Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mediji so dan in noč prisotni v našem življenju. Ni ga dogodka, da ga ne bi mediji ujeli, spremenili v novico in približali vsem ljudem.
Mene je že v srednji šoli zanimala zgodovina. Pa ne zgodovina iz šolskih knjig, ampak tista skrita stran, ki sem jo odkrila najprej v drugi svetovni vojni, potem pa še v mnogih dogodkih in izza mnogih medijsko popularnih ljudi.
Tudi v čisto navadnem življenju me zanima tista stran življenja, ki je ne najdem v medijih. Zanimajo me ljudje, otroci, stari in mladi, umirajoči in ozdravljeni, ki so ob nas, se nas dotaknejo, a jih ni bilo in jih nikoli ne bo v medijih.
Če bi na primer, za mesec dni izginil internet… Za koliko ljudi bi to bila prava, resnična katastrofa? Spomnim se malega prvošolčka, ki se je s prijateljem pogovarjal takole: Veš, mi pa včeraj nismo imeli interneta. Drugi zgroženo: Kaaaj? Niste imeli interneta? In to cel dan? Ja, kaj ste pa delali? Ta otroški pogovor je pokazal kako smo omreženi z mediji, kako pomembno vlogo imajo v našem življenju. Zato pozabljamo na vsakdanje stvari, ki se dogajajo, ki nas obdajajo – a ne pridejo do našega srca, ker smo se obdali z imaginarnim svetom interneta in ostalih naprav.
Danes zjutraj je bila pri nas prekrasna jutranja zarja. Lahko si začutil, da prihaja pomlad. Čebljali so vrabci in sosedov kuža je veselo skakal po dvorišču. Mimo mene pa je kot blisk priskakljal mlad srednješolec s slušalkami v ušesih, s pametnim telefonom v rokah, skoraj podrl dva sprehajalca in oddrvel naprej v šolo. NI videl nikogar, ki je stal ob poti, ni slišal ničesar… Bo jutrišnji svet takšen? Bomo videli in slišali le tisto, kar se bo povedalo po medijih in preko medijev?!
Ne, še naprej bo tiho in vztrajno živel svet izza medijev. Svet, kjer svojo vlogo imajo človeške oči in roke, noge in glava, pamet in srce. Svet srečanja in druženj, ko se dva ne gledata preko ekrana, ampak iz oči v oči, kjer prijatelj prijatelju zaupa skrivnost z šepetom na njegovo uho in mu prenese svojo toplino in bližino. Svet, kjer bo pomembno iti precej daleč do hiše, kjer je bolnik in bo še zmeraj potrebno sesti na stol poleg njegove postelje, ga prijeti za roko in mu zaželeti ljubega zdravja.
Če izklopimo pametni telefon in vključimo svojo pamet, če teden dni ne uporabljamo internet, ampak novice pobiramo pri klepetu ob kavi, če moški v gostilnah spet začnejo eden drugemu pripovedovati svoje zgodbe, ne d bi strmeli v velike ekrane, bomo obstrmeli. Svet izza medijev je tako blagodejen za dušo in srce, tako dober in resničen. Nekje ob robu tega sveta izza medijev nas čaka presenečenje. Srečali bomo ljudi in ljudje bodo srečali nas. Ljudje pa so največja skrivnost življenja.
Mediji so dan in noč prisotni v našem življenju. Ni ga dogodka, da ga ne bi mediji ujeli, spremenili v novico in približali vsem ljudem.
Mene je že v srednji šoli zanimala zgodovina. Pa ne zgodovina iz šolskih knjig, ampak tista skrita stran, ki sem jo odkrila najprej v drugi svetovni vojni, potem pa še v mnogih dogodkih in izza mnogih medijsko popularnih ljudi.
Tudi v čisto navadnem življenju me zanima tista stran življenja, ki je ne najdem v medijih. Zanimajo me ljudje, otroci, stari in mladi, umirajoči in ozdravljeni, ki so ob nas, se nas dotaknejo, a jih ni bilo in jih nikoli ne bo v medijih.
Če bi na primer, za mesec dni izginil internet… Za koliko ljudi bi to bila prava, resnična katastrofa? Spomnim se malega prvošolčka, ki se je s prijateljem pogovarjal takole: Veš, mi pa včeraj nismo imeli interneta. Drugi zgroženo: Kaaaj? Niste imeli interneta? In to cel dan? Ja, kaj ste pa delali? Ta otroški pogovor je pokazal kako smo omreženi z mediji, kako pomembno vlogo imajo v našem življenju. Zato pozabljamo na vsakdanje stvari, ki se dogajajo, ki nas obdajajo – a ne pridejo do našega srca, ker smo se obdali z imaginarnim svetom interneta in ostalih naprav.
Danes zjutraj je bila pri nas prekrasna jutranja zarja. Lahko si začutil, da prihaja pomlad. Čebljali so vrabci in sosedov kuža je veselo skakal po dvorišču. Mimo mene pa je kot blisk priskakljal mlad srednješolec s slušalkami v ušesih, s pametnim telefonom v rokah, skoraj podrl dva sprehajalca in oddrvel naprej v šolo. NI videl nikogar, ki je stal ob poti, ni slišal ničesar… Bo jutrišnji svet takšen? Bomo videli in slišali le tisto, kar se bo povedalo po medijih in preko medijev?!
