisrčen pozdrav, na nedeljo, ko praznujemo slovesni praznik Svete Trojice. Kaj je vsebina tega praznovanja? Želim, da bi to ob dogodku iz življenja mojega prijatelja duhovnika odkrili skupaj. Ko je pri obisku v bolnišnici nekega dne stopil v otroško sobo, je našel petletnega dečka, ki je hudo poškodovan. Deček je bil bister in z drugimi v sobi je takoj našel stik. Tudi z njim je postal prijatelj … Ko je prišel na obisk naslednjega dne, ga je že čakal in ga povabil, naj stopi k njemu. »Ali ti veruješ v Boga?« mu je radovedno zastavil vprašanje. Sam ni vedel ničesar o Bogu. Na zastavljeno vprašanje je duhovnik brez oklevanja odgovoril: »Seveda.« »Pa zakaj veruješ v Boga?« je radovedno nadaljeval. »Ker je dober,« se je glasil njegov odgovor. Fantič še ni bil zadovoljen in zato je sledilo novo vprašanje: »Kaj pa ti je napravil, da je dober?« Občutil je, da gre vse bolj v živo. »Vidiš, za nas je napravil to veliko nebo in to široko morje,« je pokazal skozi ogromno okno in opazil, kako mu je pozorno prisluhnil. »Napravil je tudi rožice, ki tam rastejo, metuljčka in ptice, zvezde, ki jih vidimo ponoči … in … napravil je tudi to dobro srce.« Položil mu je roko na srce, otrok pa je vzdihnil: »Ahhh!« … Ni več zastavljal vprašanj. Ko pa je prijatelj naslednjega dne stopil v sobo, je videl nov prizor: vse igrače, ki so bile dotlej na otrokovi postelji, so bile porazdeljene po drugih posteljah. Pri enem je bil televizor, drugi je poslušal njegov tranzistor, zopet drugi je imel igrače … Sveta Trojica nam prinaša ljubezen in naši medsebojni odnosi se spremenijo. Če smo prej za izhodišče vedno jemali sami sebe, svoj jaz, bomo po spreobrnjenju k življenju Svete Trojice za izhodišče jemali brata, služenje njemu. Neka žena je povedala: »Odkar sem spoznala to življenje ljubezni Svete Trojice, se je pri nas veliko uredilo. Prej smo bili vedno v sporu, zdaj pa se je vse zgladilo. In vidim, da sem se spremenila jaz, ne drugi …« Vsi ljudje nosimo v srcu to ljubezen Svete Trojice, tudi tisti, ki ste drugačnega prepričanja, Zato je današnji dan vabilo vsem: »Žívi v ljubezni in svet okoli tebe se bo spremenil.« In uresničilo se bo, kar nam govori veliki učitelj ljubezni sv. Avguštin: »Vides Trinitatem, si caritatem vides – Trojico zreš, če vidiš ljubezen.« Lepo nedeljo vsem …
Spoštovani, soočil sem s terminalno boleznijo otroka v zadnji fazi paliativne oskrbe. Že dosti pred fizično smrtjo je preživljal morečo psihološko in socialno smrt. Spopasti sem se moral z obupanimi starši ter z mladim zdravnikom, ki je videl v otrokovi smrti poraz medicine in svoj neuspeh. Omislil sem si podobo nemočnega, ponižanega in obubožanega Boga, ki se mi je zasmilil, ker ga nisem mogel opravičiti niti z enim samim argumentom. Kako enostavno bi bilo iti na splet, vtipkati stik na klepetalnici in dobiti kup brezplačnih čvekarij glede svojih pomislekov. A kaj ko Bog ne sedi za računalnikom, da bi se šel z njim zmenkarije. Da bi ga izzval k obstreljevanju ali pa z njim sklenil premirje, čeprav s figo v žepu. Teologija Heglove filozofije me je poučila, da trpljenje ni zunaj Boga Očeta, ampak v njem samem, a obupanih staršev ne bi bilo primerno tolažiti z besedami nemškega genija teologije, Karla Rahnerja (1904–1984), ki je zapisal: »Zakaj bi nam šlo bolje, če gre Bogu samemu slabo?« Vedel sem, da jih moram poslušati, ne pa jim razlagati. Ali naj bi raje posegel po drugem nemškem mislecu teologije, Nikolaju Kuzanskem (1401–1464), ki je razumel, da nam Bog s svojim trpljenjem razgrinja svoje srce. Sliši se prijetno, a kakšno korist imamo trpeči od tega? Nemški teolog Hans Küng zabavno pove, da je mikavnejši smehljajoči se Buda, sedeč na lotosovem cvetu, kot krvaveči Božji Sin na križu, zapuščen od Boga Očeta, ki je videti tog in krut. V takšni tovarni smrti ne pomaga niti trditev nemškega filozofa Wilhelma Leibnitza (1646–1716), da sedanje stvarstvo še ni popolno, a je najboljše od vseh možnih svetov. Zavedam se, da mi znanost pove, kako se nekaj dogaja, religija pa, zakaj se nekaj dogaja. Razumem, da mi znanost pove, kaj za nečim stoji, religija pa, kdo za nečim stoji, zato je skušnjava