Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zaporniški duhovnik o veselju.
3705 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zaporniški duhovnik o veselju.
Danes še posebno dobro jutro vsem, ki težko vstanete. Ne zaradi takih ali drugačnih težav telesa ali bolezni, ampak težko vstajate, ker vas nič ne vleče v nov dan. Kako lahko je premagati bolečine, če vstanemo v dan, ki smo ga že dolgo pričakovali in se ga veselimo. Noben glavobol, bolečine v križu ali kje drugje nas ne morejo ustaviti. Jutro v takih dneh komaj dočakamo in smo zgodaj na nogah. In kako se vleče jutranje prepričevanje, da je že končno čas, da vstanemo, če nam je tisti dan popolnoma odveč in bo spet eden izmed tistih, kjer bo edini smisel vsega dnevnega napora, da odtrgamo še en listek na koledarju. Veliko govorimo o mladih, ki nimajo prihodnosti. Vse več je takih, ki se nagibajo k spoznanju, kako je bilo včasih bolje, saj je vsakdo lahko dobil delo in od tega tudi živel. Ne bi se rad izgubil v razpravljanju o tem, če to drži ali ne. Bolj kot vprašanje o tem, če so bili stari časi res zlati časi, bi se to jutro rad z vso odgovornostjo do naših otrok vprašal o smiselnosti takega vedno bolj javnega vzdihovanja. Danes doštudirati še ne pomeni, da boš lahko od tega živel. Včasih je pomenilo, da si z delom na področju, kjer si se izobraževal, zaslužil svojo pokojnino. Sedaj niti ne vemo, če bomo pokojnino sploh še imeli. V tej globalni negotovosti nič več ni trdnega in samoumevnega in je težko verjeti, da bo jutri kaj bolje. Prijetno se je vračati k spominom o dobrih starih časih. Naj bo ta lepa preteklost blizu ali daleč resnice, s staranjem smo v njej vedno bolj doma. Pri tem pozabljamo na naš mladi rod. Ti ne morejo živeti od spominov, saj jih morajo najprej ustvariti. Če jim stalno mi, ki imamo z življenjem izkušnje in končno v družbi tudi moč, stalno ponavljamo, da je danes vse slabše, kot je bilo nekoč, se bojim, da jih bomo še težje spravili v šolo in bodo vedno bolj podobni tem, ki zjutraj zaradi brezvoljnosti težko vstanejo. Nekje sem prebral, da je tolažba sestra dvojčka upanju. Mladega človeka, ki se spopada z negotovo prihodnostjo in je spet dobil zavrnjeno prošnjo za zaposlitev, bomo bolj težko tolažili, če mu ne damo vsaj kančka upanja. Premalo bodo le besede, kot so: »saj bo šlo,« ali »prihodnjič bo bolje«. Ustvariti moramo tudi okolje, kjer bodo mladi čutili, da v to mi, ki imamo številne izkušnje, tudi verjamemo. Zato danes zadovoljno pobrskajmo po svojih lepih spominih in vsaj kakšnemu mlademu omogočimo, da bo verjel, kako lahko tudi on jutri, če že ne danes, ustvari zase nekaj lepega.
Vzajemna delitev V soboto, 22. oktobra smo imeli v Mariboru mednarodni znanstveni posvet na temo Vzajemne delitve v zdravstvu. Zanimivo je, da so Francozi, ki so se udeležili srečanja, želeli najprej razmišljati o človeškem in Božjem temelju same medsebojne delitve. Bili smo presenečeni, kako je prav pojem delitve spremenil grški glagol biti, saj odkar imamo Sveto pismo v grščini, ta glagol ne izraža zgolj nekega osamljenega bivanja, ne govori več samo o nepredstavljivosti Boga v njegovi zvišenosti in polnosti, ampak izraža tudi naše življenje, ki pomeni biti ali živeti še za nekoga drugega, ne samo zase. Toda prvi, ki je, ki biva za druge, je po Bibliji Bog sam. Gotovo je najlepše, če lahko živimo drug za drugega, če je ljubezen tako močna, da je tudi naše bitje srca hkrati bitje za srce našega bližnjega. Toda ali res lahko delimo prav vse z našim najdražjim? Ali smemo z njim deliti tudi svoja stranpota, slaba dejanja, ali celo samo zlo? Vidimo, da vzajemna delitev z drugim pomeni hkrati našo lastno presojo, kaj je dobrega v nas in kaj smemo drugemu podariti in kaj od njega sprejeti. Najlepše, kar lahko drugemu damo, je naša iskrena beseda, tista beseda, ki drugega razume, ga spodbudi in daje novega upanja. Toda mi smo tudi telesna bitja, zato med seboj delimo hrano, obleko, delovni in prosti čas. Toda v ljubezni smo sposobni deliti med seboj ne samo, kar imamo, ampak tudi najglobje, tudi samega sebe. Danes smo zahvaljujoč medicini prišli do tega, da je v darovanje samega sebe vključeno tudi naše telo. Medicina nam omogoča presaditev organov, zato se pred nas postavljajo tudi nova etična vprašanja in ne samo zahteve po vrhunskih medicinski tehniki. Vsekakor je mogoče presaditi organe, kadar bi darovalec sam rad rešil življenje svojega dragega sorodnika. Takrat je tudi presaditev najbolj uspešna. Toda kaj storiti, ko nekdo umira zaradi nesreče, a je še mlad in bi njegovi organi lahko reševali življenje neznanca? Če sorodniki soglašajo, ali vsaj ne nasprotujejo, je tudi to mogoče. Toda žal se najlepše, se pravi darovanje samega sebe, lahko tudi zlorabi. Zato danes poznamo prodajo in celo krajo organov. Pred zdravniki stoje hude etične dileme, ali lahko s temi organi, ki jih je nekdo pridobil na nepošten način, rešujejo življenja? Teh hudih odločitve ne bo več, če za nas vse postane samo po sebi umevno, da takrat ko umiramo, lahko rešimo življenje nekoga drugega. V tistem trenutku bo znova pred nas stopil evangeljski stavek: »Nihče nima večje ljubezni kot ta, ki da svoje življenje za svoje prijatelje.« Kadar gre za podaritev telesa, ki sicer usiha, a še vedno ljubi, lahko zahvaljujoč moderni medicini živimo na čudežen način tudi v drugem.
