Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. Znotraj greha ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in znotraj groba ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj grob, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da je naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus resnično pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus resnično vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, znotraj vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, v tem trenutku vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najtežje prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog velikonočnega veselja. A ravno zato je velika noč tudi težka stvar. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govori, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak od nas danes narediti to pot, mora iti vsak do svojega groba in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično.
Stara navada je, da se velika noč praznuje v okviru domače družine, na velikonočni ponedeljek pa se navadno odpravimo na obisk ali, kakor imamo navado reči, gremo v Emavs. Tako kot sta se dva izmed Jezusovih učencev odpravila na pot v kraj Emavs, le s to razliko, da se mi odpravimo na obisk – upajmo – dobre volje, tista učenca pa sta se iz Jeruzalema odpravila v Emavs čisto pobita. Seveda: zanju je bila zgodba končana. Lep čas sta sledila učitelju in čudodelniku iz Nazareta. Videla sta, da je dober človek, da je božji mož in verjetno prerok, saj se po njem vršijo čudeži. Potem pa so judovski politični in verski voditelji – člani judovskega velikega zbora z velikim duhovnikom Kajfo na čelu – tega Jezusa iz Nazareta dali javno usmrtiti kot največjega kriminalca. To, kar sta upala, to, po čemer sta ob Jezusu začela hrepeneti ter radostno in pristno živeti, se je sesulo v prah. Tako sta razočarana in depresivna zapuščala Jeruzalem, ko se jima je na poti pridružil od mrtvih vstali Jezus, ki pa ga nista prepoznala. Jezus se je na začetku naredil nevednega, da bi fanta lahko govorila o tem, kar ju je težilo, zaradi česar sta bila razočarana in potrta. Prav to je tudi vstopna točka za vsakega od nas, ko smo potrti in sesuti – da se pogovorimo z Jezusom, da damo iz sebe to, kar nas teži. Ko se namreč izpovemo, kot sta se tudi emavška učenca, takrat šele postanemo odprti za Božje sporočilo, za dotike in navdihe. Tako jima je Jezus ob pomoči citatov iz stare zaveze začel pripovedovati, da se je vse to pač moralo zgoditi. Njegova družba ju je tako prevzela, da ga nista pustila naprej, ampak sta ga tako rekoč prisilila, da je ostal z njima na večerji. Seveda, ko doživimo božjo bližino, božjo navzočnost, je ne želimo izpustiti. To bližino lahko doživimo posredno, ob pomoči neke osebe ali dogodka, ali pa neposredno, po božjem dotiku naših src. Vsekakor sta učenca naposled dojela, da je njun sopotnik Jezus, ki je vstal od mrtvih. Šele tedaj, ko ga ni bilo več z njima, sta dojela, kako močno sta bila prevzeta od njegove navzočnosti, bližine in tolažbe. Seveda sta takoj odšla v Jeruzalem, da bi to povedala preostalim učencem. To je veselje velike noči. Ni tema, ni depresija, ni smrt. Zadnjo besedo ima življenje, življenje, ki premaga smrt. To nas lahko vedno znova krepi in opogumlja, ko se znajdemo v težkih in bolečih položajih, v trenutkih, ko se zdi, da življenje nima smisla in da je pokopališče naša zadnja postaja. Božji sin Jezus Kristus je bil obujen od mrtvih. Tudi mi bomo. Bistveno je, da po poti skozi življenje ne hodimo sami, ampak smo vedno odprti za Jezusovo družbo, tako kot emavška učenca.
Velikonočni prazniki so za nas vedno znova izziv, da na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Jezusa, ki ga postavi ženi: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« (Jn 20,15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: Žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda hrepeniš po Ljubezni in Smislu. Tudi za nas velja vprašanje: Koga iščeš? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Marija prepozna Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko ponovno odkrije njeno notranje bitje, njeno svobodo bivanja in enkratnost. Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni biti odprt za to, da nas Jezus pokliče po imenu, po osebnem imenu. To je velika noč danes, to je moja, to je zares tvoja velika noč, to je nov začetek, je tisto skrito, tiho osebno dogajanje v odprtosti živemu Bogu. Prav vsem želim, da bi Luč življenja obsijala vaše korake ter vedno znova odpirala pogled upanja in radosti.
