Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Aristotel, eden izmed največjih grških filozofov, v svoji Nikomahovi etiki, v kateri postavlja temelje morale in pravilnega delovanja, obravnava tudi vprašanje medčloveških odnosov. Pri tem v deveti knjigi razmišlja, v čem se prijateljstvo razlikuje od naklonjenosti in ljubezni. Zanimivo je, da njegova opažanja v današnjem času še vedno zvenijo izredno aktualno. \tTrdi, da je naklonjenost sicer podobna prijateljstvu, a jo lahko »čutimo tudi do neznanih ljudi in skrivaj«, po drugi strani pa se razlikuje tudi od ljubezni, saj »ne občuti napetega koprnenja, ki spremlja ljubezen«. Dalje se ljubezen razvije iz medsebojnega zaupanja in bližine, naklonjenost do neke osebe pa se lahko pojavi nenadoma, občuti se jo površinsko in prav tako hitro lahko tudi mine. Aristotel daje za primer naklonjenost do športnikov in udeležencev na različnih tekmovanjih – ljudje jim namreč zelo hitro postanejo naklonjeni, se nad njimi navdušijo, jim želijo nadaljnjih zmag in uspehov in se veselijo skupaj z njimi, čeprav zelo pogosto navijači svojih favoritov sploh ne poznajo dobro in poglobljeno, zlasti pa ne sodelujejo z njimi pri doseganju rezultatov, pač pa to samo opazujejo. \tNaklonjenost se torej po Aristotlu pojavi »zaradi kake vrline ali odlike, kadar kdo napravi na nekoga vtis plemenitega ali hrabrega človeka ali kaj podobnega.« Je začetno navdušenje, ko menimo, da se v sočloveku nahaja odlika, ki jo tudi sami cenimo. Dalje Aristotel ugotavlja, da je prav naklonjenost temelj ali začetek prijateljstva, saj morata dva človeka v drug drugem najprej prepoznati neko vrednost, da bi se sploh lahko razvila bolj poglobljena čustva. Naklonjenost je torej pogoj za prijateljstvo, ni pa že dovolj. Kajti če sta si dva človeka »samo naklonjena, si s tem še nista prijatelja – v tem primeru samo želita drug drugemu dobro, vendar ne delata nič skupnega in se tudi ne vznemirjata drug zaradi drugega.« Aristotel hoče reči, da je za nastanek prijateljskih občutij potrebna neka dejavnost, aktivno preživljanje skupnega časa, ki to vez krepi in poglablja. Prav skupno življenje je tisto, ki naredi bistveno razliko, saj »za prijatelje ni nič bolj značilnega kot ravno želja po skupnem življenju.« Če tega ni, kljub vsem dobrim željam ostajamo na distanci in torej na ravni spremenljive naklonjenosti, ki bo prešla, ko bomo v drugem človeku videli neko vrlino ali korist zase. Za pravo prijateljstvo pa je nasprotno značilno, da ta začetna naklonjenost traja dlje časa oziroma preide v medsebojno zaupnost, ki ni osnovana na koristnosti in prijetnosti.
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega govori o različnih krizah današnjega sveta. Za kristjanke in kristjane je Jezus v tem nemirnem času temeljna točka in skala, na katero se lahko oprejo.
Na dekanatu teološke fakultete v Ljubljani visi veliko platno znamenitega slikarja Valentina Metzingerja, ki prikazuje Marijino rojstvo. Sveta Ana je še v postelji, žena ob njej jo podpira, saj je še preslabotna in izčrpana po porodu. Druge izkušene ženske pa že dajejo smejočo se deklico v kopel. Veliki slikar se je posebno posvetil obrazom deklice Marije in vseh navzočih žena. Njihova obličja žarijo od sreče in to je še posebno zanimivo, Mencinger tudi svete Ane ni hotel narisati stare in zgubane, prav nasprotno: tudi njen obraz sije in se smehlja, zato deluje sveže, mladostno, ko gleda, kaj se dogaja z njeno hčerkico. Okrogle ličnice ženskih obrazov izražajo veliko zadovoljstvo, zdravje in veselje. Najbolj pa sije obraz novorojenke, ki ožarja vse platno. V občutku umetnikovega dela je slutiti globoko