Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V današnjem jutru najprej želim izreči najiskrenejše čestitke naši državi in vsem njenim prebivalcem. Danes praznujemo 30-letnico obstoja Slovenske države. Verjamem, da mnogim izmed vas misli hitijo nazaj v tisti usodni dan, mesec in leto, ko ste prepričljivo izrazili željo in to tudi uresničili z dejanjem osamosvojitve. Govorim v pretekliku in v drugi osebi. Zakaj? Sam namreč že izhajam iz generacije, ki osamosvojitve ni doživela, še več, rojeni smo že pošteno po osamosvojitvi. Tako poznamo le eno državo in to je naša Slovenija. Dragi prijatelji, slovensko državo so naše generacije prejele v dar, mi zanjo nismo zastavili ne glasovnic, ne premoženja, niti ne svojega lastnega življenja. In podobno, kot so naše generacije sprejele samostojno državo Slovenijo, nas je večina prejela vero. Preprosto smo se rodili v vernem okolju, kjer se je čutilo, da Bog je, da ima vse smisel in pomen. In vera je po svojem bistvu dar, neizmeren dar. Ta najbolj notranji občutek človeškega bitja se sicer ne izrazi pri vseh ljudeh enako, pa vendar lahko vidimo semena vere tudi pri tistih, ki mogoče iz tega ali onega razloga vzklikajo, da niso verni. In časi so se spremenili in mnogi ne čutijo več države kot naše in ne vere kot osebnega prepričanja. Dozdeva se nam, da nismo svobodni, da nimamo cilja in ne pravega smisla ter v duhovnem pogledu ne čutimo Božje bližine. Izkušnja nam pravi, da je lažje ljubiti tisto, kar si sam priboriš, pridelaš, prigaraš. In morda so se naše generacije ujele v zanko nehvaležnosti in samoumevnosti do svoje lastne države, pa tudi do kulture, narodnega izročila in ne nazadnje tudi vere. Da ne prepoznavamo lepote svoje lastne dežele, da ne vidimo dostojanstva in ugodnosti svoje lastne države, da ne občutimo Božjega delovanja v stvarstvu in v svojem lastnem življenju. Nobene države ne ustanavljamo zato, da bi jo neslavno ukinili. Na začetku vsake poti države vedno gledamo z upanjem, da bo ta družbena struktura boljša kot prejšnja, da bo bolj celovito poskrbela za človeka v vseh njegovih razsežnostih. Če v gledanju do države in naroda ne vključimo ljubezni, se izjalovi. Brez ljubezni do domovine in lastne države je država birokratski aparat, domovina kraj rojstva, narod pa podobna genetska struktura ljudi. Šele ljubezen spremeni te grobe tehnične pojme v pomembne vsebinske besede, ob katerih nam zadrhti srce in se orosi oko. Drage Slovenke in Slovenci! Obudimo ljubezen do domovine, naroda in naše države. Vrnimo upanje na svetlo in blagonosno prihodnost in oklenimo se vere iz Prešernovega Krsta pri Savici. S tremi biseri božjih kreposti zmoremo prestati še takšne preiskušnje in zgladiti vsak razdor. Naj Bog blagoslovi Slovenijo.
Za današnji dan bi lahko rekli, da Božje kraljestvo prihaja med nas zelo nevsiljivo, nežno, nebogljeno – z rojstvom. Tega se danes namreč spominjamo tudi za največjega med preroki, za prehodni člen med Staro in Novo zavezo, to je tistega, čigar rojstvo je bilo napovedano po preroku Malahiju petsto let pred Kristusom in na katerega veličino je pokazal sam Jezus, ko je o njem rekel: "Med rojenimi od žena ni vstal večji od Janeza Krstnika". Ta naš Janez ni bil kar nekdo. Že samo dejstvo o njegovem rojstvu staršem, ki so bili že v poznih zrelih letih, priča o Božjem posegu in o obljubi, da: "Bogu namreč ni nič nemogoče" (Lk 1,37). Ime Janez, ki ga je prejel po angelovem naročilu Zahariju, namreč pomeni Bog je milostljiv. Njegovo rojstvo je med številnimi vzbudilo veliko zanimanja, ko so se spraševali "Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj Gospodova roka je bila z njim" (Lk 1,66). Zanj bi lahko dejali, da je prav tako kakor Kristusova mati Marija živel svoje življenje povsem usmerjeno na Kristusa. To nam pove, kako velik je bil ta mož in kakšen zgled predstavlja vsem ljudem sodobnega časa. Janez je bil Jezusov predhodnik, glas, ki je bil poslan, da naznani učlovečeno Besedo. Spominjati se Janezovega rojstva v resnici pomeni praznovati Kristusa, dopolnitelja obljub vseh prerokov. Če pogledamo še na prerokov življenjski slog opazimo, da je bil docela drugačen od današnjega hitenja, bil je tako močan, da se je glas o Janezu razširil do te mere, da so se številni spraševali, ali ni morda on Mesija? On, ki jé kobilice in je oblečen v kameljo dlako, vsekakor ne more biti Mesija, bi lahko slišali v ozadju govoreče, a ravno preprost spokorni mož lahko v popolni predanosti zanika pridano mu mesijanstvo: "Jaz nisem Mesija" (Jn 1,20). Danes imamo veliko prerokov, ki bi radi bili podobni Janezu, a se kažejo kot tisti, ki odrešujejo, so samo privlačni za naše oči in so otipljivi, niso pa svobodni od sebe, so vendar popolno nasprotje tega, kar nam želi pokazati naš današnji slavljenec. Zavedati pa se moramo, da smo vsi poklicani k temu pričevanju sodobni družbi, nekateri prek duhovniškega poklica, ki ga lahko vršimo vdano le po Božji milosti, spet drugi v družinskem življenju. Najpomembnejše, kar sem pri poklicanosti sam začutil, je, da se moram včasih odpovedati svoji volji in sprejeti tisto, kar Gospod po Svetem Duhu želi vršiti skozi moje življenje, kakor je to storil Janez Krstnik, ko je zase dejal, da se mora manjšati, Kristus pa mora rasti (Jn 3,30). Naj nas pri hoji za Gospodom spremljata njegov zgled in pogum pri predanosti Resnici ter iskanju Življenja z veliko začetnico. Blagoslovljen dan vam želim.