Kirurg, ki se ukvarja z zapleteno in zahtevno operacijo, mora biti skrajno pazljiv in pozoren na vsako malenkost, sicer lahko hitro naredi kako usodno napako za svojega pacienta. To lahko doseže le tedaj, če ima razvit čut odgovornosti in se čuti odgovornega za morebitni neuspeh operacije tudi tedaj, če je naredil vse, kar je mogel. Podobno znanstvenik, ki razvija svojo znanstveno domnevo, povsem načrtno opravlja zahtevna opazovanja in poskuse, pri čemer mora biti skrajno pazljiv in pozoren na vsako malenkost. Tudi on lahko doseže takšno pozornost le tedaj, če se čuti odgovornega za morebitne napake v postopkih, pa čeprav je delal po svojih najboljših močeh. Takih primerov je seveda še več, srečamo jih tako pri velikih, izjemnih delih kot pri povsem vsakdanjih opravilih, kot je npr. čiščenje stanovanja ali vožnja avtomobila. Za vse pa je značilno povezovanje skrajne pazljivosti in pozornosti pri svojem početju ter občutka odgovornosti za morebiten neuspeh, tudi tedaj, če smo ravnali po svojih najboljših močeh in v dobri veri, da delamo prav. Zdi se, da se to dogaja pri opravljanju takšnih opravil, del ali nalog, ki se jim posvečamo z vsem srcem in nas vsaj začasno povsem zaokupirajo. Tedaj se od nas zahteva skrajna pazljivost in pozornost. Vendar takšno pazljivost in pozornost lahko razvijemo in ohranjamo le tedaj, če občutimo neke vrste notranjo zadolženost za uspeh tega početja. Pri tem moramo to zadolženost sprejeti prostovoljno in brez zadržkov. Od tod izhaja tudi na videz nerazumen občutek odgovornosti za morebiten neuspeh svojega početja tudi tedaj, če smo storili vse, kar je bilo v naši moči. Res je, vsakdo ni sposoben ali voljan sprejeti tovrstne zadolženosti svojemu početju, morda prav zato, ker se boji sprejemati tako obsežne odgovornosti zanj. Vendar pa oni, ki takšno zadolženost zna in zmore sprejeti, globlje dojema svoje delo, recimo da »dojema duha svojega dela« in ne zgolj svoje namene, sredstva in okoliščine. Podobno on globlje dojema tudi samega sebe, recimo da »dojema globino svojega duha« in ne zgolj intenzivnost svojega trenutnega doživljanja, želja in strahov. Velja se potruditi za takšen način notranje zavezanosti temu, kar počnemo, pa čeprav pri morda na videz malenkostnih opravilih, kajti tako ohranjamo svojo pripravljenost, da delujemo zavestno in odgovorno tudi v težavnejših okoliščinah.
Dragi prijatelji, Pred kratkim sem obiskal misijonarje na Madagaskarju. Zamislil sem se, ko smo na avtomobil naložili ranjenega človeka. Ranjen je bil zaradi tatov, ki kradejo, velikokrat ranijo, včasih tudi ubijejo. Tam sredi Madagaskarja mi je prišlo na misel kako pomembno je, da vedno znova podpremo naše misijonarje pri njihovem delu. Za vasi sredi gozdov in hribov na Madagaskarju ne ve noben politik ali mednarodne organizacije. Kaj storiti, da bodo ljudje živeli svoje življenje v miru in dostojanstvu? Nehote mi je eden od misijonarjev dal odgovor. Ljudi je treba vzgajati in jim dati prave vrednote, kreposti, ki jih daje samo krščanstvo. Papež dodaja: »Vsa ljudstva in vse kulture imajo pravico prejeti sporočilo odrešenja, ki je Božji dar za vse. To je še toliko bolj potrebno, če imamo pred očmi množino krivic, vojn, človekoljubnih kriznih žarišč, ki čakajo na rešitev.« Ob vsem delu za dobro ljudi, ob vseh lepih vizijah ter programih mednarodnih organizacij, ne pozabimo na ljudi tam na koncu uničenih cest, sredi malgaških gozdov in hribov. Vzgoja za prave vrednote gre počasi. Vključiti je treba ljudi, ki živijo daleč stran od velikih središč in mest. V vasi ANTANINARENINA sredi malgaških hribov sem se pogovarjal z domačini. Med pogovorom sem jim povedal, da gotovo nihče, razen redkih izjem, v tujini ne pozna njihove vasi. Kot vsi ljudje imajo željo, da bi se kaj spremenilo. Zato so povabili misijonarja, da bi skupaj molili, drug drugega podpirali in skupaj kaj dobrega naredili za skupnost v tej vasi. Ko sem opazoval te ljudi mi je prišlo na misel, da lahko tudi sami nekaj naredijo zase in svojo vas. Predlagal sem jim (vas je namreč na hribu, dostopna po strmi poti, ki je zaradi zemlje v času dežja neprevozna) da bi se vključilo vseh 500 ljudi ki tam živijo. Če bi vsak prebivalec vasi vsak mesec prinesel tri kamne, bi lahko sami uredili pot do vasi. Zamisel so sprejeli in upam, da jo bodo tudi uresničili. In te vasi so na področju, kjer je nasilje, kjer ubijajo. Tudi tja je potrebno prinašati upanje. Malgaški duhovnik Arsen mi je rekel: »Saj dobro veš, da je to področje, ki ni varno, pa vendar si prišel k nam. Tega sem vesel! Veliko nam pomeni, da veste za nas in da nam pomagate!« To je le ena od tisočih vasi po vsem svetu. Vsak dar za ljudi po vsem svetu, za tiste pozabljene ljudi in nikomur znane vasi, pomeni upanje. in vsakdo lahko nekaj naredi. Vsak lahko dodati kamen na tej poti k bolj človeka vrednemu življenju. Stvari se ne bodo spremenili naenkrat. Potrebno se je vedno znova podajati na pot in korak za korak spreminjati sebe in svet okoli sebe. Ne postanimo brezbrižni, postanimo žarek upanje za druge ljudi.
Tudi danes se dogaja veliko lepega, samo opaziti moramo. Naslednja zgodba nam pokaže, kako iznajdljiva je lahko ljubezen. Dva moža, oba resno bolna, sta skupaj ležala v bolnišnični sobi. Eden od njiju je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je pomagalo odvajanju vode iz njegovih pljuč. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi. Drugi mož je moral vse dneve preležati na hrbtu in gledati v strop. Kmalu sta moža vse ure dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se osvojih družinah, svojih domovih, službah, kje sta se vojskovala in kje vse sta bila na počitnicah. In vsak dan je mož, ki je eno uro sedel ob oknu, drugemu opisoval stvari, ki jih je lahko videl zunaj. Mož na drugi postelji je začel živeti za ta enourna obdobja, v katerih je njegov prijatelj razširil svet z dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta. Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so se igrali na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuščali svoje male čolničke. Mladi ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami mavrice. Ko je mož ob oknu opisoval vse to v dovršenih podrobnostih, je mož na drugi postelji priprl oči in si predstavljal slikovite prizore. Tako so minevali dnevi in tedni. Nekega jutra je sestra v sobo prinesla vodo za umivanje in ob oknu našla telo moža, ki je mirno umrl v spanju. Razžalostila se je in poklicala bolnišnično osebje, ki je truplo odneslo ven. Takoj ko je bilo mogoče, je drugi mož zaprosil, naj ga premaknejo k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je poskrbela, da se je udobno namestil, ga je pustila samega. Počasi, z veliko težavo, se je mož dvignil na komolce, da bi prvič sam ugledal zunanji svet. Končno bo imel možnost sam užiti lepoto zunanjega sveta. Napel je vse moči in pogledal skozi okno ob postelji. Gledalo je na prazen zid. Mož je povprašal sestro, kaj bi mogel biti razlog, da je preminuli sosed tako čudovito opisoval stvari v zunanjem svetu. Sestra mu je povedala, da je bil slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom. Rekla mu je: Morda je hotel le osrečiti vas. Neizmerna sreča leži v osrečevanju drugih, ne glede na naše lastne razmere. Deljena bridkost se razpolovi, a kadar delimo srečo, se ta podvoji. Če bi se rad počutil bogatega, samo preštej stvari, ki ti jih denar ne more dati. Danes je dan, ki ga dal je Gospod, radujmo se, veselimo se ga! Podari ta dar tudi drugim, morda jutri ne bo več mogoče?
