Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Evangelist Janez poroča, da se je Vstali na dan vstajenja zvečer prikazal apostolom, ki so bili zbrani za zaklenjenimi vrati iz strahu pred Judi (Jn 20,19). Vendar je prav možno, da vrata niso bila zaklenjena samo zaradi strahu pred Judi, pač pa tudi zaradi strahu pred Gospodom, saj si po dogodkih zadnjih dni nikakor niso mogli želeti srečanja z njim: Peter ga je zatajil, ostali so ga zapustili in zbežali.
Naenkrat pa se zgodi ravno to, česar so se morda najbolj bali: Kristus stoji sredi med njimi! Na njihovo še večje presenečenje pa jih že pozdravlja in pomirja: 'Mir vam bodi!' Nobene obtožbe, nobene obsodbe, nobenega zoprnega vprašanja, nobene zadrege! Kaže jim roke in stran in pravi: 'Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani!' Kakor bi jim hotel reči: Glejte, tu je zdaj sad vsega mojega dela in poslanstva, sad mojega trpljenja in smrti, sad mojega vstajenja: Odpuščanje in ponovno odpuščanje!
Med sedmerimi duhovnimi deli usmiljenja, ki jih v tekočem svetem letu še rajši opravljamo, je na šestem mestu tudi delo odpuščanja tistim, ki nas žalijo. Ko moj bližnji greši proti meni, se na njegov greh lahko odzovem na različne načine: sem užaljen, se jezim, se maščujem, mu privoščim, ga sramotim, ga zasmehujem …V vseh primerih grešim in se pohujšujem najprej sam, nato pa s tem povečujem krivdo tudi svojemu bližnjemu, ki me je izzval in povzročil moj zloben odziv. Edina pot, ki se izogne lastnemu pohujšanju in ne povečuje krivde bližnjemu, je pot odpuščanja!
Odpuščanje je na vso moč naročal že modri kralj Salomon: 'Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti, če je žejen mu daj piti; kajti če to delaš, mu žerjavico zbiraš na glavo in Gospod ti bo povrnil' (Prg 25,21-22). Dogodek velikonočnega jutra pa je odpuščanju odprl brezmejne poti in utrl brezkončne možnosti, ki jih povzema peti od osmih blagrov: 'Blagor usmiljenim, kajti usmiljenja bodo deležni!' (Mt 5,7). In jih ponavlja apostol Pavel: »Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil!« (Ef 4,32). Bratje, sezimo si v roke in drug drugemu zaželimo velikonočnega miru!
Evangelist Janez poroča, da se je Vstali na dan vstajenja zvečer prikazal apostolom, ki so bili zbrani za zaklenjenimi vrati iz strahu pred Judi (Jn 20,19). Vendar je prav možno, da vrata niso bila zaklenjena samo zaradi strahu pred Judi, pač pa tudi zaradi strahu pred Gospodom, saj si po dogodkih zadnjih dni nikakor niso mogli želeti srečanja z njim: Peter ga je zatajil, ostali so ga zapustili in zbežali.
Naenkrat pa se zgodi ravno to, česar so se morda najbolj bali: Kristus stoji sredi med njimi! Na njihovo še večje presenečenje pa jih že pozdravlja in pomirja: ‘Mir vam bodi!’ Nobene obtožbe, nobene obsodbe, nobenega zoprnega vprašanja, nobene zadrege! Kaže jim roke in stran in pravi: ‘Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani!’ Kakor bi jim hotel reči: Glejte, tu je zdaj sad vsega mojega dela in poslanstva, sad mojega trpljenja in smrti, sad mojega vstajenja: Odpuščanje in ponovno odpuščanje!
Med sedmerimi duhovnimi deli usmiljenja, ki jih v tekočem svetem letu še rajši opravljamo, je na šestem mestu tudi delo odpuščanja tistim, ki nas žalijo. Ko moj bližnji greši proti meni, se na njegov greh lahko odzovem na različne načine: sem užaljen, se jezim, se maščujem, mu privoščim, ga sramotim, ga zasmehujem …V vseh primerih grešim in se pohujšujem najprej sam, nato pa s tem povečujem krivdo tudi svojemu bližnjemu, ki me je izzval in povzročil moj zloben odziv. Edina pot, ki se izogne lastnemu pohujšanju in ne povečuje krivde bližnjemu, je pot odpuščanja!
Odpuščanje je na vso moč naročal že modri kralj Salomon: ‘Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti, če je žejen mu daj piti; kajti če to delaš, mu žerjavico zbiraš na glavo in Gospod ti bo povrnil’ (Prg 25,21-22). Dogodek velikonočnega jutra pa je odpuščanju odprl brezmejne poti in utrl brezkončne možnosti, ki jih povzema peti od osmih blagrov: ‘Blagor usmiljenim, kajti usmiljenja bodo deležni!’ (Mt 5,7). In jih ponavlja apostol Pavel: »Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil!« (Ef 4,32). Bratje, sezimo si v roke in drug drugemu zaželimo velikonočnega miru!
3705 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Evangelist Janez poroča, da se je Vstali na dan vstajenja zvečer prikazal apostolom, ki so bili zbrani za zaklenjenimi vrati iz strahu pred Judi (Jn 20,19). Vendar je prav možno, da vrata niso bila zaklenjena samo zaradi strahu pred Judi, pač pa tudi zaradi strahu pred Gospodom, saj si po dogodkih zadnjih dni nikakor niso mogli želeti srečanja z njim: Peter ga je zatajil, ostali so ga zapustili in zbežali.
Naenkrat pa se zgodi ravno to, česar so se morda najbolj bali: Kristus stoji sredi med njimi! Na njihovo še večje presenečenje pa jih že pozdravlja in pomirja: 'Mir vam bodi!' Nobene obtožbe, nobene obsodbe, nobenega zoprnega vprašanja, nobene zadrege! Kaže jim roke in stran in pravi: 'Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani!' Kakor bi jim hotel reči: Glejte, tu je zdaj sad vsega mojega dela in poslanstva, sad mojega trpljenja in smrti, sad mojega vstajenja: Odpuščanje in ponovno odpuščanje!
Med sedmerimi duhovnimi deli usmiljenja, ki jih v tekočem svetem letu še rajši opravljamo, je na šestem mestu tudi delo odpuščanja tistim, ki nas žalijo. Ko moj bližnji greši proti meni, se na njegov greh lahko odzovem na različne načine: sem užaljen, se jezim, se maščujem, mu privoščim, ga sramotim, ga zasmehujem …V vseh primerih grešim in se pohujšujem najprej sam, nato pa s tem povečujem krivdo tudi svojemu bližnjemu, ki me je izzval in povzročil moj zloben odziv. Edina pot, ki se izogne lastnemu pohujšanju in ne povečuje krivde bližnjemu, je pot odpuščanja!
Odpuščanje je na vso moč naročal že modri kralj Salomon: 'Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti, če je žejen mu daj piti; kajti če to delaš, mu žerjavico zbiraš na glavo in Gospod ti bo povrnil' (Prg 25,21-22). Dogodek velikonočnega jutra pa je odpuščanju odprl brezmejne poti in utrl brezkončne možnosti, ki jih povzema peti od osmih blagrov: 'Blagor usmiljenim, kajti usmiljenja bodo deležni!' (Mt 5,7). In jih ponavlja apostol Pavel: »Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil!« (Ef 4,32). Bratje, sezimo si v roke in drug drugemu zaželimo velikonočnega miru!
Evangelist Janez poroča, da se je Vstali na dan vstajenja zvečer prikazal apostolom, ki so bili zbrani za zaklenjenimi vrati iz strahu pred Judi (Jn 20,19). Vendar je prav možno, da vrata niso bila zaklenjena samo zaradi strahu pred Judi, pač pa tudi zaradi strahu pred Gospodom, saj si po dogodkih zadnjih dni nikakor niso mogli želeti srečanja z njim: Peter ga je zatajil, ostali so ga zapustili in zbežali.