glede zla še toliko večja, saj ne gre za slepo usodo ali mrtvo silo. Šele ko se skušnjavi uprem, izkusim, kako močna je. Čeprav sem kot razumnik nadležen spraševalec Boga, ne vem celotnega odgovora, a vem vsaj to, kaj vsak odgovor ni. Vem pa, kdo odgovor je: trpeči Bog, ki ni ravnodušen, saj me razume in mi pomaga, zato mu lahko neomajno zaupam. Ta novum je skoval v holokavstu usmrčeni nemški teolog Dietrich Bonhoeffer (1906–1945). Potrebovali smo kirurga; prišel je in s krvavimi rokami dosegel naše rane. Tudi če proti njemu protestiram, ker ne dojamem razlogov, to ne pomeni, da odgovor ne obstaja. O vprašanju trpljenja ni v nobeni drugi religiji več resnice in upanja kot ravno v krščanstvu. Čeprav velja za razumno vero, ostajajo reči, ki jih je treba sprejeti kot skrivnost, teologijo molka, kar je zagovarjal ameriški filozof Mortimer Adler (1902–2001). Judovska modrost uči: »Če bi Boga poznal, bi bil jaz on.«
Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: ‘Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroci, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.’ Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: ‘O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res nebi ukvarjal.’ Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: ‘Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.’ Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadarkoli bil pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadarkoli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas … Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov ‘danes’. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne, ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka, lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
Solon, sicer grški politik iz 6. stol. pr. Kr., je v zgodovini filozofije poznan po svoji modrosti, tako da so ga že kmalu prištevali med sedmerico modrecev. Potem ko je v Atenah uvedel številne reforme, se je umaknil iz političnega dogajanja in odšel na večletno potovanje. Med drugim je prispel tudi na dvor kralja Krojza v Mali Aziji, ki je takrat veljal za najbogatejšega vladarja. Kralj ga je velikodušno sprejel, ga obilno pogostil, po nekaj dneh pa je služabnikom naročil, naj Solona pospremijo po njegovi palači in mu razkažejo vse bogastvo in druge dragocenosti. To priložnost je nadalje izkoristil za to, da je Solona povprašal, kdo je po njegovem mnenju najsrečnejši človek na svetu – želel si je seveda, da bi modrec zaradi tolikšnega izobilja dobrin in moči prav njega imel za najbolj blaženega. Solon naj bi nekoliko pomislil in nato odgovoril, da je to Atenčan Telos. Krojz se je izjemno začudil in hitro pobaral modreca, kdo je ta omenjeni človek, saj zanj ni še nikdar slišal. Solon mu je dal sledeči odgovor: »Telos je živel v času, ko je njegovi skupnosti dobro uspevalo, imel je sinove, ki so bili lepi na pogled in tudi dobrega značaja, doživel je visoko starost, tako da je lahko videl odrasti celo svoje vnuke, ki so vsi preživeli. Tudi njegova smrt je bila nadvse veličastna, kajti padel je v bitki med Atenčani in njihovimi sosedi Elevzinci – umrl pa je v trenutku, ko je poskušal pomagati svojim prijateljem. Atenci so ga zaradi tega počastili z javnim pogrebom na kraju, kjer je padel, in mu podelili najvišja odličja.« Solonov odgovor je bil popolno nasprotje od tistega, kar je pričakoval Krojz: naziv najsrečnejšega človeka na svetu je namreč namesto kralju pripisal sicer nepoznanemu in nepomembnemu atenskemu državljanu. Temelja sreče dalje ni videl v denarju, bogastvu in materialnih dobrinah, pač pa je izpostavil drugačne vrednote, ki jih tudi dandanes pogosto prezremo: Telos je bil srečen, ker je živel preprosto življenje v sožitju s skupnostjo in ohranjal dober značaj, ki ga je uspel prenesti tudi na svoje otroke. Imel je to srečo, da je doživel rojstvo svojih vnukov, od katerih ni nihče hudo zbolel ali pa umrl v otroštvu. In nenazadnje, izkazal se je za človeka, ki ljubi svojo domovino in sodržavljane ter je pripravljen zanje dati tudi svoje življenje, kar se mu je povrnilo z najvišjimi častmi po smrti.