sporočilo: rojstvo deklice je bilo za judovski narod vedno izjemno vesel dogodek, ki je pomenil srečo za vso okolico. Ne smemo pozabiti, da še danes pravoveren Jud ni izpolnil svojega družinskega poslanstva, če ni priklical na svet deklice. Njegovo življenje ostaja neuresničeno, četudi bi imel kar sedem sinov. Izraelski možje vsak dan molijo za moč in pogum, da bi lahko izpolnjevali svoje poslanstvo, dekleta in žene pa se Bogu vsako jutro zahvaljujejo, da že lahko izpolnjujejo njegovo voljo. Bog vsaki deklici podarja radostno in ljubeče srce, ki je znamenje njegove navzočnosti. Zato je po bibličnem prepričanju vsaka deklica znamenje, da dobri Bog prihaja svojemu ljudstvu naproti. Zelo zanimivo pa je, da si tudi prerok Jeremija, ki je znan po svojih grenkih tožbah, ne more drugače predstavljati na novo pozidanega Jeruzalema, v katerem bo znova zrastel tempelj in bodo izvajali čudovito bogoslužje, ne brez deklic, ki bodo spet plesale in rajale po jeruzalemskih ulicah. Veselje deklic je za preroka izraz čudovite prihodnosti, ki jo napoveduje, znamenje božjega odpuščanja, njegove prizanesljivosti in izpolnitve njegovih obljub. Rekli smo, da na znameniti Metzingerjevi sliki obraz novorojene deklice Marije obsije vse, ki so v njeni bližini. Slutnja njenega srca že napoveduje, da bo svetu prinesla novo življenje, vsemu človeštvu bo podarila najlepše, njegovega Odrešenika. Zato lahko rečemo, da vsaka deklica, ki priveka na svet in se nato nasmeji, pomeni, da Bog vedno znova prihaja k nam. Zato je pomembno, da vsakemu dekletcu omogočimo srečo in zdravje, veselje in rajanje. To bo znamenje, da imamo tudi mi prihodnost.
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
Veliko ljudi poznam, ki so zelo hitri v vsem svojem življenju in ki jim gre zelo na živce, če imajo opraviti s človekom, ki je precej počasnejši od njih. Ko pa nečesa ne zmoreš več, ko ostariš ali kaj podobnega, se največkrat upočasni tudi tempo življenja. Po svoje to ni nič hudega, samo marsikdo na to ni pripravljen in zaradi tega trpi. \tSpominjam se svoje slepe prijateljice, ki je nekoč rekla: »Koliko časa več porabiš, če si slep.« Morda takrat, pred več leti, tega niti nisem prav razumela. Danes vem, kaj je mislila. Za čisto preproste, zelo vsakdanje stvari, porabiš več časa. Znanka, ki ima hromo levo roko, mi pripoveduje, koliko časa se oblači. Za normalne razmere zelo dolgo. Ampak obleče se sama in je lepo urejena. Ker zna življenje ceniti tako, kot je, je tega zelo vesela in se ob vsem tem doživlja tudi kot uspešno. \tOb vsem tem se sprašujem, zakaj bi morali biti na vsak način tako zelo hitri. Zato, da se dokazujemo, sebi in drugim, da vse to zmoremo, da smo hitrejši in boljši od drugih? V tem tekmovanju ne čutim želje po tem, da bi ljudem okrog sebe izboljšali, olajšali življenje. V ospredju je človek sam, ki je junak, ki veliko zmore. Pa je to pomembno samo zanj ali še za koga drugega? \tMorda pa bi bila ta izkušnja, ki jo imamo številni, ko moramo upočasniti svoje življenje, koristna za vse nas. Morda bi nam tudi to pomagalo, da dojamemo, kaj je bistvo. Ne to, da smo hitri ali celo hitrejši od drugih, ampak to, kako znamo biti v svojih odnosih povezani z drugimi, kako znamo drug drugemu pomagati, si olajšati življenje in se življenja, tudi če je v marsičem okrnjeno, veseliti. \tTudi tega se je treba učiti, da si počasnejši. V nekem smislu se mora tega učiti vsak človek, tudi če je zdrav in nikoli ne sede na invalidski voziček. Ne prav lahka naloga v družbi, v kateri je tako pomembna tekmovalnost: kdo bo hitrejši, boljši … Ali razumete, zakaj so invalidi nujno potrebni kot korektiv te družbe?