Svet, v katerem živimo, ni bil nikoli tako raznolik, kot je danes. Nikoli ga ni naseljevalo toliko ljudi; nikoli ni obstajalo toliko različnih narodov, jezikov, kultur, pogledov in – religij. In nikoli ni bila potreba po skupni besedi večja, kot je danes. Zato se upravičeno lahko vprašamo: Quo vadis religija? Na vprašanje, čemu danes še služi religija in kje je resnično mesto religioznosti, pa je mogoče odgovoriti samo s skupnimi močmi: skozi konstruktivni medverski dialog in pristno teološko razpravljanje, ki mora potekati zgolj na »najlepši način«! Ungledni muslimanski intelektualec Enes Karić pravi, da mora biti ena izmed glavnih nalog današnjih teologov ustvarjanje duhovnih in mentalnih prostorov med ljudmi različnih veroizpovedi, kultur in svetonazorjev. Razumevanje med različnimi religijami pomeni predvsem omogočanje in spodbujanje srečevanj med različnimi ljudmi. Te »prostore srečavanj« je potrebno negovati, ohranjati in kultivirati. Toda preden te »prostore srečevanj« omogočimo v svetu, jih moramo ustvariti najprej v svojem duhu. Samo tako bomo lahko dosegli sporazumevanje, mir in sožitje. Bolj kot kadar koli prej potrebujemo skupno hermenevtiko razumevanja. Od teologije ene resnice moramo preiti k teologiji različnih religij. Takšna teologija pa se lahko udejanji zgolj v praksi: medsebojnem druženju, sodelovanju in razpravljanju na »najlepši način«. Za miren soobstoj religij zato danes ni dovolj zgolj klasična razsvetljenska strpnost, temveč je potrebna konstruktivna medverska debata, katere cilj je boljše medsebojno razumevanje. Tako je tudi Koran mogoče brati kot manifest verske raznolikosti. 48. verz 5. sure se glasi: »Za vsakega od vas smo naredili zakon in pot. Če bi hotel, bi vas Bog naredil za eno samo skupnost, ampak Bog vas hoče postaviti na preizkušnjo s tem, kar vam je dal. Tekmujte v dobrih delih! K Bogu boste vsi skupaj povrnjeni in poučil vas bo v tistem, o čemer ste si bili nesložni«.
Vse svoje budno življenje smo razpeti med svoje želje in strahove. Želje nam naznačujejo tiste stvari in dogodke, ki bi jih radi pridobili, ohranili, ali bi jih bili radi deležni, strahovi one, ki jih ne maramo, bi se jih radi znebili in bežimo od njih. Problem želja in strahov je, da takoj, ko jim dovolimo vstop v svojo zavest, okupirajo ves naš duševni prostor, tako da nimamo mi njih, temveč oni “imajo nas”. Včasih nam prav despotsko narekujejo naše početje in izrinjajo vstran vse možne kritične pomisleke. To pomeni, da nismo več tako avtonomni kot poprej, ko še nismo bili pod vplivov teh želja ali strahov. Toda brez želja in strahov ne znamo živeti, saj se zdijo nujni del našega življenja. Je možno kako preseči želje in strahove, ne da bi se odrekli svojemu življenju? Mislim, da je to možno, če smo sposobni transformirati želje in strahove iz njihove “surove” oblike v bolj prefinjene oblike. Tu mislim predvsem na stremljenja in modro previdnost. Bistvena razlika med željo in stremljenjem je, da željo poganja v prvi vrsti njen predmet, ki je nekako zunaj nas, pa vendar težimo k njemu, stremljenje pa ima svoje gonilo v prvi vrsti v nas samih, še bolje, v tem, kar resnično smo. Podobno strah poganja njegov predmet, od katerega bežimo, modro previdnost pa “poganja” naša notranja moč, namreč prav zvestoba temu, kar resnično smo. Seveda je razlika med željo in stremljenjem ter med strahom in modro previdnostjo le relativna, a vendar v praksi znamo razlikovati ene od drugih. A kako naj se naučimo spreminjati svoje želje v stremljenja, strahove pa v modro previdnost? Velike duhovne tradicije človeštva nam vse po vrsti pravijo: obrnimo se k našim globljim plastem, onkraj vsakdanjega jaza, ki je dozdevno brezupno razpet med željami in strahovi. Če se znamo obrniti k tem plastem, potem se tako rekoč avtomatsko spremeni vsa duševna dinamika. Ena od posledic tega preobrata je tudi postopno spreminjanje želja v stremljenja in strahov v modro previdnost. Vendar pri tem ne smemo računati na hipne spremembe in rezultate. Moramo vztrajati pri obračanju k svojim globljim plastem, kjer preprosto smo, kar smo, brez drugih kvalifikacij, predvsem pa brez mask, ki si jih tako radi natikamo. Tedaj naše površinske želje in strahovi hitro pridejo in preminejo in puščajo duševni prostor odprt za prevlado globljih stremljenj in notranje moči.