Naenkrat pa se zgodi ravno to, česar so se morda najbolj bali: Kristus stoji sredi med njimi! Na njihovo še večje presenečenje pa jih že pozdravlja in pomirja: ‘Mir vam bodi!’ Nobene obtožbe, nobene obsodbe, nobenega zoprnega vprašanja, nobene zadrege! Kaže jim roke in stran in pravi: ‘Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani!’ Kakor bi jim hotel reči: Glejte, tu je zdaj sad vsega mojega dela in poslanstva, sad mojega trpljenja in smrti, sad mojega vstajenja: Odpuščanje in ponovno odpuščanje!
Med sedmerimi duhovnimi deli usmiljenja, ki jih v tekočem svetem letu še rajši opravljamo, je na šestem mestu tudi delo odpuščanja tistim, ki nas žalijo. Ko moj bližnji greši proti meni, se na njegov greh lahko odzovem na različne načine: sem užaljen, se jezim, se maščujem, mu privoščim, ga sramotim, ga zasmehujem …V vseh primerih grešim in se pohujšujem najprej sam, nato pa s tem povečujem krivdo tudi svojemu bližnjemu, ki me je izzval in povzročil moj zloben odziv. Edina pot, ki se izogne lastnemu pohujšanju in ne povečuje krivde bližnjemu, je pot odpuščanja!
Odpuščanje je na vso moč naročal že modri kralj Salomon: ‘Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti, če je žejen mu daj piti; kajti če to delaš, mu žerjavico zbiraš na glavo in Gospod ti bo povrnil’ (Prg 25,21-22). Dogodek velikonočnega jutra pa je odpuščanju odprl brezmejne poti in utrl brezkončne možnosti, ki jih povzema peti od osmih blagrov: ‘Blagor usmiljenim, kajti usmiljenja bodo deležni!’ (Mt 5,7). In jih ponavlja apostol Pavel: »Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil!« (Ef 4,32). Bratje, sezimo si v roke in drug drugemu zaželimo velikonočnega miru!
Dante Rossetti je bil znan angleški pesnik in slikar italijanskega rodu, ki je živel in ustvarjal v devetnajstem stoletju. Nekoč je prišel do njega starejši moški. S seboj je imel nekaj svojih skic in slik. Želel je, da bi si jih slavni slikar ogledal in mu podal svoje mnenje o umetniški vrednosti del. Predvsem pa ga je zanimalo ali se v njegovih stvaritvah skriva vsaj kanček umetniškega talenta. Rossetti si je vse izdelke pozorno ogledal. Prav kmalu je ugotovil, da ne razodevajo kaj prida umetniškega talenta. Toda Rossetti je bil prijazen in olikan mož, zato je starejšemu gospodu na kar se da uglajen način povedal, da slike nimajo nobene umetniške vrednosti in razodevajo prav malo nadarjenega slikarja. Bilo mu ga je žal, da mu je to rekel, a ni mogel lagati. Mož je bil videti razočaran, a zdelo se je, da je pričakoval prav takšno sodbo slavnega slikarja. Opravičil se je, ker je velikemu umetniku jemal dragoceni čas, a ga je vseeno prosil, če bi pogledal še nekaj slik, ki jih je ustvaril mlad in nadebuden slikar. Umetnik je obotavljaje pregledal še drugo mapo skic, vendar je ob pogledu nanje takoj navdušeno opazil, da so kazale nadarjenega umetnika. “Te pa so res dobre!” je vzkliknil izkušeni slikar. “Ta mladi študent ima vsekakor talent. Moramo ga močno spodbujati na njegovi umetniški poti. Ima veliko prihodnost, če bo trdo in vztrajno delal!” Rossetti je opazil, da je ob teh besedah stari mož nenadoma postal zelo ganjen. Zato ga je vprašal:”Kdo je ta obetavni mladi slikar? Je mogoče vaš sin?” “Ne.” je žalosten odvrnil stari mož. “To sem sam narisal pred skoraj štiridesetimi leti. Ko bi bil takrat slišal te vaše besede! Nisem bil deležen spodbudnih besed in sem prehitro opustil slikanje.” Od marsikoga, ki blesti na svojem področju, lahko slišimo, kako majhno mero pri njihovem mojstrtvu pravzaprav igra talent, in na drugi strani kako pomembno je trdo in vztrajno razvijanje talenta. Ampak brez spodbudnih besed, brez prebujanja talenta, podpore, gre lahko talent v nič. Drug drugemu smo lahko spodbuda, spodbuda, da razvijamo dobroto, ki se skriva v nas vseh. Vsi imamo talent za dobro, le včasih je zakopan, tudi zaradi pomanjkanja spodbud in zgleda. Danes imamo spet novo priliko, da smo pozorni do talentov in da se učimo izražati spodbude.
Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju? Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba: Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju: »Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«. »Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«. Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja. Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?« Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«. Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače.
Čeprav verjetno mislimo drugače, življenje ne postane težko, kadar se nam začnejo dogajati težke stvari, ampak takrat, kadar človek izgubi svojo svobodo. Kadar postane služabnik skrbi, ugleda, moči in še česa drugega. Kadar hoče ostati sam. Človekova svoboda se namreč ne konča z mejo, ki mu jo kdo postavi, ampak z dvomom. Z dvomom v ljubezen. Ko namreč kdo začne dvomiti v to, da ga ima kdo rad, postane služabnik neštetih stvari, najbolj pa strahu. Nemočen, kakršen je, gre človek od vrat do vrat in prosi zatočišča in zaščite. Kogarkoli, samo da se ima kam nasloniti. In ko mu nekdo ponudi varnost, pa naj je še tako mizerna, napravi z njim pogodbo, da mu bo služil, če ga bo varoval. In začne s tlako. Navzven se jo vidi kot prizadevanje, da bi pred drugimi ustvaril vtis moči. In ker je to laž, ker je sicer šibek, si človek pomaga z mišicami, dobrim avtom, z mladostnim obrazom, s polnim hladilnikom in računom na banki. Ali pa s pomembnim položajem v družbi ali v Cerkvi. Ali s čim drugim. Mislim, da sem prenehal biti otrok, ko sem se nehal igrati. Ko sem se začel bolj zanašati na svojo moč kot na ljubezen svojih staršev. Ko sem začel življenje jemati preresno, kot da je vse odvisno od mene. Saj, v tem je neka utvara moči. A samo utvara. Zato tako veliko prizadevanja za uspeh. Zato skrb za hrano in za obleko in za avto in za hišo in diplomo in doktorat. Ker mislim, da uspeti pomeni obstajati. Ptice in lilije tega ne potrebujejo. Svobodne so, ker ne zaupajo ne v hrano ne v obleko, temveč v ljubezen Boga, ki jim iz dneva v dan daje življenje. Ravno to jih dela svobodne. Pri njih je vse tako zelo preprosto. Samo živijo in se pustijo razvajati ljubezni Boga. Ne bomo rekli, da je ta ljubezen razumljiva, kdaj niti ni prijetna; ničkolikokrat je čudaška in kontroverzna, težko je razumeti nevihto kot objem in sušo kot poljub. On daje čudna darila, kdaj je kje kakšen črv preveč ali premalo. A ptice in lilije živijo brez dvoma, da je vse izraz ljubezni. Tudi smrt. To je svoboda. Težko dosegljiva svoboda, ker smo nagnjeni k temu, da že od začetka dvomimo, da je Bog na strani človeka. To je tako, ker ga skrčimo v svoje dojemanje, v svoje želje, v majhno, premajhno kletko svojega življenja. Toda on je kot ptica, kot lilija. Večji je od naših kletk in naših glinenih loncev. Večji je od našega življenja. In svoboden. Ker ljubi tudi znotraj kletke, tudi znotraj našega glinenega lonca, kamor smo ga posadili.