Kolikokrat slišim, kako pomembno je to, kar se dogaja zdaj. Naj se človek pač ne ozira nazaj, naj ne razglablja, kaj vse se je in se še bo zgodilo. Osredotočajmo se na to, kar je, kar doživljam zdaj. Kako zelo pomemben postane ta zdaj. Morala bi ga napisati z velikimi črkami. In se zamislim. Pogosto se v resnici zazdi, da ljudem svet nekako uhaja. Ukvarjajo se s krivdo ali pa s sramom, z obžalovanjem, z bolečino ali pa z žarom preteklosti, ko so bili v ospredju, v slavi ali tudi v hudi stiski, ko so doživljali travmo, krivico, bolečino. Prav tako se pogosto zgodi, da se človek zaplete v fantazijski strah in si zamišlja, kaj vse se bo zgodilo, da ga bo prizadela draginja, kako bo hudo, ko bo njegovo družino zadela nesreča, bo vojna pretresla njegov dom, morda bo izgubil zdravje, službo, bližnjega, svoje dostojanstvo in tako naprej. To ga preplavi, kot bi se to že dogajalo, tukaj in zdaj. Fantazije so lahko neskončne in skoraj neustavljive, ko se vržeš v ta motni tolmun mogočega in nemogočega. Zgodi pa se, da se res znajdeš pred čisto novo okoliščino. Izguba. Nemoč. Dejstvo, ki ga ne moreš spremeniti. Nikoli si ne bi mislil. To se dogaja drugim, meni pa se ne more zgoditi. Čeprav je naravno. Je predvidljivo. A ker je tako drugače, si ne moreš kaj, da se ne bi ustavil. Potrebuješ mir in razmislek, da bi lahko okušal notranjo vrednost stvari. Notranjo vrednost odkriješ, ko si vzameš čas, ko prosiš za to. Moliš. Saj se ob svoji nemoči in moči življenja soočaš s svojo dragoceno, bleščečo, drobno kapljico, ki je del velikanske reke. Ta reka življenja teče in se ne ustavi. In nikoli ni ista in nikoli nisem ista tudi sama. Prav to te ohranja v bistrosti, da ostaneš v stiku s koreninami in svojim smislom. Vračam se k stvarem, ki so se me dotaknile, da se me še bolj dotaknejo, postanejo del mene, se v meni utrdijo, postajajo klene. Vedno znova zažarijo in se zbistrijo. So stvari, ki so šle nekoč mimo tebe, pa šele sčasoma spoznaš, razumeš, začutiš njihovo vrednost. Dotaknejo se te mnogo pozneje. In koliko je tega! Ko se vsak trenutek lahko, vedno znova, kot mehurček na vodi, pojavi spoznanje, za kaj vse sem lahko hvaležna. Lahko se zahvalim, ker se nekaj je ali ker se ni zgodilo. In kar samo od sebe pride v ospredje – odnosi so najpomembnejši. Ljubezen, ki sije kot sonce, ko smo drug za drugega vir radosti sprejemanja. Ljubezen, ki je neuničljiva in večna. Dopuščam, da me Gospod preobrazi, da sebe in druge resnično sprejemam, tudi v nemoči in šibkosti. Sveti duh je v meni in dati mu moram dovolj prostora, da deluje, stojim trdno, ne vznemirjam se. S hvaležnostjo gledam njegova dela in sadove. Sredi dela in v odnosih je vedno navzoč – tukaj in zdaj. Življenje je res sveto.
Vsako nedeljo v naših cerkvah poslušamo Božjo besedo, poslušamo evangeljske odlomke. Med njimi so taki, pri katerih se nam sporočilo takoj zdi jasno in točno vemo, kaj nam želi povedati. Toda vsi odlomki niso tako »preprosti«. Včasih dobimo občutek, kakor da želijo nasprotovati naši »naravi«. Na prvi pogled se zdijo celo paradoksalni. V današnjem evangeliju beremo: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« Če bi to misel prevedli v današnji jezik, bi lahko zapisali: kdor hoče imeti svoje življenje v lasti, ga imeti samo zase, ga bo izgubil. Samo kdor se daruje, prejme življenje. Z drugimi besedami: samo kdor ljubi, najde življenje. Papež Benedikt XVI. je ob tem evangeljskem odlomku zapisal, da ljubezen vedno zahteva, da gremo iz sebe, zahteva, da pustimo sebe. Kdor se ozira, da bi poiskal samega sebe, in želi imeti drugega samo zase, ravno s tem izgubi sebe in drugega. Brez globljega »izgubiti sebe« ni življenja. To je središče Gospodovega sporočila v na videz tako trdem evangeljskem odlomku. V tej ljubezni se zrcali Božja ljubezen do človeka, ljubezen Boga, ki se je učlovečila v Jezusu Kristusu. V jeziku današnjega človeka bi lahko to ljubezen definirali kot zastonjsko ljubezen, ljubezen, ki daje, ne da bi preračunavala dobiček, izgubo ali obresti. In ko človek postavi drugega v središče ljubezni, se spremeni tudi kakovost njegovega življenja. Zgodovina nam prinaša veliko življenjskih primerov ljudi, ki jim je to uspelo. Na neki način so umrli zase, živeli pa so za drugega, iz same ljubezni. Gilbert Keith Chesterton je zapisal, da nas Sveto pismo uči, naj ljubimo svoje bližnje in tudi svoje sovražnike, saj so to navadno isti ljudje. Poenostavljen povzetek bi se glasil: ljubimo drug drugega, ljubimo se med seboj. Naj bo to izziv za danes, jutri, za življenje.
Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa za tiste, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe; za študente se izdajajo. Potem pride še kdo s kakšnim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam dostikrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Vse polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve ne kaj, ne kako, ne zakaj? Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bile tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A tega mi ni bilo mar. Po koncu vojne pa je prišlo marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore; tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo nas je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne splača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar?
V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.
Vprašanje, zakaj zlo, je odrinjena tema, čeprav se skoraj vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki so razočarani nad Bogom. Sprašujejo me, kaj počne bradati obrtnik na nebu, da zla ne predela v dobro. Pravijo: »Toliko mi je obljubil, a se ni nič izpolnilo.« Razumem, da nosijo v svojem srcu grenko bolečino in občutek, da jih je Bog izdal, in občutijo strah pred Bogom, teofobijo. Sploh ker odgovorni govorijo o Bogu tako strašno, da se ga bojimo bolj kot hudiča. Pisci Svetega pisma so vedeli, da zlo obstaja, a so se spraševali, od kod prihaja, in so nam brez dlake na jeziku in v obraz povedali resnico. Najprej so predstavili ošabnega človeka, ki venomer hoče biti enak Bogu, in zlo, ki izhaja iz človekovega srca. Kaj pa, če zlo prihaja od Boga, ki je človeka ustvaril? Ali pa od zlodeja, ki ga je pisec predstavil s kačo in jo je uvrstil med živali zato, da ne bi kdo pomislil, da gre za božanstvo; šlo je za brezbožni kanaanski simbol plodnosti, nevaren za Jude. Od kod torej zlo? Ali je zlodej videl v človeku tekmeca in mu zavidal ter ga z ukano zapeljal? Končno, ali ni zlodeja ustvaril prav Gospod Bog? Ne, Stvarnik je ustvaril angela svetlobe, a je tudi on svobodo zlorabil in padel. Zapomnimo si: »Ni svobode za sovražnike svobode« (Saint-Just). Vsi imamo ambicijo, da bi postali potencialni Bog. Prepoved, da niso smeli jesti od drevesa dobrega in hudega (1 Mz 2,17), ni bila dana zato, da bi bili v podrejenem položaju, ampak je bila ljubeče opozorilo, zaščitna meja za pravilno uporabo spoštovanja svobode, da ne bi spoznali zla in morali umreti. Kdor ima Boga, mu ničesar ne primanjkuje, ker Bog edini zadostuje (T. Akvinski), a smo odnos z njim razdrli in smo ob tolikih bogovih ostali brez Boga. Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču (Léon Bloy). Zvesti Bog je nezvestemu človeku v vrtincu zla in greha podal roko v Sinu Jezusu Kristusu, ki je hkrati rešujoči Bog in rešeni človek. S svojim križem je vstopil v trpljenje, ga prevzel in ga odrešil, da bi bilo stvarstvo odrešeno (H. Urs von Balthasar). Netrpečemu Bogu se ni za malo zdelo biti trpeči človek; neumrljivi je hotel biti podvržen zakonu smrti, kajti ljubezni pristaja trpljenje – Caritatis est passio (Origen), saj je ljubezen Božja strast. Kjer koli je križ, tam je središče sveta in Božjega srca. Skozi vidno rano vidimo rano nevidne Božje ljubezni (sv. Bonaventura, 1221–1274).