Slovenski pesnik Oton Zupančič je spodbujal slovensko mladino: »Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci, in pred nami plamen gre skoz' noč, kot Bog pred Izraelci.« Naš pesnik je segel po slikoviti podobi svetopisemskega dogodka, ki opisuje izhod Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Ta izjemni velikonočni trenutek Judje še danes praznujejo v soju sveč ali v svetlobi živega ognja ter se spominjajo, da so bili poklicani v svobodo. Zapustili so, kot so pozneje govorili, »polne lonce mesa« ter iskali pot skozi puščavo. Bili so žejni in lačni, a imeli so največ, imeli so svobodo, obdržali so etično pokončnost in obdarjeni so bili z bližino Boga, z njegovo ljubeznijo, ki jih je spremljala, da so prispeli do obljubljene dežele. Kristjani pa se v soju velikonočne sveče, ki gre pred nami v procesije velikonočnega bedenja, spominjamo, da nas je Kristus popeljal iz še hujše sužnosti, kot je bila sužnost Judov v Egiptu. Še danes nas vodi iz sužnosti zla, ki nas lahko popolnoma zasvoji, v novo svobodo. To je svoboda ljubezni, prijateljstva in novega življenja. Ponekod so oživili staro slovensko krščansko navado, da že zjutraj na zelenici ob cerkvi blagoslovijo velikonočni ogenj in mladi fantje ga ponesejo na svoje domove. Ta ogenj naznanja plamene velikonočne svetlobe. Zublji njenih plamenov naj bi použili našo sebičnost, tudi nepotrebne razvade ali celo hudobne zavistne misli, ter v naših srcih prižgali ogenj novega življenja, radosti, odpuščanja in sreče. Toda ko prinašamo velikonočno svečo v svetišče, ki je zavito v temo, mašni pomočnik zapoje: »Kristusova luč!« To pomeni, da se bodo kristjanom zasvetile oči, da bodo odslej videli svet drugače, v novi svetlobi. Opazili bodo lepoto stvarstva, ki jih obdaja, pozorni bodo na vse dobro v družbi, ki se zasveti tudi v še tako klavrnih razmerah. Zato bo luč velikonočne sveče simbolno razdeljena ljudem po cerkvi, da bi jo tudi oni trosili naokoli v svojem življenju. Potem bo sledil obred obnove krstnih obljub, ko se kristjani odrekamo staremu življenju sebičnosti in mikavnosti zla. Ob blagoslovu krstne vode tudi v naših srcih zažubori studenčnica krstne vode, ki prežene obup in prinese radost. Zaželimo si, da bi nas velikonočni ogenj v teh dneh ogrel ter da bi si poleg odličnih velikonočnih jedil in pijače, ki jih bomo danes prenesli k žegnu v cerkev, natočili še izvir čiste vode, ki bo v nas prebudil novo mladostno svežino življenja in upanja.
Na današnji dan, na veliki petek, se spominjamo dogodkov, ki so bili za Jezusa zelo neprijetni, boleči, mučni in končno pogubni. Že v Stari zavezi je moral človek kot spravo za svoje grehe v templju žrtvovati žival ali poljske pridelke. To je moral ponoviti vsakič, ko je prestopil božjo zapoved. Žrtvovanje se je zaradi človeške pomanjkljivosti in grešnosti nadaljevalo iz generacije v generacijo, dokler Bog ni sklenil spremeniti stvari ter na ta način olajšati človeku njegovo prenovo verskega življenja in sprave z njim. Zaradi ljubezni do nas je Bog sklenil žrtvovati svojega sina, da bi se odslej nihče kdor vanj veruje več ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog ne strmi potem, da bi nas kaznoval in mučil, temveč da bi nas odrešil. Želi nam dobro. Želi si nas v svoji družbi. Želi, da si delimo z njim ljubezen ter medsebojno hrepenenje po spravi in miru. Za vzgled nam je postavil svojega sina, po njem se naj orientiramo. Na podlagi njegove besede naj usmerjamo naše življenje. Bog namreč svojega sina nam ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil, je zapisal apostol Janez v svojem evangeliju. Neki teolog pa je zapisal: »Jezus je premagal smrt, tako da je s svojo smrtjo uničil našo smrt. To je velikonočni klic, ki tega dne enoglasno odmeva iz vzhodne in zahodne Cerkve«. Iztekajoči se velikonočni teden nam obelodani krhkost človeškega življenja, ki je velikokrat podvrženo trpljenju, bolečini in umiranju. Pandemija covida-19 nam te besede na dramatičen in žalosten način potrdi. Bridkosti, nebogljenosti človeške eksistence nazorno prikazujejo tudi Jezusovo bolečo in počasno umiranje na križu. Avtorji evangelijev pišejo o tem, da Jezus kot resnično žrtveno jagnje, ki je bilo zaklano, da si odstranimo grehe posameznika, kakor celotnega ljudstva. Nobeno trpljenje, zasmehovanje ali poniževanje, niti bolečina, počasno ugašanje življenjskega plemena na križu ni moglo Jezusu preprečiti, da ne bi odkupil svojega ljudstva, pa tudi mene in tebe. Potrdilo se je, da je njegova ljubezen mogočnejša od smrti in svetlejša od najtemnejše noči najinega trpljenja. Po treh dneh je Jezus vstal od mrtvih in s tem dokazal, da je natanko tisti, za kogar se je razglašal med svojim zemeljskim delovanjem. To dejstvo oživi naše zaupanje v Boga, ko se tudi sami nahajamo v trpljenju in v ugašanju naših življenjskih moči. Kristusove besede govorijo o tem, da se bodo ostanki našega telesa ob dnevu vstajenja hipoma spremenili. Dobili bomo nova telesa, postali bomo deležni blažene skupnosti s troedinim Bogom ter z vsemi, ki so pred nami umrli v Kristusu. To je blagodejno sporočilo velike noči, tudi še posebej v času pandemije covida-19.
