Spoštovani, bral sem o človeku, kateremu so dali svetilko s prižgano svečo. Slepec pa je rekel, da si z njo ne more pomagati, ker da tako in tako ne vidi. Toda modri možje so rekli, da jo mora imeti v temi zato, da ga bodo drugi videli in opazili. Med potjo pa se je kljub temu nekdo zaletel vanj. Slepi mož pa je jezno zavpil: »Hej, ali ne vidiš moje svetilke?« Popotnik pa mu je odvrnil: »Prijatelj, sveča v tvoji svetilki je ugasnila!« V tej zgodbi sem prepoznal sebe. Kot kristjanu mi velikokrat ugasne plamen žive vere. Mislim, da gori, a če duhovno oslepim, ne vidim in sem slaba propaganda za Boga. Sem blamaža za Boga. Večkrat odpovem in zatajim. Mislim, da moja krščanska svetilka gori, v resnici pa sem izkrivljena reklama za Boga. Krščanstvu smo namreč največji sovražniki kristjani sami. Odvzeli smo mu moč verodostojnosti, zato mnogim ni do Boga. Kot Jezusov sledilec mnogokrat ne predstavljam lepot mikavnega in vabljivega Evangelija, ker moje pričevanje vere ni privlačno. Moj največji greh je ta, da nočem biti grešnik. Da nočem spoznati svojih zablod ter jih priznati. Moral bi živeti v skladu z zaupanim poslanstvom, ki ga predstavljam, ne pa se prilagajati navadam moralnega relativizma tega sveta. Sem kot kameleon, ko zaradi koristi prilagajam svoje prepričanje trenutnim razmeram. Kakšna hinavščina in puhlo leporečje! Takšna vera mrtve religioznosti pa ne more oživiti današnje kulture smrti. Ne smem se sramovati biti resnični kristjan. Kajti gre za pozitivni fundamentalizem; negativni je, če je izključujoč do drugih. A kot dosledni kristjan sem zavezan dvema načeloma prepoznavnosti: »Ljubi Boga in bližnjega kakor samega sebe!« Vendar moje poslanstvo ne smejo biti samo besede, ampak dejanja. Moja misija mora biti ljubezen. Krščanska ljubezen pa se razlikuje od humanosti, ker krščanstvo ljubi Boga v človeku, ne pa človeka zaradi človeka samega. Teolog Kierkegaard se je lepo izrazil: »Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta dve strani istih vrat, ki se zgolj skupaj odpirajo in zapirajo.« Ni dovolj, da to samo vem, ampak moram glede tega tudi nekaj ukreniti, in to hitro in že danes. Na to, da sem pravi kristjan, pa moram biti ponosen. Kot je zapisal apostol Pavel: »Tisti, ki se ponaša, naj se ponaša z Gospodom.« (1 Kor 1,31)