Sintagmo panta rhei, vse teče, pripisujemo Heraklitu, predsokratiku, ki je umrl leta 480 pred Kristusom. Temu izvirnemu uvidu v bistvo stvarnosti je težko oporekati. Toda človeka ne zanima samo temeljno spoznanje, da vse teče, ampak še bolj, kam in zakaj teče. Znotraj naravoslovnega razmisleka si Heraklit teh dveh vprašanj ni zastavil. Za preučevanja žive in nežive narave je namreč dovolj neko drugo vprašanje, kako stvari tečejo. Odgovora na vprašanje, kam in zakaj stvari tečejo, Heraklit ni iskal znotraj tedanje naravoslovne znanosti, temveč v grški mitologiji. Ta osnovni vzorec mišljenja se do danes ni spremenil. Zato je lahko človek naravoslovec in vernik obenem. Nekaterim zadostuje golo naravoslovje, preučevanje, kako stvari tečejo, in shajajo, ne da bi enako zavzeto iskali razlago, kam in zakaj tečejo. A kdor si najprej postavi vprašanji kam in zakaj, ga zanima tudi to, kako stvarnost teče. Kakovostno nov uvid povezanosti vseh treh vprašanj se je posrečil sv. Pavlu, izobraženemu Judu, ki pa se je odlično znašel tudi v Grčiji, matici filozofije. V pismu Korinčanom je svojo inovacijo imenoval prehajanje, nenehen zakramentalen proces, prehajanje vidne stvarnosti v presežno, v Božjo stvarnost. Navajam: »Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti« (1 Kor 15,42). Kruh, ki ga pri sv. maši prinesemo na oltar, postaja po Svetem Duhu evharistični kruh, prvine zemlje se transformirajo v Božjo resničnost, Jezusovo poveličano telo. Heraklit je horizontalno pretočnost narave, ko minerali prehajajo v žive strukture, v telesa rastlin, živali in človeka, in po umiranju nazaj v minerale, videl ločeno od vertikalne pretočnosti. Pavel pa je bil obdarjen z izjemnim razodetjem, ki ga je preobrazilo do temeljev. Pred Damaskom ga je poklical Kristus, za katerega je bil Pavel prepričan, da je na Križu umrl, in s tem izstopil iz zgodovine. V trenutku je uvidel, da je Kristus sinteza vertikalnega in horizontalnega prehajanja. V pismu Efežanom (Ef 2,14) je Pavel to pojasnil z besedami, da je Kristus ločilno steno, ki je prej razdvajala vertikalno in horizontalno pretočnost, v sebi, v svoji osebi, premagal. Kajti Kristus je bil sam, v svoji biti, uresničenje obeh prehajanj, Boga, večne Besede, v materijo, v človeško telo, torej v tisto, kar se vrača v minerale, in obenem prehajanje osnovnih delcev stvarnosti v neminljivo. Takole pravi: »Kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega«. Kristus ni bil filozof, njegov cilj ni bil, da bi ljudem podal filozofsko razlago povezanosti treh vprašanj –, kako, kam in zakaj –, temveč je sintezo teh vprašanj spremenil v živo duhovno in materialno resničnost, v neprekinjen zakramentalni proces. V njem, prvorojencu vsega stvarstva, sedaj vse teče, iz prvin v sestavljene strukture in nazaj, iz prvin v neminljivo, iz presežnega nazaj v sestavljene strukture.
INDIJSKI IZREK Srečal sem sto ljudi na cesti v Delhi – vsi so bili moji bratje. IZREK LJUDSTVA TELUGU Dovolj je prgišče – če je dano z ljubeznijo. KAŠMIRSKI IZREK Svet je oder ljubezni. INDIJSKI IZREK S skrivanjem ne moreš skriti ljubezni. TAMILSKI IZREK Samo ljubezen ti bo ostala zvesta. BUDISTIČNI PREGOVOR Kar koli že je sreča na svetu, izšla je iz želje po blagru drugih. Kar koli že je beda, izšla je iz vdajanja sebičnosti. IZ BUDISTIČNEGA PALI KANONA Naj nihče ne goljufa drugega in naj nikoli nikjer ne prezira nobenega človeka. Naj ne želi nobene škode drugemu zaradi svoje jeze ali slabe volje. Kakor mati za ceno svojega življenja varuje edinega otroka, tako naj vzgaja svoje srce, da bo odprto za vsa bitja. Naj njegove misli v brezmejni ljubezni prežemajo ves svet, navzgor, navzdol in vsevprek brez ovire, brez vsake mržnje, brez vsakega sovraštva.