April je zmešan mesec. Že začne se z »dnevom norcev«, prvim aprilom. In potem gre samo še navzdol. Ali pa navzgor, odvisno pač, katera smer se vam zdi bolj nora. Ta prva spomladanska polna luna … ki še skale premika, kaj šele ljudi! Upam, da ste se že kdaj smejali. In po vsej verjetnosti ste se tudi že komu smejali. In kako ste se počutili, ko so se smejali vam? Razen če niste poklicni humorist, ni najbolj prijeten občutek, kajne?! Običajnemu človeku je vsaj malo nerodno, če ne kar neprijetno. Upam, da znate povedati šalo, in da se znate šaliti. In verjetno ste se že kdaj pošalili na tuj račun. Kako ste se počutili, ko ste vi plačali račun za šalo? Bodica je bodica, pa čeprav je šaljiva. Običajnega človeka zbode in zaboli, pa čeprav zna prenesti bolečino. Upam, da se ne norčujete iz drugih, saj še predobro veste, kako je bilo, ko so se norčevali iz vas. Ni prijetno in zaboli. In še poklicni humorist je užaljen, če se kdo iz njega norčuje. A najhuje je, ko vas imajo za norca. In upam, da še nikoli nikogar niste imeli za norca. Tudi sebe ne! A morda je še huje, ko vas obtožijo, da imate koga za norca ali pa da se delate norca, vi pa ste se želeli le nekoliko nasmejati in pošaliti. In se mi v komunikaciji z mojim pubertetnikom to dostikrat zgodi, in me ne čudi, saj je ja v puberteti in muhast kot aprilsko vreme. Ko te pa česa takega obtoži odrasel človek, pa ne veš: ali je zmešan ali samo (še) v puberteti! Čeprav je res, da tudi jaz težko prenašam, kadar me ima kdo za norca, pa če še tako trdi, da je samo šala! In potem ne vem: sem jaz (še) v puberteti ali pa je dotični zmešan kot aprilsko vreme. Prvi april je prvi april in na ta dan prenesem marsikaj. Tudi kaj, česar sicer ne bi! Kaj pa češ drugega: saj je »dan norcev« in je prav, da si tudi norci enkrat na leto lahko dajo duška in imajo svoj dan. Mi gre pa na živce, če me ima kdo iz dneva v dan za norca, saj imam potem občutek, da je vsak dan prvi april in da se nikamor ne premaknem in da še dolgo ne bo poletja in počitnic! Se je pa tudi Kristus pošteno ponorčeval iz smrti … ko ga je, trapa okostenela, zaman iskala v grobu. In temu dnevu, kljub temu da je »dan«, rečemo »noč«! Celo »velika noč«! Če to ni zmešano!
Spletne trgovine in spletni ponudniki, kot denimo Amazon, ljudi navajajo, da je posameznik vse bolj sam svoj kustos, neodvisni strokovnjak za presojo kakovosti in smiselnosti kake stvari, ki si jo želi. Zato je vse, kar koga zanima in izbere, prav in dobro. Malo komu pride na misel, da bi svojo izbiro preveril, kajti zunaj sebe ne priznava nobene avtoritete, ki bi jo hotel upoštevati. Danes se javna instanca profesionalnih ocenjevalcev umika posameznemu okusu. Posameznik postaja kurator oziroma skrbnik svoje zasebnosti, svoje vednosti ali ignorance. Posledica tega je, da nihče več noče biti avtoriteta, vzor, model, ker je njegovo mnenje samo eno od številnih mnenj, vredno nič več, kot katero koli drugo mnenje. Vsakdo je zdaj svoja lastna avtoriteta, avtor svoje lastne življenjske poti, okusa in preferenc. Ni več klasičnih avtoritet, akademikov, pisateljev, filozofov, umetnikov, duhovnikov, in tudi ne institucij, na mnenje katerih bi ljudje kaj dali, zato je ta novi svet postal strašljivo dezorientiran, prepuščen kapitalskim mrhovinarjem. Proti klasični avtoriteti se je dalo nekoč upreti, jo problematizirati s stališča javnega uma, kot bi rekel Kant. Zdaj smo za svojo slabo odločitev, če jo seveda sploh znamo prepoznati kot tako, vedno krivi sami. Mesto klasičnih javnih avtoritet so zasedli skriti ekonomski centri moči. Stališča tistih, ki bi lahko v prid ljudi kritično vrednotili produkte, ki so nam na voljo, se v internetnem omrežju utopijo in nevtralizirajo. Posameznik ostaja na čistini, sam svoj usmerjevalec. Namesto resne duhovne kulture, kakršno predstavlja, denimo, krščanski evangelij, nove psevdoduhovnosti vnašajo med nas meglo in spodbujajo predvsem optimizacijo užitka. V razsvetljenstvu in še dolgo potem je bila možna intervencija javnega razuma, torej poseg spoštovanih in verodostojnih avtoritet. Sočasno pa je Cerkev s svojim oznanjevanjem presežne resničnosti predlagala meje nasproti notranjim silam, ki človeka nagibajo k razpuščenosti. Oboje skupaj je nekdaj posamezniku dajalo osnovno notranjo trdnost. Sprašujem se, ali je še možna restavracija obojega: javnega uma in veselje evangelija.
Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profeorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.
V današnji Duhovni misli se pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ob iztekajočem se letošnjem postnem času pred veliko nočjo sprašuje, kaj storiti po grehu, potem ko smo naredili nekaj slabega. Najbolje je popraviti svojo hudo napako, poskušati delati dobro in se notranje prenoviti z iskrenim kesanjem.