Ne, še naprej bo tiho in vztrajno živel svet izza medijev. Svet, kjer svojo vlogo imajo človeške oči in roke, noge in glava, pamet in srce. Svet srečanja in druženj, ko se dva ne gledata preko ekrana, ampak iz oči v oči, kjer prijatelj prijatelju zaupa skrivnost z šepetom na njegovo uho in mu prenese svojo toplino in bližino. Svet, kjer bo pomembno iti precej daleč do hiše, kjer je bolnik in bo še zmeraj potrebno sesti na stol poleg njegove postelje, ga prijeti za roko in mu zaželeti ljubega zdravja.
Če izklopimo pametni telefon in vključimo svojo pamet, če teden dni ne uporabljamo internet, ampak novice pobiramo pri klepetu ob kavi, če moški v gostilnah spet začnejo eden drugemu pripovedovati svoje zgodbe, ne d bi strmeli v velike ekrane, bomo obstrmeli. Svet izza medijev je tako blagodejen za dušo in srce, tako dober in resničen. Nekje ob robu tega sveta izza medijev nas čaka presenečenje. Srečali bomo ljudi in ljudje bodo srečali nas. Ljudje pa so največja skrivnost življenja.
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Mediji so dan in noč prisotni v našem življenju. Ni ga dogodka, da ga ne bi mediji ujeli, spremenili v novico in približali vsem ljudem.
Mene je že v srednji šoli zanimala zgodovina. Pa ne zgodovina iz šolskih knjig, ampak tista skrita stran, ki sem jo odkrila najprej v drugi svetovni vojni, potem pa še v mnogih dogodkih in izza mnogih medijsko popularnih ljudi.
Tudi v čisto navadnem življenju me zanima tista stran življenja, ki je ne najdem v medijih. Zanimajo me ljudje, otroci, stari in mladi, umirajoči in ozdravljeni, ki so ob nas, se nas dotaknejo, a jih ni bilo in jih nikoli ne bo v medijih.
Če bi na primer, za mesec dni izginil internet… Za koliko ljudi bi to bila prava, resnična katastrofa? Spomnim se malega prvošolčka, ki se je s prijateljem pogovarjal takole: Veš, mi pa včeraj nismo imeli interneta. Drugi zgroženo: Kaaaj? Niste imeli interneta? In to cel dan? Ja, kaj ste pa delali? Ta otroški pogovor je pokazal kako smo omreženi z mediji, kako pomembno vlogo imajo v našem življenju. Zato pozabljamo na vsakdanje stvari, ki se dogajajo, ki nas obdajajo – a ne pridejo do našega srca, ker smo se obdali z imaginarnim svetom interneta in ostalih naprav.
Danes zjutraj je bila pri nas prekrasna jutranja zarja. Lahko si začutil, da prihaja pomlad. Čebljali so vrabci in sosedov kuža je veselo skakal po dvorišču. Mimo mene pa je kot blisk priskakljal mlad srednješolec s slušalkami v ušesih, s pametnim telefonom v rokah, skoraj podrl dva sprehajalca in oddrvel naprej v šolo. NI videl nikogar, ki je stal ob poti, ni slišal ničesar… Bo jutrišnji svet takšen? Bomo videli in slišali le tisto, kar se bo povedalo po medijih in preko medijev?!
Ne, še naprej bo tiho in vztrajno živel svet izza medijev. Svet, kjer svojo vlogo imajo človeške oči in roke, noge in glava, pamet in srce. Svet srečanja in druženj, ko se dva ne gledata preko ekrana, ampak iz oči v oči, kjer prijatelj prijatelju zaupa skrivnost z šepetom na njegovo uho in mu prenese svojo toplino in bližino. Svet, kjer bo pomembno iti precej daleč do hiše, kjer je bolnik in bo še zmeraj potrebno sesti na stol poleg njegove postelje, ga prijeti za roko in mu zaželeti ljubega zdravja.
Če izklopimo pametni telefon in vključimo svojo pamet, če teden dni ne uporabljamo internet, ampak novice pobiramo pri klepetu ob kavi, če moški v gostilnah spet začnejo eden drugemu pripovedovati svoje zgodbe, ne d bi strmeli v velike ekrane, bomo obstrmeli. Svet izza medijev je tako blagodejen za dušo in srce, tako dober in resničen. Nekje ob robu tega sveta izza medijev nas čaka presenečenje. Srečali bomo ljudi in ljudje bodo srečali nas. Ljudje pa so največja skrivnost življenja.
Mediji so dan in noč prisotni v našem življenju. Ni ga dogodka, da ga ne bi mediji ujeli, spremenili v novico in približali vsem ljudem.
Mene je že v srednji šoli zanimala zgodovina. Pa ne zgodovina iz šolskih knjig, ampak tista skrita stran, ki sem jo odkrila najprej v drugi svetovni vojni, potem pa še v mnogih dogodkih in izza mnogih medijsko popularnih ljudi.
Tudi v čisto navadnem življenju me zanima tista stran življenja, ki je ne najdem v medijih. Zanimajo me ljudje, otroci, stari in mladi, umirajoči in ozdravljeni, ki so ob nas, se nas dotaknejo, a jih ni bilo in jih nikoli ne bo v medijih.
Če bi na primer, za mesec dni izginil internet… Za koliko ljudi bi to bila prava, resnična katastrofa? Spomnim se malega prvošolčka, ki se je s prijateljem pogovarjal takole: Veš, mi pa včeraj nismo imeli interneta. Drugi zgroženo: Kaaaj? Niste imeli interneta? In to cel dan? Ja, kaj ste pa delali? Ta otroški pogovor je pokazal kako smo omreženi z mediji, kako pomembno vlogo imajo v našem življenju. Zato pozabljamo na vsakdanje stvari, ki se dogajajo, ki nas obdajajo – a ne pridejo do našega srca, ker smo se obdali z imaginarnim svetom interneta in ostalih naprav.