Skoraj vsi verjamemo v tako imenovane mite o sreči. Prepričanja, da nas bodo določeni dosežki – poroka, otroci, napredovanje v službi ali bogastvo – za vedno osrečili. Prav tako verjamemo, da nas bodo določene težave – zdravstvene tegobe, življenje brez partnerja, pomanjkanje denarja – za vedno onesrečili. Kultura, v kateri živimo, utrjuje to omejeno razumevanje sreče, ki nas vztrajno spremlja, in to kljub neizpodbitnim dokazom, da naše dobro počutje in naša blaginja ne delujeta po teh črno-belih načelih Eden od mitov o sreči je predstava “Srečen bom, ko …” Srečen bom, ko bom napredoval v službi, ko se bom poročil, ko bom dobil otroka, ko bom imel več denarja in tako naprej. Težava ni v tem, da nas uresničitev teh sanj ne bo osrečila – skoraj zagotovo nas bo. Težava je, da nas ti dosežki ne bodo osrečili tako močno ali za toliko časa, kot smo pričakovali. In če nas doseganje teh ciljev ne osreči tako, kot smo želeli, začnemo misliti, da je nekaj narobe z nami ali pa da smo edini, ki se tako počutimo. Zato prenehajmo verjeti v te strupene mite o sreči. Sreča namreč ni cilj, ampak način življenja. “Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad,” je zapisal Tone Pavček. In kaj lahko naredite, da bi bili srečni? Poiščite smisel in višji namen v stvareh, ki jih počnete vsak dan. Naj vaše delo ne bo le sredstvo za preživetje, ampak poslanstvo, s katerim ustvarjate boljši svet in boljše življenje za ljudi okrog sebe. Vlagajte čas in energijo v izgradnjo dobrih medsebojnih odnosov. Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Srečno življenje je posledica ljubečih odnosov s partnerji, družinskimi člani, prijatelji, sosedi in sodelavci. Zavzemite držo hvaležnosti za to, kar imate in kar ste dosegli. “Kdor ni zadovoljen s tem, kar ima, ne bo zadovoljen s tem, kar si želi imeti,” je rekel že Sokrat. Apostol Pavel pa je zapisal, da je pobožnost, združena z zadovoljnostjo, velik dobiček (1 Tim 6,6). Vir dobrega počutje črpajte iz tistega, kar imate. In nenazadnje: prenehajte se primerjati z drugimi. Primerjanje pokvari srečo in slabo vpliva na vaše počutje. Morda boste zaradi tega morali izbrisati svoj profil na družabnih omrežjih in se tako izogniti novicam o tem, kje vse so bili vaši prijatelji in kaj vse vznemirljivega so počeli, medtem ko ste vi živeli svoje bedno življenje. Preženite iz svojega življenja zavist in naredite v njem prostor za ambicijo. Osredotočite se na lastne načrte in lastno življenje. “Vsak je svoje sreče kovač,” se glasi znani pregovor. Vendar pa, kadar kujete svojo srečo, nikar ne udarjajte po prstih drugih.