Jezus je poslal dva svoja učenca po osla in jima naročil, naj rečeta gospodarju, od katerega sta se sposodila živinče: »Gospod ga potrebuje« (Mr 11,3). Gospodar je posodil živinče in Jezus je na njem slovesno prijahal v Jeruzalem, ker ga je pričakala množica z zelenjem. Tako beremo v evangeliju cvetne ali oljčne nedelje ob blagoslovu zelenja, ki ga na Slovenskem povezujemo na najrazličnejše načine in prav tako različno poimenujemo. Kako drugačen evangelij bi brali, če bi neimenovani lastnik oslička zavrnil prošnjo učencev in sivca ne bi posodil Jezusu. Morda ne bi bili priče takemu slovesnemu vstopu v Jeruzalem. Ni napisano, kdo je bil lastnik oslička, a dejstvo je, da je razumel, da »Gospod« pomeni Jezusa in mu radovoljno posodil sivca. To kaže, da je najbrž bil skrivni Jezusov učenec ali vsaj občudovalec. Sicer bi učencema na njuno prošnjo odvrnil: »Toda kdo je Gospod, ki potrebuje mojega osla?« V tistem času je bil osel velika stvar, bil je enakovreden avtomobilu, tovornjaku in traktorju obenem. Avtomobilu zato, ker so ga ljudje uporabljali za jahanje iz kraja v kraj. Tovornjaku, ker je ljudem prenašal blago, in traktorju, ker so z njegovo pomočjo obdelovali zemljo. Ustavimo se še ob besedah, da na tem oslu »še nikoli ni sedel noben človek« (Mr 11,2). To pomeni, da je bil še mlad in je imel zato visoko ceno. Zato je bilo izročiti oslička samo zato, ker je Gospod tako prosil, velikodušno in pogumno dejanje vere. Kakor je Gospod potreboval oslička, da je na njem slovesno prijahal v Jeruzalem, podobno potrebuje vsakega izmed nas. In vsakdo od nas ima »oslička«, ki ga Gospod potrebuje, saj imamo darove in sposobnosti. Gospod tudi nas po svojih učencih sprašuje, ali mu jih posodimo. Včasih imam vtis, da Gospod želi, da mu posodim nekaj in včasih mu tega ne izročim. Ker nisem gotov. Potem se slabo počutim, ker sem zapravil priložnost. Drugič spet vem, da želim nekaj, a mu tega ne izročim, ker sem preveč sebičen. Včasih pa ga slišim in ga ubogam in sem počaščen, da bo moj dar nosil Gospoda v drugi kraj. Morda imate tudi vi podobne pomisleke. Toda vsi imamo oslička! Vi in jaz, vsi imamo nekaj v življenju, kar more podobno kot osliček prenesti Jezusa in njegovo sporočilo naprej. Kar koli že imamo ali moremo – to je naš osliček, ki ga lahko »posodimo« Gospodu oziroma mu samo vrnemo, kar nam je On prej dal. Darovi, ki jih imamo, so Njegovi, kakor je bil Njegov osliček!
Kako podobno se sliši »nič reči« in »reči nič«. Pa vendar ne gre za isto stvar. Gre za razliko med molkom in praznim govorom. Prav tako se zdi zelo podobno »nekaj reči« in »reči nekaj«, pa nas globlji premislek pouči, da ne gre za isto stvar. Tu gre za razliko med prazno in tehtno govorico. Lahko bi dejali, da gre v teh štirih oblikah izrekanja za štiri osnovne načine govorjenja, ki so lastni ljudem. Veliko je položajev, ki od nas zahtevajo razne prehode med temi načini govorjenja. Nekateri trenutki so lahko za nas precej mučni, npr. tedaj, ko iščemo pot iz kake mučne zadrege, ko iščemo »prave besede«, ki naj bi prekinile mučni molk. Žal tedaj vse prevečkrat zaidemo v »reči nič«, tj. v prazno govoričenje. Nasprotje temu pa je prav izrekanje nečesa zelo pomenljivega. To samo po sebi privede govorca ali govorko do pomenljivega »nič reči«, torej do pomenljivega molka. V tem primeru gre za gibanje v območju globoke pomenljivosti. Žal je to gibanje bolj redko. Ljudje se običajno gibljemo v nejasni megli delno nepomenljivega in delno pomenljivega govora in molka. Tako je za nas osnovna naloga, kako razjasniti to meglo in preiti v območje pomenljivosti. Ta prehod ni le stvar govorne spretnosti ali uspešnega nastopanja v družbi. Je stvar naše biti, namreč stvar prehoda iz človeško praznega v človeško pomenljivo življenje. To je vseživljenjska naloga, ki se pravzaprav vedno znova začenja. Ta naloga se tudi nikoli ne konča. Človeško življenje ni namreč nikoli za vekomaj izpolnjeno. Dejansko gre, kot je dejal znani filozof Ludwig Wittgenstein, za iskanje srečnega življenja, ki opravičuje samo sebe. Takšno življenje izraža samo sebe tako v govorici kot v molku. Zdi se kot paradoks, ampak ni. Namreč srečno življenje ni izgovorljivo, pa vendar daje pomen tako govorici kot molku. Tedaj sta »nič reči« in »reči nekaj« pravzaprav dve strani iste pomenljive resničnosti.