Danes zjutraj je bila pri nas prekrasna jutranja zarja. Lahko si začutil, da prihaja pomlad. Čebljali so vrabci in sosedov kuža je veselo skakal po dvorišču. Mimo mene pa je kot blisk priskakljal mlad srednješolec s slušalkami v ušesih, s pametnim telefonom v rokah, skoraj podrl dva sprehajalca in oddrvel naprej v šolo. NI videl nikogar, ki je stal ob poti, ni slišal ničesar… Bo jutrišnji svet takšen? Bomo videli in slišali le tisto, kar se bo povedalo po medijih in preko medijev?!
Ne, še naprej bo tiho in vztrajno živel svet izza medijev. Svet, kjer svojo vlogo imajo človeške oči in roke, noge in glava, pamet in srce. Svet srečanja in druženj, ko se dva ne gledata preko ekrana, ampak iz oči v oči, kjer prijatelj prijatelju zaupa skrivnost z šepetom na njegovo uho in mu prenese svojo toplino in bližino. Svet, kjer bo pomembno iti precej daleč do hiše, kjer je bolnik in bo še zmeraj potrebno sesti na stol poleg njegove postelje, ga prijeti za roko in mu zaželeti ljubega zdravja.
Če izklopimo pametni telefon in vključimo svojo pamet, če teden dni ne uporabljamo internet, ampak novice pobiramo pri klepetu ob kavi, če moški v gostilnah spet začnejo eden drugemu pripovedovati svoje zgodbe, ne d bi strmeli v velike ekrane, bomo obstrmeli. Svet izza medijev je tako blagodejen za dušo in srce, tako dober in resničen. Nekje ob robu tega sveta izza medijev nas čaka presenečenje. Srečali bomo ljudi in ljudje bodo srečali nas. Ljudje pa so največja skrivnost življenja.
Danes naj bi se v Glasgowu, če je ne bodo podaljšali, uradno končala podnebna konferenca Združenih narodov. V razpravah, kako bi se izognili grozečim podnebnim spremembam, sta pomembno mesto imela tudi pogozdovanje in boj proti preveliki sečnji gozdov. O njihovem pomenu v današnji Duhovni misli razmišlja okoljevarstvenik Anton Komat.
Filozofsko spraševanje o izvoru vsega je staro prav toliko kot religija, znanost in filozofija. Že v indijskih Vedah najdemo primer zelo globokega in vznemirljivega (samo)spraševanja o počelih biti in spoznanja, ki se izteče v vprašanja brez odgovora. Takole se glasi verz iz začetka ved: Iz česa se je razvilo stvarstvo, ali je bilo to delo Njega ali ne, Onega, ki bedi na najvišjem nebu nad vesoljem? \tOn sam to ve, a morda tudi on ne ve. Vprašanje je torej vse prej kot lahko in ne ponuja jasnih odgovorov. Zdi se, da je celo bolj modro vračati se k vprašanju, kot pa zastati pri kakem domnevno dokončnem odgovoru. V stari kitajski filozofiji je daoistični modrec Lao Zi govoril o nedosegljivosti in neimenljivosti izvora vsega z umom in naporom naše volje, ki ga je le za silo imenoval Dao ali Pot. In še nas je posvaril »Ne ve, kdor govori. Kdor ve, molči.« To se zdi povsem nasprotno naši hrupni civilizaciji, ki stalno hlepi po nečem novem, želi po vsej sili miselno zajeti, poimenovati in popredmetiti vse, kar je in kar ni. Če dobro razumemo to misel, potem morda dojamemo, da v iskanju izvora vsega ne gre toliko za doseganje nečesa novega, temveč v prvi vrsti za distanco od vsiljivega hrupa in bleska površinskega dogajanja okrog nas. In prav tako za distanco od svojih lastnih vsiljivih vtisov, želja in strahov. Ta distanca od obeh vrst vtisov nam morda odpre oči za »brezimno počelo neba in zemlje«, h kateremu nas napotuje kitajski modrec, ko pravi: \t»zato vsevdilj brez želja – in razodene se skrivnost stvari; \tvedno željan – in vidljivo postane obrobje stvari«.