Pred starko zimo nastopi jesen, meni najljubši letni čas. Njen veličasten prihod temeljito napovedujeta nenadna ohladitev in dež. Zdi se, da vsa živa narava drhti v porodnih krčih, ko želi iz sebe iztisniti še zadnje darove leta. Kmetje lovijo kratke dneve in že ocenjujejo letino. Le v določenih predelih naše domovine, pozno v jesen, do prve slane, vztrajajo ajdova polja. Po Koroškem po Kranjskem že ajda zori … poje ljudska pesem. Medeni rdečkasti ali beli cvetovi so navadno tudi zadnja paša za kranjsko čebelo – majhno med »frlečimi stvarcami, a z bero, ki je prvovrstna slaščica«, tako je v svojo zbirko naukov in izrekov o varljivi zunanjosti čebelo uvrstil tudi modri Sirah. Ajda, nekdaj hrana kmetov in revežev, je v Valvasorjevem času našla pot tudi do meščanske mize, danes pa je obvezna jed slavnostnih pogostitev. Le da starih, zdravilnih in dišečih sort, verjetno ni več. Brezčasnost je ajdi vtisnil tudi Valentin Vodnik, avtor prve natisnjene kuharske knjige v slovenskem jeziku. Še več. Z ljudsko bajko o Kurentu in Vesoljnem potopu, kot kazni za človeško pokvarjenost, pa se je ajda zarezala v zavest slovenskega naroda, skupaj z vinsko trto. Bajka govori o ljudeh, ki so bili sprva dobri, kmalu pa so se pokvarili in postali hudobni. Ti isti ljudje so mislili, da je kruh na drevju rastel in da je bilo pšenično klasje pol sežnja dolgo. Zato so duhovi sklenili, da bodo pokončali svet in nadenj poslali povodenj. Ko je Kurent, slovenski bog veselja, videl moža, kako pleza po vinski trti, ki se je na visokem hribu s svojim vršičem dotikala neba, se je razveselil tega, da človek išče pomoč na trti, ki je bila posvečena njemu in se ga usmilil. Voda je začela odtekati in zemlja se je posušila. Rešeni mož je Kurentu obljubil zase in za svoje potomce, da bodo vedno ljubili in uživali dvoje posvečenih rastlin: ajdo in vinsko trto. Ne samo v bajki, tudi v resničnem življenju je ajda igrala pomembno vlogo na Slovenskem. V času hude lakote, ki je pestila naše kraje, vrh pa dosegla leta 1816, je baron Žiga Zois na Kranjsko s Češke uvozil seme tatarske ajde ali »cojzle«, kot so ji pravili. Siromaki so jedli celo otrobe in si skušali napolniti želodec s kuhanjem hranljivih bilk, ki so jih natrgali v naravi. Danes, dve stoletji po »cojzli«, vsaj na naših tleh naj ne bi jedli otrobe ali rumfordsko juho, juho revežev in trpeli lakote. A slaba letina pomeni vesoljni potop samo še za slovenskega kmeta, ki si prizadeva z žulji svojih rok preživeti sebe in svojo družino. Mi pa smo tisti, ki ne vidimo vinske trte. Iz enega zrna ajde jih ponavadi nastane osem. Kaj pa mi? Kakšna je naša jesenska letina? Upam, da so naša semena padla na dobro zemljo in da bodo dajala dober sad.
O RELATIVNOSTI RESNICE V drugi polovici 5. stoletja pr. Kr. so Atene z razvojem demokracije začele pridobivati politično moč. Z njo pa je rastel tudi optimizem, da lahko človek s svojim razumom obvlada in nadzoruje sleherno stvar. Tako se je razvila sofistika, ki je temeljila na trditvi govorca Protagore, da je »človek mera vseh stvari.« Tipični primer sofističnega dokazovanja, da je resnica nekaj relativnega, odvisna od tega, s katere perspektive glede človek nanjo, pa je razprava Dvojne trditve. V njej je zapisano sledeče: »Za bolehnega je skrb za hrano, pijačo in ljubezenske užitke nekaj slabega, za zdravega in tistega, ki jih potrebuje, pa nekaj dobrega. Bolezen je potemtakem za bolne slabo, za zdravnike pa dobro. Nadalje bo smrt za umrle nekaj slabega, za pogrebnike in grobarje pa nekaj dobrega. Kmetovanje je za kmete dobro, če polja lepo obrodijo sadove, za trgovce pa (je to) slabo. Za lastnike ladij je slabo, če tovorne ladje treščijo in se razbijejo, za ladjedelce pa dobro. Nadalje (je dejstvo), da železo zarjavi, otopi in se polomi, za druge nekaj slabega, za kovača pa nekaj dobrega. In če se razbije vrč, je to za druge vsekakor nekaj slabega, samo za lončarja nekaj dobrega.« Nevarnost takega mišljenja, ki vse bolj obvladuje tudi današnjo slovensko družbo, je, da človeku dovoljuje vse. Kaj je prav oziroma dobro, je odvisno namreč le še od tega, ali konkretnemu posamezniku nekaj koristi ali ne. Ko pa naša osebna korist postane merilo resnice, se izgubi spoznanje, da lahko človek sobiva le z drugim človekom. Pravilo osebne koristnosti družbo vzpostavlja kot boj, v kateri človek vse bolj postaja človeku volk, kot je v svojih političnih naukih na začetku 17. stoletja opozarjal angleški filozof Thomas Hobbes. Zato bi morali vedno v odnosu in iz ozira do drugega bitja, ki sobiva z nami, določevati, kaj je dobro in kaj slabo. Resnica bi morala biti torej vedno nekaj skupnega, do česar pridemo z dialogom med jaz in ti, saj bomo lahko le na tak način vzpostavili družbeno sožitje in občutenje enakopravnosti v skupnosti.
Obiskovalci, ki z vsega sveta prihajajo v Verono, skoraj zagotovo vstopijo tudi v atrij palače Capuletti, da lahko vidijo balkon pod katerim je koprnel Romeo po Juliji. V zavetju nekdanjega samostana si predstavljajo skrivno poroko mladih ljubimcev in neredki potočijo še solzo v prostoru, kjer naj bi Romeo in Julija umrla. – Naj bi, kajti zgodba o verjetno najslavnejših ljubimcih je resnična le v igri Williama Shakespeara. Postala je kakor resničnost in pripovedujejo jo ob simbolnih pomnikih njune ljubezni. Lahko bi rekli: drugod pač znajo »odlično domišljeno (izmišljeno) tragedijo« – takšen je uvodni pripis v tiskano besedilo drame iz leta 1597 – umestiti v resnično okolje. In mi? Če marsikje iz dobro izmišljenih zgodb naredijo resničnost, potem se zdi, da skušamo resnično odlične zgodbe s katerimi je zaznamovana naša dežela, prepogosto odriniti v pozabo. To v veliki meri velja za spomin na ljubezensko zgodbo, ki je zgodovinsko utemeljena, a premalo znana kot bogata zapuščina naše preteklosti. Na mestu Romea in Julije sta Friderik Celjski in Veronika Deseniška; na mestu dveh med seboj sprtih družin, iz katerih izhajata zaljubljenca iz Verone, je morda največji politik, ki je kadar koli domoval na naših tleh – Herman II.; na mestu izmišljenega meniha, ki stoji ob strani nerazumljenima in preganjanima ljubimcema, je izjemno zanimiv lik takratnega jurkloštrskega priorja Arnolda. Res pa je, da obstaja bistvena razlika: v zgodbi Romea in Julije lahko govorimo le o strastni moči zaljubljenosti, medtem ko je zgodba Friderika in Veronike ob vsej strastni prevzetosti tudi zgodba ljubezni. Če bi bil Friderik v Veroniko le zaljubljen, bi njegov oče temu gotovo ne nasprotoval. – Znana je Friderikova lahkoživost. Sklepamo lahko, da je Herman na preži proti vsemu, kar bi lahko ogrozilo njegove dinastične ambicije, zaznal v Friderikovem odnosu do Veronike ljubezen. In ker so bile takrat poroke predvsem stvar interesnega dogovora staršev, je bila neželena ljubezen moteča, zato jo je bilo treba (tako je doživljal Herman) odstraniti, še posebej, ker je padel na Friderika sum, da je umoril svojo ženo Elizabeto. Vse to je vodilo v tragičen konec zgodbe ljubezni med Veroniko in Friderikom. A le zato je lahko ta ljubezenska zgodba v zgodovinskem spominu tudi uspešnica. Tako rekoč vse zgodbe ljubezni, ki ne utonejo v pozabo, imajo tragičen konec. Ta ponese ljubezensko dogajanje v svet idealiziranega odnosa, ki bi sicer (če bi se njuna zgodba nadaljevala) ne bil mogoč: Friderik in Veronika bi bila le običajen – torej tudi prepirljiv par. Misel zaključujem z željo, da bi, morda najlepšo ljubezensko zgodbo, ki se je pletla v našem prostoru, bolj ovrednotili. Ob dobro zamišljeni zgodbi Romea in Julije bi bilo prav, da smo bolj samozavestno ponosni na resnično zgodbo ljubezni Friderika in Veronike.