Slišimo, da čas res obrača hitro svoje liste oziroma da tempo življenja narekuje, da časa za lepe in srečne reči morda primanjkuje. Mnogo resnice je v tem. Morda pa je čas počitnic prinesel in še prinaša nekaj tistega, kar je v mesecih ali celo v letih pred tem odšlo mimo nas, kar smo pozabili, morda zanemarili, ko nismo to bili mi – tisti pravi mi. Kdo pa je pravi človek oziroma kdaj je človek tisti pravi, ko se res najde in živi svoje življenje na polno? Verjetno traja to iskanje vse do konca. In pomembno je, da traja in da ubiramo dobre poti. Niso namreč vse poti enake in niso vse dobre. Ni tudi vse, kar nam je ponujeno in kar v svoji svobodni volji, v trenutnem navdihu izberemo, ni vse dobro za nas in nam ne prinaša tisti mir in smisel za naprej. Zdi se, da ko čas obrača svoje liste, obrača in pretresa marsikaj tudi nas. Skala miru, modrosti in dobrote sredi vsakršne teme je potem še kako potrebna, da ohranimo svojo človeškost in božjo podobo – imago Dei v sebi. Vemo že, kako pomembno je imeti ob sebi zveste, zanesljive ljudi, prijatelje, sodelavce. In kako pomembno je šele, da svoje srce položimo na oltar nečesa trdnega, stanovitnega in neminljivega. In ne obratno, da svoje srce, torej vse, kar smo, vržemo le nekam v kolesje nečesa ali nekoga, morda vsak čas v nekaj drugega. V tem kolesju lahko zares izgubimo pravega sebe, mir in poslanstvo. S tem si pa naredimo medvedjo uslugo. Bog je tista skala, trdnjava, trden grad – poje že skoraj 500 let evangeličanska himna. Vedno je bil zavetje človeku in ljudem, trpečim in tistim, ki iščejo. Vsem. Na tej poti pri Njem in k Njemu pa ni nesvobode, ampak svobodno iskanje v vsej odgovornosti. In na tej dolgi poti je pravi človek Kristus tisti pravi človek, ki je pritegnil k sebi množice ljudi in priteguje še danes. Ko iščemo tako pravega sebe, svoj notranji mir in res tisto, kar je naše poslanstvo tukaj, stojmo na trdni skali svobode življenja, na skali dobrote in ljubezni, na skali odgovornosti in etike življenja, ki je nad vsem. Stojmo kot kristjani, če to smo, na načelih našega krščanskega Boga. Lepe, mirne in blagoslovljene počitniške dni vam želim, vse dobro!
So kraji na zemlji, kjer se posebej izliva na ljudi Božja milost in se čuti prisotnost nebes. V Slovenji je največ takih krajev prav tam, kjer so cerkve, posvečene Materi Božji, Mariji Devici in Kraljici. Moja mladost in celo moje življenje je bilo zaznamovano z enim takšnih krajev, z enim takšnih romarskih cerkva – to je s cerkvijo Marije pod Logom v Turnišču, v srcu Prekmurja. K Marji pod Logom smo romali že od najnežnejših otroških let in vse do danes, ko sem že več kot pol stoletja na tej zemlji, še zmeraj čutim, da je dan, ko obiščem cerkev Marije pod Logom praznik, praznik veselja in globoke povezanosti z Marijo. K Mariji smo največkrat romali peš in prav peš romanja so bila najlepša doživetja. Moderna sredstva so zatrla to peš romanje, a se zdaj spet vrača. Hoditi peš in moliti je prekrasna simbolika našega potovanja na zemlji. Če opazujete otroka, ki se uči hoditi, ne morete prezrti njegovo vztrajnosti, da kljub stotim padcem zmeraj znova vstane in poskuša in končno shodi. Če ste ob bolnikih in starostnikih, veste, da je najtežji korak, ko nekdo ne more več hoditi in obleži v postelji, saj se zaveda, da ni več samostojen, ampak odvisen od drugih. Tako smo hodili in še hodimo v Turnišče, najrajši po vaških prašnih poteh in najrajši ponoči z baklami v rokah in Marijinimi pesmimi na ustih. Hrvaški izraz za romanje je hodočastiti, kar je za mene zelo globok izraz, saj nam pove, da, ko romamo peš, častimo Boga z vsakim našim korakom, torej sodeluje celo telo. Hodimo v čast Bogu, ki nam je dal in noge in življenje in nam omogoča, da se raznežimo ob pesmih, ki jih pojemo v čast Kristusovi Materi Mariji. Ko pridemo v svečano razsvetljeno Marijino cerkev pod Logom, me vedno znova prevzame Marijin kip na pozlačenem oltarju. Vse, kar je na zemlji od materialnih dobrih dragoceno, je skozi stoletja prineseno k temu kipu in položeno pred Marijine noge. Posebno me ganejo obredi preobleke same Matere Marije. Kot da je resnično živa med nami, rabi tudi ona obleko, ki je za najsvetejše praznike in bolj enostavno obleko, ki je za vsakdanje dni! Posebej romarje pritegne obhod okrog Marijinega oltarja, saj je to najprej osebni pozdrav domačega župnika, ki mu ni dolgočasno ure in ure pozdravljati romarje, potem pa obhod izza oltarja kjer je precej temno in moraš paziti, da se ne spotakneš. Kot bi šli skozi eno očiščevanje, se potem spet vrnemo pred ljubeč in materinsko topel Marjin obraz in se še sami počutimo pozlačeni od milosti, ki nam jih Marija vztrajno deli že leta in leta. Turnišče, ljubezen moja! Verjamem, da ima vsak vernik nekje v srcu podobo ene posebne cerkve, enega posebnega svetišča, ki mu je bolj dragoceno kot vsa ostala. Kajti to so kraji milosti, kjer vemo, da nismo sami, da nas v vseh situacijah življenja spremlja Gospod, ki je naš Oče in Marija, ki je Jezusova in naša Mati.
Ob pomisleku na največje tirane v zgodovini ni človeka, ki se ne bi vprašal, kako se je lahko takšna osebnost sploh dokopala do oblasti. A zdi se, da odgovora na vprašanje ne poznamo in da se zgodovina iz preteklih diktatur ni prav ničesar naučila. Še toliko bolj v zadnjem času, ko nemo zremo razcvet avtokratskih potez nekaterih novih voditeljev. Že stari Grki, ki so nadvse cenili atensko demokracijo, so se enako kot mi spraševali, kako do tiranije sploh lahko pride. V spisu neznanega avtorja najdemo takšen odgovor: »Tudi tiranija, tolikšno in takšno zlo, ne izvira iz ničesar drugega kot iz nezakonitosti. Nekateri ljudje, ki ne presojajo pravilno, menijo, da se tiran povzpne na oblast zaradi nečesa drugega in da niso sami vzrok, da so ljudje izgubili svobodo, temveč jih je v to prisilil tiran, ki se je povzpel na oblast. A tega ne sklepajo pravilno. Kdorkoli namreč meni, da kralj ali tiran izvirata iz česa drugega kakor iz nezakonitosti in pohlepa, je neumen. To se zgodi tedaj, ko se vsi obrnejo k slabemu. Ljudje namreč ne morejo živeti brez zakonov in pravičnosti. Ko torej ta dva, zakon in pravičnost, izgineta iz množice, tedaj skrbništvo nad njima in njuno čuvanje že preideta na posameznika. Kako bi sicer vladanje prešlo na enega samega, ne da bi izgnal zakon, ki koristi množici? Ta človek, ki bo odpravil pravičnost in zavrgel zakon, ki je skupen in koristen vsem, mora biti jeklen, če namerava to dvoje odvzeti množici, on sam mnogim. Človek iz mesa, ki je enak ostalim, tega ne bi mogel storiti…« Stari Grki so bili torej prepričani, da največjo nevarnost za tiranijo predstavljajo nepošteni državljani sami, ki delujejo po logiki »če kradejo politiki, bom kradel še jaz, če drugi delujejo nezakonito, bom deloval nezakonito tudi sam.« Ko večina zaradi zgleda manjšine sprejme nezakonitost za normalno normo življenja, omogoči vzpon in preživetje tiranskim metodam vladanja. Zato je stališče, da ni nič hudega, če postanemo enaki tistim, ki so slovensko družbo v bedo pahnili, tako zelo nevarno.