Kakšno leto pred tem, ko sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, prek česar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, ki mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Od tedaj dalje sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad nekom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna stvar, ko gledamo naše voditelje in prek njih našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminja stvari.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« \tAristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Vsak dan imamo na mizi kruh. To je naša osnovna hrana. Je lahko beli, črni, mešani, polnozrnati kruh in še in še … Vse različne vrste pa imajo nekaj istega – narejene so iz vode, moke in kvasa, testo pa potem še spečeno ... Sveti Avguštin nas je spomnil, da ni mogoče imeti kruha, če zrna, ki ga sestavljajo, prej niso bila »zmleta«. Ko je kruh pečen, je namenjen temu, da se ga poje. In mora se razlomiti, saj ni namenjen temu, da se ga postavi v kot, kjer bo splesnel ali pa se posušil. Ko se kruh suši, se guba kot zgarane roke naših očetov, zato so nas učili, da se nobenega kosa kruha ne sme kar tako odvreči. Kruh je nekaj svetega. Mogoče današnjim rodovom ta skrivnost nastajanja kruha, peke kruha, kakor tudi važnost kruha pri vseh naših obrokih, ni tako blizu kot generaciji iz prejšnjega stoletja. Lahko pa razumejo, da je sestavljen iz mnogih zrn, kakor tudi, da je najboljši kruh tisti, ki je doma pečen in napolni vso hišo z bogastvom svojega zapeljivega vonja. Ker je kruh že v Jezusovem času pomenil hrano, brez katere ni življenja, zato ga je Božji Sin vzel za tvar, ki jo spreminja v samega sebe, da je vsakodnevna hrana za nas, ki vanj verujemo. V Evangelijih beremo, da so Jezus in apostoli pri zadnji večerji lomili kruh. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da z besedo lomiti lahko izrazimo tudi svoja čustva: krčevit jok jo je lomil; jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati ; lomiti se v sebi, glas se mu je lomil od ganjenosti.. Najbolj znan je seveda prizor, ko dva apostola prepoznata vstalega Jezusa v Emavsu prav po lomljenju kruha. P. Marko Ivan Rupnik pravi, da »Emavška učenca po lomljenju kruha prepoznata Gospoda. Ta dogodek nam osvetljuje, kako je smisel vsega stvarstva prav v tem, da nam pomaga prepoznati Gospoda«. Kot pri maši lomimo kruh, v vsakdanjem življenju lomimo svoje življenje. Kot Gospoda prepoznamo pri obhajanju svete maše ali lomljenju kruha, ga naj prepoznavamo na poteh našega vsakdanjika. Nekje sem prebrala, da so se v antični dobi poslovni partnerji prepoznavali med seboj pri sklepanju ugovorov tako, da so razlomili glineno ploščico in je vsak dobil svoj del. Če bi jih prerezali, bi jih bilo dosti težje spet sestaviti skupaj. Prednosti lomljenja pa so bile v tem da jih je bilo lažje sestaviti. Lomljenost ali raz-lomljenost pomeni tudi nekaj bolečega, trpečega, tistega, ki išče tisto svojo drugo polovico, da bi rana razlomljenosti bila ozdravljena. Zato je razlomljenost tako čudoviti simbol za Jezusovo daritev na križu in za naše vsakdanje življenje iz Njegove prisotnosti v nas.
Šest ljudi se je znašlo ujetih v temni, hladni podzemni jami. Vsakdo od njih je imel leseno gorjačo. Ogenj sredi jame je počasi ugašal. Prvi ni hotel dati na ogenj svoje gorjače, ker je bil v skupini tudi nekdo, ki ga ni maral. Naslednja članica odprave ni hotela dati svoje gorjače na ogenj zato, ker so bili v družbi ljudje zastarelih političnih in siceršnjih nazorov. Tretji je bil reven in je dejal: »Zakaj bi moral prav jaz dati svojo palico, da bi se greli bogatejši od mene.« Četrti član odprave je bil bogat in je dejal: »Zakaj bi jaz moral žrtvovati svojo palico, da bi se greli lenuhi?« Peti je bil lakomen človek. Dejal je: »Ohranil bom svojo gorjačo, da se bom jutri ogrel.« Tisto noč so vsi pomrli. Niso pomrli zaradi mraza v jami, ampak zaradi hladu v svojih srcih. V evangeliju današnje nedelje pa Jezus pohvali vdovo, ki je dala vse, kar je imela, v tempeljsko zakladnico. Mnogi so dali veliko od svojega bogastva, ona pa je dala vse, kar je imela (Mr 12,43-44). Podobno kot vdova smo tudi mi poklicani, da ljubimo Boga z vsem svojim srcem, z vsem mišljenjem in z vso močjo. To pomeni, da Boga ljubimo srčno, racionalno in v dejanjih, kakor smo slišali v evangeliju prejšnje nedelje. Bog pričakuje, da podobno kot uboga vdova v evangeliju tudi mi uporabljamo svoj čas, svoje darove in talente v njegovo slavo in v korist naših bratov in sester. Evangelijsko sporočilo nam postavlja veliko vprašanj: Ali izkoriščamo svoje darove in talente v Božjo slavo in korist bližnjega? Kako porabimo svoj denar? Ali namenimo del svojih prihodkov za potrebne? Za Cerkev? Nadškof Alojzij Šuštar je dejal, da bomo dali odgovor za to, kako smo uporabili svoj čas, svoje sposobnosti in svoje premoženje. Poznamo različne načine dajanja. Naštejmo štiri: 1. Dajanje z jezo. Ne dam rad dvajset evrov, a jih bom vseeno dal, čeprav skozi stisnjene zobe. 2. Sramotno dajanje. Dam, ker sem več kot drugi, in morda celo dam, da ponižam prejemnika mojega daru. 3. Preračunljivo dajanje. Dajemo, da bomo na tak ali na drugačen način dobili nazaj. 4. Dajanje iz hvaležnosti. Delim svoje premoženje, ker mi je Bog vse, kar imam, že prej podaril. Vdovin dar spada med tovrstni način dajanja. Ivan Dolenc je v Knjigi Moja rast opisal svojo izkušnjo. Povojne oblasti so ga krivično obsodile in zaprle. Zaplenile so mu tudi vse premoženje. Takrat je rekel, da mu je ostalo samo tisto, kar je daroval ljudem. Drugo so mu odvzeli. Ivanu Dolencu in nam ne more nihče vzeti tega, kar smo darovali drugim.
Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kot magnet. So več kot le všečni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Zatosi takšni ljudje pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez vsakega truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsak in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej naredite danes, da boste postali oseba, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Ta, ki čaka, da bo na enkrat naredil veliko dobrega, ne bo nikoli naredil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj enostavnega: pravilo tridesetih sekund. Pravilo je zelo preprosto: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsak človek potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti naše upe in sanje. Vsi se počutimo bolje, ko smo deležni pozornosti, potrditve in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o nivojih energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenaden porast energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste takšen vpliv in takšno moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli o sebi in o tem, kakšen vtis bodo pustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno v nasprotnem: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako se boste osredotočili na sogovornico ali sogovornika. Pomislite na to, kaj spodbudnega mu lahko rečete. Morda se ji lahko zahvalite za to, kar je naredila za vas. Morda lahko drugim, ki so del pogovora, poveste o njenih dosežkih ali pa ga pohvalite za značajsko lastnost, ki jo kaže. Takšno ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar pa je nagrada ogromna, saj ima resnično pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja proučujejo “prve vtise”. Toda če želite pustiti vtis, ki bo trajen in pozitiven, potem je eden od najučinkovitejših načinov za to prav pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti bolje. Namesto tega poiščite načine, s katerimi lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti bolje. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsaki osebi, ki jo bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar oseba dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite nekaj spodbudnega.
Novo jutro. Nov dan. Mogoče s starimi skrbmi, lahko pa z včerajšnjim zadovoljstvom. Predvsem ga je pa možno preživeti z novim poletom. A za polet skozi življenje je potrebno čudenje. Le-to pa je povezano z vprašanjem, ali se čuditi sploh še znamo. Dnevna naglica nas preganja, za čudenje je pa potreben čas. Gre skozi les, ne vidi dreves – ta rek je že star in označuje človeka, ki ni sposoben uzreti podrobnosti. Če ostanemo pri drevesu, koliko natančno pa zmoremo opisati smreko, brezo, hrast, gaber, jesen, vrbo, kostanj, maklen – če ga sploh poznamo? Navadno marjetico? Ali sploh ločimo travo od trave in žitni posevek od travinja? Zdaj, ko je več govora o invazivnih rastlinah, ljudje na debelo zamenjujejo zlato rozgo od ambrozije, čeprav sta rastno nasilni obe. Preveč smo površni in površinski. Ustaviti se, ustaviti se! nam dopovedujejo psihologi in psihoterapevti. Pa mi povejte, kako, če moram po službi hitro zvoziti otroke na vse njihove dejavnosti. In smo tam: drveč skozi dan je že najmlajši rod. Zgodilo se mi je, da precej šest- do sedemletnih otrok ni vedelo, kaj je zarja. Kaj šele, da bi razlikovali svit od zarje. Saj bo kdo rekel: saj to ni pomembno. Človek naj se nauči znajti v življenju! A to učenje je navadno take vrste, da ob sebi povsem zanemarim sočloveka, ker treniram boj za prvo mesto. Tam nekje sredi pregorelosti od vseh vrst garanja me pa čaka psihoterapevt in po možnosti še kaka telesna bolezen. Čudenja pa nisem sposoben. Da bi občudovali naravo, odpadli jesenski list, pomladno brstenje, zvezdno nebo, strukturo celice, mravljo, mušico, skelet in možgane, oblak, slapove in delo človeškega uma: svet in njegovo zgodovino v majhnem dlančniku. Ni časa, delo me priganja. S sposobnostjo in zanemarjenjem čudenja žal izgubljamo sebe in svoj mir. Marsikoga reši kaka šola meditacije, a jo mora spremljati odklop od storilnostne miselnosti. Staremu načelu Moli in delaj se upira naša nadvse razsvetljena pamet, a je mnoge rodove vzdrževala v duševnem, telesnem in duhovnem ravnotežju. Na prvo mesto uvršča umirjenost, premislek, meditativni vzgib – blagi preludij, preden se nam od dela spoti čelo. Vedeti, da je gozd iz dreves, ocean iz kapljic in večnost iz bežnih hipov. Začudenost nad vsem živim!
V jutru zadnjega marčevskega sneženja sem že navsezgodaj zaklenila vrata majhnega stanovanja v četrtem nadstropju in se peš odpravila v belino porajajočega se dne. Na kratkem odseku poti, ki me je vodila do bližnjega avtobusnega postajališča, sem srečala le komunalna delavca, ki sta že ničkolikokrat čistila pot za brezimne ljudi, ki dan za dnem stopajo po njej. Sama sem raje ubrala pot, ki je bila še nedolžno bela. Na njej sem sledila odtisom podplatov čevljev različnih velikosti in oblik. Med njimi sem opazila majhno sled, ki jo je za seboj pustil otroški čevelj. Nato sem, dobro obuta, zagazila v sneg in vanj odtisnila svoje sledi. Sled, ki jo bo zabrisal novo zapadli sneg ali pa stopila pomlad. Med kratko vožnjo z mestnim avtobusom sem razmišljala o sledeh, ki sem jih zapustila za seboj, in o sledeh, ki so jih v mojem življenju zapustili drugi. S prihodom pomladi namreč odhajam na novo, še nepregaženo in neprehojeno pot. Kako globoko bom gazila in kako hudo se mi bo udiralo, ne vem, a upam, da bo pot kdaj pa kdaj tudi mehka in brez blata. Naše življenje niso samo fizične sledi, ki jih puščamo v snegu in blatu ali na peščenih plažah. V mislih imam drugačne sledi. Sledi čustev, odnosov, naših prizadevanj in hotenj. Te je veliko težje izbrisati ali celo prekriti. Čeprav jih verjetno čas, ki nam je odmerjen, sčasoma malo omili ali celo odnese v pozabo. A nekatere ostanejo zapisane za večno. Zapisane na belem papirju, orkestralni partituri … V sledeh besedne, glasbene in drugih umetnosti, ki so jih ustvarili največji mojstri, se še kako odkrivajo sledi trpljenja, lepote in ljubezni. V tragičnih delih pa tudi sledi maščevalnosti. Pisec Knjige modrosti, pesnik in velikan duha v drugem poglavju zapiše: »Naše ime bo sčasoma pozabljeno, nihče ne bo omenjal našega delovanja. Naše življenje bo prešlo kakor sled za oblakom, razkadilo se bo kakor megla, ki jo preženejo sončni žarki, kadar pritisne pripeka.« (Mdr 2,4) In nadaljuje: »… povsod puščajmo sled za svojim veseljem, zakaj to je naš delež, to nam je usojeno.« (Mdr 2,9) Če gre verjeti modremu piscu, bodo sledi, ki jih zapuščam za seboj, hitro prešle in se razkadile, čeprav si tega ne želim. Mogoče se bo našel tudi kdo, ki jih bo želel zabrisati ali prekriti. Tudi prav. Zagotovo pa ne bom ne mogla ne hotela kar tako zabrisati sledi, ki so jih na moji do sedaj prehojeni poti pustili drugi. Tako barvite in pestre so. Nekatere globoke, druge plitve in površne. Pred menoj je nova pot, in čevlji, s katerimi stopam po njej, so dobro uhojeni. Želim si le, da bi mi bilo tudi naprej usojeno, da bi za seboj puščala tople in prave sledi. Brez zvijačnosti.