Glede na to, da prihajam iz romarskega središča, bi danes razmišljali o romanjih. Romanja so splošna verska praksa človeštva. Stara so toliko kolikor je staro človeštvo samo. V različnih oblikah jih poznajo vsa verstva. V krščanstvu, ki je oblikovalo zahodno kulturo, pa zavzemajo posebno mesto. Slovenski izraz romar, ki prihaja iz krajevne oznake Roma (Rim) jasno pove, da so naši ljudje že zelo zgodaj romali, ne le doma, ampak tudi po svetu in eden prvih ciljev so bili grobovi mučencev v Rimu. Prvi izpričani znani romarji z ozemlja Slovenije so bili učenci sv. Cirila in Metoda, ki so skupaj s svojima učiteljema v 9. stoletju romali v Rim in tam v baziliki Marije Snežne prejeli mašniško posvečenje. Namen romanja je jasen: priti v stik z Višjim, z Božjim, pridobiti duhovno izkustvo. Drugi namen pa je prejeti nadnaravno moč ali celo ozdravljenje. Zato obstajajo določeni kraji, poti in določene oblike obredov oziroma opravil, ki omogočajo, da bi človek želeno dosegel. Romanje ni vagabudstvo, potepanje ali vandranje, kot bi rekel Janez Trdina. Pri romanju gre za veliko več, gre za dejanje vere, gre za izkustvo višjega, presežnega Boga. V strogem pomenu besede je romanje »popotovanje v veri«, ki zahteva človekovo popolno odprtost za dobro, lepo, sveto. To pa se lahko zgodi tudi pri naključnih obiskovalcih svetišč ali svetih krajev, ki so prišli zgolj občudovat neke umetnine, lepote narave na božji poti ali doživeti duhovno ozračje romarskega kraja. Ob tem bo človek, ki je odprt za lepo, dobro, sveto in nadnaravno, lahko, če je torej v njem pravo razpoloženje, dobil tudi določeno izkušnjo nadnaravnega, božjega in romanja.
V slovenskem krščanskem izročilu se je uveljavil običaj, da 25. marec praznujemo kot materinski dan. Gre za praznik Marijinega oznanjenja, ko se spominjamo, kako je Marija iz Nazareta izvedela, da bo postala mati. To je bil zanjo nadvse vesel dogodek, zato pri bogoslužju beremo odlomek iz 7. poglavja Knjige preroka Izaija, ko tudi Izraelski kralj Ahaz izve, da bo dobil sina. Šlo je za 8. stoletje pred Kr., ko je bilo Izraelsko kraljestvo v hudi nevarnosti, da ga napadejo in ugonobijo sosednje države. Toda v ta težaven čas Bog pošlje tolažbo in novo veselje, od tod napoved: »Glej, mladenka bo spočela in rodila sina« (Iz 7). Kdo je bila ta mladenka? Judovski razlagalci pravijo, da je to bila kraljeva zaročenka po imenu Abi. A krščanska tradicija dodaja, da s tem rojstvom znamenita prerokba še ni docela uresničena. Tisti pravi otrok, ki bo prinesel resnično veselje materi in vsemu njenemu ljudstvu, bo mesija, se pravi, da bo uresničitev prerokovih besed predstavljalo šele Jezusovo rojstvo v Betlehemu. Zato tudi razumemo veselje Marije, ko izve, da bo prav ona tista mladenka, ki bo prinesla na svet mesija, odrešenika. V tej radosti pohiti k sorodnici Elizabeti in ji zapoje: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen.« Odslej bo vsak otrok, ki prihaja na svet, prinašal veselje materam in svoji širši okolici. Vidimo, da je Marija ob napovedi, da bo postala mati, v zadregi, ker jo je novica zelo presenetila. A potem se prepusti veselju in odhiti k svoji najljubši teti, da bi z njo delila srečo. Elizabeta jo je razumela, saj je tudi sama pričakovala vesel dogodek. Veselje deklet in žena, ki postajajo matere, je tolikšno, da ga želijo deliti z nami. Vsak otrok pomeni veselje mater in je zato znamenje Božje navzočnosti in tudi novega upanja med nami. Otrok je berač človeške besede, mleka in kruha, zato je hvaležen za materino ljubezen. Čeprav živi v zelo skromnih razmerah, materi s svojo razigranostjo vrača njeno nepreračunljivo darežljivost. Kdaj je tudi razposajen, vedno pa radosten nad življenjem. V spomin mi prihajajo prizori iz zaklonišč obleganega Sarajeva, ko so se otroci igrali naprej in bili iskrivi v svojih igrah. Materina ljubezen jim je omogočila, da so se smejali tudi v takratnih težkih razmerah. Podobne prizore zasledimo danes tudi v begunskih taboriščih. Veselje nad življenjem je vedno močnejše, kot še tako težke razmere, zato vedno znova prihajajo otroci na svet.