Rimski filozof Seneka iz 1. stoletja je v svojih pismih pogosto razmišljal o povezavi med telesno in duševno vadbo. Kajti človek ne bo pri polnem zdravju, če bo njegovo telo krepko in utrjeno, v duši pa bo bolehal, je menil. Vsak bi moral zato najprej poskrbeti za svoje duševno zdravje, potem pa šele za telesno. Prava pot za krepitev duševnih moči pa je po njegovem mnenju ob pomoči filozofije – kajti filozofirati mu pomeni enako kot »biti zdrav in se dobro počutiti.« Medtem ko je večina verjela, da je filozofiranje le prazno besedičenje, razkazovanje svoje širne učenosti in govorniških spretnostih, pa so ji drugi, med katerimi je bil tudi Seneka, priznavali posebno mesto v svojem življenju – filozofija je imela zanje praktično vrednost, saj so v njej videli učiteljico življenja in pot do resnične sreče. »Srečno življenje temelji na dovršenem ukvarjanju s filozofijo, znosno življenje pa že na tem, da se začnemo z njo ukvarjati,« zatrjuje Seneka. Med drugim zapiše tudi, da zanj učene razprave in omikani govori nimajo nobene vrednosti, saj so le skupek izbranih naukov resničnih modrecev in puhla umetnost besedičenja, ki je sama sebi namen. Tak govorec razpravlja zgolj zato, da bi se postavljal pred ljudmi in požel slavo, pri tem pa pozablja, da poanta ni »v besedah, ampak v dejanjih.« Moder človek zato ne bo nikdar zgolj učeni govornik, pač pa bo svoje misli vselej tudi udejanjal in se trudil živeti v skladu s svojim naukom. Non verba, sed facta – »Ne besede, ampak dejanja!« naj bo naše geslo, čeprav se tudi Seneka zaveda, da je včasih izredno težko »vztrajati pri dobrem načelu, kakor si ga šele postaviti. Treba pa je vztrajati in se z neprestanim prizadevanjem krepiti, dokler ne postane iz dobre volje trdna zavest.« Praktična stran filozofije je torej tista, ki ji podeljuje vrednost in po kateri bi si morali vsi prizadevati: pravi filozof namreč ne bo samo učil druge, kako je treba živeti, pač pa bo to ponazoril z lastnim zgledom. Verba movent, exempla trahunt, pravi latinski pregovor – »besede ganejo, zgledi vlečejo«. Človek se nas sicer lahko dotakne s svojim pričevanjem in naukom ter nas pri tem tudi izredno globoko gane, a njegov zgled je tisti, ki nas bo dokončno prepričal in nas nagovoril, da ga posnemamo. Kajti resnična filozofija, resnična življenjska modrost nas, kot pravi Seneka, »uči delati, ne govoriti.« Filozofija je ljubezen do modrosti, vendar ne do modrosti besed, pač pa do modrosti pravilnega življenja.
Ko govorimo o XXI. stoletju, radi navajamo misel, ki jo pripisujemo francoskemu mislecu Andreju Malreauxu: »XXI. stoletje bo duhovno, ali pa ga ne bo.« Toda kljub temu če z njim soglašamo, da brez duhovnosti ni ne umetnosti in tudi ne širše kulture, pa pred nami ostaja veliko vprašanje: za kašno duhovnost vendarle gre? Kaže, da je današnji zahodni človek tudi v svoji duhovnosti izrazit iskalec in popotnik. Raziskuje kulture in duhovnost iz pradavnine in rad miselno potuje po zgodovini. Toda rad se poda tudi po različnih krajih in je prevzeti nad duhovnim izkustvom drugih narodov in kultur, ki ga presenečajo z neznano razsežnostjo novega duhovnega izkustva. Da, duhoven človek XXI. stoletja je izrazit iskalec in romar. Zato je tudi množično oživel stare romarske poti kot so npr. Sv. Jakob v Compostellu, Sv. Martin v Toursu, zato roma v Jeruzalem in Rim. Sv. Rok, ki danes goduje, nam je zaradi tega še posebej blizu in ga zato slikamo kot tipičnega romarja v Compostello. Vendar pa nam mladenič iz Montpellierja v Južni Franciji razkriva tudi, kakšen je pomen krščanskega romanja. Ko se je odpravil v Rim, se na svojem potovanju ni le potapljal v globine svojega srca, ampak se je tudi ustavljal in stregel kužnim bolnikom. V tej gesti je čudovita simbolika. Nekdo gre iskat sebe in svoje globine, toda na romanju odkrije, da vodi najkrajša pot do notranjosti njegove duše preko reveža ali bolnika, ki je ob njem. Rokova darežljivost se je razširila na se stvarstvo, saj ga po legendi slikamo s psom, ki mu je našel in prinašal kruh. Tako je lahko svetnik tudi preživel in ozdravel od kužne bolezni, ki se je je nalezel ob strežbi bolnikov. Morda je prav to največje razodetje in pomen vseh romanj in iskanj, da človek najde zvestega prijatelja, četudi ob tem sam veliko žrtvuje in začne živeti predvsem za drugega.
S kašno podobo v mislih ste se prebudili v jutro današnjega petnajstega avgusta. Premalo je prostora v teh kratkih minutah, da bi lahko hodili od misli do misli, od podobe do podobe. Vsaka misel in vsaka podoba se konec koncev odslikava iz življenjskih okoliščinah tistega, ki to misel in podobo oživlja. Tudi kristjani se v to jutro prebujamo z različnimi mislimi in podobami – kolikor glav, toliko misli, kolikor src, toliko podob. Prepričan pa sem, da nas danes ob vsej različnosti misli in pričakovanj povezuje praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga začenjamo. In s tem praznikom se nam v naše prebujanje pred oči odslikava podobe žene, obdane s soncem, ki ima mesec pod nogami in ji glavo obdaja venec iz dvanajstih zvezd. Čudovita podoba žene, ki močno nagovarja tudi naš čas. Prvo sporočilo, ki nam ga daje Vnebovzeta, je sporočilo življenja. Življenje ni zamejeno s številom dni. O tem nam vedno znova z vso silovitostjo spregovori naše srce, ki se nikakor ne more sprijazniti s tem, da bo nekega dne konec, absolutni konec vsega, vseh mojih odnosov, vseh mojih dejanj, vseh mojih bližnjih, konec vsega. Da se bo moje življenje spremenilo v prah, v pepel, v trohnenje. Dejstvo, da je Marija tudi s telesom poveličana v nebeško slavo, kakor nas uči naša vera, tudi našemu bivanju odpira prihodnost. Večno življenje nič več bolna sanja srca, ki se boji umreti, ampak je izpolnitev, za katero nas je osvobodil Jezus Kristus in jo potrjuje vnebovzetje njegove in naše Matere Marije. Drugo sporočilo, ki nam ga daje vsebina današnjega praznika, je povabilo k odgovornosti. Če bi se v resnici vse končalo s poslednjim izdihom, če bi v resnici vse bilo zgolj narava, potem bi med nami lahko vladali samo zakoni narave – zakon močnejšega. Ker pa se življenje s smrtjo ne konča, smo odgovorni za svoja dejanja, za svoje odnose, za svoje odločitve. Ob tem dejstvu in ob spoznanju, da večno življenje ni v naši moči, začnemo slutiti, da so vrednote in merila, ki jih ne moremo postavljati sami, ampak jih lahko samo spoznavamo in sprejemamo. Zato želim, da bi današnji praznik, ko se nam pogled ozira v poveličanost Božje Matere, odprl naše oči, da bi v vsaki ženi in vsakem možu, da bi v vsakem človeku za vso telesno resničnostjo znali odkrivati odlikovanost, oblečenost v sonce in okrašenost z zvezdami. Z eno besedo, izjemnost, večnost. In zaradi tega tudi vse njegovo ali njeno enkratno dostojanstvo.