Tudi v skrajno bednih razmerah, v težkih okoliščinah je človek zmožen doživljati srečo, premore vse, če je ljubljen. Ljubezen se lahko povzpne do skrajnega dosega človeške duše. Kdor ljubi, mu bleščeča, nežna svetloba sije iz oči. Kako lepo je, da imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi, s katerimi lahko delim svojo ljubezen. Ko pa se zavem, da me Gospod sprejema v vsem, tudi moje napake, šibkosti, vse lepo v meni, torej vso, komaj dojamem. Vem, v mislih ponavljam, a še ne pride do srca. Ko pa to sčasoma sprejmem, se spremenim. Zgodi se, da je kot strela, ki trešči v človeka. In vse je polno smisla. Nisem več tako polna sebe, ni več strahu pred krivicami, nerazumevanjem, samoto, ni negotovosti, ni zavisti. Potrebna je ljubezen. Z ljubeznijo zorimo vsi. Nekaj posebnega je, ko v ljubezni lahko zorimo skupaj, kot mož in žena, kot starši in otroci, kot sorodniki, sosedi, prijatelji, nasprotniki. Toliko lepega je v tej besedi, pa tudi veliko bolečine, če ljubezen izgubiš. Kolikokrat bi se lahko zahvalili tistim, ki nas ljubijo, pa vse ostane v srcu. Smo se zahvalili našim otrokom, ki so znali oditi od doma, v svet? Da bi le znali. Ob bolečini svojih otrok spoznaš bolečino drugih, toda najbolj spoznaš sebe. Kadar je človek prežet s pomilovanjem sebe, mu zmanjka duhovne moči, zaupanja. Ko te prevzame sebičnost, ne vidiš potreb drugih. To te lahko zapelje v nespametne korake, nepremišljenost, v nepotrebne probleme. Tudi v zaviranje drugih. Kar težko je potem spet naravnati korake. Čudovita je skrivnost življenja, da odhod, razpad družine sprejmeš kot dejstvo. To ni beg od realnosti, ampak resnična trdnost, ki izhaja iz velike odgovornosti, temeljne odločitve za novo, enkratno pot, ki jo vsak na poseben način hodi z Njim. Nenazadnje to izhaja tudi iz osvobojenosti, ki jo prinaša iskreno sprejemanje svoje vloge, je znak opremljenosti za korak v Življenje. Znana je modrost, da je vsako povečanje vere, upanja in ljubezni v stiski, hudi preizkušnji, izgubi – dobra tolažba. Vsako notranje veselje, ki vabi in privlači k nebeškim stvarem, umirja dušo, ji daje počitek. Lahko sem luč, lahko sem roka, lahko sem trdna skala, če v svojem življenju ravnam z drugimi tako kot si želim, a bi oni delali z menoj. Ljubezen se uresniči takrat, ko dopustimo, da se človek spreminja, ko se sam zares hoče. Na ta način omogočimo uresničenje njega samega. Potem se lahko mirno ozremo Vanj, da izpolnimo svojo Pot.
Vsak dan smo postavljeni pred odločitve, bodisi manjše bodisi večje. Že samo za to, da smo danes vstali iz postelje, smo se morali odločiti. Gotovo bi marsikomu ugajalo, da bi še malo pospal. Se pravi, da je odločanje nekaj, kar nas v temelju določa. Slovenski filozof Milan Komar (1921-2006), ki je večino svojega življenja preživel v Argentini, v svojih spisih na več mestih govori o odločanju kot temeljnem dejanju človekove svobode. Že sama beseda “od-ločitev” nam pove, da se moramo pri izbiri nečesa ločiti od vsega drugega. Ne moremo izbrati vsega. Zato je v vsaki odločitvi nekaj bolečega, ker se ne odločamo med nečim, kar nas privlači, in nečim, kar nas odbija, ampak imamo na razpolago več možnosti, ki so nam všeč. Dijak se mora na primer odločiti, kaj bo študiral, čeprav ga zanima tako pravo kot biologija in gradbeništvo. Nekaj bo moral izbrati. Tudi dekle, ki se hoče poročiti, bo moralo izbrati med več snubci, čeprav ima vsak od njih svoje kvalitete in prednosti. Izbrati bo moralo enega in se drugim odpovedati. Z odločanjem torej krojimo svojo usodo. Postajamo to, kar v resnici smo. In še nekaj je povezano z odločanjem: odločitev ali izbira pomeni vedno skok v neznano, vedno vsebuje tveganje. Zato je za odločanje potreben pogum. Najlažje se je ne odločiti; a tudi to je odločitev. Odločim se, da se ne bom odločil, kar pomeni, da bom vztrajal v neodločenosti. Toda to nas ne bo pripeljalo daleč v življenju. Vsak od nas je to že kdaj izkusil. Poleg tveganja odločanje s seboj prinaša tudi odgovornost. Ko nekaj svobodno izberem, sem za to odgovoren. Po tem je neodgovorno iskati izgovore za svojo odločitev. Dobre odločitve nam vlivajo veselje in upanje ter nas utrjujejo v našem lastnem bistvu. Slabe odločitve pa nas navdajajo z negotovostjo in nas oddaljujejo od nas samih. Skratka, v odločanju se jasno vidi, da smo svobodni tvorci lastne usode. In če hočemo vedeti, ali v življenju napredujemo ali ne, poglejmo svoje odločitve – in kmalu nam bo jasno, kje smo.