Kamorkoli se ozremo, povsod so nam na voljo izdelki ali vsebine, ki nam, če jih bomo imeli, posredno ali neposredno vzbujajo občutke nekakšne potešitve, nekakšne notranje pomiritve oziroma notranjega zadovoljstva. To pa je seveda nekaj, za čemer hrepeni vsakdo. Nobena skrivnost ni, da je sodobni človek večinoma nemiren in zmeden ter neprestano išče načine, kako bi ta notranji nemir odpravil. Različni izdelki, različne dejavnosti in vsebine, s katerimi je ‘’bombardiran’’ od jutra do večera, pa obljubljajo prav to: kaj mora obleči, kakšno pričesko imeti, kaj obleči in obuti, kaj jesti in piti oziroma katere izdelke uporabljati, da bo uspešen, v svoji okolici opažen, zdrav, celo ljubljen, skratka notranje zadovoljen. Seveda so učinki praviloma kratkotrajni, zato človek išče naprej. Ker so na globalnem trgu vedno novi izdelki in vsebine, se kmalu znajdemo v začaranem krogu notranjega nemira, iskanja pomiritve, vznemirjanja ob nečem novem ter kratkotrajne potešitve tega nemira. Na vsakem koraku, ob vsaki uri dneva so na voljo novi proizvodi, ki v človeku zbujajo nove potrebe, ki jih mora zadovoljevati, saj se zdi, da bo le tako zares srečen. Tak slog življenja je sodobni človek ponotranjil do te mere, da je prepričan, da so te, v bistvu ‘’od zunaj’’ narekovane, nekako umetno ustvarjene potrebe, njegove resnične potrebe… Na tak način zelo kmalu postanemo dobri potrošniki, pri čemer niso izjeme niti otroci, velikokrat pa oni celo še bolj! Videti je, kakor da je sodobni človek na eni strani nekako ujet ali celo vklenjen v neskončno kolesje potrošništva, po drugi strani pa mu to kolesje zbuja občutke, da je povsem svoboden. Pa je to res? Ali ni ta svoboda omejena le na izbiro med tem, kar mu je ponujeno? Tak, v sebi nemiren in nezadovoljen človek je seveda lažje vodljiv in podvržen raznim zavajanjem. Ko je človek umirjen, ima kompleksnejši vpogled v življenje, je bolj kritičen in hkrati odgovoren do naravnega in socialnega okolja, v katerem živi, bolj mu je mar za sočloveka ali naravo, zato je z njim težje manipulirati ali ga zavajati. In kar je bistveno – je slabši potrošnik… Zato, da bi se kolesje vrtelo naprej, ni v interesu nikogar, da bi bili, splošno gledano, ljudje pomirjeni sami s seboj in z življenjem, ki ga živijo... Kakšen potrošnik sem, kako živim, kdo ali kaj pravzaprav narekuje moj življenjski slog, kakšne so v resnici moje potrebe, kaj in koliko potrebujem, da bom zadovoljen in pomirjen s seboj ter z življenjem, ki ga živim, so vprašanja, ki si jih je dobro kdaj pa kdaj zastaviti - zaradi lahkotnejšega, svobodnejšega in bolj prijaznega bivanja in sobivanja.
Eden najtežjih izzivov vere je videti v nemoči vrata v Evangelij. V obdobju, ki omalovažuje ta občutek, nas Govor na gori nagovarja na prav poseben način. Tam je posameznikova nemoč, upovedena s podobami ubogih po duhu, lačnih, žejnih, žalostnih, preganjanih in krotkih, povzdignjena v privilegirano mesto vstopa v Božje kraljestvo. Zavest o lastni nemoči nas razpira za resnico človekovega obstoja, ki ga zaznamujeta podarjenost (v rojstvo) in odvzetost (v smrt). V tem spoznanju so odpravljene številne razlike med nami, poglobi pa se bližina, ki jo prikliče naša skupna usoda. Stene naše samovšečnosti se zrušijo, da zmoremo uzreti drugega. Poljski pesnik Tadeusz Rózewicz v pesmi Videl sem Ga upesnjuje to misel s podobo berača, ki mimoidočega izzove in v njem vzbudi nelagodje ob slutnji presežnega. *** Videl sem Ga spal je na klopi z glavo položeno na plastično vrečko plašč na njem je bil škrlaten podoben stari krpi za čevlje na glavi je imel kapo z naušniki na rokah vijoličaste rokavice iz katerih je štrlel prst kazalec in tisti drugi (pozabil sem kako se mu reče) videl sem ga v parku med golimi drevesi privezanimi h količku pločevinko od piva in vložkom obešenim na šipkov grm oblečen v tri puloverje črnega belega in zelenega (ampak vsi so zbledeli) je spal mirno kakor otrok začutil sem v svojem srcu (nisem pomislil ampak začutil) da je to Jezusov namestnik na zemlji mogoče pa celo sam Sin Človekov hotel sem se ga dotakniti in ga vprašati ali si ti Peter? toda zgrabila me je velika zadrega in onemel sem obraz je imel pogreznjen v kosme rdeče brade hotel sem ga zbuditi in ga še enkrat vprašati kaj je resnica sklonil sem se nadenj in zavohal slabo sapo iz ustne votline pa vendar mi je nekaj pravilo da je to Sin Človekov odprl je oči in me pogledal spoznal sem da ve vse odhajal sem zmeden oddaljeval sem se bežal doma sem si umil roke