Besede so v vsakdanjem življenju potrebne, po navadi zato, da bi nekaj sporočili, izrazili ali kaj razumeli. Ker pa so besede stvaritev uma, imajo le navidezno moč, ki je odvisna od tega, kako so sprejete, kdaj, v kakšnih okoliščinah so izrečene, kdo jih izreka in kdo jih sprejema ali komu so namenjene. Iste besede so lahko sprejete zelo različno - lahko imajo učinek rahlega piša vetra ali pa učinek silovitega viharja, lahko božajo ali pa skelijo kot le kaj. Imajo moč, ki sicer ni absolutna, je pa lahko zelo velika. Če se tega dovolj zavedamo in če zraven tega vemo, da je pravzaprav vsakdo, ki ga srečamo, vsakdo, ki pride na našo pot, nekakšno zrcaljenje nas samih, potem je dobro, da smo blagi s kritiko in širokosrčni s pohvalo. Lahko smo sočloveku luč, ne žgoči ogenj… Besede same torej nimajo moči dejavnosti, dejanj, lahko pa jih seveda preprečujejo, sprožajo ali povzročajo. Ampak tudi tukaj so besede omejene, saj so lahko upoštevane ali neupoštevane, lahko so razumljene prav ali narobe in podobno. Zaključimo lahko, da njihova moč ni moč dejavnosti, ampak le moč, ki lahko pripelje do dejavnosti – ali pa tudi ne. Vzemimo za primer besedo ''hrana’’. Moč simbola, ki ga ta beseda predstavlja, nas ne more nasititi. Da bi se lahko nasitili, je potrebna neposredna dejavnost zaužitja hrane. Dejavnost je torej tisto, kar spreminja, kar ima absolutno moč in ne besede, ki dejavnost označujejo. Če smo se posvetilili besedam, pa se za trenutek ustavimo še pri njihovem nasprotju – molku, tišini, tihoti. Večkrat slišimo, smo kje prebrali, gotovo pa smo tudi že sami izkusili, da je v življenju nemalo trenutkov, občutkov ali doživetij, ki jih preprosto ni mogoče izraziti z besedami, ampak le tako, da obmolknemo. Cvetlica, ki napolnjuje prostor s svojim prijetnim, opojnim vonjem ali pa sveča, ki ta isti prostor osvetljuje, ne počneta nič, hkrati pa samo s svojo navzočnostjo izražata svoj namen oziroma spreminjata vse. Podobno je z molkom, z negibnostjo in s tišino, za katere se samo zdi, da so nekaj nedejavnega, v resnici pa se lahko le skozi njih izrazi neizrekljivo. Veliko ljudi je strah tišine, saj imajo izkušnje, da jih je tišina ranila in bolela. Res je lahko tako, a verjetno zato, ker je bila tišina nerazumljena, neprostovoljna, nespontana in najbrž povezana z osamljenostjo, z neznanim in zato s strahovi. Ko se tišina, ki je razumljena in sprejeta brez strahov, preobrazi v spokojnost notranje tihote, zdravi in brez besed napolnjuje vsakogar, ki se ji približa…
Mlado drevo je moralo že skozi številne preizkušnje: močni vetrovi, hudo deževje, pozeba, slana, sneg. Vse to je udarjalo po njegovih nežnih vejah. Vedno, ko mu je bilo hudo, je spraševalo gospodarja: »Zakaj dopuščaš, da v mojem življenju divja toliko neviht?« Gospodar mu je zašepetal: »Nekega dne boš razumel. Do takrat pa vzdrži. V življenjskih viharjih se boš oblikoval. Zapomni si: preizkušnje bodo prešle!« Drevo je nato dejalo svojemu Stvarniku: »Če grem še skozi eno zimo, bo sneg gotovo polomil moje veje. Če me še enkrat doleti močan veter, me bo gotovo izruval.« Stvarnik mu je zašepetal: »Bodi močen, močno poženi svoje korenine v zemljo. Nekega dne boš razumel.« Drevesce je poslušalo Stvarnika in ohranilo optimistično držo in tako preživelo tudi najhujše viharje. Tudi v najtežjih trenutkih, ko mu je grozilo, da ga bodo viharji zlomili, je našlo način, da je ostalo trdno. Ko je drevo postalo večje, je spoznalo, da so ga življenjski viharji naredili močnejšega. Življenje ni v tem, da čakamo na to, da minejo viharji, ampak v tem, da znamo plesati v dežju in vetru. Mirne vode ne naredijo izkušenega mornarja, pravi pregovor. Na poti življenja ni vprašanje ali bo prišel vihar, ampak kdaj bo prišel naslednji vihar. Še pomembnejše vprašanje pa je, kakšen bom jaz, ko bo divjal vihar. Markov evangelij (4,35-41) opisuje prizor, kako je Jezusove učence zajel vihar sredi Genezareškega jezera. Ko so videli, da ne poneha, so zbudili Jezusa. Čeprav so videli, da je z njimi, so bili izredno prestrašeni. Zato jim je Jezus dejal: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr4,40). Tudi v našem življenju divja veliko viharjev. Celo življenje je lahko viharno, nosi nas lahko veter nesreče, bolezni, žalosti in stiske … Zanimivo je, kako ravna orel v viharju. Ta mogočna ptica že prej sluti, kdaj se bliža nevihta. Ko ta nastopi, razširi krila, da ga veter dvigne nad nevihto. Ko se nevihta pomiri, iznajdljiva ptica leti nad območjem, kjer je divjala nevihta. Ne zbeži pred njo, ampak preprosto izkoristi naravne zakone, da se dvigne nad nevihto. Kadar se nad nas zagrinjajo viharji, se tudi mi lahko kakor orel vzdignemo nadnje, tako da svojega duha in svojo vero usmerimo proti nebesom. Če verujemo, nam bo vera pomagala, da vihar, ki ga povzročajo bolezni, neuspehi in razočaranja v našem življenju, ne bo tako težak. Vera nam bo dajala moč, da živimo z viharjem. »Tisti, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč,/ vzdigujejo trup kakor orli,/ tekajo, pa ne opešajo,/ hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,3), je to na pesniški način povedal prerok Izaija.