Sestavljanke z najrazličnejšimi motivi vedno znova navdušujejo otroke pa tudi odrasle. Iz neurejenega kupa nekaj deset, sto ali tisoč delčkov lahko z veliko potrpežljivosti in seveda dovolj časa vsak delček najde svoj prostor v celoti. In ko se to zgodi, nastane čudovita slika. Iz robnih koščkov, ki pri sestavljanju morda povzročajo še najmanj težav, pa tudi brezštevilnih svetlih in temnih kosov v najrazličnejših odtenkih po natančnem opazovanju in zlaganju nastane harmonična celota. In včasih se zgodi, da potem, ko morda ure dolgo zremo v kup koščkov, ki so pred nami, in nikakor ne moremo najti tega, ki ga iščemo, nekdo pristopi, ga v hipu zagleda in postavi na svoje mesto. Tudi naše življenje z vso svojo raznolikostjo je pravzaprav podobno sestavljanki. Sestavljanki iz različnih izkušenj in doživetij. Če jih opazujemo posamično, morda delujejo temačno, saj vsebujejo neprijetne strani našega življenja. Druge izžarevajo tudi radost in barve. Toda šele ko združimo vse izkušnje, dobimo svojo osebno življenjsko sestavljanko in to oblikuje našo osebnost. Kot ljudje pogosto izgubimo pogled na celoto in se sprašujemo, kakšen pomen ima neki temen del življenja, ki ga ne moremo nikamor uvrstiti in nas postavlja pred številna vprašanja, na katera velikokrat ne poznamo odgovora. Svetopisemsko besedilo v Psalmu 37,5 nas vabi: “Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj in bo ukrepal.” (JUB) Sporočilo tega besedila je, da Bog želi biti sooblikovalec naše življenjske sestavljanke. On, ki nas je ustvaril in nas ljubi, vidi, kako so stvari med seboj povezane, in pozna smisel za naše življenje, tudi če sami nekaterih delov ne razumemo oziroma jih ne znamo nikamor uvrstiti. Zato lahko v dan, ki se šele dobro začenja, stopimo z zaupanjem, da bo izkušnje, ki jih bomo doživeli, postavil na svoje mesto. Tako bodo prispevale k temu, da bo iz našega življenja nastala harmonična celota. Kajti pogosto, šele ko se ozremo nazaj, spoznamo, da poti, ki smo jih sprva doživljali kot napačne ali celo slepe ulice, dobijo poseben pomen v našem življenju. Tako velja zagotovilo iz Psalma 139: “Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko.” Na to se lahko tudi danes zanesemo.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skoraj greh, če vsak večer, ko je za to možnost, vsaj za nekaj trenutkov ne obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti nič lepega, nič, čemur bi se čudili, nič, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa to še kar počnemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Veliki indijski kralj Ašoka je bil v zgodnjih letih svojega kraljevanja zelo bojevit. Osvajal je sosednja kraljestva in pobil na tisoče ljudi. Njegov imperij je zajemal večino jugovzhodne Azije, vendar mu tudi to ni prineslo sreče, saj se je postopno zavedel, koliko trpljenja prinašajo vojne. Nekega dne je na potovanju slišal nekoga kričati: »Končno sem zmagal! Sem resničen zmagovalec!« Ašoka je svojim spremljevalcem ukazal, naj ugotovijo, kaj se dogaja. Našli so kričečega moža, ki je stal ob bregu reke, v katero je bil odvrgel svojo sabljo. Moža so privedli h kralju in Ašoka ga je vprašal: »Zakaj zganjate tak hrup? V čem ste zmagali?« Mož mu je odgovoril: »Dolgo sem bil poln sovraštva. Imel sem veliko sovražnikov, ki sem jih skušal enega za drugim pobiti. Na koncu sem spoznal, da se je za vsakim sovražnikom, ki sem ga ubil, pojavil nov sovražnik. Dokler bom v sebi gojil sovraštvo in željo po maščevanju, mojih sovražnikov ne bo nikoli konec. Od takrat skušam premagati svojo jezo in zdaj mi je končno uspelo. Svojo sabljo sem vrgel v reko. Od danes naprej ne bom več ubijal.« Njegove besede so prižgale iskrico v Ašokovem srcu in pomislil je: »To pa je izvedljivo!« Zatem je Ašoka sprejel filozofijo nenasilja in odigral vodilno vlogo pri širjenju budizma v Aziji. Iz krutega vladarja se je spremenil v zagovornika nenasilja in v svojem kraljestvu je ustvaril pravično in poduhovljeno družbo, uvedel je celo zakone o blaginji živali in okolja. Ta zgodba uči o tem, kako se lahko srečamo s svojo jezo in odpravimo sovraštvo. Vse dokler je naš um poln jeze in maščevalnih misli, vidimo vsakega človeka kot svojega sovražnika. Vsaka malenkost nas razjezi in v vsem zaznavamo morebitno nevarnost. Postanemo človek, ki v vsem najde nekaj slabega in spregleda vse, kar je dobrega, zato smo vedno nesrečni in zagrenjeni. Toda če spoznamo, da je naš um tisti, ki ustvarja tako zaznavo, potem je to kot iskrica v Ašokovem srcu – kar naenkrat uvidimo, da lahko to stanje izboljšamo. Manj ko imamo v sebi sovraštva in jeze, bolj v drugih opazimo dobroto in bolj se nam zdi prijetno naše okolje. Naš um je namreč tisti, ki pogojuje naša izkustva. In če je kralju Ašoki, ki je pred več kot dva tisoč leti na tako obširnem območju vladal milijonom ljudi, uspelo doseči mirno sobivanje, versko strpnost, splošno blaginjo, pravičnost, ekološko ozaveščenost in spoštovanje vseh živih bitij, zakaj ne bi to uspelo tudi nam?