Prebuditi se v nov dan, v lepo nedeljsko jutro in ob sebi slišati govorico, ki jo ne razumem, kdo bi si to želel. Vsak si želi, da bi bil razumljen. Na to binkoštno nedeljo, drage sestre in bratje, res lahko verjamemo, da ta naša želja ni slepa, ni zgolj nekaj za v pravljice ali sanje, ampak je Duh resnice dan vsakemu, ki ga želi sprejeti. Poznamo zgodbo o babilonskem stolpu. Bog človeštvo, vsaj tako starozavezna pripoved razlaga, kaznuje s tem, da pomeša jezike. Od nekdaj je bilo nerazumevanje vzrok človeške nemoči. Ko gledamo tako ali drugačno vojno od daleč, se sprašujemo, kako je mogoče, da ljudje nasedejo in so se pripravljeni ubijati med sabo, ko na koncu vsi trpijo. Motili bi se, če bi mislili, da smo mi, ki živimo v miru, kaj boljši od teh vojskujočih se ljudi. Kar počnejo, razumejo kot edino možno pot, čeprav jih vodi v pogubo. Ne razumejo in niso razumljeni. Pripoved o babilonskem stolpu ima še kako prav, človekovo prekletstvo je v zmešnjavi pomenov. Binkoštni dogodek sredi Jeruzalema kmalu po Kristusovem vstajenju je odgovor na trpljenje človeštva. Množica, ki posluša neuke Galilejske ribiče, se čudi, kako to, da jih vsak sliši govoriti v svojem jeziku. Ne gre toliko, v koliko različnih jezikih so govorili in kakšno je bilo njihovo znanje, ampak da so se razumeli med sabo. Vsi so razumeli velika božja dela. Če je bil babilonski stolp delo človeške prevzetnosti, je binkoštni dogodek delo Boga. Prihod Svetega Duha ni hitra jezikovna šola, še manj dober prevajalec, je Bog sam v najbolj popolni in prežemajoči podobi: v podobi na križu, ki jo končno razumemo kot znamenje ljubezni, ki povezuje Boga Očeta s Sinom v eno samo podaritev človeštvu. Tista ljubezen, ki je ustvarjala vse dobro ob začetku časov, tista ljubezen, ki je osvobajala iz sužnosti mogočnega Egipta in Babilona, tista ljubezen, ki je Boga poslala, da je postal človek in ki je za nas umrla na križu. Če se odpremo tej božji resničnosti, premagamo, po besedah sv. Pavla, vsako poželenje, vsako sebičnost in vsako postavo nesvobode. Duh veje v ljubezni in tam je tudi veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, zdržnost, bi lahko naštevali z istim apostolom. Kdo si ne bi želel vsega tega, kar nam obljublja drugo berilo. Zato se odprimo temu Duhu resnice, ki živi in deluje v ljubezni. Naj bo današnja binkoštna nedelja trenutek, ko se bomo zavedali, da si želimo biti razumljeni, kot si tega želijo naši bližnji. Ko bomo živeli iz tega Duha razumevanja, bo svet vedno bolj poln Boga in naše svobode.
