Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Rojeni smo v svet, ki je pač tak, kakršen je. Z našim rojstvom se ni veliko spremenil. Preprosto nas je sprejel vase, takšne, kot pač smo. Zdi se, da se tudi z našo smrtjo ne bo veliko spremenil, preprosto bo trajal dalje brez nas. Le v vmesnem obdobju, tj. v času našega življenja, se nam zdi, da je neznansko veliko stvari v svetu odvisno od nas. Nenehno nekaj počnemo ali smo na preži, kaj počno drugi okrog nas. Ali pa pazimo na to, kako se počutimo, ali smo zdravi, ali ustrezamo svojim predstavam o sebi ipd. A če smo realistični, lahko ugotovimo, da pogosto nismo zadovoljni niti z rezultati svojih početij niti s samim seboj. Predvsem pa slepo sledimo nezavednim vzorcem vedenja, doživljanja in razmišljanja. Tako si verjetno številni zastavljamo vprašanje, zakaj se tako zelo trudimo s svetom okrog nas in s samim seboj, če smo vedno znova nesrečni ali nezadovoljni. Morda se sprašujemo, ali je mogoč kak drugačen tok stvari, ali lahko živimo drugače, kot po prevzetih nezavednih vzorcih uspeha ali neuspeha. Za začetek si poskusimo samo zamisliti možnost, da se na to, kar se dogaja okrog nas, ne odzovemo tako slepo. Prav tako si zamislimo, da se tudi na to, kar se dogaja z nami in v nas, ne odzovemo s priučenimi vzorci tega, kaj je treba storiti in čemu se izgoniti ipd. Raje si vzemimo čas za nekaj vdihov in izdihov in se skušajmo zavedati samih sebe tu in zdaj. Tedaj se nam bo morda posrečilo, da za hip zastanemo v svojih mislih, čustvih in odzivih, preusmerimo svoj pogled na svoje sizifovsko početje in se nam morda celo uspe zasmejati nad njim. Tako pridobimo neko minimalno distanco do običajnega sveta in do svoje običajne samopodobe. To je zelo pomemben korak v duhovnem osamosvajanju in globljem razumevanju samega sebe in sveta. Naslednji korak v tem duhovnem procesu je, da pridobimo novo bližino s samim seboj, vendar onkraj utečenih samopodob. Morda začutimo tudi novo bližino do drugih ljudi in živih bitij okrog sebe. Začutimo jih kot bitja, v katerih se pretaka eno življenje, kjer je vsak dogodek globoko povezan z drugimi dogodki, tako da je vsakdo odsev vseh drugih živih bitij okrog njega. Večina nas bo verjetno zastala nekje med prvim in drugim korakom, ampak pomembno je, da storimo prvega in vsaj zaslutimo drugega.
Že navsezgodaj zjutraj ste si nadeli nogavice. Preden se odpravite od doma, si boste obuli čevlje. Če otroku oblečete jakno za na pot, se boste verjetno spet priklonili. Morda se v kuhinji priklonite, da dosežete kakšno posodo. Priklon je v naši kulturi manj pogosta oblika pozdrava kot na primer na Japonskem, kjer poznajo celo serijo priklonov, ki izražajo spoštovanje, pa tudi socialni status oseb, ki se srečata. V Veliki Britaniji se na primer igralci na teniškem turnirju v Wimbledonu tradicionalno priklonijo kraljici. Priklon kot znamenje spoštovanja in počastitve je prisoten tudi v katoliški liturgiji. Klanjanje ali salat je del islamske obredne molitve, ki se opravlja petkrat na dan. Nenazadnje se v tradicionalnih plesih priklonijo tudi soplesalci pred začetkom plesa. Priklon vedno izraža spoštovanje. Običajno smo navajeni, da je torej priklon pridržan za posebne pozornosti in posebne ljudi, morda takšne z 'modro krvjo'. Nekoliko drugače se je zgodilo med državljansko vojno v Koreji. Zloglasni general je z vojsko nezadržno prodiral in zavzemal provinco za provinco in pri tem uničeval vse, kar mu je prišlo na pot. Ko so tako prebivalci nekega mesta slišali, da se jim približuje in ker so vedeli za njegov kruti sloves, so pobegnili v bližnji samostan. Ko je tako generalova vojska prispela v mesto, so našli hiše zapuščene. Po precej iskanja, so vendarle našli nekega zenovskega meniha, ki je zaostal za ostalimi. General je ukazal, naj ga pripeljejo predenj, a menih nikakor ni hotel iti. General je tako besen sam odšel do njega. »Ti očitno ne veš, kdo sem jaz!« je kričal na meniha. »Zmožen sem te zabosti v prsi z mečem, in ne bi pri tem niti trenil.« Zenovski menih se je obrnil in generalu mirno odvrnil: »Tudi ti očitno ne veš, kdo sem jaz. Zmožen sem pustiti, da me zabodeš z mečem v prsi, in pri tem ne bi niti trenil.« Ko je to general slišal, se je menihu globoko priklonil in skupaj z vojsko zapustil deželo. Prikloni niso nekaj, kar bi bilo rezervirano za kronane glave ali za slavne generale. Tudi v današnjem dnevu bomo morda lahko prepoznali skoraj povsem skrite drže in dejanja, ki se jim je vredno prikloniti.
Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 503–4. Ena izmed »kultnih« knjig moje generacije, t.i. »generacije '68«, je bila uspešnica Douglasa Adamsa z naslovom Štoparski vodnik po Galaksiji. V njej nastopa superračunalnik z imenom »Globoka Misel«, ki naj bi bil po pričakovanjih njegovih tvorcev zmožen odgovoriti tudi na tisto poslednje Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Ta duhovita zgodbica je filozofsko zanimiva in aktualna še dandanes, morda še bolj kot pred nekaj desetletji, zato se jo spomnimo malce podrobneje. Ko je bil superračunalnik »Globoka Misel« slednjič dokončno zgrajen, se je vse ljudstvo zbralo pred njim in dva vodilna programerja sta mu zastavila tisto véliko Vprašanje. Globoka Misel je tuhtala in tuhtala ter čez čas naznanila, da sicer lahko odgovori tudi na to Vprašanje, vendar bo treba na Odgovor počakati sedem in pol milijonov let … No, in potem ko preteče ves ta gromozansko dolgi čas, dolg ne samo za posameznega človeka, temveč tudi za celotno človeštvo, in ko se ljudstvo spet zbere pred Globoko Mislijo, jim računalnik postreže z Odgovorom: »42«! Presenečeni in razočarani ljudje se seveda kujajo, Globoka Misel pa jim zagotavlja, da je zelo temeljito preverila in da je odgovor nedvomno pravi, vendar je človeški problem drugje, namreč to, da ljudje nikoli niso zares vedeli, katero je tisto pravo Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Prebrisana glavna programerja predlagata Globoki Misli, naj jima ona sama pove to Vprašanje, toda Globoka Misel mora priznati, da ga tudi ona ne ve in da jim ga bo povedal »drugi računalnik, ki bo prišel za menoj … računalnik, ki mu nisem vreden izračunati niti operacijskih parametrov« (tu je očitna aluzija na Janeza Krstnika in njegovo naznanitev Jezusovega prihoda) – ta drugi, zares največji računalnik pa se imenuje: »Zemlja«. Ja, planet Zemlja, naš vesoljni dom, katerega »čipi« smo tudi mi ljudje, ki se bomo še milijone let (če se nam ne bo zgodila kaka katastrofa, denimo, če ne bo čez Zemljo speljana kaka galaktična »zvezdna cesta«) spraševali, ali je morda tisto pravo Vprašanje preprosto »Koliko je 6 krat 7?«, ali pa kako drugo, bolj sofisticirano, na primer, »Koliko poti mora človek prehoditi, preden postane človek?« (v tem vprašanju naša generacija prepozna verz iz znane pesmi Boba Dylana Blowing in the Wind), kajti – kakor nas ob koncu Adamsovega Štoparskega vodnika po Galaksiji pouči Globoka Misel: »Ko boste torej zvedeli, kako se glasi vprašanje, boste tudi razumeli, kaj pomeni odgovor.«
Neznani avtor Druge kroniške knjige, nastale v 4. stoletju pred Kristusom, potrt v duši ugotavlja, da izvoljeno ljudstvo Izrael kopiči nezvestobe, posnema gnusobe sosednjih narodov, oskrunja tempelj, zasramuje preroke in zasmehuje Božje opomine. Na kaj nas želi s tem opisom razmer v Izraelu opozoriti prvo berilo četrte postne nedelje? Najprej pomislimo na moralni vidik, ker se v navedenih stranpoteh izvoljenega ljudstva prepoznamo tudi sami. Vendar morala ni sama sebi namen; nismo dobri, pošteni in pobožni, ker je to lepo, všeč Bogu in ljudem. Vse to so drugotni razlogi, zaradi katerih kroniška knjiga s kritiko življenjske prakse nastavlja ogledalo preprostim in vladajočim. Gnusobe, ki jih navaja sveti pisatelj, ne spodkopavajo le javne in osebne morale, ampak nekaj bolj temeljnega, in sicer človekovo bitno naravnanost na Boga na eni strani in Božje približevanje človeku na drugi. To zedinjenje Božje in človeške narave, imenovano učlovečenje, praznujemo 25. marca, na praznik Marijinega oznanjenja. Ali ni to ozko krščanska tema, ki nekristjane težko nagovarja? Vladimir Solovjov (1853–1900), največji ruski filozof, je v svojih spisih pokazal, da je zbliževanje Boga in človeka, ki traja od pradavnine, prvorazredna eksistencialna tema in ne le filozofska, zato zadeva vse, preproste in izobražene, verne in neverne. Do tega odkritja ni prišel tako, da bi se najprej posvetil pravoslavni duhovnosti, ampak ker mu je uspelo nekaj, česar v Rusiji ni uspelo še nikomur pred njim. Do 25. leta, ko se je iz Londona vrnil v Rusijo, in se začel družiti z Dostojevskim, je predelal vso dotedanjo zahodno filozofijo, mistiko, gnozo in azijske religije. Po vsem tem je prišel do zanj prelomnega spoznanja, da je človek v svoji najgloblji biti, v duši, nenehno naravnan na preseganje fizičnega sveta in svoje telesne omejenosti. Z druge strani pa od Boga ustvarjeni svet, ki se razvija po zakonih evolucije, kaže na neprekinjeno Božje povnanjenje. Bog že s tem, ko svet ustvari, nazorno pokaže, da želi biti blizu vsemu, kar je ustvaril in se razodevati človeku, ki je krona stvarstva. Ta resničnost je vsakemu človeku nekaj notranjega in vsaj do neke mere razumljivega. Gnosobe, ki jih biča Kroniška knjiga, so potemtakem nemoralne zato, ker človeku zameglijo njegovo hrepenenje po samopreseganju in njegov interes skrčijo na tvarne vrednote, ki mu izpraznijo dušo in ga naredijo negotovega. Obenem pa gnusobe med Boga in človeka postavijo bariere, ki ovirajo zedinjenje Božjega in človeškega. Postni čas nas bo notranje poživil, če se bo sprostilo naše dviganje k Bogu in Božje spuščanje k nam.