Velikokrat poslušamo opozorila, izkušnje o različnih odvisnostih. Toliko stisk, težav, strahu, bolečin povzročajo. Prav zastrašujoče. Pa sem v Svetem pismu zasledila »veselo odvisnost«. To za marsikoga zveni kot ironija, nesmisel. A ob smrti moža, ob »izgubljeni« ljubezni, se me je ta Beseda zelo dotaknila, me spodbudila k raziskovanju. Kaj se dogaja v meni? Odpiram se skrivnostnemu vprašanju čudovite ljubezni, ki jo v zakonskem odnosu lahko dihaš kot zrak, ki ti daje življenje. Spominjam se drže, navdihov, naporov, ki so utrjevali odnos med nama. Čim bolj sva se poglabljala, se odpirala novim razsežnostim ljubezni, bolj se je v nama zasidrala predanost drug drugemu, pa tudi hvaležnost in zavedanje skrivnostnosti odnosa. Zgostila se je v eno samo čudenje in zavedanje Božje navzočnosti. Odhod zakonca, razdalja, ki jo ob tem doživljaš, te napolni z žalostjo, a zaupanje se polagoma krepi. Zanašam se na sledi in močne, korenite navezanosti. Z vedno večjim upanjem, ki jih prebujajo drobnarije lepega med nama, se zavedam najine prepletenosti v srcu. Pletejo se nove vezi iz radosti odnosa, ki sva ga skupaj oblikovala v neuničljivo umetnino zakona. Moj Bog to vidi in jo blagoslavlja. Nisem sama, moj ljubljeni je z menoj, je moj priprošnjik. Gospod je moj pastir, dobrotljivo in usmiljeno ostaja z nama, k vodam počitka vodi. Glede na mojo predanost, »veselo« odvisnost od ljubečega bitja ob meni, me opogumlja za novo upanje. Mislim, da je dobro, da te kdaj kdo, ki mu zaupaš, ga doživljaš kot prijatelja, malo krcne. Tudi če je to kdo izpred mnogih let. Dragoceno je, kot moj nekdanji demonstrator pri študiju na fakulteti. In ostaja nekakšen demonstrator, tudi v moji današnji preizkušnji. Kako resnično, kako lepo, da smo vpeti v ta tok življenja. Je kot reka, ki teče, nikoli ista, a nas zaznamuje, poživlja, ne bo se vrnila po isti poti, a vendarle pride, boža dušo, umiva solze, se daruje za rast. Morda se kdaj čudi, da ostajamo isti, da še zvoni tam čez polja, da je vedno nova bolečina ob odhodu ljubljenega, a ko začuti ljubezen, od nekod spet priplavajo vedrina, hvaležnost in skrivnostni občutek povezanosti v ljubezni, ki ne mine.
Današnja, peta postna nedelja se imenuje tudi tiha nedelja. Na nek način že sklepa postno duhovno pot in nas v tišini pripravlja na obhajanje Jezusove velikonočne skrivnosti. Zakaj so naši predniki to nedeljo poimenovali tiho nedeljo? V bližnji preteklosti so postni čas delili na daljno, bližnjo in neposredno pripravo na obhajanje Jezusove velikonočne skrivnosti. Daljna se je začela na pepelnično sredo in je trajala do prve postne nedelje. Bližnja je trajala od prve do pete postne, ali tihe nedelje. Neposredna priprava pa od tihe nedelje do velikega tedna. Na tiho nedeljo so v cerkvah, v znamenje resnosti, z vijoličnim zagrinjalom zakrili križ, svete podobe in kipe. Križ so nato odkrili ob koncu obredov velikega petka, svete podobe in kipe pa ob začetku velikonočne vigilije. Še bolj kot ta liturgična simbolika pete postne nedelje, me nagovarja izbira evangeljskih odlomkov v triletnem liturgičnem ciklu. V liturgičnem letu A, ki smo ga obhajali lani, je Cerkev izbrala odlomek iz Janezovega evangelija o obuditvi Jezusovega prijatelja Lazarja (Jn 11,1-45). Gre za gluho tišino Lazarjevega groba. V liturgičnem letu B, ki ga obhajamo letos, prav tako beremo odlomek iz Janezovega evangelija, o pšeničnem zrnu, ki mora umreti v zemlji, da obrodi sad (Jn 12,20-33). Gre za skrito, tiho umiranje, ki je pogoj za duhovno rodovitnost. V liturgičnem letu C, prihodnje leto, je na vrsti odlomek iz Janezovega evangelija, o grešnici, ki so jo želeli kamnati, Jezus pa ji je od srca odpustil (Jn 8,1-11). Nastala je tišina, Jezus se je sklonil in tiho pisal po tleh. Kriza pandemije korona virusa Covid-19 je dobesedno vijolično zagrinjalo, ki že eno celo leto zagrinja naš pogled na svet in na življenje. Zavedamo se, da smo kot ljudje in kot človeštvo ranljivi, umrljivi, nemočni. Kakor da bi se v našo bližino prikradla gluha grobna tišina Lazarjevega groba. V tem kriznem, »korona-času«, lahko kot kristjani dopustimo, da v pesek naše zgodovine tudi tokrat piše Jezus sam. Ko je pisal po tleh, so vsem, ki so obsojali grešnico, začeli padati kamni iz rok. Odvrzimo tudi mi težke kamne tesnobnosti, strahu in malodušja, zaupajmo, da je pod vijoličnim zagrinjalom, ki zagrinja križ, čista Ljubezen, razpeta v neskončnost novega neba in nove zemlje.\t