Roka roko umije. Daj dam. Biti ali imeti. Naj ne ve levica, kaj dela desnica in še kak izrek povzema naše medsebojno razmerje in ravnanje. Slišati je, da zahodno družbo razkraja individualizem. Posledica da je samoljubje, grobi egoizem. Ne jaz tebi, ti meni; predvsem jaz, ti pa glej zase. Ne vem, od kdaj je tako. Vzrokov za sebičnost je zagotovo več. Za nevoščljivost tudi. Nagnjenje do njiju nemara prinesemo s seboj, okrepimo si ga v družbenem ozračju. Filozofije, ideologije, nazorski diskurzi, praksa, stremljenje, gon po napredku, tekma, spodbude, babilonske sanje po dotiku neba, vseh vrst revolucije vsebujejo kali za preraščanje zadovoljstva s preprostim sobivanjem v naravi, v stvarstvu. Glej, stvarnica vse ti ponudi, le jemat iz rok ji ne mudi … A že na tej točki se lahko spridimo. Ko vzamemo preveč, nekoga prikrajšamo. Mar smo res začeli naravo izkoriščati potem, ko so se ljudje preveč namnožili, prej pa da smo znali gospodariti z njo? Če se je to začelo dogajati pred več tisočletji, bi nas pa danes pamet lahko prepričala, da si sami žagamo vejo. Zemljico drago smo že tako zastrupili, da je v več rodovih povsem ozdraviti ni več mogoče. Optimisti pravijo, da se zemlja sama zdravi. Ti isti oznanjevalci si pa za svoj kašelj priskrbijo najboljše zdravnike. Na misel jim ne pride, da bi si kar tam ob poti natrgali rman in materno dušco. Neee, je zastrupljeno! Nihče ne more rešiti vsega sveta. Če se pa zave, da s čezmerno obloženim krožnikom dodatno nekaj odjé onemu, ki nima kaj jesti, je mogoče vsaj v prazen zrak rekel hvala za to, da mu gre dobro. Še bolje bi pa bilo – in bi dejansko koristilo vsem – če bi rekel hvala v čisto, neosnaženo ozračje, potem ko je zanj tudi sam kaj storil. Znana je domislica, da človek redkokdaj odpusti, Bog vedno, narava pa nikoli. Ta resnica presega visokokaratno zlato. A če bi se ljudje potrudili odpuščati drug drugemu, bi se izognili zameram. Bolj prisrčni bi znali biti. Veselili bi se drug drugega. Odpadlo bi prevladovanje. Že zelo malo je dovolj, da lahko živimo v sožitju med seboj in z naravo.
Tolikokrat lahko slišimo ali beremo o raznih teorijah zarote, o takšnih ali drugačnih oblikah zavajanja in manipuliranja, da vsaj tu in tam celo zdvomimo nad resničnostjo, v kateri živimo. Morda pa vendarle kakšna zadeva, ki je pricurljala izza kulis, vendarle drži. Tudi če pustimo teorije zarote pri strani. Že ob branju ali poslušanju vsakdanjih novic iz sveta in domovine lahko marsikdaj podvomimo v resničnost informacij, s katerimi so nam pravkar postregli. Je vse to res, ali je vse skupaj samo izdelana resničnost za široke ljudske množice, v ozadju pa se dejansko odvija povsem drugačna zgodba? Če premaknemo pogled z družbenega še na osebni nivo: kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo podvomili v nekoga? V pripoved dobrega prijatelja, s katero je skušal opravičiti ali pojasniti neki dogodek; v starše, ko so skušali kakšen dogodek iz družinske zgodovine prikazati v mnogo lepši luči, kot se je resnično zgodil; v pripoved otroka, ki je že nebesedno govorico kazal na to, da se nekaj ne sklada s tem, kar razlaga; lahko pa se je nekje v globini srca pojavil dvom v moževo ali ženino zvestobo ali pristno ljubezen. In še bi lahko naštevali: dvom tu in dvom tam – vse do tiste neskončnosti, ko človek zdvomi nad sabo ter samim smislom bivanja. Prav v tem nam evangelij današnje nedelje odstira popolnoma drugačno perspektivo. Drzni apostol Peter po Jezusovem pozivu začne hoditi po vodi in se slednjič zaradi dvoma začne potapljati. Jezus ga potegne iz vode in mu zastavi vprašanje: »Malovernež, zakaj si podvomil?« To je dejansko nezaslišano! Peter zdvomi, ne zaupa in ne verjame, da lahko hodi po vodi in da ga Jezus varuje ter skrbi zanj. Tega dvomečega Petra, ki ga Jezus celo ošteje, da je malovernež, slednjič postavi za svojega naslednika, za prvega papeža. Za vse nas je to več kot očitno sporočilo, da je tudi dvom sestavni del vere, da se moram na svoji poti vere, pri svoji rasti v odnosu z Jezusom, srečevati tudi z dvomi. Dvom torej ni nič napačnega, ampak sestavni del naše vere. Dvom namreč predstavlja preizkušnjo, krizo vere, v kateri in s katero se slednjič moja vera prečiščuje in poglablja, če si le upam soočati z dvomom, v luči zaupanja, da me Jezus varuje. Nenazadnje dvomi in krize v odnosih z našimi bližnjimi tudi predstavljajo možnost in priložnost za poglobitev odnosa. Navadno se dvoma in krize ustrašimo in precej radi pred njim pobegnemo ali se mu vsaj skušamo izogniti. Toda le iskreno soočenje in spopad z dvomom in krizo je tista pot, ki vodi v bolj poglobljen odnos – tako s sočlovekom kot tudi z Bogom.
S trpljenjem se težko soočam. Najraje bi zalučal Sveto pismo Bogu v obraz, a me celo dvom v obstoj Boga ne ločuje od Boga zaradi njegovega usmiljenja. S tem se je spopadel tudi Paul Tillich, najvplivnejši protestantski teolog 20. stoletja. Cerkvena vera mu ni nudila odgovorov, dokler se ni prebil do osebne vere. Po slabi izkušnji sem se tudi jaz vprašal, kaj narediti z zli dejanji in zločini, ki imajo takšne razsežnosti, da jih ni možno kaznovati, niti zločincem odpustiti niti se jim maščevati. Da bi se umiril v sebi, sem si zavrtel črnsko duhovno pesem, spiritual, Were you there when they crucified my Lord (Si bil tam, ko je križan bil Gospod), napisano leta 1899. Avtor je ob misli na Kristusovo trpljenje zatrepetal in zadrgetal. Pravi, da tako kot ni šlo v pozabo Gospodovo trpljenje, ne bo pozabljeno niti trpljenje črnih sužnjev na plantažah. In nisem se več počutil osamljeno. Na vse kriplje gradimo imperij, v katerem zanikujemo trpljenje. Tudi prvi kristjani so se raje nečastnemu znaku križa izognili, ker je vzbujal ogorčenje in zgražanje. V grobnicah rimskih katakomb najdemo za simbol krščanstva ribo (ichtus) ali Dobrega pastirja, ne pa križa. Še en dokaz poskusa estetiziranja, olepševanja trpljenja, ki je v nasprotju z naravo križanega Boga in sveta. Medtem pa blodnjavi in neuki zagrizenci, zmikavti in šarlatani, pripisujejo fizično, psihično in duhovno trpljenje kakemu utajenemu grehu, pomanjkanju vere ali pa celo delovanju demonov. Novodobno duhovnjaštvo ponuja na boljši tržnici na račun naše nevednosti recepte proti trpljenju. S tem se počasi odpovedujemo razumnemu in normalnemu, Božjemu in lepemu. Ne smem se zavesti, saj prava ljubezen trpi, torej je trpljenje tudi v Bogu. Celo pogubljeni so bolečina večne Božje ljubezni, ne pa maščevanja. Ostali bogovi so namrgodeni, privoščljivi in srditi ali pa ravnodušni. Religijam je križ pohujšanje in nespamet, izraz Božje nemoči in slabotnosti, krščanstvu pa daje lepoto odrešenja. Na križu se ne razodeva apatični bog mitologije, filozofije in verske ideologije, ampak svetopisemski Bog ljubezni, simpatični Bog. Ne bog Narcis, vase zaljubljen, ampak Bog križa, kajti prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Ne gre za samoljubje, ampak za samopodarjanje. Križ je dogajanje Božje ljubezni, ne pa enkraten dogodek velikega petka. V Bogu se dogaja križanje kot samopodarjanje večne ljubezni, v kateri Oče podarja Sina, Sin pa se podarja Očetu v Svetem Duhu za odrešenje sveta (Jürgen Moltmann). Ni Bog na križu, ampak je križ v Bogu. Zaradi tega je Bog živi Bog. Če bi se prenehal podarjati v korist in dobro bližnjega, bi postal mrtev. Bog je živi Bog zaradi ljubezni in trpljenja, ne pa zato, ker ni kak malik. Zato o križu vedo največ tisti, ki ljubijo. Bogu ni preostalo drugo, kot da se iz brezbožnega sveta neslišno umakne na križ kot nemočen, da bi bil med nami močen s svojim trpljenjem in nas odrešil z visoko ceno krvi Božjega trpljenja.