V vsakem od nas živi duh, večno bitje. Tako smo povezani z Božanskim in celotnim življenjem. In ko smo sposobni potopiti se pod gladino, začutimo najglobljo povezanost z vsemi bitji na tej naši materi Zemlji. Vse nas povezuje ena in ista sila. V vseh nas biva neskončna milost. Neskončna ljubezen. Le pod gladino je potrebno zaplavati. Zajeti sapo in biti riba. Nič misliti, le prepuščati se letu ptice. Ne le opazovati metulja, ampak postati metulj. Šele takrat se bomo lahko resnično predali. Šele takrat bomo spremenili odnos do žive in nežive narave. Ne bomo živeli le v sebi, živeli bomo v vsem, kar nas obdaja: v blagih vonjih prve pomladi, v sanjajočem kostanjevem drevoredu, v trepetu vetra v krošnji topola, v vonju mokrih trnov, v govorici slanih skal, v grenkem vetru, ki vodi ovna. Šele takrat bomo spoznali, da je vse v nas, tudi sonce in tudi luna. Šele takrat bomo začutili, da vesolje živi v ritmu utripanja našega srca. Postali bomo popolnoma mirni, neskončno ljubeči. Nesmrtni. Ko se zavemo te Enosti z vsemi bitji spoštujemo vse ljudi, živali, rastline, tudi neživo naravo. S svojo navzočnostjo jih vedno znova blagoslavljamo. In, ko smo tako povezani v to Enost, smo tudi del vse navzoče božje milosti. Ta neskončna milost objema tako pravične kot nepravične. Božji duh namreč ne obiskuje le pravične, božji duh ni ločen od nobenega bitja, ni nekaj, kar bi obstajalo le za nekatere. Kdo pa smo, da lahko sodimo in delimo družbo na pravične in nepravične. Morda menite, da ste nedolžni, miroljubni, pošteni in da so vsi drugi pokvarjeni? Kdo lahko razsodi kateri človek je dober in kateri slab? Kdo od nas lahko reče, da v nas ni nobene hudobije in da nismo nikoli storili nič slabega? Ko posameznika zavrnemo in mu tako odrečemo možnost odrešitve, zagrešimo veliko napako. Božji duh ima neomejeno moč, ki se skriva v našem srcu, ko dajemo brezpogojno ljubezen in ko jo znamo sprejemati. Bolj ko smo odprti, močneje doživljamo božji duh. Ne moremo ga ločiti ali ga določati, lahko pa ga čutimo v vsakem človeku, v vsakem bitju, živi in neživi naravi. Če bi znali videti duha v vsakem človeku, ne bi nikogar sodili, naš odnos do vsakogar bi bil spoštljiv. Tudi do ljudi, ki so morda zločinci. Zavedali bi se, da je vsak od nas tam, kjer zasluži da je, ko se vzamejo v obzir vse naše odločitve iz preteklosti in naša svobodna volja. V zavedanju božjega duha, ki nas objema s svojo milostjo se vsak dan znova zahvalimo Bogu za nov dan, zase, za najdražje, za ves svet in prosimo, da bi znali občutiti ta čudež življenja, ki nas obdaja.
SVEČA je bila človekova neločljiva spremljalka dolga tisočletja. Pomagala mu je pri delu in opravilih takrat, ko je sonce zašlo in je nastopil čas teme, svet skrivnostnega in neznanega. Sveča pa je imela za človeka tudi religiozni pomen, še posebej v krščanstvu, saj je predstavljala Kristusov nauk, človekovo pot k odrešenju. V tako imenovanem tretjem, nerazvitem svetu praktični pomen sveče za človeka še ni povsem zbledel. Za sodobnega človeka v razvitem svetu pa sveča predstavlja zgolj le še romantiko ali pa povezanost z religioznostjo, lahko bi rekli tudi s sodobno duhovnostjo. Ste kdaj opazovali svečo in videli, da omogoča, da ustvarja svetlobo, nekakšno živost časa navzven, s tem da izgoreva navznoter, skozi stenj, skozi njeno lastno bistvo, skozi svojo srčiko? Kaj pa človek - ali človek na poti k modrosti, na poti samospoznavanja, prav tako ne izgoreva navznoter, skozi stenj, ki ga predstavljajo njegova mnenja, prepričanja, čustveni in miselni vzorci? Takšno notranje izgorevanje človeku velikokrat povzroča bolečino ali celo trpljenje, saj običajno predstavlja minevanje nečesa starega. Človek se tega krčevito oklepa, saj staro, morda zanj škodljivo ali neprimerno in četudi se tega želi znebiti, vendarle predstavlja nekaj znanega, nekaj, kjer človek ve, kaj pričakovati. Hkrati pa se tisti, ki na tej poti ne obupa, zaveda, da brez takšnega izgorevanja, brez notranjih krčev in bojev, ni prostora, da bi se zgodilo ali v njegovo življenje prišlo kaj novega. Kljub temu, da morda človek sluti, da bi ga to osvobodilo, pa ga je tega strah, saj novo pomeni neznano oziroma negotovo. Ampak ali ni prav največje bogastvo in mik tega buhtenja življenja prav v tem neznanem, v dejstvu, da nikoli povsem zagotovo ne moremo vedeti, kaj bo prinesel naslednji trenutek, naslednji dan? Povedati želim, da je povsem razumljivo, kako se mi sami in seveda tudi drugi ljudje težko spreminjajo, četudi gre še za tako majhne stvari. In da moramo biti prav zato drug z drugim potrpežljivi, razumevajoči in ljubeči. Da bi lahko vsakdo v ta svet prinašal nekaj, kar bi predstavljalo in pomenilo svetlobo tudi drugim, ne le njemu samemu, pa mora včasih v njem izgoreti kaj starega. Da bi imeli pri tem več volje in poguma, nam lahko pomaga tudi razmišljanje o sveči – čeprav ne bomo nikoli vedeli, ali pri tem, ko izgoreva navznoter in sveti drugim navzven, čuti bolečino in ali jo je v tem izgorevanju tudi kaj strah njenega dokončnega izgoretja…