Stari modreci s krščanskega vzhoda, zlasti iz območja današnje Sirije in Irana, so imeli veliko povedati o ponižnosti kot poglavitnem pogoju za stik z Bogom oziroma duhovnim na splošno. Prisluhnimo jim. Afrahat, eden izmed prvih sirskih cerkvenih očetov, pravi, da je nizkost ponižnega v resnico pogoj za vstop v duhovne višave: »Ponižni je nizek, vendar se njegovo srce vzdiguje v nebeške višave. Oči njegovega obraza gledajo zemljo, oči njegovega duha pa nebeške višave.« Jožef Motrilec – že njegovo ime nakazuje, da gre za eksperta v kontemplaciji, duhovnem zrenju, o ponižnosti pravi takole: »S ponižnostjo ne mislim telesne ponižnosti, temveč ponižnost duše, pri kateri ima človek sam sebe kljub velikim in čudovitim rečem, ki so se mu zgodile, za prah in pepel, za črva in ne za človeka. Vsi ljudje pa so v njegovih očeh veliki in sveti in v njegovem umu ni razlike med dobrim in slabim, pravičnikom in grešnikom. Iz takšne ponižnosti se rodijo v duši mir, krotkost in potrpežljivost v preizkušnjah.« Pustimo do besede še Izaka Sirskega, nedvomno največjega mistika krščanskega Vzhoda – iz njegovih spisov se je na primer učil tudi ruski pisatelj Dostojevski –, ki v ponižnosti vidi otroško predanost; znova je takšna radikalna nizkost paradoksno največja človeška veličina in visokost: »Približaj se Bogu z otroškim srcem. Pojdi predenj, da boš prejel tisto skrb, s katero očetje bedijo nad svojimi otročiči. Ko bo Bog videl, da z vso čistostjo srca zaupaš vanj bolj kot vase, bo neznana moč začela prebivati v tebi. In čutil boš z vsemi svojimi močmi moč tistega, ki je s tabo.«
V današnji Duhovni misli pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig govori o dnevnem čaščenju Boga, o prizadevanjih, da bi bili boljši ljudje.
Spoštovani, apostol Pavel je napisal: "Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti." (Kol 3,14) Ljubezen je življenjska kri vseh vrlin. Graditi moramo mostove, ne pa zidov. Kristjani moramo biti lepilo, ki povezuje. Družba sodobnega sveta se čedalje bolj polarizira, ker ne upošteva vezi popolnosti, ki je ljubezen. Na pohodu je sedem smrtnih grehov človeštva: bogastvo brez dela, užitek brez vesti, znanje brez značaja, ekonomija brez etike, znanost brez humanosti, čaščenje Boga brez ljubezni služenja in politika brez načel (Mahatma Gandi). V dvorani mestnega sveta v angleškem Leedsu je napisano: "Poštenost je najboljša politika." Krščanstvo ni filozofija življenja, kot bi šlo le za religijo, ampak je način življenja. Še več, je odnos z Bogom. Teolog Charles R. Swindoll je pripovedoval pravljico o jablani, ki je rekla mladeniču: "Igrajva se, kot sva se igrala, ko si bil otrok, ko si plezal po krošnji, jedel jabolka in mirno spal v moji senci." A mladenič ni imel časa. Zanimal ga je le še denar. Zato mu je jablana svetovala: "Naberi vsa moja jabolka in jih prodaj." In mladenič jo je obral do zadnjega jabolka in obogatel, nanjo pa pozabil. Po dolgem času se je utrujen, nesrečen in naveličan vsega vrnil k njej. Jablana mu je želela pomagati in ga razveseliti. Rekla je: "Posekaj me in iz mojega debla naredi čoln, da boš lahko z njim plul okoli sveta ter užival." Minilo je veliko poletij, a mladeniča spet ni bilo od nikoder. Zabaval se je in mislil, da je večen, čeprav se je neopazno staral. Ko je ostarel, se je razočaran, bolan in upognjen spomnil na svoje drevo. S počasnim korakom se je vrnil k skoraj pozabljeni jablani. Jablana mu je rekla: "Razumem tvojo bolečino, da si ostal sam in brez prijateljev. Vedno sem ti bila na voljo in sem te razumela. Vedno sem te čakala in te bila vesela. Dala sem ti vse. Od mene je ostal le še odsekan štor. Prosim te, sedi nanj in si odpočij. Hočem ti služiti. Vse ti odpuščam." Starec je sedel na štor, se bridko zjokal in se skesal. Sprašujem se, ali sem tudi jaz komu takšna jablana? Ali sem bližnjim v stiski na voljo? Koliko požrtvovanja, sočutja, razumevanja in ljubezni je v meni? Ali sem pripravljen živeti tudi za druge? Ljubezen do Boga izražamo z ljubeznijo do bližnjega. Graditi moramo mostove, ne pa zidov, saj je ljubezen vez popolnosti.