Ob spremljanju umirajočih se morda bolj kot kdajkoli prej zavedam, kako pomembna je duhovna razsežnost našega življenja. Ob bližini smrti se ne moremo več izogniti bistvenim življenjskim vprašanjem: Kdo sem? Kam grem? Kakšen smisel ima moje življenje? Kako se soočam z vsem, kar sem v življenju doživel, z vsemi svetlimi in temnimi stranmi življenja? Kako rešujem vprašanja krivde in občutke krivde? Kaj pomeni upati, upati tudi v bolezni in umiranju? Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Exupery je nekje zapisal: »To, da nekje vidim vodnjak, naredi puščavo tako lepo.« Kje je moj Vodnjak, ob katerem se hladim sredi težke puščavske burje, ki pogosto nas, sodelavce ob umirajočih, zasuje s strupeno vročino, žejo po lepoti, ljubezni in upanju? Zelo rada si v trenutkih tesnobe prikličem v spomin takoimenovani Frančiškov križ, križ iz cerkvice sv. Damjana, pred katerim je naš oče sveti Frančišek doživel svoje spreobrnjenje. Ta križ je edinstven. Ni kot drugi križi – ni samo slika neizmernega trpljenja Jezusa Kristusa, ki je sestopil iz svojega božanstva v našo ljudskost, slabost in umazanost, da bi nas odrešil grehov in sovraštva. Ta križ je križ po vstajenju – križ poveličanega Jezusa, njegove zmage na grehom, temo smrti in obupa. Jezus na njem ima namreč odprte oči! Ob tem se moram nasmehniti, saj se zmeraj spomnim kako sem pri verouku zaposlila ta male veroučence, naj narišejo križe. In najbolj me je presenetil mali Gal, ki mi je povedal, da bo on narisal en poseben križ. Na njem se Jezus ne bo jokal, ne bo trpel, ampak se bo smejal! Frančiškov križ – kjer ima Jezus odprte oči, je prav takšen nedoumljivi znak odrešenja, dogajanja po smrti in vstajenju. To je moj vodnjak, h kateremu se hodim krepit, ko ne morem razumeti bridkosti, trpljenja in žalosti; ko me povozi smrt mlade matere, ki ji je otrok ob slovesu s svojim pisanim avtomobilčkom pripeljal zadnjo rožico, jo položil na njene prsi in zašepetal v očetovo ramo – a ne, ati, kako je lepa! Nobeno oko ni ostalo suho ob tem prizoru! In takrat hitim in se oklenem križa svetega Frančiška, kjer iz odprtih Jezusovih ran teče kri – ne kot tok, ki odnaša življenje iz telesa, ampak kot vir novega rojstva, kot vodomet, ki bo poškropil suho zemljo, da bo iz nje rojeno novo življenje. Poveličane Jezusove rane so vodnjak, ob katerem lahko ublažim ne samo svojo bolečino in stisko, ampak tudi bolečino in stisko drugih – tistih, ki odhajajo in tistih, ki ostajajo ob praznem stolu, z bolečino v srcu in težo slovesa. Smo samo ljudje – a Jezus, ki je bil med nami, nam enak, hodi tudi v teh trenutkih z nami. In nam pomaga, da tudi naše rane počasi postanejo poveličane, da zacvetijo in prinašajo moč za novo življenje.
Pod besedo »ljubezen« si predstavljamo marsikaj. Papež Benedikt XVI. je zapisal, da je »beseda ljubezen danes najbolj rabljena in tudi najbolj zlorabljena beseda«. Pa res vemo, kaj je ljubezen? Nam je bilo dano izkusiti resnično ljubezen? V izročilu judovskih hasidov najdemo tole pripoved: »Aptskega rabina so vprašali: Pisano je: Tako je služil Jakob za Rahelo sedem let; in zdela so se mu kakor malo dni, ker jo je ljubil«. Kako je treba to razumeti? Ali ni tako, da teče zaljubljencem čas prepočasi in da se jim zdi dan dolg kot leto? Rabin je pojasnil: dve vrsti ljubezni sta. Ena se obeša na ljubljeni predmet in se vrača k temu, ki ljubi; zato je ljubečemu vsaka ura dolga in težka, kajti hrepeni po ljubljenem bitju. Druga pa – ljubezen pravih ljubimcev – se ne vrne k ljubečemu. Zato mu je vseeno, ali je od ljubljenega bitja oddaljen tisoč milj ali eno miljo. Zato je pisano: Tako je služil Jakob za Rahelo sedem let; in zdela so se mu kakor malo dni, ker jo je ljubil. Njo je ljubil: njegova ljubezen se je je oklenila in se ni vrnila k njemu; ni mislil na sebe in na svojo željo, ampak je resnično ljubil«. Sv. Terezija Avilska v svojem delu Pot popolnosti prav tako govori o dveh vrstah ljubezni: »ena je duhovna, kajti zdi se, da se v ničemer ne dotika čutnosti ne nežnosti naše narave; druga je prav tako duhovna, a je spojena z našo čutnostjo in šibkostjo ali dobrim nagnjenjem; zanjo se zdi, da je dovoljena, kot je dovoljena med sorodniki in prijatelji« (CV 4,12). Terezija nas želi poučiti o duhovni ljubezni, ki se ne osredini na to, kar je zunanje, na telo, temveč se zazre v dušo in išče na njej tisto, kar je ljubezni vredno. To ne pomeni, da prava ljubezen omalovažuje telo. Nasprotno, telo jo spodbudi, da koplje v rudnik duše, kjer bo našla zlato. Kdor resnično ljubi, se veseli ljubljene osebe zaradi nje same, tudi če sam nima od nje nobene koristi. Zato je rečeno v judovski pripovedi, da je lahko od ljubljene osebe oddaljen eno ali tisoč milj. Terezija celo pravi, da je tisti, ki ljubi, za ljubljeno osebo pripravljen dati tisoč življenj, samo da bi ta napredovala v ljubezni. Oba primera – tako iz judovskega kot tudi iz krščanskega mističnega izročila – nam kažeta, da gre prava ljubezen onkraj lastne želje in išče zgolj in samo korist ljubljene osebe.