Filozofsko spraševanje o izvoru vsega je staro prav toliko kot religija, znanost in filozofija. Že v indijskih Vedah najdemo primer zelo globokega in vznemirljivega (samo)spraševanja o počelih biti in spoznanja, ki se izteče v vprašanja brez odgovora. Takole se glasi verz iz začetka ved: Iz česa se je razvilo stvarstvo, ali je bilo to delo Njega ali ne, Onega, ki bdi na najvišjem nebu nad vesoljem? On sam to ve, a morda tudi on ne ve. Vprašanje je torej vse prej kot lahko in ne ponuja jasnih odgovorov. Zdi se, da je celo bolj modro vračati se k vprašanju, kot pa zastati pri kakem domnevno dokončnem odgovoru. V stari kitajski filozofiji je daoistični modrec Lao Zi govoril o nedosegljivosti in neimenljivosti izvora vsega z umom in naporom naše volje, ki ga je le za silo imenoval Dao ali Pot. In še nas je posvaril »Ne ve, kdor govori. Kdor ve, molči.« To se zdi povsem nasprotno naši hrupni civilizaciji, ki stalno hlepi po nečem novem, želi po vsej sili miselno zajeti, poimenovati in popredmetiti vse, kar je in kar ni. Če dobro razumemo to misel, potem morda dojamemo, da v iskanju izvora vsega ne gre toliko za doseganje nečesa novega, temveč v prvi vrsti za distanco od vsiljivega hrupa in bleska površinskega dogajanja okrog nas. In prav tako za distanco od svojih lastnih vsiljivih vtisov, želja in strahov. Ta distanca od obeh vrst vtisov nam morda odpre oči za »brezimno počelo neba in zemlje«, h kateremu nas napotuje kitajski modrec, ko pravi: »zato vsevdilj brez želja – in razodene se skrivnost stvari; vedno željan – in vidljivo postane obrobje stvari«.
Že na prvi pogled opazimo, da imata besedi »duhovnost« in »duhovitost« isti koren. In res sta besedi pomensko povezani. Na številnih straneh Svetega pisma se moremo prepričati o naravnem smislu za humor, ki ga imajo sveti pisatelji in lahko sklepamo, da nam je Bog hotel spregovoriti tudi po njihovi vedrosti in domiselnosti, ki v človeku razžari plamen veselega življenja. Prisluhnimo nekaterim mislim, ki jih je zbral menih Dorotej. Neki puščavnik iz meniške naselbine Čelije je rekel: »Človek piše pravila za druge, izjeme pa zase.« Veliki oče Anton je ob neki priložnosti dejal: »Ljudi delimo na zavistne, ohole in druge. Onih drugih nisem nikoli srečal.« Neki učenec si je zapomnil besede svojega duhovnega očeta: »Kdor veruje, da denar vse zmore, bo storil vse, da bi ga imel.« Številni puščavniki so želeli preprosto in veselo povedati to, kar je v človeku. Neki puščavnik iz naselbine Skitija se je zelo bal smrti, čeprav je bil zelo pobožen. Ko je prosil za nasvet sosednjega puščavnika, mu je ta rekel: »Ali je velika razlika med grobno jamo in straniščem? Ne. Ko je treba iti, je pač treba iti.« Nekomu, ki se je stalno pritoževal, je rekel oče Makarij: »Če si nesrečen, pomisli na žirafo z vnetim grlom in na stonogo s kurjimi očesi.« Mlad menih je ves zmeden vprašal očeta Daniela: »Zakaj se moje sanje vedno vrte okrog telesnega poželenja?« Starec mu odgovori: »Sanje mačkov so polne miši.« Ko je oče Sisoes poslušal aleksandrijske teologe, je rekel: »Če bi Bog teologom naložil, naj napišejo deset zapovedi, bi jih imeli tisoč.«
Edino Luka nam ob koncu svojega Evangelija postreže s podrobnim opisom velikonočne pustolovščine duha, ki doleti dvoje Jezusovih učencev na poti v Emavs. Na tej poti se oba celovito spremenita, saj preideta od velike potrtosti in žalosti v presenetljivo veselje. Kako se odvija ta dogodek? Vidimo ju nadvse užaloščena, ker je njun prerok, ki se sta ga imela za mesijanskega kralja, klavrno končal na križu. Njuni upi so se jima razbežali, bila sta namreč prepričana, da bo Jezus iz Nazareta pregnal tuje zavojevalce, Rimljane, in da bo vzpostavil cvetoče mesijansko kraljestvo. Nakar se jima pridruži tujec, ki se jima zdi čisti nevednež, ker ne ve osnovnih stvari, kaj se je pravkar zgodilo v Jeruzalemu, in mu morata razlagati to, o čemer vsi pripovedujejo. Potem utihneta in prevzame besedo on, tujec, ter jima da svojo razlago dogodkov, da namreč nobeno trpljenje, tudi smrt ne, ne more biti nekaj tragičnega, če obstaja Ljubezen. Božanska krepost, ki je daritev Ljubezni, ima to moč, da zlomi vsako bolečino in obup, samo če jo človek pogumno sprejme. Zanimivo je, da tudi ona dva pri