V preteklosti sem pogosto razmišljala o določenosti življenja posameznika. Rojstvo, čas mladosti, zrelosti in starosti, pa zaključek s smrtjo. Je vse že določeno? So vsi lasje na glavi prešteti, v smislu izvedbe drame z igralci, ki izpilijo svoj tekst in ga zaigrajo na svoj najizvirnejši način? Kje je tukaj svobodna volja? Take in podobne misli so me spet obšle med sestopom z Mojstrovke. Pobočje pod Hudičevim stebrom v Prisojniku je bilo pred nekaj leti prizorišče drame, iz katere sva z Andrejem izšla kot zmagovalca. A rodilo se je stotine novih vprašanj. Že imena sama so polna simbolike, ki misli usmerjajo v določeno smer. Kot kapelica ali svetišče na vrhu gričev. Nekaterim pomenijo potratno porabo električne energije, drugim čudovito nočno panoramo, tako zelo značilno le za Slovenijo, nekaterim pa olajšanje življenjskih strahov in skrbi. Tem zadnjim so kapelice, svetišča in zvonjenje prevodniki za preklop na Boga, ki v svojih številnih obljubah zagotavlja mir in dobro vsem, ki vanj verujejo. Prvo ime. Hudičev steber. Steber, ki je videti hud, na videz grozeč in strm. A ko si v njem, je vse laže, prehodi si sledijo eden za drugim. Od plezalca zahteva veliko znanja in spretnosti, na vrhu pa veselje, ki zapolni in obogati prihajajoče dneve. Mar ne kažejo vsakdanji problemi in zagate obraz Hudičevega stebra? Pa vendar izgubijo svojo ost in brezizhodnost v Njem, ki nam daje moč. Drugo ime: Prisojnik, Prisank in še kakšno bi se našlo. Gora, kjer se dogaja ena izmed Kekčevih zgodb. Kekec, Mojca, Tinkara, dobra vila na eni strani in strašni mož Prisank na drugi. Boj dobrega in zla, ki traja in traja. V vznožju te gore naju je odnesel plaz. V vlogi igralca sva spregledala grozečo popoldansko otoplitev v steni Prisojnika. Snežna zavesa se je spustila in naju zavila v gibljivo gmoto. Nekaj časa v globini, pozneje zgoraj in spet na sredini valečega vala, sem dojela resničnost trenutka, ki se je raztegnil v celo večnost. Vprašala sem Gospoda, zakaj se mi to dogaja, zakaj ne prepreči strašnega plazu. Ustavila sva se na površini. V globini so ostali le cepina in smučka. Odgovor sem dobila nekoliko pozneje, v knjigi Koliba, v zanimivem dialogu glavne osebe Macka in Boga. Mack Bogu očita, da v življenju, kjer Bog točno ve, kaj se bo zgodilo, ni prostora za svobodno voljo. Odgovor je na videz zelo preprost. Bog vpraša Macka, ali ve, da lahko ta trenutek zapusti kolibo, prostor, kjer sta se pogovarjala. Mack odgovori pritrdilno, vendar doda, da bo ostal. Sledil je odgovor Boga: Si kaj manj svoboden v svoji odločitvi, če jaz vem, kako se boš odločil? Res, snemanje pod Prisojnikom je bila odločitev moje svobodne volje.
V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje z naslednjimi besedami: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«), in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi pa ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem, ko se religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Mole, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najbolj znamenitih opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem sto tisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem, in videl, da je vse to samo slepilo.«
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega razmišlja o postnem času. Prave kristjanke in kristjani bi ga morali vzeti resno kot duhovno prenovo in priložnost za dobra dela. V tem času je, kot poudarja Silvester Molan, še posebno pomembna molitev za druge, tudi za domovino.
Dnevi v marcu so lepo prešteti in tako je že vsakemu drugošolcu jasno, da na koncu prvega tedna v tem mesecu stoji »8. marec«, na začetku zadnjega tedna pa »25. marec«. In kljub temu, da v svojem bistvu ta dva dneva slavita dostojanstvo ženske, se zadnje čase zdi, da si »ženske« in »matere« skoraj ne bi mogle biti bolj različne. Celo nasprotne! Vsakemu bebcu je lahko jasno – če pa mu ni, mu lahko to preprosto: praktično in boleče dokažete – da, če elastiko vlečeš in nateguješ v eno smer, bo prej ali slej počila; če pa jo spustiš, jo bo odneslo tako rekoč do iste dolžine v drugo, torej nasprotno smer! In ker so naši moški predhodniki v zgodovini zavestno ali ne, vsekakor pa do nezavesti spregledali in teptali ženske, njihove pravice in dostojanstvo, je zdaj logično, pa čeprav skregano z zdravo pametjo, da gre to teptanje v drugo, torej nasprotno smer. In to do nezavesti! Ženske, zaradi katerih slavimo dan žena, so s protesti od oblasti zase zahtevale gospodarsko, politično in socialno enakopravnost. Enake pravice kot jih ima moški del človeštva! In so jih, v teh skoraj sto letih, dosegle … se mi zdi, pa čeprav s tem tvegam, da me bodo razna feministična združenja, gibanja za pravičnost, društva za enake možnosti in barve razglasili za patriarhalnega mačista! A da bi bile res popolnoma enake in izenačene v pravicah, se mnoge sodobne ženske v svoji pravičniški gorečnosti odrekajo tudi svoji edinstveni pravici. Pravici, ki pripada le njim, ženskam, ter je nam, moškim, od narave in Boga onemogočena. Na Materinski dan pa se spominjamo dogodka, ko se je Najvišja Oblast sklonila k ženski … k Ženi … ne zaradi njene enakosti in enakopravnosti, pač pa zaradi njene posebnosti in neponovljivosti … ki ji po Božji volji in načrtu pripada že od začetka, ko sta bila moški in ženska ustvarjena kot mož in žena … kot Eno … v Edenskem vrtu! In ta ženska … ta Žena … ni protestirala. Nekje na polovici meseca, tudi na sredi med obema praznikoma, goduje sveti Jožef. Za katerega evangelist zapiše, da je bil pravičen. Iz evangelistovih zapisov pa nam je predvsem jasno, da je bil molčeč! Saj kaj pa naj reče, ubogi možak, razpet med Dan žena in Materinski dan?!