Pomladni čas s seboj običajno prinaša tudi različna generalna spomladanska čiščenja, čistilne akcije in podobne inventure. Tedaj nas tudi različne medijske objave spomnijo, kakšne umazane sledi puščamo ljudje v okolju. Mlad zakonski par se je preselil v novo sosesko. Žena se je začela razgledovati po stanovanju in ob pogledu skozi okno ugotovila, da je perilo, ki se je sušilo pri sosedi, slabo oprano. To je omenila možu: “Samo poglej, kako slabo oprano perilo ima soseda. V kakšno sosesko pa sva se pravzaprav preselila?” Čez dva dni je mož poslušal enako vsebino: “Ti, ta ženska sploh ne zna prati perila, samo poglej, kako je zamazano in ‘zaflekano’!” Po enem mesecu: “Joj, da sosede ni sram kako umazano perilo obeša!” Enako se je ponovilo tudi čez nekaj mesecev: “Ti, tej ženski bi moral nekdo pokazati, kako se pere perilo. Kar gnusi se mi, ko pomislim, da imajo to njeni otroci oblečeno!” Neko jutro se žena zbudi in pogleda skozi okno. Na sosedini vrvi vidi bleščeče belo perilo, ki je plapolalo v vetru. Vsa vzhičena je poklicala moža: “Dragi, poglej, poglej, soseda se je končno naučila prati perilo. Samo poglej, kako se blešči!” Mož ji je odgovoril: “Veš, draga, jaz sem danes vstal eno uro prej in sem pomil okna, skozi katera gledaš k sosedom!” Nič novega, bi lahko rekli. Vemo, da na soljudi pogosto gledamo skozi takšna in drugačna očala predsodkov, zasidranih predstav in vnaprejšnjih sodb. A kaj, ko se ob tem počutimo domače, vse je na svojem mestu, ko ljudi postavimo na mesta, ki smo jim jih mi določili. Ko ljudi ‘popredalčkamo’, jim povemo, običajno sami pri sebi oz. v intimnem krogu tisto, kar ‘jim gre’, naš svet ponovno zafunkcionira. Ampak vsake toliko nam ne bi škodilo spomladansko čiščenje, ob katerem bi preverili, kako je z našimi okni, skozi katere opazujemo naše sosede, družinske člane, prijatelje, sodelavce, ljudi, ki jih poznamo le preko medijev ali družbenih omrežij … Ne le soljudi, ves svet okrog nas se lahko precej spremeni in prikaže v drugačni luči, če se spremeni naš pogled, optika, skozi katero gledamo. Morda lahko kdaj vstanemo prej in ‘pomijemo naša okna’, da bi bil pogled na nov dan, na naše bližnje in mimoidoče, drugačen. Morda nam k temu lahko pomaga molitev, meditacija ali le nekaj trenutkov zbrane tišine. Kajti vsak dan se na naših oknih nabere precej prahu in umazanije, ki nam zastira pogled. Vzemimo si čas tudi za spomladansko čiščenje, ob katerem bodo naši odnosi – do sebe in drugih – posledično bolj čisti.
Ko so za časa rimskega cesarja Valerijana v 3. stoletju po Kr. peljali rimskega škofa, papeža Siksta II. v mučeništvo, je mladi Lavrencij stekel za njim in zaklical: »Oče, kam odhajaš brez svojega diakona?« Lavrencij je bil namreč ne samo papeževa desna roka pri lepi rimski liturgiji, ampak tudi pri pomoči revežem. V svojem mladostnem idealu je želel ostati do konca zvest svojemu duhovnemu voditelju, tudi takrat, ko je bilo potrebno s trpljenjem pričevati za resnico o večnosti, da namreč ljubezen obstaja in da je Bog dober, ne oziraje se na tisto, kar nas doleti. Toda papež Sikst mu je naročil, naj ostane pri revežih in naj jim radodarno razdeli vse cerkveno imetje. Ko so rimske oblasti prijele še Lavrencija, so od njega zahtevale zaklade Cerkve. Pripeljal jim je reveže in bolnike. V tej gesti je krščanska tradicija videla svobodo duha. Takrat ko se Cerkev osvobodi vsega materialnega, je najbolj bogata, bogata je v ljudeh, ki so povezani v Ljubezni. Toda v tej Lavrencijevi gesti je tudi nekaj mladeniške nagajivosti in po izročilu je Lavrencij ostal takšen tudi, ko so ga mučili. Zgodba pravi, da so ga kuhali v vrelem olju in svojemu mučitelju naj bi dejal: Pa vendar še ni vroče! Rabelj je preveril, potisnil roko v olje in se opekel. Lahko bi rekli, da ima vsaka mladostna osebnost neko zdravo razdaljo do tegob tega sveta in se jim zna nasmehniti. Tudi judovsko ljudstvo, ki je za časa II. svetovne vojne najbolj trpelo, ni izgubilo smisla za humor. Res je, če gledamo človeške stiske iz večnostne perspektive, se nam zazdijo vsaj manjše, če ne celo neznatne. In v tem je tudi poslanstvo mladega človeka danes, da se nasmehne vladajočim ideologijam in se ponorčuje prav tako iz naše resnosti, ko si belimo glave s stvarmi, ki so samo nekaj prehodnega. Tisto, kar ostane za večnost, pa je zvesto prijateljstvo, ki ga prav nič ne more zlomiti.