Znanka mi je pripovedovala, kako je umirala v domu njena stara teta. Bila je zelo stara, ker precej čez devetdeset let. Ko jo je moja znanka obiskala, je bila tudi že zelo slaba in vsem je bilo jasno, da so ji dnevi šteti, morda celo ure. Sedla je k njej, jo držala za roko in ostala tiho. Zdelo se ji je, da je to velik trenutek, čeprav se ni nič dogajalo. In zdelo se ji je tudi, da je prav v tem zunanjem nedogajanju navzoča velika akcija, čeprav ne v smislu, kot jo po navadi poznamo. Neka velika akcija glede življenja, saj se je življenje v tem stanju poslavljalo za vedno. Bil je po svoje svet trenutek. \tTedaj pa so se odprla vrata in vstopila je sestrična stare gospe, tudi že stara, vendar morda še ne devetdeset. Sobo je naenkrat napolnil velik nemir. Naenkrat se je začela zunanja akcija. Sestrična je umirajoči starki najprej prinesla kozarec vode in ji po slamici hotela vliti nekaj tekočine v usta. Ker ji to ni šlo najbolje, ji je začela prav glasno prigovarjati. Tudi na to ni bilo odziva. Potem je začela vreščati. Kako to, da nič ne ukrenejo? Saj je vendar ne morejo kar tako pustiti umreti! To se je potem še nekaj minut nadaljevalo, dokler ni posegla moja znanka in jo prosila, da zapusti sobo. To je precej nerada tudi storila. A ni ji preostalo nič drugega. V sobo se je spet naselil mir. Stara gospa je čez kakšno uro umrla. Mirno in spokojno, kar se je kazalo tudi na njenem obrazu. \tVerjetno se podobni prizori odvijajo vsepovsod. Doma, v bolnišnicah, v domovih za stare. Verjetno okoli stoječi ljudje marsikateremu umirajočemu na tak način otežujejo zadnje ure. Ne bi si upala nikogar zaradi tega obtoževati, saj tudi sama zase ne morem stoodstotno trditi, kako bi reagirala, ko bi umiral kdo od mojih najbližjih. Pa vendar se mi zdi, da moramo več razmišljati prav o tem. Da se moramo potruditi, da drug drugemu olajšamo bivanje prav v teh zadnjih trenutkih tuzemeljskega bivanja. To pomeni tudi vnašanje neke nove kvalitete v naše bivanje, v nasprotju z vsem, kar nam dan za dnem prav poceni ponujajo razni mediji. Res, ali sploh še znamo umolkniti in mirovati? Vsaj ob smrti, če ne že prej.
Kaj nam pride na misel ob besedi laž? Izrek, da ima laž kratke noge? Mogoče izštevanka: »Lažeš, kradeš, bolhe ješ, v šolo prideš, nič ne veš«? Ali pa Ostržkov rastoči nos? Laž, skratka, razumemo kot nekaj moralno nesprejemljivega in spornega. Pa je res samo to? Brez laži, recimo, ne bi bilo znamenitega starogrškega silogizma: »Krečan pravi: 'Vsi Krečani lažejo.'« Poglejmo. Če so vsi Krečani lažnivci, potem laže tudi Krečan, ki nam to zatrjuje. Torej je njegova izjava, da vsi Krečani lažejo, pravzaprav laž. Njegova izjava požira svoj lastni rep. Ali govori resnico in laže ali pa laže in s tem dokazuje resnico. Trdno gledišče v tej zanki resnice in laži se nam vedno znova izmakne izpod nog. A nekaj zagotovo drži: laž je vse prej kot enoplastna in enoznačna. V redu, boste rekli, ampak to je logika. Morala je nekaj čisto drugega. Pa se vrnimo k morali, in to k logično domišljenemu moralnemu sistemu nemškega filozofa Immanuela Kanta. Kant nas postavlja v moralni precep. Če živimo v skladu z notranjim moralnim zakonom, ki je naša najvišja zapoved, potem, med drugim, ne lažemo. Nikdar in nikjer. Saj bi to pomenilo, da ne delujemo kot dobri posameznik. Zdaj pa si predstavljajmo, da se pri nas skriva prijatelj, ki ga išče policija. Znajdemo se v moralnem precepu: bomo prijatelja predali in delovali dobro, v skladu z moralnim zakonom, ali ga bomo obvarovali in se zlagali, delovali ne-moralno? Tu še lahko postavimo na tehtnico težo zločina na eni in težo našega prijateljstva na drugi strani. Kaj pa, če na vrata potrkajo plačani morilci, da bi prijatelja odpeljali in mu sodili sami? Ga bomo obvarovali ali ga bomo predali morilcem? Se bomo zlagali in delovali nemoralno ali bomo delovali moralno in prijatelja izdali? Seveda že beseda »izdali« pove, kako bomo ravnali. Rekli bomo, da prijatelja nismo videli že več tednov. Namerno bomo kršili moralni zakon, ki nam veleva, naj ne lažemo. In ob tem ne bomo imeli slabe vesti. Nos se nam ne bo podaljšal niti za milimeter. Laž je namreč v tem primeru dojeta kot nekaj dobrega, moralnega in celo … nujnega. Nič spornega ni na njej. Kajti to, kdaj je laž moralno sprejemljiva, kdaj pravzaprav ni laž, je odvisno od konteksta, ne od laži same.
V današnji Duhovni misli nas bo nagovorila binkoštna pridigarka Milena Dušej iz Slovenske Bistrice. Razmišlja o božji ljubezni. Bog ima vse rad; Jezus je na svet prinesel sporočilo ljubezni in dobrote.
Neveljaven email naslov