Verjetno se še spomnite popevke, ki jo je pred dobrimi dvajsetimi leti posnel Magnifico, ko je v refrenu prepeval: Gospod, težko sem ponižen, / ko vse mi gre dobro od rok! / Pogledam se rad v ogledalo. / Od sreče mi gre kar na jok! Zbadljiva popevka, ki ob vsej zafrkljivosti dejansko izziva našo narcisoidnost. Vprašanje, ali je avtor pesmi samokritičen ali celo avtoironičen, je pri tem postransko. Na eni strani se danes kot družba srečujemo s problemom pristne in zdrave samopodobe, ko marsikdo trpi prav zaradi občutkov svoje lastne nevrednosti. Na drugi strani pa se srečujemo z bolestno potrebo po samopromociji v najboljši in celo idealistični luči na vseh mogočih družbenih omrežjih ali pa z narcisističnimi egotripi v vseh možnih oblikah. Živeti pa tisto zdravo mero, v smislu sprejemanja samega sebe, z zavedanjem tudi svojih omejitev, šibkosti in nemoči, pa vendarle tudi s hvaležnostjo, da sem takšen, kakršen sem – to je temeljni izziv za vse nas. Zato ponižnost ni to, da skozi življenje hodimo s sklonjeno glavo ali celo, da vsi hodijo po nas in nas dajejo v nič. Nasprotno: ponižnost je v tem, da se zavedam kdo in kakšen sem in se v tem sprejemam, a se zaradi tega ne počutim boljšega in več vrednega od drugih. V evangeljskem odlomku za današnjo nedeljo Jezus očitno naslovi problem napuha in večvrednosti, ko oriše primer gostije, na katero smo lahko povabljeni. V želji, da bi izpadli pomembni, se lahko usedemo na VIP sedež, a se potem lahko zgodi, da bi nas presedli, ker bi prišel nekdo, ki je pomembnejši od nas in bi se mi morali osramočeni presesti na drug, manj pomemben sedež. Kot zgled ponižnosti Jezus postavi nasprotno varianto – da bi se namreč usedli na nepomemben sedež, da bi nas potem lahko gostitelj morda povabil naj se presedemo na pomembnejše mesto. Podobo zaključi z znanim izrekom: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Oziroma, kar poznamo v predelani verziji v ljudskem pregovoru: »Kdor visoko leta, nizko pade.« In verjetno smo to že večkrat izkusili. Pač, vsaka šola nekaj stane, vprašanje je le, če smo se iz takega padca kaj naučili. Zato na tem mestu še kako veljajo modre spodbude iz Sirahove knjige: »Otrok, opravljaj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu. Zakaj silna je Gospodova moč, zato ga ponižni poveličujejo.«
Nekaj v nas sili, da zapolnimo praznino. Pa ne samo praznih polj v križankah, ampak tudi praznino v nas samih. In zapolnimo jo lahko na zelo različne načine. Sam sem jo zapolnil – ali jo vsaj poskušam zapolniti – s športom. S plezanjem. Ker mi je blizu. Ker tam vem kaj pričakovati. Gore samo so. In nikoli ničesar ne pričakujejo od mene ter ne zahtevajo drugega kot mene. Celega. V steni se ni mogoče pretvarjati. Nikoli. In če daš vedno vse od sebe, nisi nikdar razočaran, nagrada pa je tista največja – življenje. Vem, da v življenju pride kakšen trenutek, ki spremeni marsikaj, se usodno vtisne v spomin in močno gane tiste redke, še neobletele liste na bolj ali manj mladostnem cvetu. Za mnoge je to lahko le še en navaden dan, ki se začne s prvo cigareti in skodelico turške kave. Tudi zame je to sprva bila čisto navadna nedelja, polna tihega pričakovanja. Kakšen teden po avtomobilski nesreči, v kateri je izgubila življenje moja dobra prijateljica in soplezalka Melita Jamnik, sem se sam odpravil v smer Sladka skrivnost v Krofički, ki sva jo skupaj preplezala nekaj mesecev prej. Ker je v smeri neizmerno uživala, sem jo izbral za nem pogovor z njo in goro. Po uri napetega plezanja brez vrvi v smeri zgornje šeste težavnostne stopnje, sem si na travnati gredini vrh smeri glasno oddahnil. Sedel sem na tla in se brez vsakih misli zazrl prek rahlo oblačnega neba proti verigi gora na drugi strani doline. Po nebu so se sprehajali beli čipkasti oblaki, se držali za roke in prevažali svoje otroke čez modro nebo. Odmaknil sem se od tal in bil sem kot ptica, breztežen in