Nemški filozof Friderik Nietzsche je napisal svojo znamenito knjigo »Somrak malikov«, v kateri spregovori o zatonu bogov, ki smo si jih ljudje sami ustvarili. Toda že več kot 3000 let pred njim je Mojzes v Sinajski puščavi spregovoril o veliki nevarnosti, da bi si človek sam izrezljal, izklesal ali pa naslikal podobe svojega boga ter jih potem častil z nasiljem in z nestrpnostjo ter jih naredil za služabnike svoje sebičnosti. Kako prisluhniti resničnemu Bogu, tistemu, ki zahteva pravičnost v družbi in ki hkrati preseneča s svojo dobroto ter usmiljenjem, ki preraščata našo domišljijo, o tem govori njegovih deset Božjih zapovedi. Ko prerok Mojzes v 20. poglavju svoje Druge knjige našteva svoj Dekalog, ki je postal temelj naše zahodne civilizacije, preseneča, da se pri tretji zapovedi: »Posvečuj Gospod dan!« toliko ustavi ob zahtevi sobotnega počitka. Toda gre za veliko več, kakor za zgolj dober nasvet, kako bom ohranili telesno zdravje in si nabrali moči za teden, ki prihaja. Gre namreč za zahtevo, da v življenju človeka obstajajo tudi sveti trenutki, ki jih človek nameni globini svoje duše, svojim najdražjim in ko je sposoben dati poleta svojim mislim ter zapeti pesem ljubezni. Sveti dnevi ali posvečeni trenutki so tisti, ko se človek zave, da je še več ko človek, da je tudi odsev in sled Božje dobrote in usmiljenja na tem svetu. Zato je prav tako poklican k duhovnim opravilom, k lepi besedi in k tihi ljubeči prisotnosti. Prav postni čas je takšen milostni, sveti čas, ko dopustimo, da večnost vdre v naš vsakdanjik, ko se odločimo tudi za trenutke molitve, duhovno branje in pogovor. V tem času se zavemo, da smo tudi ljudje z duhovno razsežnostjo, s smislom za lepo, tudi za bolečino drugega, predvsem pa za smeli pogled v prihodnost. Evangelij današnje nedelje pa nam polega Mojzesovih besed razkrije, da obstaja poleg milostnih trenutkov prav tako tudi sveti prostor. Danes takšen sveti tempelj predstavlja notranjščina cerkve. Ko jo obiščemo v tihoti, lahko v njej prisluškujemo sporočilu večnostne besede ljubezni. A prav je, da tudi po naših hišah obstaja delček svetega prostora. Včasih je to bil »Bohkov kot«, danes je to razpelo, ali pa pogled svetnika, ki zre v nas preko sten našega stanovanja. Pomembno je, da tudi naš družinski prostor postane svet kraj, kjer si izrekamo iskreno besedo, besedo prijateljstva in odpuščanja. Jutri pa je tudi mednarodni dan žensk. Pozorni smo na njihove socialne pravice. Prav je tako, toda Mojzes in Evangelij nam pravita, da je veličina ženske v njeni svečeniški vlogi, ko iz svoje hiše naredi tempelj ljubeče besede in ustvari trenutke globoke radosti in novega upanja.
Moj sosed zna vse in tudi prijazen je. Odličen risar, sicer pa električar. V dar mi je prinesel še po barvi dišečo panjsko končnico. Dobila je prostor na vidnem mestu. Prikazuje sedanji čas; koronovirusnega. Sonce črno, na sivomodrikastem nebu trije rdeči okodrani virusi, na tleh nekaj človeških kosti, iz kalnega potoka zajema vodo zamaskirana, tista znana in pridna čebelica Maja. Ni Maja, mi je rekel sosed, Ana je. Tako je ime njegovi mami. Vidim ga vsak dan, ko jo gre že zjutraj pozdravit dol v vas. Vse to mi pa daje misliti. Spomin me prestavi v otroška leta, ko še ni bilo nikjer nobenega virusa; bogve ali so zdravniki vedeli zanje ali še ne. Kar me pa hkrati spomni na radijsko oddajo izpred najmanj tridesetih let. V njej je novinar prosil znanega zdravnika – Ježkovega, torej humoristovega rodnega brata dr. Janeza Milčinskega –, naj opiše razliko med nekdanjim in takrat sedanjim časom. Rekel je, da brez težav. Nekdaj da je nad secirnico pisalo Tukaj mrtvi učijo žive, zdaj pa piše: za garderobo ne odgovarjamo. Če to ni sporočilno! In takó je, da živimo v sporočilnih časih. Le da so sporočila zelo različna. Ko sem bila otročaj, smo otroci na vprašanje odraslih, češ da čigav pa si, odgovorili: atov pa mamov pa bohkov pa kruhkov. Ko sem tako zelo zrasla, da sem že sama poučevala, je neka učenka nepozabno! izjavila, da oče v družini sploh ni potreben. Ko se mi z leti vse več izgubi iz spomina in se mi ponuja vse več v premislek, imam občutek, da padam v črno luknjo. V táko iz vesolja, o kateri je kdaj govor in česar sploh ne razumem. Približno tako se mi dogaja ob tem okronanem virusu. Natikam si masko, kjer je to ukazano, in mislim na sosedovega Kastorja. To je bil pes čuvaj, in če so ga spustili z verige, to vedno le z nagobčnikom. Rečem si: Kastor, zdaj pa v trgovino; Kastor, zdaj pa k maši. Za vsem tem pač tiči koronavirus. A tudi Šembilja; ona Mogla umreti ni stara Sibila, da so prinesli ji z doma prsti … Ki je, Šembilja, prerokovala, da bodo prišli taki časi, ko si bosta dva preživela klicala vsak z druge visoke gore: Kje si pa ti bil, da si obstal? Upam, da to ni naš čas.
Naše ravnanje v raznih življenjskih situacijah običajno teče precej spontano in nam ga ni treba še posebej razlagati in utemeljevati, niti drugim niti samemu sebi. Kadar pa se moramo premišljeno odločati, kaj nam je storiti, pa se pojavijo dileme o razlogih naših odločitev ali dejanj. V iskanju razlogov za odločitve in dejanja smo običajno najpozornejši na tiste značilnosti in okoliščine dejanj, ki dajejo videz dokončne razlage. Vendar je zanimivo, da noben razlog ne more dokončno opravičiti kakega dejanja. Še najbolje je, da dejanje samo govori o svojih razlogih in da so ti razvidni že iz same okoliščine dejanja. Nudenje pomoči človeku v stiski npr. jasno kaže na altruistično namero, ki nam praviloma ne vzbuja nobenih dvomov. Včasih pa so okoliščine takšne, da moramo pokazati določeno mero poguma in osebnega izpostavljanja, ko skušamo ravnati tako, kot se nam zdi, da je primerno in prav. Tako je npr. tedaj, ko se odločamo o kakih bolj tveganih dejanjih, npr. o tem, ali bomo pomagali osebi, ki je ne poznamo, ki ne vemo, zakaj se je znašla v nesrečnem položaju, za katero ni jasno, ali nam bo pomoč lahko vrnila Zelo mogoče je, da se sami v sebi ali z drugimi bijemo z očitki o svoji nespameti in o raznih nevarnostih ipd. Zavedamo se, da s tovrstnimi dejanji močno izzivamo splošno sprejeto mantro: »najprej se pobrigaj zase in potem za druge«. Pa vendar nas nekaj izziva, da se ne vdamo tej mantri in pomislekom, ki se opirajo nanjo. Grize nas misel, da z ostajanjem v domnevno varnih območjih ugodja, skrbi zase in z zapiranjem oči pred težavami drugih izgubljamo svojo temeljno etično držo, saj je bistvo človeka v sobivanju, sočutenju in sodelovanju. Pravzaprav se vse bistveno v človekovem življenju zgodi tako, da prepoznamo to misel kot resnico in začnemo tudi živeti v skladu z njo. Potem bomo morda spoznali, da sta altruistično življenje in delovanje nekaj najbolj naravnega in svobodnega. Ni nobenih posebnih nagrad ali koristi za takšno življenje in delovanje. Razumnemu človeku povsem zadošča, če živi tako, da se lahko vsako jutro odkrito pogleda v ogledalo in si brez sprenevedanja reče: »Nisem sicer popoln, vendar sem ostal človek«.
Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, pozneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutkov, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je postalo vprašljivo v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vesola; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalen nagon se je sprožila nujnost, da vzamem življenje v svoje roke, razkrijem mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, pač pa zavestne odločitve. Poskusi zanikanja skrivnosti imajo danes brezštevilne obraze. V obdobju velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogovska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja, uči, da je naša blaginja popolnoma v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, pač pa zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj dokončno izmed vseh napak: smrt. Skozi to razpoko najodločneje zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na obzorju te misli je naš korak čvrst, in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese preostalo.
Spominjam se poljudnoznanstvene oddaje, ki je prikazovala življenje žiraf. Morda niste vedeli, a žirafe porodijo svoje mladiče stoje. In tako je prva stvar, ki jo novorojena žirafa doživi, trimetrski padec na trda tla. Malo drugače od našega jutranjega postavljanja na noge, kaj ne? Čeprav se nam kdaj zjutraj zdi, kot da smo zares padli v nov dan s treh metrov višine. Še vedno nekoliko zbegan žirafji mladič se poskuša postaviti na noge, a pri tem se njegova mama obnaša milo rečeno čudno. Svojega mladiča namreč nežno brcne v zanjo plat, kar ga seveda spet vrže po tleh. Verjetno še bolj zmeden žirafji mladič se ponovno poskuša spraviti pokonci, a kaj ko ga že naslednja nežna brca spet spravi na tla. Ves proces se še nekajkrat ponovi, dokler ni novorojeni žirafji mladič že preveč izmučen, da bi se postavil nazaj na noge. Tedaj ga mama žirafa še enkrat nežno brcne in ga tako prisili, da vstane. Od tedaj naprej svojega mladiča nikoli več ne porine na tla. Zakaj ta neobičajen in na videz prav nič materinski prizor? Razlaga je preprosta: da bi mladič preživel napade plenilcev, mora biti prva lekcija, ki se je nauči v življenju, kako se hitro spraviti na noge. Tako materina navidezna krutost ni več tako kruta. V naših življenjih nas marsikaj spravi ob tla in kdaj potrebujemo kar nekaj časa in moči, da se spet postavimo nazaj na noge. Stati na svojih nogah je znamenje, da želimo živeti življenje v polnosti in da smo pripravljeni na življenjske izzive. Ti bodo tudi danes prišli v takšni ali drugačni obliki – in morda nas bodo tako kot žirafjega mladiča pritisnili ob tla. Ampak lekcija, ki se je mora žirafji mladič hitro naučiti, da ne postane obrok plenilcev je, kako se čim prej pobrati na noge. Materini sunki in nežne brce so mladiču 'hitri tečaj' življenja. Takšne brce – v zadnje tri črke – kdaj potrebujemo tudi mi, da se nam okrepijo klecava kolena. Lahko pa smo po potrebi kdaj tudi nežne žirafje brce tudi drug drugemu, da si pomagamo postaviti na noge, obstati in iti naprej – novim življenjskim izzivom naproti.
Ko je pogledala pred sebe, je Florence Chadwick lahko videla le meglo. Njeno telo je bilo otrplo. Plavala je že skoraj 16 ur. Bila je prva ženska, ki je preplavala Rokavski preliv v obeh smereh, in to v rekordnem času. Tokrat, stara 34 let, je poskušala postati prva ženska, ki bo preplavala od otoka Catalina do Palos Verda na kalifornijski obali. 4. julija 1952 je bilo morje kot ledena kopel in megla tako gosta, da je komajda videla spremljevalne čolne. Morski psi so krožili v bližini in le streli iz puške, so jih držali na varni razdalji. Poleg Florence sta v enem od čolnov bila njena mati in trener, ki sta jo spodbujala. Govorila sta ji, da ni več daleč. A vse, kar je Florence videla, je bila le megla. Spodbujala sta jo,naj ne odneha. In ni. Vse do takrat, ko je približno 800 metrov pred obalo zahtevala, da jo potegnejo iz vode. Vsa premražena je nekaj ur potem v intervjuju izjavila: “Ne izgovarjam se. Toda če bi lahko videla kopno, bi mi morda uspelo.” Ni je premagala izčrpanost, niti mrzla voda. Premagala jo je megla, zaradi katere ni mogla videti svojega cilja. Dva meseca pozneje je znova poskušala. Tokrat je kljub megli, z jasno sliko cilja v svojih mislih, vztrajala do konca in uspela. Florence Chadwick je bila prva ženska, ki je preplavala to razdaljo, in to dve uri hitreje, kot je bil takratni moški rekord. Ničesar, kar je v življenju resnično vredno, ne moremo doseči brez vztrajnosti. In pri oblikovanju te nam lahko pomagata dve stvari. Howard Newton je rekel: “Ljudje pozabijo kako hitro kaj naredite - toda za zmeraj si zapomnijo, kako dobro ste to naredili.” Le malo stvari spodbudi vztrajnost tako kot prizadevanje za odličnost. Želja po odličnosti je gnala naprej vse velike umetnike in izumitelje - Michelangela, da je kljub izjemnim bolečinam in težavnosti končal Sikstinsko kapelo. Edisona, da je poskušal tako dolgo dokler žarnica ni delovala. Florence Chadwick, da je ure dolgo plavala v ledeni vodi. Odločitev narediti najboljše v vsem, kar delate, vas bo popeljala tja, kamor nezavzeti ljudje ne bodo nikoli prišli. Drugo, kar bo spodbudilo vztrajnost, pa je osredotočanje na izbire in ne na okoliščine. Nekateri pričakujejo, da bodo okoliščine odločale o tem, ali bodo vztrajali ali ne. Toda, ker so okoliščine spremenljive, se kot veter spreminja tudi njihova vztrajnost. Na drugi strani pa so tisti, ki svojo vztrajnost temeljijo na svojih dejanjih; ti se osredotočajo na svoje izbire. Pravzaprav so naše odločitve in izbire edino, kar lahko nadzorujemo. Okoliščin ne moremo nadzorovati prav tako kot tudi ne moremo nadzorovati drugih ljudi. Ko se osredotočimo na svoje odločitve in jih z integriteto uresničimo, nadzorujemo svojo vztrajnost. In to velikokrat pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Apostol Pavel zato svojemu sodelavcu Timoteju svetuje: “Vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah.” (2 Tim 4,2) Ne dovolite okoliščinam in z njimi poveznim izgovorom - ne glede na to, kako dobro zvenijo ali kako dobro se boste v nekem trenutku počitili zaradi njih - da vas ustavijo na vaši poti in vam preprečijo doseči cilje, ki si jih želite.