Zmernost je krepost, ki je nobeden izmed nas ne sliši preveč rad, ker se nam zdi, da nam omejuje svobodo. Običajno jo povezujemo z odrekanjem in to od nečesa, do česar imamo pravico. A zmernost je tudi v odkrivanju prave mere. V nečem uživamo predvsem, če smo tega deležni v primerni količini. Uživanja ni brez določene odpovedi. Pogoltnost uniči sposobnost za uživanje, saj le-to pogosto nadomesti že z odvisnostjo. Zmernost ne gre le v smeri obvladovanja dobrin, ki nam dajejo užitke, ampak gre tudi za obvladovanje človeške dejavnosti sploh. Pretirano delo, zaradi katerega bi zanemarjali svojo družino ali pa ogrožali svoje zdravje, nas uničuje. Prav tako je zmernost koristna za izgrajevanje svoje lastne osebnosti, saj nam pomaga k notranji svobodi, ki je del človekovega dostojanstva. Človek tako ni suženj svojih navad, temveč jih ima pod nadzorom. Ne odločajo več njegove potrebe, ampak on odloča o sebi. Danes je ta krepost posebno aktualna zaradi našega globalnega položaja. Zelo očiten je namreč prepad, ki vlada med bogatim in preostalim svetom, kjer je na pohodu revščina. Veliko je bilo že različnih akcij, ki so želele vzpostaviti pravičnejšo razporeditev dobrin, ampak velik premik se bo zgodil po premiku v naših glavah. Zmernost se pozna tudi v odnosu do narave. Če si priznamo ali ne, nam danes vlada potrošniška miselnost. Vsi oglasi namreč govorijo o enem in istem principu: »Ko boš imel/pojedel/popil/kupil naš izdelek, boš srečen!« Pa je to res? Je res naša sreča odvisna od brivskih aparatov ali super pralnega praška? Prepričan sem, da te zunanje okoliščine ne morejo vplivati na moje notranje počutje. Marsikdaj nam ti isti oglasi poskušajo namerno spodbuditi potrebe in želje, ki jih sicer ne bi nikoli občutili. Pri vsem tem imamo tudi mi, potrošniki, svoj delež odgovornosti. Zavedanje, da naše uresničenje ni odvisno od takih zunanjih dejavnikov, bi hitro spodrezalo krila takim nameram. Ob pomoči kreposti zmernosti gojimo to nenavezanost na dobrine, z njo ohranjamo ravnovesje. Pomaga nam pri prizadevanju za svobodo – nad samim sabo in od namenov drugih. Morda se sliši ironično, ampak pravzaprav z zmernostjo zajamemo življenje z veliko žlico.