Slovenci imamo radi preteklost. To smo mi. Ljudstvo priprtih vrat. Ljudstvo, ki se ne more odločiti. Ali še bolje, ljudstvo, ki ne more nečesa dokončno zapustiti in nositi posledic svoje odločitve. Odprite svoj počitniški kovček in preštejte število stvari, ki jih boste vzeli s seboj za vsak slučaj, pa boste razumeli, o čem govorim. Ali ni tako povsod? Ali ni naš narod poln ljudi, ki se ne zmorejo odločiti? Bojimo se, da bomo v svoji odločitvi zgrešili. Da ne bomo kos stvarem, s katerimi se bomo soočili. Vase dvomimo in v svoje sposobnosti. Zato si pustimo priprta vrata, luknjico za vsak slučaj, skozi katero bi lahko zbežali nazaj v varno preteklost, kjer je bilo vse lepo in prav, če bi se v večno negotovi sedanjosti slučajno kaj zalomilo. To je zelo težka stvar, dvomiti vase. Ker človek resnično ne more zgrešiti, če se za nekaj odloči z vsem srcem. Ker je to pač to, v kar verjame. Ker je pač to pot, kamor ga kliče življenje, in ki je resnično njegova. In če v sebi pusti luknjo dvoma, če ima v sebi prostor za strah, potem začne spodjedati svoje lastne korenine, svoje lastno življenje. Tudi sam se žal ne morem izvzeti iz vsega tega, čeprav sem se že »odločil«, četudi sem pred desetimi leti že spregovoril svoj dokončni »da«. Morda ni bil ravno pravi. Morda sem tudi samemu sebi pustil nekoliko priprta vrata. Morda namreč nikdar nisem v resnici sprejel vsega, kar od mene zahteva duhovništvo. In ker nikdar v resnici nisem zapustil svojih starih želja, in sprejel, da sem se tako odločil, in da je tako prav, še vedno iščem nekakšne nadomestke vsega tega v svojem sedanjem življenju. Zato nikdar nisem povsem srečen. Ker imam vedno občutek, da bi lahko imel več, da bi živel bolje, če bi se odločil drugače. Čeprav vem, da ne bi imel ničesar, ker bi tudi na drugi strani premišljeval, kaj bi imel, če bi se odločil drugače. Ravno tako bi bil nesrečen, ker je človek vedno nesrečen, če se ne odloči in če se ne odloči dokončno. Če povem drugače: če dvomi v klic življenja, v klic, ki ima vedno prav. Tam, kjer smo, smo z razlogom. In če obstajajo problemi, s katerimi se soočamo danes, ti niso znamenje naše napake, ampak so samo del naše poti, naše rasti, tega, kar moramo opraviti v svojem življenju, in hkrati to, kar nas vodi naprej, naprej za klicem življenja. Ta klic ni bil slučajen in nikdar ne bo. Kamor smo hodili, smo hodili prav. Zato so tudi naše prihodnje odločitve pravilne, tudi če jih bomo zgrešili. Prišli bomo tja, kamor moramo priti. Zaupati temu, to pomeni biti srečen.
V 21. stoletju živimo sredi nenehnega hrupa. Ko zjutraj vstanemo, navadno najprej prižgemo ali radio ali televiziji ali vse bolj praktični »vsevedni« telefon in se obdamo z množico zvokov, šumov, glasov. Nedavno mi je župnik, ki je navdušen skavt, pripovedoval, kako otroci doživijo trenutke tišine, ko ostanejo sami v gozdu in jih njihovi animatorji od daleč spremljajo. Mnogi se znajdejo v negotovosti, ali celo strahu ali joku, kajti – okrog njih je naenkrat nastane tišina, ničesar ni slišati, samo šelestenje listja. Otroci takšno izkušnjo pozneje opisujejo kot nekaj najbolj nenavadnega. Spomnim se tudi »šoka«, ki ga je povzročil sedanji papež Frančišek, ko je ob izvolitvi z balkona na Trgu svetega Petra, navdušeno klicanje množice, spremenil v trenutke tišine in jih prosil, naj molijo za njega. Tako nenavadna in presunljiva je bila tista tišina večtisočglave množice, ki so jo prenašali svetovni mediji ter se je tišina je preselila v domove vernikov po celem svetu in prav gotovo mnoge osupnila. Pri svojem delu z umirajočimi se prav tako srečujem s trenutki tišine. Trenutek, ko bolnik ne rabi več zunanjega sveta in ugasne računalnik, televizijo, na koncu tudi radio in se vse bolj pogreza v tišino. Obiskovalci so navadno zmedeni ali celo prizadeti, saj jih bolnik skoraj več ne rabi. Kot spremljevalka mnogih umirajočih jim pomagam z mislijo, da to ni nekaj osebnega, ampak neskončna potreba človeškega bitja, da se poglobi v samega sebe, da sliši svoje srce in svojo dušo in napravi bilanco svojega življenja. Izkušnje mi povedo, da so to zelo dragoceni trenutki in da je slovo mirno in tiho, čim bolj dovolimo bolniku, da v tišini zunanjega sveta, odpre srce in vidi na koncu svoje poti, kaj je prinesel s seboj pred prag večnosti, da vidi, kaj je ostalo v njem, kaj je tisto, kar je dalo vrednost njegovemu . V času dopustov, ko si lahko privoščimo kaj tudi za svojo dušo, je zelo pogumno srečati se s tišino. Oditi v gozd in se obleči v tišino narave. Sesti v klop stolnice sredi tržnice, kjer mogočni zidovi in debela vrat ščitijo tišino svetega prostora in doživeti prisotnost Svetega. Zgodaj zjutraj, ko še spijo mesta in vasi, hoditi po poteh ki so drugače polne hrupa, v tišini prebujanja novega dne. Ali pa – oditi na duhovne vaje v tišini, kjer kljub večjemu številu ljudi, udeleženci eden drugemu podarijo prav to – spoštljivo tišino, da slišiš bitje svojega srca in srca svojega sopotnika. Tišina nas pripelje od hrupa nazaj v kamrico lastnega srca, kjer lahko najdemo dragoceni zaklad – prisotnost Božjo.
Udobno se namesti, zapri oči, zapri usta, jezik položi ob nebo ter dihaj normalno skozi nos. Opazuj zrak, kako ob vdihu prihaja in ob izdihu odhaja skozi nosnice. Najrazličnejše misli, čustva in tudi telesna občutja bodo najbrž nenehno preletavala um, ki je v tem procesu umirjanja še kako buden in živahen. Dolgčas, občutki nestrpnosti ali pa razmišljanja o nesmiselnosti tega početja bodo na začetku precej intenzivni. Opazil boš, kako se vse to nenehno menjava, vsaka sekunda, vsak trenutek je po eni strani tako nov, hkrati pa tako minljiv, kakor da ga sploh ni bilo. Prevladuje prepričanje, da je v procesu, kakršen je ta, to nekaj motečega, nekaj, kar je potrebno premagati! Pa ne gre za to. Pomembno je, da se tega, kar se pojavi, ne oprijemlješ oziroma temu ne slediš kot nečemu koristnemu in zanimivemu ali pa to preganjaš, kot nekaj motečega in slabega. Preprosto pač vse, kar se pojavi, opaziš in sprejmeš takšno, kakršno je. Tako bo vse, kar se je pojavilo, veliko lažje, tako, kakor je prišlo, tudi odšlo.. TOREJ: dopusti, da se misli in občutki, tudi telesni, porajajo in izginevajo, ne izgubljaj se v njih niti jih ne poskušaj izključiti. Vso pozornost usmeri na metodo osredotočanja, v našem primeru na zrak, kako prihaja in odhaja skozi nosnice. Ko opaziš, da je tvoja pozornost odtavala, se lahko odzoveš npr. tako: “Aha, razmišljam o tem in onem, (bilo) je zanimivo, a moje ne-delo je, da se osredotočim na metodo.’’ In se prijazno vrni k opazovanju zraka. V zen tradiciji za ta proces pogosto uporabljamo primerjavo s filmskim platnom. Med projekcijo se na njem vedno znova pojavljajo neke podobe, neki prizori. Eni ostajajo tam dalj časa, drugi krajši čas, skupno vsem pa je, da se nenehno menjavajo. Pri tem pa ostaja platno povsem nedotaknjeno, ne glede na to, kakšni prizori se na njem odvijajo… Platno se prav tako ne vpleta na dogajanje, ki se odvija na njem. Preprosto mu pusti, da je, kakršno pač je. In ko je projekcija končana, platno ne tarna za izbranimi prizori. Je pač tam, v svoji nepristranskosti pripravljeno na naslednjo projekcijo. Predstavljajmo si, da je naš um le nekakšno prijazno projekcijsko platno, na katerem so projecirane najrazličnejše podobe, ki pa z nami nimajo nič… Že v nekaj minutah takega načina se bo naš um precej umiril in v novem dnevu, ki je pred nami, bomo zagotovo lažje in drugače sprejemali vse tisto, kar nam bo prinesel… Poskusite, boste videli, kako koristen je opisan pristop oziroma kako učinkovit je.