Človek si želi biti ustvarjalen. Natančneje in bolj radikalno rečeno, živimo zato, da ustvarjamo. Seveda je ta pot ustvarjanja dolga, zavita in nemalokdaj tudi precej strma ter kamnita. A, ko pridemo na vrh, se ves trud poplača in zasijemo v svetlobi, ki se skriva našemu običajnemu pogledu. Najbrž se spomnite tiste svetopisemske zgodbe, ko Abraham in njegov sin Izak ubereta pot na goro. Morda jo celo poznate tako dobro, da vam uide kakšna pomembna podrobnost. Kot na primer ta, da Abraham s seboj nosi oglje ali iskro za ogenj, Izak pa drva. Kakšen pomen imata ti dve stvari? Ogenj ponazarja božansko silo v človeku, medtem ko drva predstavljajo človeški trud ali celo žrtvovanje. Če zdaj ta dva simbola povežemo z ustvarjalnostjo, potem gre prav za tista dva ključna gradnika uspešnega vzpona na goro. Gora je seveda simbol smisla ali bistva življenja. Ko ustvarjamo, razodevamo svoje najgloblje jedro. To je v nas, a ni od nas. O tem pričujejo vse velike mistične struje v zgodovini religij in filozofij. Gre za Božansko iskro, o kateri govorita tako starogrški filozof Platon kot srednjeveški mistik Mojster Eckhart. V sodobnosti pa o njej govori karmeličanski menih Thomas Merton. A to še ni dovolj za to, da smo ustvarjalni. Potrebno se je ne samo truditi, ampak predvsem žrtvovati. Podati se v neznano, prepustiti se volji drugih. Torej, opustiti svoje lastne zamisli in načrte. V tem je naš največji trud, ki mu lahko posvetimo življenje. Danes pa se ustvarjalnost vse bolj povezuje s človekovo genialnostjo. V resnici pa se tukaj skriva past. Še tako genialna stvaritev brez posega iz nedoumljive skrivnosti in naše popolne predaje njej, ne pomeni veliko. Zadnje čase doživljam pomen povedanega v preprosti in vsakodnevni vlogi domačega kurjača. Tistega, ki pripravi drva, da zgorijo v ognju peči. Iz majhne iskre se rojeva plamen, ki preraste v ogenj in posrka vase materialnost lesa.
Franklin Roosevelt, ki je v Beli hiši večkrat sprejel različne goste, je pogosto tožil, da v resnici ni nihče pozoren na njegove besede. Na nekem sprejemu je naredil poskus. Vsakomur, ki se mu je približal in se rokoval z njim, je zašepetal: »Danes zjutraj sem umoril staro mamo.« Gostje so odgovarjali s frazami, kot so: »Čudovito!« »Nadaljujte svoje delo.« »Ponosni smo na vas.« Šele bolivijski veleposlanik na koncu vrste je pozorno prisluhnil predsednikovim besedam. Ni vedel, kaj naj odgovori. Zato se je nagnil k predsedniku in zašepetal: »Prepričan sem, da bi babica tako ali tako odšla od nas.« Poslušanje je sestavni del pogovora in komunikacijskega procesa. Zdi se nam, da obvladamo poslušanje, a ga očitno ne. Ni pomembno, ali gre za starše, učitelje, vzgojitelje, zakonce, sodelavce … vsi se pritožujejo, da jih ne poslušajo. V današnjem evangeliju srečamo Jezusa na poti v Jeruzalem. Ve, da so mu dnevi šteti, da bo v izraelski prestolnici krivično obsojen in da so vladajoči sloji sklenili, da ga bodo ubili. S tremi apostoli se odpravi na goro, da bi nekaj časa preživel v molitvi in samoti. Njegova oblačila so tedaj »postala bleščeča, nadvse bela« (Mr 9,3), to je svetopisemski znak za mučeništvo. Prikazala sta se Mojzes in Elija in sta ga opogumljala, ker bo moral trpeti. In kako so na to dogajanje odgovorili apostoli? Namesto da bi tolažili Jezusa na njegovi poti, je Peter dejal: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj« (5). Kot da bi hotel reči: »Gospod, pozabi na križ, trpljenje in smrt. Tukaj se ustavimo in postavimo tri šotore. Tu ostanimo, tu si odpočijmo in tu preživimo nekaj dni dopusta. Bodimo daleč od Jeruzalema, kraja trpljenja in nepravične obsodbe.« V trenutku, ko je Peter želel Jezusu preprečiti, da bi šel v Jeruzalem, pa je učencem spregovoril Bog: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (7) Ta glas je lep primer tega, kako Bog naravnost spregovori učencem. Zato je sporočilo najbolj zanemarjene svetopisemske zapovedi izredno jasno: »Ali bi, prosim, lahko utihnili in poslušali, kaj nam želi povedati Jezus?« Očetov glas v današnjem evangeliju govori tudi nam. Tudi mi namreč ne znamo prisluhniti sočloveku. Ne znamo ga poslušati. Ne znamo pa poslušati niti Boga, ker se ne znamo ustaviti in umiriti. Postni čas je še ena priložnost, da začnemo poslušati. In sicer pravilno poslušati. Boga in človeka!