takšni razlagi postaneta vesela in se od tujca kar ne moreta posloviti, ampak ga prosita: »Ostani z nama! « Zato skupaj sedejo za mizo in ga prepoznata po najlepšem dejanju ljubezni, ko jima lomi kruh, a nato jima izgine. Toda veselja je za njiju preveč, stečeta nazaj v Jeruzalem, da bi svojo radost delila s prijatelji. A bodimo pozorni: ta prehod iz žalosti v veselje je prehod iz zaverovanosti vase v obzorje novega duha. Pripeti se jima, ker utihneta in sprejmeta, da vsega ne vesta in da obstaja še neka druga logika, logika ljubezni. Ko sama vse najbolje vesta, sta žalostna, in ko utihneta in poslušata, njuno srce postane veselo. Pravzaprav evangelist Luka razlaga našo pot k velikonočnemu veselju. Ko tudi mi utihnemo in pustimo, da nas nagovori ljubeča beseda prerokov in evangelijev, postanemo prav tako veseli in smo sposobni prepoznati Vstalega Gospoda, ko zremo lomljenje kruha na oltarju. Tudi nam bo ta prizor izginil izpred oči, toda velikonočna radost v nas bo ostala in tudi mi bomo poiskali prijatelje, da bi z njimi delili našo duhovno avanturo ljubezni, našo pot iz grenkobe v veselje.
Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«
Ob dnevu Slovenske vojske, ko se spominjamo osamosvojitvenih prizadevanj, bo o arhetipu bojevnika razmišljala evangeličanska duhovnica in namestnica vojaškega vikarja v Slovenski vojski, mag. Violeta Vladimira Mesarič Jazbinšek.
Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t.i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli« mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost. Izraz se je v Evropi uveljavil na osnovi zapisa Plinija Starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vso dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini iz reka cum grano salis razvilo. Ali, kot je po Prešernu v svojem slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat’ zna.«
O, blaženi mir v središču Ljubljane! Bilo je konec aprila. Zjutraj, ko sem se zbudila, ni bilo slišati običajnega mestnega vrveža in hrupa. Mesto je bilo na počitnicah. Drugi dan blaženega miru sredi Ljubljane ‘nas je obiskal Bog’ – kakor rečemo v samostanskem žargonu. Umrla je ena naših sester v skupnosti. Ravno v tistem času smo bile namenjene, da se dobimo na popoldanskem klepetu ob prvem sladoledu, pa smo se namesto tega zbrale ob umrli. Odšla je, kot bi dogorela sveča – v miru je izdihnila in življenje je prestopilo v večnost. Ko sem pozno zvečer, že po vseh molitvah in potrebnih formalnostih, še ostala za nekaj trenutkov sama ob njenem truplu, me je spet prevzela skrivnost človeške osebe – skrivnostna povezanost telesa in duha. Dejstvo smrti vznemirja razum. Ko smo priče konca življenja bližnjega, se nam odpirajo vprašanja o bistvenem. V odlomku iz Janezovega evangelija, ki ga beremo na 7. velikonočno nedeljo, se Jezus tik pred lastno smrtjo obrne na svoje učence z zadnjimi besedami. Še enkrat opiše najpomembnejše, kar je želel deliti s svojim prijatelji. Govori jim o medsebojni povezanosti, ki jo ima z Bogom Očetom – o želji, da bi bili tudi učenci eno, kakor sta eno onadva (Jn 17,11). Govori jim o življenju, ki se bo razodelo prav skozi smrt, ko bo najprej videti, da je življenje Božjega Sina uničeno in je prešlo, pa bo vendar vzniknilo in se pojavilo preobraženo v neminljivosti, lepoti in moči – ker ga bo Oče obudil. V tistih večernih trenutkih sem zrla umrlo sestro na postelji in se zavedala bližine in povezanosti, ki se je ob njeni smrti popoldan čutila v naši skupnosti. Smrt kot ločitev, še posebej od najbližjih, je pogosto odeta v solze in bolečino. A v globini se pokaže tudi kot razodetje najbolj bistvenega – ljubezni. Smrt ni le ločitev, ampak je hkrati priložnost, da očisti oči srca in da videti najgloblje – ljubezen, ki je bila in kljub smrti ostaja med nami. Ob smrti ugotovimo, da je ljubezen dar. Dar je tudi veselje, ki se porodi iz obstoja medsebojne povezanosti. Prepoznati, da je Bog z ljubeznijo naklonjen meni in želi prebivati v meni ter med ljudmi, s katerimi sem povezana, je milost – je dar, ki je vlit v naša srca od Boga. Na nas je, da ga odkrivamo. V tem je resnična moč krsta, da nas usposobi za sprejemanje Božje ljubezni v naša srca in le-ta nas med seboj najbolj zedinja.