Stopničke imenujejo v športu prva tri zmagovalna mesta; kdor pristane na četrtem, je kdaj v poročilih pospremljen s precej padajočo intonacijo. Kot da je biti takoj za zmagovalci že sramota. V bibliji najdemo pouk, naj ne sedamo na prva mesta, da ne bomo osramočeni. Gostitelj nas lahko presede. Tak umik nam ne bi bil v čast. Pa ravno spoštljivosti si na tihem želimo, tudi če se tega ne zavedamo. Siljenje v ospredje velja kot stremuška lastnost in ne požanje veliko simpatij. Spoštujemo pa vsakogar, ki kljub ogroženosti lastnega življenja brez pomišljanja reši iz smrtne nevarnosti sočloveka. V vojnih razmerah toliko bolj. Vemo za preproste, a pogumne in visoko etične posameznike, ki so pred nacisti reševali Jude. Pomagali beguncem pred gotovo smrtjo. Skrivali ranjence. Reševali talce. Komaj da so kje omenjeni; kje jim je postavljen kak spomenik? Res pa ne mine družbeni ali kulturni ali pa verski dogodek, da ne bi bila prva vrsta rezervirana za goste. Med monarhi in navadniki velja enaka družbena olika: prve vrste so za izbrane. Če se zgodi, da se na krajevni amaterski predstavi župan usede kam v sredino prostora, to komentira vsa vaška srenja: kot da je simpatično preprost, pa tudi, kaj se to pravi, da ga nihče ni povabil naprej. Mi in prva mesta. Ali pa se vsaj motoviliti v bližini kake osebnosti. Spet po zgledu iz biblije in matere, ki je lobirala za svoja sinova, kje naj bi kdo sedel v nebeškem kraljestvu. Kar kaže, da smo ljudje iz take snovi, ki se dobro odziva na visoke tone. Vendar v oliki in omiki in kot kulturno velja, naj ne silimo v ospredje. Šola za naš značaj! Zadnje priče nekdanje skupne kraljevine vedo, kako prosto in preprosto da se je kraljeva družina sprehajala po brdskih kolovozih ali pa okoli Blejskega jezera. Zanimivo mora biti, kadar varnostnikom uide predsednik države med rajo in táko skrb da imajo v Rimu zavoljo nepredvidljivega Frančiška. Spomin na osebo, ki ji je bilo vedno in povsod namenjeno prvo mesto, a se je rada pomešala med ljudstvo, ostane živ še nekaj rodov. Opazke na račun onega, ki tišči v prvo vrsto, so pa tudi trdožive. Bi bili radi med njimi?
Vsem želim prijetno in okusno jesensko jutro. Morda smo si danes že privoščili kaj sočnega, a ne pozabimo, da noben sad ni tako dober, kot je tisti, ki ga poberemo pod drevesom ali neposredno odtrgamo iz njega. Jeseni je pogled na polna drevesa še posebej navdušujoč. Kako žalostno je, če nimamo kaj obrati, ali pa pod drevesom leži le nekaj neuporabnih plodov. Kot je na njivi kljub obilnemu trudu, ki smo ga vložili, obupno gledati v uvele, obžrte ali nagnite pridelke. Težko razumemo ljudi, ki hodijo po trgovinah in drago plačujejo, res da svetlečo zloščene plodove, hkrati pa doma niti ne opazijo zrele in dehteče sadeže, ki ležijo pod drevesi na domačem vrtu. Saj ne bo šlo brez kakšne majhne načetosti in piškavosti. Tudi manjše in manj barvito je domače sadje, a v njih se skriva zdravje brez primesi tega ali onega škropiva in gnojila. Starejši poznamo, kako težko je otroke in tudi že malo bolj odrasle prepričati, da bi posegli po tej preprosti in domači hrani. Verjetno ne bomo danes v tem prepričevanju nič kaj bolj uspešni, pa naj bo še tako lep jesenski dan. Se nam zdi, da se je bolje vdati v usodo in prepustiti to času s pomislekom: »Jih bo že pamet srečala in enkrat jim bo že zadišalo.« Ta zadnja modrost je veliko več kot le tolažba v sili. Od drevesa, naših poljskih pridelkov in vsega v naravi se tega lahko naučimo. Morda je prav jutro najprimernejši trenutek, da se tega učenja in znanja, ki smo ga v življenju pridobili, zavemo. Spomnimo se le na jablano, ki je sedaj obrodila polne zaboje, kakšna je bila spomladi: prazna, brez listja in znakov življenja. Nekaj pomladnega sonca in kmalu je ozelenela in vzcvetela. Kljub polnosti življenja v njeni krošnji je bilo težko napovedovati, kakšna bo letina. Potrebna je bila počasna rast plodov, zorenje in še vedno ni bilo čisto gotovo, kaj bo na koncu. Tudi če bi prišlo takšno ali drugačno neurje, škodljivci, bi drevo ne obupalo. Kljub temu, da se nam zdi, da drevo nič ne počne, sprejema vsak dan to, kar ji da zemlja in nebo. Prav s prepustitvijo tej moči narave je jablana dala sočne plodove. V trgovini mislimo, da smo mi gospodarji, saj izbiramo in plačujemo. Pod domačim drevesom, smo lahko lastniki, a se zavedamo, koliko potrpljenja in takih in drugačnih pogojev je bilo potrebnih, da si lahko sedaj privoščimo zrele plodove. Prepustiti se temu, ni ravno moderno, je pa zrelo in plodovito. Naj bo dan poln naše potrpežljive prepuščenosti sočnim sadovom, ki nam jih življenje podarja v tej barviti jeseni.
Ne delaj hudega, pa te ne bo zadelo nič hudega. Pojdi stran od krivice, pa se bo ona umaknila od tebe. Sin, ne sej v brazde krivičnosti, in ne boš nažel sedemkrat toliko. Ne zahtevaj od Gospoda oblasti, ne od kralja častnega sedeža. Ne imej se za pravičnega pred Gospodom, ne delaj se modrega pred kraljem. Ne trudi se, da bi postal sodnik, če nimaš moči, da bi zatrl krivico, zakaj pred obličjem kneza bi se utegnil ustrašiti in omadeževati svojo neoporečnost. Ne pregreši se nad mestnim prebivalstvom in ne ponižuj se pred množico. Ne zapletaj se dvakrat v greh, saj že zaradi enega ne boš brez kazni. Ne reci: »Ozrl se bo na obilico mojih darov; ko jih bom prinesel Bogu, Najvišjemu, jih bo sprejel.« Ne bodi malodušen v svoji molitvi in ne pozabljaj dajati miloščino. Ne posmehuj se človeku, ki zabrede v duševno stisko; je namreč nekdo, ki ponižuje in povišuje. Ne trosi laži zoper svojega brata, tudi prijatelju ne delaj česa podobnega. Ne dovoljuj si nobene laži, zakaj ta razvada ne prinaša nič dobrega. Ne bodi gostobeseden v zboru starešin, pri svoji molitvi ne ponavljaj besed. Ne preziraj rokodelskega dela ne kmetovanja, ki ga je vpeljal Najvišji. Ne pridružuj se množici grešnikov, pomni, da jeza ne bo odlašala. Kar se da bodi ponižne duše, ker sta kazen za brezbožnega ogenj in črv. Ne menjavaj prijatelja zavoljo dobička ne rodnega brata za ofírsko zlato. Ne zamudi priložnosti, da dobiš modro in dobro ženo; njena milina je namreč vredna več kot zlato. Ne ravnaj grdo s služabnikom, ki zvesto dela, tudi ne z dninarjem, ki si prizadeva. Tvoja duša naj ima rada razumnega služabnika in ne krati mu pravice do svobode.