Primerjati se z drugimi ljudmi je vedno nevarno. Spravi me v slabo voljo. Vedno jih je veliko, ki imajo več in so boljši, uspešnejši od mene. Črni oblaki nezadovoljstva nad samo seboj in huda ura, ki jo uprizarjam v svoji okolici, da bi utišala svoje zoprno razpoloženje, zameglijo zdravo pamet. Tudi druga skrajnost ni nič boljša. Kadar sem ravno prave volje in se počutim uspešno, je četica ljudi, ki so slabši in manj uspešni od mene, vedno daljša. Napuh dobi krila in dokazuje imenitnost svoje žrtve, torej mene, z opozarjanjem na napake drugih in obsojanjem. Hitro pozabim, da je obsojanje pravzaprav izražanje mnenja o sočloveku, ki je storil napako, z avtoriteto in vzvišenostjo, vendar brez ljubezni. Tudi rešitve, kako bi morali ravnati v določenih okoliščinah, so na dlani. A ti neumni ljudje jih ne vidijo, ker so slepi. Toda slepa sem tudi jaz. Zaprla sem pot ljubezni, torej Bogu, kot ga evangelist Janez imenuje v Svetem pismu. Utišam glas vesti, ki pravi, da bi v enakih okoliščinah ravnala enako ali celo slabše. Gospod pa je milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in velik v dobroti. Vedno znova trka in me vabi v svoj vinograd. Na pot mi pošilja ljudi, ki so s svojo iskrenostjo in dobroto ogledalo moji slepoti, in postane me sram. Sram pred sabo, drugimi in Njim, ki je moj napuh že nesel na križ. In kot bolečini zaradi mraza, ko se mi zanohta v prstih rok ali nog, sledi blagodejna toplota, tako tudi sram zamenja hvaležnost Gospodu, da je blizu vsem, ki ga kličejo v zvestobi. Hvaležna sem, ker mi da vedno znova spoznati, da je smisel življenja doseči nebeško kraljestvo v večnosti. Pa ne samo meni. Vsakemu človeku Bog trka na srce in ga vabi v svoj vinograd. Prihod v ta vinograd pa je odločitev za Jezusa, priznati ga moramo za svojega Odrešenika. To pomeni v vsakem trenutku in v vsaki okoliščini svojega življenja naravnati odločitve v smer večnosti, četudi to povzroči začudenje ali celo posmehovanje okolice, včasih tudi kakšno gmotno dobrino manj. Rezultati so takojšnji, mir in življenje brez strahov, v veri, da vse premorem v Njem, ki mi daje moč. V različnih obdobjih svojega življenja Lahko človek odgovori na Božje vabilo. V mladosti, v zreli dobi, v starosti ali v zadnjem dihu svojega življenja. Plačilo je vedno enako, neskončno in nedeljivo. Zrenje Boga v vsem njegovem veličastvu, pa kakor koli si to že predstavljamo. Bog je ves čas na Skypu, le priključiti se moramo. Takoj zdaj, dokler smo materialna bitja. Verjamem namreč, da smo ljudje duhovna bitja s kratko človeško izkušnjo. Zato ne obsojajmo in ne obupujmo nad ljudmi. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so Gospodove poti nad našimi potmi in Gospodove misli nad našimi mislimi.
Življenje nas včasih preizkuša tudi tako, da se znajdemo v navidezno brezizhodnem položaju. V taki situaciji spoznaš, da ti ne preostane drugega kot neizmerno zaupati. Se popolnoma predati. Moliti. Ob tej predaji občutiš svojo majhnost in nepomembnost. Postaneš ponižen. Neskončno ponižen. Poklekneš in se povsem predaš. Vetru. Soncu. Vseeno komu ali čemu. Ob tem spet potrdiš tisto končno resnico do katere prideš v takih trenutkih, da je večino stvari v tvojem življenju vnaprej določenih. Tvoja svobodna volja pa je v glavnem le navidezna. In, ko si na tleh, ko si povsem ponižen zmagaš. Takrat se zgodi čudež. Šele, ko si ponižen spoštuješ Življenje, takrat vse ljubiš, vse razumeš in vsemu služiš. Šele takrat lahko spoštuješ drugega. To pa je temelj medčloveških odnosov in sploh odnosov z živo in neživo naravo. V najglobljem zavedanju, da smo vsi ENO, se mi nehote vsiljuje razmišljanje o znanstvenem pristopu k reševanju medčloveških odnosov. Ali je um tisti, ki nam lahko poda rešitev iz teme, v katero je zašla zahodna industrijska civilizacija? Ali nas bo etična odgovornost spet vrnila k samemu sebi? Človekova energija, moč, ki nam je sprva omogočala preživetje, se je skozi stoletja spremenila v silo, ki se je na mnogih področjih obrnila proti človeštvu. Ta sila velikokrat ruši naravno ravnovesje, nas vodi proč od etične odgovornosti in onemogoča medkulturno harmonijo. Danes se sprašujemo ali lahko naše preživetje temelji na takšni sili. Je ta energija tista, ki nam bo zagotovila prihodnost, temelječo na humanih vrednotah povezovanja in spoštovanja? Odgovor se ponuja v naši želji po večji etični odgovornosti in tudi po novih konceptih, ki bi bili dostopni vsem. Sprostiti bo potrebno novo energijo, ki bo dajala moč šibkim, ki bo zadostila radovednim, ki bo spoštovala odstopanja od splošno sprejetih norm, ki bo dajala možnost sodelovanju, ne nadvladi. To je čista energija, katere sadove bo človeštvo želo še v daljni prihodnosti. To bo omogočalo posamezniku in družbi razvoj vsega potenciala s katerim je povezano celotno človeštvo. Le tako bomo lahko zadihali kot civilizacija brez ločenosti med črne in bele, revne in bogate. Navidezna ločenost je namreč samo tančica, ki prekriva dejansko stanje naše družbene razslojenosti, neenotnosti in propadajočih struktur in narave, ki nas opominja, da nismo sami.
Neveljaven email naslov