neponovljiv in prav nič me ni skrbelo kje je rob stene, proti kateremu me je odnašalo. Vse, prijatelji, problemi, uspehi, neuspehi, dolina pod mano, vse se je razblinilo v ta tih jesenski dan. Sonce jih je razkrojilo, zaklenilo v veliko temno klet in skrilo ključ od vrat. Ravno v trenutku, ko se v meni oglasi spomin na Melito, s kotičkom očesa zaznam majhen, komaj zaznaven gib. Počasi obrnem glavo. Drobna sinička je prišla na obisk in sedla na rušje le par metrov stran od mene. Pomislim, le kaj ji hodi po njeni drobceni glavi? Ona pa tiho zažvrgoli, se dvigne in pristane na moji levi rami. Do konca presenečen počasi obrnem glavo na levo. Zreva si iz oči v oči in prav slišim kako mi brez besed govori: »Samo, odvrzi težko breme žalosti in spet uživaj prav v vsakem trenutku. Na lepem kraju sem in sem dobro.«..…Melita? Na usta se mi prikrade rahel nasmešek, sinička pa strese svoja majhna krilca in odleti. Prevzame me več ko radost, celo več kot sreča. Nekaj globokega, spokojnega in močnega. Mir, pomiritev. Kajti prav takšna je bila Melita. Ena sama svetloba, smeh in radost. Sedim še dolgo v večer. Ko vstanem, lahko slišim Parke, hčerke noči, kako si varno skrite v globini gore začnejo česati svoje dolge lase in se sprašujejo, le kdo jih je zmotil na tem samotnem in nedostopnem koščku sveta. Sestopati pričnem prav v trenutku, ko začne z razlitimi barvami in dolgimi vijoličastimi črtami, ki se vijejo čez krošnje dreves in vrhov gora, ves v škrlatu tiho umirati dan. Kako lepo zna umirati dan. Tudi ob slovesu je ves nasmejan……
Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konjev bojim. Bolj poslušni in pohlevni so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doleti hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale.
Dostikrat me vprašajo, kako kot kristjan živim med nevernimi kolegi in prijatelji … v službi, torej, in kakšen je krščanski očka in mož doma, v družini. Kako se kot kristjan obnašam in vedem v javnosti in kako se obnašam med mašo? In spoznavam, da mnogi ljudje svojo pripadnost Kristusu razumejo kot obleko. Da svoje krščanstvo nosijo kot obleko. Kajti: človek se res obleče drugače, če gre v službo ali zgolj na sprehod v gozd; oprava je drugačna, če greš kidat sneg ali če kidaš gnoj; hlače za šport niso tako fine, kot tiste druge za v opero; in v gojzarjih ne greš na plažo in s sandali ne v gore … razen, če nisi češki turist! Pri krstu resda »oblečemo Kristusa (Gal 3, 27), a to ni obleka, ki jo preoblečeš, glede na okoliščine in prilike; ki jo zavržeš, ko se je naveličaš; jo malo pokrpaš, če se strga ali vržeš v pralni stroj, ko se umaže. Krst nas prerodi v božje otroke, nas včleni v Cerkev, s čimer postanemo del Kristusovega telesa. Telesa, ne obleke! Obleka je delo človeških rok, je mrtva stvar, brez čustev in čutenja. Telo pa je živo! Pokrito s kožo. Ki drži vkup kosti in mišice … in odvečne kilograme. Ki čuti. Ki boli. »Koža pokriva celotno telo. Je človekov največji, pa tudi najtežji organ in čuva vse preostale organe v telesu. Služi za razmejitev telesa od okolice, ščiti pred vplivi okolja, uravnava temperaturo, z njim telo zaznava in se sporazumeva z okolico … «, če prepišem z Wikipedie. Bi pa tole, kar se mene tiče, lahko pisalo tudi v Katekizmu. Kajti, če je vera »živa«, je kot koža: drugače napeta čez trebuh kot čez pleča, bolj občutljiva na dlaneh, kot na podplatih, različno debela vrh glave kot na zadnji plati. In rečemo včasih, da je koža razdražena, da peče, da srbi! Včasih diši po znoju, včasih smrdi po znoju! Včasih je popikana, opraskana, ranjena … mozoljasta … pa je vendar ne menjam … je niti ne morem. Skrbim zanjo, jo negujem, in zdravim. Umivam, seveda. In nihče ne ve, kako je biti v moji koži, pa tudi jaz ne morem za nikogar vedeti kako mu je. In čeprav bi kdaj pa kdaj najraje skočil iz kože … ne morem. Ne morem iz svoje kože. Razen za ceno življenja. Večnega življenja!