V življenju se nam lahko zgodi, da se po uspehu in dosežkih na osebnem ali poslovnem področju v nas prikrade občutek naveličanosti. Nekaj časa še uživamo sadove doseženega dela in napora, a kaj kmalu se začnemo spraševati o smislu vsega našega početja. To pride do izraza posebno v trenutkih, ko več ne obvladujemo dane situacije in okoliščin. Kaj narediti takrat, ko se nam vse zdi brez pomena, ko začutimo popolno nemoč in odsotnost vsakega smisla? Puščavski očetje iz prvih stoletij krščanstva so to občutje imenovali duhovna naveličanost. To je tisti del dneva, ko je sonce v puščavi najvišje, ko je pripeka najhujša in ko človeku pojemajo moči za boj s skušnjavami. O Antonu puščavniku se je ohranila ta kratka in poučna zgodba: Ko so ga napadale grešne misli in ko se mu je vse zdelo brez pomena, se je zatekel k Bogu in ga prosil, naj mu pokaže, kako se lahko reši te nadloge. Ko je zjutraj šel iz svoje celice, je zagledal moža, ki je bil videti njegov dvojnik. Ta mož je sedel in opravljal svoje delo, potem je vstal in šel k molitvi. Nato je spet sédel in začel plesti vrv; zatem je spet vstal in šel molit. Anton je razumel, da mu je Gospod poslal svojega angela, da ga opomni in opogumi v njegovi naveličanosti. Iz te pomenljive apoftegme lahko potegnemo nauk tudi za naše življenje. V trenutkih, ko se nam bo vse zdelo brez pomena in smisla, ko ne bomo več videli izhoda iz nastale situacije, se je najbolje držati našega običajnega ritma življenja in dobrih navad, ki nam dajejo pravo smer: zjutraj vstati, oditi v službo, poskrbeti za družino, si vzeti čas za molitev, se srečati s prijatelji, se zahvaliti za preživet dan in okoliščine, v katerih smo ta trenutek. V obdobjih suhote in naveličanosti puščavski očetje svetujejo, da nikoli ni dobro delati velikih sprememb in sprejemati prenagljenih odločitev. Nasprotno, najbolje se je zateči k zdravi rutini, k temu, kar smo že od nekdaj počeli in kar je postalo del nas. Nekaj podobnega pravi tudi sv. Ignacij Lojolski: v času potrtosti ne spreminjaj odločitve, ki si jo sprejel v času radosti. Če bomo tako ravnali, bo naveličanost postopoma izgubila svojo ostrino in nadomestilo jo bo tiho upanje. Na skrivnosten način nam bo iz dobrih navad in našega vsakdanjega ritma življenja pritekla nova moč in veselje za izzive, ki so še pred nami.
Začutila sem nekakšno tesnobo, ko mi je znanec začel pripovedovati o resnih zdravstvenih težavah, o rojstvu nedonošenčka, o izgubi službe. Zdrznila sem se, ko sem na njegovem obrazu zaznala stisko in strah. Jobova zgodba ni bila več predmet refleksije in motrenja, temveč živa rana pred mojimi očmi. Ustrašila sem se, a ne le usode sočloveka, ampak tudi impulza v meni, ki mi je prišepetaval, naj zbežim; zbežim čim dlje stran od roba sveta. Ljudje znamo biti sočutni, a najlažje smo taki do podob na televiziji in do zgodb iz časnikov. Ko je med nami in pričevalcem blažilec posrednika. Ta nam omogoča, da ostanemo na varnem pri sebi, da vede ali nevede občutimo zadovoljstvo ob svoji lastni izvzetosti iz nesrečnih okoliščin. Morda prav zaradi licemerstva, ki ga slutim v besedi sočutje, ta izraz nerada uporabljam. Ne ker bi bila ta beseda kakor koli pomanjkljiva, prevečkrat uporabljena ali zlorabljena, temveč bolj zato, ker je vsebina, ki jo skuša zajeti, preveč mogočna za človeško mero. Iz Nove zaveze me vselej znova nagovarja pogled, ki ga Kristus nameni Petru po tem, ko ga ta trikrat zataji. Malo besed, odsotnost diplomatskih sprenevedanj, iz oči v oči. Na eni strani žgoča bolečina zlomljenega prijateljstva, na drugi globoko razumevanje za Petrovo notranjo resničnost, njegove strahove, hrepenenja, temperament in pomanjkljivosti. Sočutje, vredno te besede, najbolje ponazori tak pogled. Pogled, poln uvida v resničnost, kakršna je. Prazne besede tolažbe, ki želijo pozornost obrniti stran od agonije, to agonijo le še povečujejo. »Biti tu in čuti« vidim kot dejanje največjega sočutja, a hkrati kot najtežjo držo, ko vse v nas vpije, naj se ogradimo od stisk drugih, da se jih ne nenalezemo tudi sami. A res je, da je na svetu veliko bolečine in žalosti. Sprejeti ta obraz eksistence pomeni odpreti se za resničnost, ki nas omogoča in poraja, a tudi preizkuša in trpinči; pomeni narediti meje svojega sveta prepustne za drugega. Sočutje na ozadju take zavesti ne bo samo dejanje vzvišenega pokroviteljstva, ampak tudi gesta sopripadnosti, ki zdravi in poživlja.
Avtor današnje ponovljene Duhovne misli islamolog dr. Raid Al Daghistani zazpravlja o razmerju med enim in mnogim kot so ga poimovali islamski mistiki. Raznolikost in enost so dojemali kot odraz božje volje, kot transcendentalni izvor.