Srečala sem kolega, ki se je pozanimal za nekega bolnika in ko je izvedel za diagnozo, je rekel: »Potem je pa stvar brezupna!« Nisem se strinjala. Tudi če gre za zelo resno bolezen, tudi če se je ne bo dalo pozdraviti, stvar zame še vedno ni brezupna. Brezupna bi bila, če ne bi bilo nobenega upanja, nobene možnosti za naslednji korak. Tu pa upanje je – saj upanje ne pomeni nujno ozdravitve! Vedno znova me spremlja Kierkegaardova misel: »Upati pomeni videti možnost. Pomeni videti naslednji korak!« Ob vsakodnevnem srečevanju s hudo bolnimi sem veliko premišljevala o upanju. Če z bolniki resnično ne bi upala v svojem srcu, potem bi jim zaman govorila vzpodbudne besede. Toda kaj pomeni upati pri zares težki bolezni, ki bo morda pripeljala do smrti? Ko je prišel bolnik prvič na zdravljenje, sem upala z njim, da bo ozdravel ali pa da bo bolezen čim ugodneje potekala in bo lahko čim dlje normalno živel. Nadalje sem z bolnikom upala, da mu bomo lahko pomagali, če se bodo pojavile težave, da mu bomo lahko lajšali bolečine, če ga bo bolelo, da mu bomo lahko pomagali tudi pri drugih težavah. Če bo bolezen kljub vsemu šla svojo pot in neizogibno vodila do smrti, sem upala, da bolnik v procesu umiranja ne bo sam, da bo ob sebi imel ljudi, ki ga imajo radi, ki ga bodo spremljali in mu pomagali človeško nositi del njegovega bremena. Upala sem, da njegovo življenje, takšno kot je bilo, ni bilo zaman, da ima tudi njegovo trpljenje in umiranje nek smisel. Upala sem, da je Bog z njim tudi ob trpljenju in umiranju, da s telesno smrtjo njegovo življenje ne bo končano, da ga bo ob smrti Bog dokončno sprejel v svoje naročje. Vem, včasih je težko upati. Vem tudi, da bi brez tega upanja ne mogla živeti in se ne bi mogla dan za dnem srečevati s tolikšnim trpljenjem.
Seneka, stoiški filozof iz 1. stoletja, je namesto v dolgih traktatih svoje nauke raje posredoval v pisemski obliki, ta pisma pa naslovil na prijatelja Lucilija. Teme teh literarnih pisem so kljub svoji starosti presenetljivo življenjske in praktične, saj v njih filozof razpravlja o vsakdanjih vprašanjih, s katerimi se srečuje človek še dandanes. Med drugim na primer razpravlja o tem, kako naj razvijemo primeren odnos do lastnega telesa in potreb, ki jih čutimo. Pri tem Seneka ugotavlja, da nam je vrojena nekakšna ljubezen do telesa, saj zanj venomer skrbimo in mu strežemo, a poudarja, da nikakor ne smemo postati njegovi sužnji. Suženj svojega telesa je namreč vsak, ki se vdaja telesnim potrebam, se zanj pretirano boji in pri vsem misli samo nanj. »Ne smemo ravnati tako, kakor da moramo živeti zavoljo telesa,« pravi, saj nas pretirano samoljubje le navdaja s strahom, nas vznemirja in nam povzroča nenehne skrbi. Njegov nasvet je zato, naj telesu privoščimo le toliko, kolikor to določa srednja mera in kolikor je potrebno za zdravje. Kajti da si potešimo lakoto in žejo, ni potrebno veliko – po njegovem mnenju je narava sama poskrbela, da nam za življenje nič ne manjka, težava pa nastopi, ker so nekateri ljudje nenasitni. Kajti povsem »lahko je nahraniti malo dobro privajenih trebuhov, ki ne zahtevajo nič drugega, kakor da bi se napolnili: malo stane lakota, veliko pa izbirčnost.« Kdor živi zmerno, je hitro zadovoljen, če lahko zadosti trenutnim potrebam, trdi Seneka. Kajti človeku se spodobi, da »prezira vse, kar je veliko, in bolj ceni zmerno kakor čezmerno. Prvo je namreč koristno in krepi življenjsko silo, drugo pa škoduje s svojim obiljem.« Kakor tudi v naravi pretirana mera nečesa večkrat škoduje kot koristi, saj se preveč obtežene veje rade lomijo, tako na splošno vsakršno pretiravanje zmede človekovega duha. »Kar je naravno, ima svoje meje,« pravi Seneka, »kar pa je puhlo in prazno ter je nastalo iz gole strasti, ne pozna nobene meje.«
To je eno najbolj splošnih človeških hrepenenj. Vendar kaj je sreča? Na kratko bi lahko rekli, da je sreča usklajenost telesa, duše in duha v prostoru in času. Srečen sem, da živim in vsak dan lahko svoje življenje podarjam drugim. Zavest, da vsak trenutek živim v Božjem okolju, mi zagotavlja, da ima prav vse, kar se zgodi, svoj smisel. Tudi v nesreči je določena sreča. Nesreča je preizkusni kamen zrelosti človeka. Toda, kako priti do sreče? Če jo iščeš zase, jo boš izgubil, če jo iščeš z drugimi in za druge, jo boš našel. Simon Gregorčič poudarja pomen medčloveškega odnosa: »Gorje mu, ki v nesreči biva sam in srečen ni, kdor srečo uživa sam.« »Vsi ljudje iščejo srečo« (B.Pascal). Sreča je sredstvo za življenje, pravi Paul Clodel. Moramo pa odkrivati, kaj je sreča, kdaj in kje bo popolnoma izpolnjena. Samo Bog ve, kaj je zame prava sreča, jaz ne. Zato moram zaupati, da sonce je, čeprav ga trenutno ne vidim. Teoretično mnogi verjamejo v srečo, v praksi pa se to ne kaže. Danes je tudi med kristjani velika zmeda. Radi bi bili sveti Frančišek in Napoleon hkrati ali pa sveta Terezija in Sofija Loren. Vendar določeni življenjski projekti niso »kompatibilni« z drugimi. Ne moremo služiti Bogu in mamonu. Pomembno je odkrivati pravo srečo, ki traja tudi, ko nam stvari »ne gredo po sreči«. Danes je na splošno nivo »sreče« zelo nizek, marsikdaj samo v zadovoljitvi telesnih in čustvenih potreb. Za tako »srečo« velja Weber-Fechnerjev zakon vzroka in učinka. Za enak fizični učinek potrebuješ vedno močnejši impulz. Z duhovno zrelostjo pa je obratno. Čim močnejša je, toliko manj zunanjih dejavnikov potrebuje. Sreča ni v kvantiteti, ampak v kvaliteti. Sreča ima tudi tesno zvezo z Bogom. Zelo lepo odgovarja na to vprašanje starozavezni psalmist: »Ti si moj Bog, moja sreča, ničesar ni nad tabo« (Ps 16,2). Najpomembnejše srečanje je zavestni in svobodni odgovor na Ljubezen, iz katere živimo, to je iz Boga. Avguštinova ugotovitev: »Zase si nas ustvaril, Gospod, zato je nemirno naše srce, dokler se ne spočije v Tebi«, dopolnjuje isti svetnik z besedami: »Ljubi in delaj kar hočeš!