V četrti knjigi Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razpravlja o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli notranjo pomirjenost, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta dušni mir namreč stalno rušijo vznemirjenje, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana prevzetost – taka čustva so po njegovem mnenju nekaj neumnega in celo nenaravnega, iz njih pa nastanejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za tako duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz pretiranega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in hlepenje ozdravil, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan pa pride bolezen, ki je ne moremo več iztrgati, ko se je enkrat ukoreninila. Ime te bolezni je pohlepnost.« \tV pogovoru Cicero razmišlja o tem, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Dokoplje se do sklepa, da se vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla«: »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje – pri tem se veseljačenje nanaša na navzoče dobrine, poželenje pa na prihodnje; iz slabih stvari pa izvirata strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje stvari, potrtost pa na navzoče.« Tako potrtost v duši napoči, kadar menimo, da nas je doletelo zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je, ko menimo, da nam grozi nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja napočijo zaradi sodbe in mnenja,« zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronovih sledilcev in stoikov niso le izkrivljena in pogosto močno napačna, pač pa tudi »popolnoma v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih oblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je poglavitno, kar želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost,« pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo notranjo pomirjenost.
Svet ima svoje idole. Vsaka družba jih pozna in se jim klanja: športnikom, glasbenikom, ustvarjalcem lepote, velikanom duha. Idoli so rekorderji. V poslu, ki ga obvladujejo, so najboljši: najspretnejši, najdrznejši, najprepričljivejši. Kot da so narejeni iz nekega božanskega testa. Zanje ni merilo povprečnost človeškega dometa, ampak izjemnost. Čeprav bi si večina želela biti kakor oni, človek v srcu ve, da jim ni kos. Nima lastnosti, da bi se spopadal z vrhunskostjo. Zato prepušča idolu, da je postavljen na oltar osebnega ali skupnega občudovanja. A na koncu je še tako velik idol pozabljen. Kajti pojavi se naslednji, še drznejši in odličnejši od njega. Slava in čast novemu prvaku! Nikoli pa se ne pojavi idol, ki bi mogel obstati skozi vso zgodovino sveta; človek, ki bi ga lahko trajno kovali v nebo. Slednjič namreč sleherna izjemnost zbledi, njeni presežki pa so pospravljeni v zakladnico družbenega spomina. Kdo zmore nenehno razsvetljevati svet? Če tega ne more človek, ki mu pripisujejo moč presežnosti, kdo bo mogel to namesto njega? Luč sveta je Jezus, ker je kot čista ljubezen premagal smrt. Luč sveta so njegovi zvesti učenci, ki se ne menijo za slavo tega veka, ampak so zazrti v lepoto nebeškega doma. In slednjič so luč sveta vsi trpeči, posebno še, če dajejo smisel Božjemu naročilu o darovanju trpljenja. Svojega življenja.
Pred nekaj leti sem na poti po Nemčiji obiskala zelo staro romarsko središče Altötting. Stare romarske poti so res zanimive. Tam se že mnoga stoletja zbirajo ljudje s svojimi stiskami in občutek dobiš, da je vsak človek od mnogih milijonov ljudi, ki so že bili tam, zapustil svojo sled. Poleg stare cerkve z milostno podobo so pozneje zgradili še veliko cerkev, ki prav tako skriva sledi obiskovalcev. Najbolj od vsega pa sta mi tam ostali v spominu dve stvari: križ in ura. \tOb stari cerkvi sem videla veliko lesenih križev, zelo različnih velikosti. Prihajali so ljudje, si izbrali tistega, ki se jim je zdel primeren, ga zadeli na ramo in potem v zbranosti in molitvi naredili obhod okrog cerkve. Gledala sem jih in premišljevala o križih, ki jih nosimo v življenju. Ne moremo si sami zbirati velikosti, sprejeti moramo tistega, ki pride nad nas. Sami bi si izbrali gotovo lažjega. Pa vendar smo potem pogosto presenečeni sami nad seboj. Vnaprej si največkrat ne bi nikoli mislili, da lahko nosimo tako težak križ. \tDruga stvar, ki je tudi nadvse zanimiva, pa je ura v novi cerkvi. Sama je niti ne bi opazila, ker je postavljena precej visoko. Pa je toliko ljudi gledalo navzgor, da sem se morala tudi sama ustaviti. Ura je povezana s figuro, ki predstavlja smrt. Ura tiktaka in smrt kosi. Nenehno, brez počitka. Tako, kot se dejansko dogaja v življenju, če to hočemo ali ne, če to vidimo ali ne. \tV Altöttingu sem bila vsega skupaj samo dobro uro. V tem kratkem času pa sem dobila zelo dobro lekcijo o življenju, ki mi je dala misliti tudi še pozneje, še danes. Na zelo nazoren, na zelo preprost način. Zlepa ne bom pozabila križev, pa tudi ne ure, ki bije, in smrti, ki se ne utrudi. \tSedaj, v tretjem tisočletju, sedaj, ko znanost vedno bolj napreduje, ljudje raje ne mislijo na križ in na smrt. Kot da tega ni več. Na to se spomnijo šele takrat, ko koga doleti kaj težkega ali ko kdo umre. Laže bi nam bilo, če bi to večkrat imeli pred očmi.
Neveljaven email naslov