Ko sem pred leti obiskal frančiškane v Sarajevu, so se ravno pripravljali na praznovanje svetega Antona Padovanskega. Lepo so z lilijami krasili svojo cerkev. Kot so mi razložili, je to njihova tradicija, da imajo ob prazniku tega svetnika blagoslov lilij in cvetja. K temu blagoslovu prihajajo tudi njihovi muslimanski prijatelji. Kaj je vendar na tem svetniku, da je prikupen ne samo za kristjane, ampak tudi za drugače verne? Če pogledamo o njem umetniške upodobitve, npr. znamenito sliko El Greca, ali pa izjemno platno Jurija Šubica, se ta svetnik vedno rahlo smehlja. Kakor da bi se nam iz neke daljave nasmihal in nas iz svojega srečnega kraja blagoslavljal. Vidimo, da se globoka vernost umetnika srečuje s preprostostjo duše in nam nakazuje, da najlepših reči ni mogoče izgovoriti. Pred najčudovitejšimi stvarmi lahko le onemimo, vanje stremimo in se jim radostno predamo. Sveti Anton Padovanski je bil sloviti frančiškanski pridigar iz 14. stoletja v severni Italiji in južni Franciji, ki se je odlikoval po poznavanju Svetega pisma in spisov cerkvenih očetov. Doma je bil iz portugalske Lizbone in kot mlad deček po imenu Ferdinand rad zasanjano zrl v neskončno obzorje oceana. Bil je molčeč in rad je premišljeval in tudi sanjal je še naprej. Kmalu ne več samo o večnosti, ampak tudi o ljudeh v oddaljenih krajih v Maroku, kamor je želel oditi kot misijonar. Toda znova se je uresničil pregovor, ki pravi, da Bog piše ravno z okroglimi črkami in tako se je tudi portugalski mladenič, ki je vmes postal frančiškanski brat Anton, znašel v Umbriji v Asiziju. Počasi se je vsem razkril kot izjemni pridigar. Res je, beseda lepote, izraz globoke resnice, beseda večne ljubezni se mu je rojevala iz tišine srca, ko je premišljeval in sanjal o večnostnih razdaljah. Prav na današnjo nedeljo beremo Markov evangelij, ki pravi, da je Beseda, ki prihaja iz Božjega kraljestva, se pravi iz večnosti, kot zrnato seme, ki je položeno v zemljo. Sejalec gre, potem ko ga je zasejal, mirno spat in podnevi z veselim srcem delat naprej, seme pa tiho zori naprej in potem vzklije. Tako je tudi z našo prijateljsko besedo, besedo ljubezni. Znamo jo izgovoriti in jo tudi udejanjiti, ko se rojeva iz našega molka, globoke misli in prisluškovanja ljubezni iz večnosti.
O, blaženi mir v središču Ljubljane! Bilo je konec aprila. Zjutraj, ko sem se zbudila, ni bilo slišati običajnega mestnega vrveža in hrupa. Mesto je bilo na počitnicah. Drugi dan blaženega miru sredi Ljubljane 'nas je obiskal Bog', kot rečemo v samostanskem žargonu. Umrla je ena naših sester v skupnosti. Ravno v tistem času smo bile namenjene, da se dobimo na popoldanskem klepetu ob prvem sladoledu, pa smo se namesto tega zbrale ob umrli. Odšla je, kot bi dogorela sveča, v miru je izdihnila in življenje je prestopilo v večnost. Ko sem pozno zvečer, že po vseh molitvah in potrebnih formalnostih, še ostala za nekaj trenutkov sama ob njenem truplu, me je spet prevzela skrivnost človeške osebe, skrivnostna povezanost telesa in duha. Dejstvo smrti vznemirja razum. Ko smo priče konca življenja bližnjega, se nam odpirajo vprašanja o bistvenem. V odlomku iz Janezovega evangelija, ki ga beremo na 7. velikonočno nedeljo, se Jezus tik pred lastno smrtjo obrne na svoje učence z zadnjimi besedami. Še enkrat opiše najpomembnejše, kar je želel deliti s svojim prijatelji. Govori jim o medsebojni povezanosti, ki jo ima z Bogom Očetom, o želji, da bi bili tudi učenci eno, kakor sta eno onadva (Jn 17,11). Govori jim o življenju, ki se bo razodelo prav skozi smrt, ko bo najprej videti, da je življenje Božjega Sina uničeno in je prešlo, pa bo vendar vzniknilo in se pojavilo preobraženo v neminljivosti, lepoti in moči, ker ga bo Oče obudil. V tistih večernih trenutkih sem zrla umrlo sestro na postelji in se zavedala bližine in povezanosti, ki se je ob njeni smrti popoldan čutila v naši skupnosti. Smrt kot ločitev, še posebej od najbližjih, je pogosto odeta v solze in bolečino. A v globini se pokaže tudi kot razodetje najbolj bistvenega, ljubezni. Smrt ni le ločitev, ampak je hkrati priložnost, da očisti oči srca in da videti najgloblje, ljubezen, ki je bila in kljub smrti ostaja med nami. Ob smrti ugotovimo, da je ljubezen dar. Dar je tudi veselje, ki se porodi iz obstoja medsebojne povezanosti. Prepoznati, da je Bog z ljubeznijo naklonjen meni in želi prebivati v meni ter med ljudmi, s katerimi sem povezana, je milost, je dar, ki je vlit v naša srca od Boga. Na nas je, da ga odkrivamo. V tem je resnična moč krsta, da nas usposobi za sprejemanje Božje ljubezni v naša srca in ta nas med seboj najbolj zedinja.