« Iskanje sreče je že tudi iskanje Boga. Eden največjih krščanskih mislecev Henry Newman, vidi edino pravo srečo v ljubezni do Boga: »Z uresničevanjem zahtev ljubezni pride sreča v dušo. Te namreč ni v čutnih užitkih, ne v dejavnosti, ne v navdušenju, ne v cenjenju samega sebe, ne v moči in ne v znanju. Človek najde popolno srečo le v Bogu.«
Življenje v Bogu je kot življenje oceana. Na svoji gladini se neprestano spreminja. Lahko je gladka, kot olje mirna površina, ki pa se zaradi različnih podnebnih dejavnosti hitro spremeni v večje ali manjše valove. Lahko se zgodi celo cunami, z rušilnimi posledicami v morju in na obali,kjer uniči ali popolnoma spremeni življenje. A v globini ostaja ocean miren, naravna svetloba vanj ne prodre. Dnevna dogajanja na gladini ne vplivajo na ustaljen življenjski red organizmov, ki so se v teh izjemnih pogojih razvili v nenavadne oblike. Tak mir nam obljublja Jezus v svojih prilikah, ko vedno znova pravi, da nam daje mir, kakršnega svet ne more dati. Leta in leta sem razmišljala, o kakšnem miru govori Božja beseda. Saj vendar ne moreš ostati miren ob vsakodnevnih obveznostih in dogodkih, ki se vrstijo minuto za minuto in zahtevajo neprestane odločitve. Povzročajo valove napetosti, skrbi in strahove, pogosto pa tudi valove veselja, zanosa in navdušenja. Nikakor pa ne more človek ostati miren ob veselih in še bolj pogosto tragičnih dogodkih v širšem družbenem okolju. Mir in počitek v Bogu ne pomeni imeti gladino svojega življenja ves čas mirno in gladko kot olje. Ta mir pomeni valove, ki razburkajo naše življenje, a ne prerastejo v velike, rušilne valove ali cunamije, ki uničijo naše odnose in duševno zdravje. Umirijo se v gotovosti globine Boga, v popolni veri, da vse pripomore k dobremu tistemu, ki veruje. J e pa pomembno zaporedje bibličnih besed, ki obljubljajo zaupanje in mir v tem razburkanem svetu. Pavel pravi, da najdemo mir in počitek v Bogu in ne z Bogom. Biti v Bogu pomeni, da nam predstavlja kisik v nas in nas obdaja z vseh strani vsak trenutek življenja. Z Bogom pa pomeni, da nam Bog predstavlja nahrbtnik, ki ga odložimo kjerkoli nam to prija in nanj celo pozabimo. To pa je nevarno, lahko se zgodijo cunamiji.
»Zrelost je vse.« S temi besedami Lojze Kovačič zaključuje svoj avtobiografski roman Kristalni čas, ki velja za najboljši slovenski roman v zadnjih petindvajsetih letih. Bralca pušča razdvojenega, ker ne ve, ali vidi pisatelj svoja razmerja do štirih žensk, ki jih opisuje v romanu, kot dolgo, negotovo, z užitki in bolečino tlakovano tavanje, ki ga končno pripelje do zrelosti, ali pa je roman nekakšna iskrena samokritika, da bi ravnal drugače kot je, če bi osebnostno dozorel. Bolj verjetna je tretja možnost, da Kovačič zrelosti sploh ni hotel opredeliti. Kot da je ves roman namenjen posrednemu dokazovanju, da se zrelost izmika vsaki splošno veljavni opredelitvi. Kajti človek je tako odprt sistem, da je vsak sistematičen oris zrelosti abstrakcija brez praktične vrednosti, uporabna kvečjemu za ideologe. Kovačič ni imel pri pisanju nobene vnaprejšnje ideje, ki bi jo želel v mehki literarni obliki vsiliti bralcem. Na vprašanje, zakaj piše, si je odgovoril: »Pišem, da bi odkril, kako bo nekaj, kar me žre in s čimer se bojujem, izgledalo, ko bo napisano.« Gre za preprosto ugotovitev, da ima življenje nek skrivnostni potek, ki ga ni mogoče v celoti ne načrtovati, ne usmerjati, ne nadzirati. Takšno razumevanje zrelosti ni prikladno za pedagoge, terapevte, duhovnike in druge usmerjevalce človeških usod. Vsi ti bi si nemara želeli, da bi bil zaključek romana, zrelost je vse, pravzaprav naslov novega romana, v katerem bi opisal bistvo zrelosti. A Kovačič tega ne naredi, ker je svobodnjak, ki ne verjame, da bi bilo mogoče njega, ali kogar koli drugega, spraviti v okvire zrelostnih standardov, utemeljenih na tej ali oni doktrini. Toda zadrega, kaj je Kovačič hotel povedati z zadnjim stavkom, ostaja. Sámo dejstvo, da je Kovačič izraz zrelost uporabil in z njim povzel vsebino svojega romana, govori, da je to storil z nekim namenom. Zrelost je zanj morda v tem, da življenje, ki presega naše racionalne okvire, enostavno sprejmemo v njegovi skrivnostni usojenosti. Ni čudno, da mu je potem tuj vsak organiziran poseg v človeka od zunaj. Skoraj nagonsko se na daleč izogiba vsemu, kar diši po veri v revolucionarno izdelovanje ljudi in družbe. Čeprav Kovačič ne verjame, da bi lahko kdor koli radikalno spremenil to, kar mu je namenjeno, za vsem tem vendarle ne vidi slepe usode. V četrtem poglavju si zastavi vprašanje Kje je Bog? In potem niza kraje in čase, ko ga je začutil. In dodaja: »O Bogu ni treba govoriti nikoli. Zato, ker ga je že vsak zanikal na površju, v globini ga ni še nihče.«
Neveljaven email naslov