Kot vsi preostali meseci se tudi november začne čisto normalno s »prvim dnem«, le da je »prvi november« nenormalen dan. »Prvi november« je uradno in od države urejen, potrjen in organiziran »prvi april«! Dan norcev! Le da mu rečemo dan mrtvih! No, ja … prešminkali smo ga v dan spomina na mrtve! In ker se spominjamo mrtvih, želimo pokazati, da smo še živi in zato gremo vsi iz svojih hiš. Vsi! Tudi hudi bolniki in invalidi! Tudi tisti, ki se jim sicer še do trgovine ne da! Tudi tisti, ki sicer še smeti ne odnesejo do kante in jih raje vržejo kar skozi okno, da jim le ni treba ven! Vse, kar diha in se premika, vse, kar se lahko premakne, pa čeprav že dehni, se obleče v najlepše in najboljše, kar premore in … ven! Pokazat in dokazat svetu, da še živí! Vse ceste, poti, stezice in bližnjice, ki vodijo do pokopališč, doživijo prometni kolaps, kaos, zamaške in zastoj. Vse stoji! Vse! Razen mrtvih. Ki ležijo. Vse, kar raste ob cestah, poteh, stezicah in bližnjicah, ki vodijo do pokopališč, vse, kar cveti po naših vrtovih ali vsaj malo spominja na rože, potrgamo in uredimo v šopke, vence in cvetlične aranžmaje, kar pa smo spregledali ali pozabili utrgati, pa oveni zaradi vonja po naftalinu, afteršejvu in drugih parfumih! Vse diši! Razen mrtvih. Ki … ne dišijo. In tudi nam ne diši, da bomo nekoč mrtvi! Zato je lepo, ko si na pokopališčih po novem lahko privoščimo porcijo čevapčičev in sladkorno peno. Da ima človek občutek, da je na gasilski veselici ali v lunaparku, ne pa na božji njivi! Kupimo še kak pisan balon, igračo za otroka in nekaj kilogramov sveč. In vžigalice. In ko se zvečeri … ko iz hiš prilezejo še tisti, ki ne prenesejo sončne svetlobe, a vendarle želijo pokazati, da so še živi … so pokopališča res razsvetljena kot zabaviščni parki. Morje prižganih lučk nas spomni na … novoletne lučke, seveda! A je potem kaj čudnega, da tako že tam, na pokopališču, začnemo razmišljati o prihajajočih praznikih in se že 3. novembra začne »veseli december« in pozabimo na mrtve do naslednjega leta! Oprostite, ampak mislim, da je moja krščanska dolžnost, da me vse to nervira in me spravi iz tira. Naj v očeh sveta veljam za še takega kretena, a bom vendarle ravnal »kretničarsko« in premaknil kretnice, da zaustavim vlak! Da iztirim! Da obrnem! Pa čeprav je potem treba peš! Naši verni rajni morda res niso vsi sveti, a še zdaleč niso mrtvi. Tisti, ki so v Bogu, so bolj živi od nas. Kajti naš Bog je Bog živih in ne Bog mrtvih! (Lk 20, 38) In če me znervira zombijevsko dokazovanje živih, da še niso mrtvi, potem me lahko in mora znervirati tudi njihovo dokazovanje, da je nekaj, kar je živo, mrtvo … Recimo temu osnovni civilizacijski in življenjski bonton, če je pretežko govoriti o svetosti življenja. Meni se zdi prav, da to, kar smo spočeli, tudi rodimo in da tega, kar smo kot dar prejeli, ne zavrnemo. Ampak, če smo pri »vseh svetih« s sistemsko in državno ureditvijo privolili v »dan mrtvih«, me je resnično strah, kje bomo pristali, ko bo država uredila in sistematizirala samomor!
Na današnji dan že več kot 1.200 let obhajamo praznik vseh svetnikov. Najprej so ga praznovali v Rimu, potem pa se je razširil po celotni Evropi. V prvih stoletjih so se najprej spominjali samo mučencev, počasi pa je ta spomin prešel na vse svetnike. Papež Gregor IV. je že leta 827 ukazal, naj se prvega novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. V zgodovini sta se oblikovala dva razloga za današnji praznik. Prvi je bil, da je število svetnikov tako naraslo, da se jih ni bilo mogoče več spominjati pri bogoslužju. Drugi razlog pa je bil, da bi na praznik vseh svetnikov popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo. V knjigi Leto svetnikov beremo, da je praznik vseh svetnikov predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so se porazgubili v množici svetih. Vsak dan v letu imamo namreč na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo nešteto mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih, ob svojem delu; pa tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, na polju; številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela; pa nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preizkušnjah dozoreli za nebesa … Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, a so znali v vsem iskati dobro, znali so iskati in najti Boga. Ob današnjem prazniku se mi misel ustavlja ob besedah sv. Avguština, ki je odgovoril na vprašanje Kaj je potrebno, da nekdo postane svet? Njegov odgovor je bil zelo kratek, jasen, jedrnat. Potrebno je samo »hoteti«. Potem sam sebi pravi: Če so to zmogli svetniki, potem bom zmogel tudi jaz. Kot svetnik je to dokazal tudi s svojim življenjem. Človek ob današnjem prazniku dobi občutek, da ne praznujemo le dneva spomina vseh svetnikov, ampak praznik za nas žive, ki smo še sredi življenja, ki smo še na poti. Današnji praznik nam želi približati misel, da postati svetnik ni samo za izbrane, za najboljše, za popolne, temveč ima vsak izmed nas odprta vrata svetosti. Naj bodo besede svete Matere Terezije spodbuda tudi za nas: Ne moremo vsi delati velikih stvari. Lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo.