Francoski filozof Montaigne iz 16. stoletja v svojem eseju z naslovom O samoti razmišlja o prednostih samotarskega življenja in bralca poziva k posnemanju svojega zgleda: Montaigne se je namreč odločil svoje zadnje desetletje preživeti v svojem dvorcu, povsem stran od javnosti. Kajti trdno je bil prepričan, da mu bo samotarsko življenje prineslo resnično svobodo in notranji mir. Pri tem je Montaigne sledil stoiški misli, da se človek ne sme preveč navezati na zunanje dobrine, saj mu bodo te ob izgubi vzbudile pretirana čustva in porušile njegov duševni mir. Za ponazoritev navaja primer iz antike, ko je neki Stilpo komajda ubežal požaru, v katerem je izgubil svojo ženo, otroke in vse premoženje. Kljub temu mož na obrazu ni pokazal nobenega strahu, zato ga je takratni makedonski kralj vprašal, ali je utrpel kakšno škodo. Stilpo je odgovoril, »da ne in da hvala bogu ni izgubil nič svojega«. S tem je izrazil, da se kot pravi stoik zaveda, da nič od izgubljenega ni bilo zares v njegovi lasti – resnično naša so le tista bogastva in dobrine, ki jih nosimo v sebi, vse drugo pa je zunaj našega vpliva, zato nima smisla, da se čustveno navežemo na zunanje stvari in žalujemo ob njihovi izgubi. »Lahko imamo ženo, otroke, premoženje in vrh tega še zdravje, če nam je dano, vendar se na vse to ne smemo tolikanj navezati, da bi bila od tega odvisna naša sreča,« zapiše Montaigne. Ne zanika, da nam zunanje dobrine lahko ponujajo določeno ugodje, vendar nas ob tem svari, da ne smemo pozabiti, da v resnici niso naše bistvo. Opaža pa, da običajno delujemo ravno nasprotno: čeprav omenjene stvari niso naša last in se nas povsem nič ne tičejo, se jim še preveč posvečamo in se obremenjujemo z njimi. »Naše lastne zadeve nam niso prizadejale še dovolj skrbi, mučimo in ubijamo se še z zadevami sosedov in prijateljev,« je kritičen filozof. »Dovolj smo živeli za druge, živimo vsaj ta košček življenja, ki nam še ostane, zase. Posvetimo svoje misli in skrbi sebi in svojemu udobju,« nagovarja sebe in s tem tudi bralca. »Pretrgajmo tiste vezi, ki nas s silo priklepajo drugam in odvračajo od nas samih. Razvežimo te krepke spone, ljubimo poslej še to in ono, toda navežimo se samo nase, to se pravi pustimo si druge stvari, toda ne navezujmo in ne lepimo se nanje tolikanj, da bi se od njih ne mogli ločiti, ne da bi si pri tem posneli kožo in iztrgali nas samih.« Le tako bomo po njegovem spet dobili popoln nadzor nad sabo in občutili pravo notranjo svobodo. Ob branju nas tako Montaigne spodbuja k razmisleku o tem, kaj je zares naše. Smo tudi mi pretirano navezani na zunanji svet? Nas te vezi odvračajo od nas samih, od našega pravega bistva? In navsezadnje, smo resnično pripravljeni na izgubo teh dobrin?
Iskrenost je pomembna vrlina človeškega življenja in bivanja. Zdi pa se, da s pospeševanjem ekonomskega razvoja v smeri vse bolj odprte tržne in tekmovalne družbe vse bolj izginja oziroma da jo izrinjajo druge bolj profane dobrine. Splošna in nenehna izpostavljenost vsakovrstnim primerjavam, tekmovanju za prestiž, dobiček ali za golo preživetje nas namreč sili v konkurenčne odnose z drugimi ljudmi okrog nas, celo z našimi najbližjimi. Tako žal ljudje vse bolj gojimo do drugih ljudi preračunljiv, tržni ali kar manipulativni odnos. Posledica je naraščanje neiskrenosti in pomanjkanja sočutja. Ne zavedamo se, koliko ob tem početju izgubljamo. Ne znamo več vzdrževati odkritih medsebojnih odnosov, tudi povsem intimnih, na primer partnerskih ali starševskih odnosov. Posledica je, da se nam zdi, da nas nihče nima res rad in nas nihče resnično ne razume. Nekaj časa lahko odrivamo te vtise in občutke. Še večji problem pa je, da sčasoma nismo več iskreni niti sami s seboj, ker igre moči, vlog, mask, varanja uprizarjamo tudi sami s seboj. S tem pa izgubljamo spoštovanje pred samim seboj. Rečeno v prispodobi: »izgubljamo obraz«. Izguba obraza je metafora za izgubo dostojanstva, ugodne samopodobe in spoštovanja v očeh drugih ljudi. Ko je naše osebno dostojanstvo ogroženo, ko »izgubimo obraz«, je to velik madež na človekovi samopodobi, pa če si to priznamo ali ne, če to javnost obsoja ali ne. Kakšna je pot iz te zagate, ali bolje: brezpotja nepristnosti in neiskrenosti? Zdi se mi, da je koristen začetni korak že to, da skušamo vsaj v odnosih z bližnjimi drugega vsaj za nekaj hipov jemati tako, kot da bi bili mi sami v njegovi koži, in skušamo biti ob tem kar se da iskreni. Morda se nam bo ob tem vsaj za hip posvetilo, da jaz pravzaprav nisem zgolj jaz, temveč tudi moj bližnji, in bližnji ni zgolj »drugi«, temveč jaz sam. Osebno dostojanstvo ni nekaj, kar je shranjeno na telesu ali na obrazu, ampak nekaj, kar je navzoče v srečanju, v odnosu. In pot do samospoštovanja sta samo spoštovanje drugih in iskren odnos do drugih in do sebe.
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja k neposredni dejavnosti smisla človeškega življenja, podobno, kakor beseda hrana spodbuja k neposredni dejavnosti zaužitja hrane. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti Ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh po navadi izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te dejavnosti, ki jih izvajamo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjeno v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega. Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In spet se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje. Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci.