Vsi tako ali drugače trpimo, se soočamo z izgubami ter končno z umiranjem in smrtjo. Trpljenje zadene tako verujočega kot tudi neverujočega človeka. Glede tega med njima ni razlike. Razlika med njima je samo v tem, kako oziroma na kakšen način se kdo od njiju sooča s trpljenjem in ga prestaja. Nedavno tega mi je beseda apostola Pavla v zvezi s tem odprla povsem nov pogled. Takole pravi: »Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda […], da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih« (Flp 3,8-11). Nadvse pomenljivo je, da Pavel na prvo mesto postavlja vstajenje in šele nato nadaljuje s trpljenjem in smrtjo. Naše običajno gledanje je prav nasprotno: mi se s trpljenjem največkrat soočamo zgolj iz naše slabotne človeške narave. Apostol pa ne: on »se je znašel v Kristusu« (v. 9) in zato tudi vse zemeljsko življenje doživlja iz izkušnje odrešenega, novega, vstalega človeka. Prav zaradi tega se v svojem življenju s trpljenjem in umiranjem ni soočal iz lastnih moči, temveč iz novega življenja v Kristusu. Pavel po veri vanj že tukaj in zdaj izkuša, da smrt nad njim nima več moči. In enako se dogaja v vsakem krščenem človeku, kajti po krstu je že deležen Kristusovega vstajenja. »Saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti« (Rim 6,9). Enako velja za nas. Če bomo skušali premagovati trpljenje z našimi človeškimi napori, bomo slej ko prej kapitulirali. Če ne prej, se bo to zgodilo v trenutku naše smrti. Po veri v Kristusa pa imamo zagotovilo novega življenja: ker smo pri krstu sprejeli Kristusa za našega Gospoda in se znašli v njem, trpljenje, življenjske tegobe in končno smrt sama – kljub njihovi dejanski teži, ki jo ob njih občutimo – nad nami nimajo več moči. Tako apostolove besede verujočega uvajajo v resničnost novega življenja v Kristusu, zato ga tudi trpljenje in smrt ne moreta uničiti, neverujočemu pa so lahko v izziv, da se je s trpljenjem in smrtjo mogoče soočati tudi drugače kot zgolj po človeško.
Ob današnjem razmišljanju bi se, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, najraje ugriznila v jezik, a potem bi iz vaših radijskih sprejemnikov donela samo gluha tišina. Z obračanjem jezika ne želim nikogar prizadeti, zato bom nadaljevala. Prej omenjena fraza »ugrizniti se v jezik« je samo ena izmed mnogih s sestavino jezik, ki nas opozarja, da moramo biti pri uporabi jezika previdni. Več ali manj sem v življenju, ko bi morala stegnití jezik, ta gibljiv mišičnat organ v ustni votlini, držala za zobmi. Še vedno pazim, da to, kar govori moj jezik, čuti tudi srce. Res je, da moj jezik, kadar pridem na svoj račun, teče kakor mlin. A trudim se, da bi mlel samo dobro. In da si sedaj ne predstavljate mojega govorjenja kot prazno, brezciljno in neumno igro besed, ki iz mojih ust letijo na vse strani. Bojim se predolgih, opravljivih in obrekljivih jezikov, ki me s svojo kačjo strupenostjo še vedno prizadenejo. Takrat se umaknem in zaprem: kot lotosov cvet, ki si ga je indijski narod izbral za simbol čistosti, lepote in popolnosti. Ta prelepa cvetlica zraste iz blatnega dna močvirja in v soju sončnih žarkov razpne svoje čudovite cvetne liste. Ko sonce zaide, se cvet zapre in počaka, da ga pobožajo sončni žarki naslednjega jutra. Tudi naše življenje je lahko včasih težko in umazano, mogoče je marsikdo izmed nas zrasel iz blatnega dna. Zato smo toliko bolj občutljivejši na krivice, ki se nam dogajajo in nas nabrušeni jeziki prizadenejo vedno znova in znova. Pri čemer pa nam čutilo, ki je prav blizu jezika, prav nič ne pomaga. Vsaj pri meni fraza »skozi eno uho noter, skozi drugo ven« ne zaleže. Tako nam navadno svetujejo naši prijatelji, ko jim potožimo, da so nas strupene besede prizadele. Spoštovani, pred nami je koledarsko nekoliko lahkotnejši čas. Čas, ko bo lahko vaš jezik okušal slanost morja ali pa vam bo zaradi gorskega napora molel iz ust. Za mnoge pa tudi čas, ko se boste umaknili v samoto in se nekoliko odpočili. Stran od človeške navlake in jezikovne zlobe, ki se, priznam, tudi mene kdaj loti. Tako kot za lotosov cvet, je tudi za našo duhovno rast potreben čas. Čas, da spoznamo in uvidimo, kaj delamo prav in kaj narobe. Čas, da spoznamo s čim koga prizadenemo in zakaj nas je nekdo s svojim govorjenjem prizadel, dregnil v našo rano in nam s tem prizadel bolečino. Človeški jezik nam omogoča sporazumevanje, tudi živali poznajo svojega: od delovnih čebel do ptic. Slednje znajo čivkati, peti … kdaj pa kdaj, ko jim ni po godu, tudi vreščijo. Njihovi, neprijetni glasovi izražajo vznemirjenost, bolečino. Tako kot naši. Naj se od vas danes poslovim z besedami psalmista, ki pravi: »Zadržujte svoj jezik od zla, / svoje ustnice od zvijačnega govorjenja.
Še vedno se prepogosto dogaja, da so ljudje zaradi svojih prepričanj, vrednot ali svoje pripadnosti določeni skupini tarča posmeha. Kljub temu nas Diogen s svojim zgledom uči, naj tem ljudem ne pustimo do živega in še naprej s ponosom trdno stojimo za svojimi predstavami o svetu. Diogena, grškega filozofa iz 5. stol. pr. Kr., so namreč zaradi izredno preprostega življenja, zasmehovali, da živi kot potepuški pes: po pregonu iz domovine se je zatekel v Atene, ker pa mu tam ni nihče pomagal, je spal kar v sodu, zavit v svoj plašč, vse svoje imetja pa je lahko stlačil v popotno bisago. Toda Diogen je bil na svoj način življenja ponosen in je zasmehovalce hitro odpravil z zbadljivimi odgovori. Tako je ljudem na vprašanje, kakšne vrste pes je pravzaprav, hudomušno odgovoril: »Kadar sem lačen, sem maltežan, kadar sem sit, sem pa molos – torej sem tistih vrst pes, ki ju ljudje najbolj hvalijo, si pa ne upajo z njima na lov, ker je pretežko; tako je tudi z menoj nemogoče živeti, kajti vsi se bojijo, da bi bilo prenaporno.« Zase je torej trdil, da je kljub preprostemu življenju na robu družbe vreden hvale, ljudje pa se iz njega norčujejo zgolj zato, ker bi si tudi sami želeli posnemati njegov zgled, a so se preveč navadili na lagodno življenje. Prav ta razvajenost in želja po materialnem ugodju je bila po njegovem mnenju največja hiba njegovih sodobnikov in jo je z veseljem izpostavljal. Pogosto naj bi namreč vzklikal, »da so bogovi ljudem dali lahko življenje, da pa so to izgubili izpred oči v iskanju slaščic, mire in kar je še takega.« Sam si je v nasprotju z njimi zavestno prizadeval, da bi živel le z najnujnejšim in se ni pustil premamiti materialnim dobrinam. Ponosen je bil tudi na svoj sloves filozofa, čeprav so zavistneži tudi njegov poklic izrabili za posmeh. Ob neki priložnosti so ga povprašali, zakaj ljudje običajno dajejo vbogajme beračem, filozofom pa ne. Diogen jim je hitro vrnil bodico rekoč: »No, lahko si pač predstavljajo, da bi mogli postati hromi ali slepi, nikakor pa, da bi mogli postati filozofi.« Medtem ko so si ljudje lahko zamislili, da bi jih doletela kakšna ljubezen ali pa izguba vsega premoženja, si po njegovem niso mogli predstavljati, da bi se odpovedali vsem svojim dobrinam in sledili njegovemu zgledu. Diogen pa je filozofiji ostal zvest vse do svoje smrti in bil trdno prepričan, da je pot skromnosti prava pot za srečno življenje.
Neveljaven email naslov