Spoštovani, nobelovec Hermann Hesse (1872–1962) je v Stepnem volku napisal, da moramo gáziti po tolikem blatu in nespametnosti, da bi dospeli domov, a nimamo nikogar, ki bi nas vodil; naš edini vodja je hrepenenje po domu, a tudi tega več ni. Francoski pisatelj Albert Camus (1913–1960) je zadel v tarčo groze brezupa nesmiselnosti življenja: »Obstaja samo en zares resen filozofski problem – trpljenje.« Zato je francoski racionalist, filozof Pierre Bayle (1647–1706), neštetokrat ponavljal: »Zakaj Bog ne prepreči zla?« Nemški dramatik Georg Büchner (1813–1837) pa v Dantonovi smrti zatrjuje, da je trpljenje skala ateizma, saj se neverujoči in verujoči sprašujemo: »Zakaj trpim prav jaz?« Povzemam, kaj pravi o tem danski filozof in teolog, briljantni Søren Kierkegaard (1813–1855). Trdil je, da v trpljenju ne smemo videti samo slabega. In da bi morali glede trpljenja dvomiti o sebi, ne o Bogu, kajti Boga boli in žali naša nizka etičnost, a če Boga ne bi bilo, bi bilo še neprimerljivo slabše. Za Kierkegaarda je trpljenje zdravilo in je največji blagoslov, saj nam daje možnost, da vzgojeni in oplemeniteni dosežemo večnost, brez katere se ne moremo potešiti. Človek nujno potrebuje izkušnjo slabega in dobrega, da se lahko odloči za dobro. Človekova ljubezen do Boga pa je veljavna le, če je svobodna. Kierkegaard verjame, da s trpljenjem najbolj vstopamo v medsebojni odnos, saj prebuja potrebo po bližini in pomóči bližnjega. Varuje nas pred samozadostnostjo in nas dopolnjuje ter povezuje z drugimi v ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot popolna bitja, bi bili prikrajšani za bistveno, za ljubezen (M. J. Osredkar). Kako torej nadaljevati pot, stremeč v pošastni obraz zla? Ameriški teolog Timothy J. Keller (r. 1950) pravi, da se glede zla vprašujemo na dva načina. Prvi je intelektualni: ali je logično, da dobri Bog dopušča zlo? Drugi je emocionalni: ali smo upravičeno jezni na Boga, ker mu zamerimo, da dopušča zlo? Kellerja vodi permisa, da je trpljenje za nas nesmiselno zato, ker ne poznamo razloga za njegov obstoj, ampak le ugibamo, in tudi če nimamo zadovoljivega odgovora, ne pomeni, da zato odgovora ni. Keller je razvil novo ugóvorno paradigmo, da je obstoj trpljenja dejanski argument Božjega obstoja, saj sterilni Bog na svetu nesmiselnega zla ne bi mogel obstajati. Pove tudi, da je evolucijski mehanizem naravne selekcije odvisen prav od trpljenja, smrti in nasilja močnejših nad šibkejšimi, a se kljub temu izkazuje kot dober in koristen za razvoj. Božji Sin je prišel na Zemljo namenoma zato, da se obesi na kavelj človeškega trpljenja kot sotrpin, in ne kot daljni opazovalec, da nam je blizu. Če se vam zdi Bog predaleč, premislite, kdo se je oddaljil.
Neveljaven email naslov