Človek je bitje dveh svetov: notranjega in zunanjega. Kot tak je vselej na presečišču dveh razsežnosti, ki pa tvorita celovito resničnost: občutenje sveta. Kako bomo občutili zunanji svet, je odvisno od našega notranjega sveta, ki pa je v veliki meri oblikovan ravno z zunanjim. Dialektika med notranjim in zunanjim svetom je temelj človekove eksistencialne dinamike. Oba svetova se medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Vprašanje harmonije med človekovim notranjim in zunanjim svetom je temeljno vprašanje njegove eksistence in samouresničitve. Notranji svet je predvsem misel; zunanji svet pa prostor, kjer misel postane smisel ali nesmisel. Človek kot bit-v-svetu je edino bitje, kateremu svet »pripada« kot notranji moment njegove osmislitve. Toda osmislitev človekove eksistence kot osvetlitev njegovega položaja v svetu je mogoča zgolj, če človek v svet ne »zapade«. »Zapadlost v svet« pa se ne začne v svetu, temveč z mislijo, ki nas vodi stran od smisla. Nasprotje samo-osmislitve je zato samo-odtujitev. Kako je torej človeku, kot bitju dveh svetov, navkljub skušnjavam obeh svetov, mogoče ohraniti eksistencialno transparentnost? Po odgovor se tokrat obračam k sufijem, islamskim mistikom. Sufiji so obrambni mehanizem pred zapadlostjo v svet – tako zunanjim kot notranjim – našli v muraqabi. Muraqaba je ar. izraz za čuječnost, ki je ena od temeljnih metod sufijske duhovnosti. Ibn Qayim al-Džawziy je dejal, da se vse kar človek počne, začne z mislijo, notranjim dialogom ali s tihim nagovorom. S tehniko muraqabe se človek uči bdeti nad svojimi notranjimi stanji, zavestno spremljati lastne vzgibe in nadzorovati svoje misli. Prepoznati izvor misli je začetek sufijske modrosti. Znameniti al-Qušayri navaja štiri vrste misli: zlo prišepetavanje, zapeljevanje strasti, inspiracijo in resnični uvid. Sufijska duhovna psihologija pa na splošno razlikuje med tremi vrstami mislimi: spontanimi, vsiljujočimi se in resničnimi. Ker je človekova duševnost v nenehnem gibanju, je čuječnost metoda motrenja lastne duševnosti. Preiskovanje vesti in prečiščevanje misli pomagata človeku, da uvidi, kaj je resnično in kaj lažno, kaj bistveno in kaj zgolj navidezno. V čuječni meditaciji spoznanje postaja stanje, stanje pa spoznanje. Osredotočanje na notranji svet vodi v razjasnitev zunanjega sveta. Spoznati sebe pomeni spoznati svoj Temelj in videti stvari takšne, kakršne so. Cilj čuječnosti je zato v samo-spoznanju in samo-obvladovanju, v ozaveščanju enotne resničnosti, tj. v harmonizaciji obeh svetov.
Poslušajmo Duhovno misel, ki jo pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Razmišlja o povezanosti s svetom in Bogom.
Živimo v digitaliziranem svetu. Informacije so na dosegu roke. Še preden se nam porodi vprašanje, imamo že deset odgovorov. Stric Google vse ve! In če se prepustimo toku življenja, nas ta svet posrka in počasi začne »diktirati« svoj način razmišljanja, nam vsiljuje svoje vrednote, nas oropa notranjega miru in nam ponuja »iluzorno« resničnost. Lahko bi naredili test: na koncu dneva si vzemimo pet minut in v mislih preletimo dan. Kaj smo počeli? Kje so bile naše misli? Smo bili gospodarji časa? Koliko časa smo si vzeli zase? Če potegnemo črto – ali smo zadovoljni? Če bi imeli na razpolago še enkrat današnji dan, bi ga ponovili ali …? Verjetno vsak pri sebi opaža veliko mero raztreščenosti, razpršenosti. V glavi »imamo zakodirano«, da moramo narediti to in ono, opraviti, prebrati, odkljukati sto in eno stvar. Pa je vse to res potrebno, pomembno? Apostol Pavel je poznal življenje, poznal je človeka, zato je v pismu Efežanom lahko zapisal misel o nujnosti utrditve v notranjem človeku (Ef 3,16): »Zato ne omagujmo, nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji dan za dnem obnavlja« (2 Kor 4,16). In te Pavlove besede so za naš čas še kako primerne, saj mnogi ljudje pogosto ostanejo notranje prazni ter se oprimejo obljub in omam, ki samo še povečujejo občutek notranje praznine. Notranja praznina je eden od velikih problemov današnjega časa. Zato smo povabljeni, da kljub »naglici življenja« okrepimo notranjost, zaznavanje srca, sposobnost videti in razumeti svet in človeka od znotraj, torej s srcem. Papež Benedikt XVI. je zapisal, da potrebujemo razum, ki ga osvetljuje srce, da se bomo naučili delovati iz resnice v brezpogojni ljubezni. In nadaljuje, da tega ne moremo uresničiti brez srečanja s samim seboj, verni pa brez domačega odnosa z Bogom, brez molitvenega življenja. Ko se človek ustavi, ko vidi, kje je, potem zahrepeni po »razločevanju«. In kaj pomeni razločevanje? Pomeni »obrisati prah s kompasa življenja«. Pomeni, da zberemo pogum in odvržemo balast, ki se je z leti nabral. Balast, ki ni samo krama v našem stanovanju, na podstrešju, v garaži – balast je lahko tudi v naši glavi, v našem srcu, na našem dnevnemu redu. In razločevanje nam lahko pomaga, da ga odvržemo, da zadihamo s polnimi pljuči, da si dovolimo biti, da si dovolimo živeti. In s tem bomo v prvi vrsti pridobili mi, čeprav bomo na neki način izgubili, izgubljali. Prav tako pa bodo to »svežino« začutili tudi naši bližnji. Začnimo danes.
Neveljaven email naslov