Dovolite mi, da vas na današnji dan prav prisrčno pozdravim in vam zaželim zdravja, varnosti in toplih prisrčnih medčloveških odnosov. Reformacija je gibanje 16. stoletja, ki zahteva prenovo človeka in s tem prenovo družine ter končno celotne družbe. Reformatorji so si prizadevali človeka navdušiti za branje božje besede v njemu lastnem razumljivem maternem jeziku, kajti prepričani so bili, da se posameznik odreši le, če pozna Kristusov evangelij, božjo ljubezen in njene zahteve. Šele to znanje in spoznanje ga usposobita, da se podredi in prilagodi božjim normativom. Pomen oziroma poudarek reformacije za današnji čas vidimo predvsem kot težnjo po osebnem odnosu z Bogom, ki človeka spreminja, da zaživi in deluje skladno s podobo, učenjem in delovanjem Jezusa Kristusa. Študij, to pomeni branje in razmišljanje, analiziranje ter pogovore o besedi, ki je postala meso in se naselila med nami, vidim kot naslednji korak, ki izhaja iz reformatorske tradicije. Ko se človek torej zave svoje odgovornosti do Boga in sočloveka, začne temu primerno oblikovati svoje življenje, znanje, družbene normative in tehnologijo, ki jo upravlja in razvija. Onesnaženost okolja oziroma našega planeta izhaja iz neodgovornega odnosa človeka, posameznika ter industrije do našega planeta. Bog je ustvaril svet in vesolje kot popolno dediščino, ki jo je predal človeku, ki ga je upodobil po svoji podobi. »Bog je videl vse, kar je naredil, in, glej, bilo je zelo dobro,« beremo v prvi Mojzesovi knjigi. Izhajajoč iz te miselnosti in odgovornosti, bi pravično ravnanje z naravnimi dobrinami sveta ohranjalo naravo čistejšo, manj onesnaženo, bolj zdravo in kot dobrino, ki jo bomo tudi našim vnukom in pravnukom lahko predali v neokrnjeni obliki. Na drugi strani pa opažamo radikalizacijo naših medsebojnih odnosov, pojavljajo se lažne novice in kar je še huje – sovražni govor in delno že nasilna dejanja. Dan reformacije je pravšnji trenutek, da o prenovi ne samo govorimo, ampak jo tudi izvajamo, začenši pri sebi. Tako nam apostol Pavel da naslednji napotek: »Ljubezen naj bo brez hinavščine, odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega, drug drugega ljubite z bratovsko ljubeznijo, tekmujte v medsebojnem spoštovanju, blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih, veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo, nikomur ne vračajte hudega s hudim, pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, če je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj hudo z dobrim.« Tako blagodejno, osrečujoče, v prizadevanju za mir, blaženo bi bilo za posameznika in celotno družbo, če bi danes, jutri in tudi pojutrišnjem uresničevali od Pavla priporočeno obliko sožitja. Reformacija je torej poziv k prenovi človeškega razmišljanja in delovanja na podlagi božje besede in božjih normativov. Je še vedno aktualna in tudi danes še kako potrebna. Postanimo tudi mi pozitivni nosilci prenove svojega življenja in celotne družbe v moči božje besede in ljubezni.
»Najdragocenejši pouk / poteka na smrtni postelji. / Vsa ogledala so čista, / kot jezero po velikem dežju,« zapiše nemška pesnica Hilde Domin. Ta precizna misel je hkrati tudi dejanje poguma. Smrt je ena tistih besed, ki je v sodobni poeziji ne srečamo prav pogosto. Morda je tako zaradi domnevne izrabljenosti od tisočletnih priklicevanj, gotovo pa tudi zaradi duha časa, ki si prizadeva, da smrt ostane zgolj – smrt. Smrt je najprej prav to – brezno niča, ki jemlje. Radi se tolažimo, da ljubljeni preminuli ostajajo z nami, a to ne drži za tiste, ki so bili sprepleteni z globinami našega obstoja. Oni odidejo. Za njimi ostane podoba, ki z leti izgublja ostrino, glas, ki mu čas odvzame barvo in moč. A vendarle je lahko konec življenja tudi začetek. Na horizontu tega danes drznega mišljenja se smrti med seboj razlikujejo ne le po tem, ali so naravne ali nasilne, nenadne ali dolgo pričakovane, ampak tudi po tem, kakšno sled pustijo za seboj v pokrajini živih. V sled, ki ostaja za preminulim, se izlivajo vse izrečene in neizrečene besede, vse nežne geste in vsi spodleteli poskusi sobivanja. A ne le to, vanjo se iztekajo tudi struge našega duhovnega življenja. Kot bi nas konec nekega življenja izzval z najbolj temeljnim vprašanjem: Si znal videti začetek? Si v človeku, ki te je zapustil, uzrl dno, stičišče vseh njegovih pojavitev v svetu, njegovo podarjenost, v kateri si rojstvo in smrt zreta iz oči v oči? Smrt lahko pusti za seboj opustošenje, če so ta vprašanja lebdela na površini zavesti kot tujek v procesu samoohranitve življenja; žalovanje tedaj postane reka, ki preplavlja bregove. Lahko pa, če smo se znali v teh razpokah za hip naseliti, konec vrže na življenje slepečo luč. Kot v Caravaggievem chiaroscuru se razločijo robovi, poglobi se perspektiva, izostrijo se kontrasti. Svetloba in tema se srečata v nedeljivi celoti obstoja. »Naslednja učna ura / bo tvoja smrt, ali moja,« konča pesnica »tako svetla, tako jasna, / da se bo v hipu stemnilo.«
Spoštovani, ali ste slišali zgodbo o pajku, ki se je zadušil? Nekega jutra se je spustil po trdni niti z visokega drevesa in pod njim spredel mrežo. Čez dan jo je še znatno povečal in ob njeni pomoči nalovil veliko hrane. Zvečer je mrežo še enkrat zadovoljno obkrožil. Nanjo je bil nadvse ponosen. Medtem se je še enkrat zazrl na nit, po kateri se je zjutraj spustil z drevesa. Ob napornem dnevnem delu in ob veselju zaradi obilnega ulova mrčesa je pozabil, čemu sploh glavna nit služi. Prepričan je bil, da je nepotrebna, zato jo je pregriznil. In pajkova mreža se je v hipu podrla in pajka čez in čez ovila ter ga zadušila. Pajkova zgodba me spomni na moj odnos do Boga. Človeštvo nujno potrebuje navpično nit povezave z Bogom, kajti brez nje se vsaka družba prej ali slej sesuje. Glavno nit potrebujemo zato, ker ravno ona vse drži skupaj. Od nje je odvisno naše življenje. A kaj ko znova in znova pozabljamo na Boga, ker se nam zdi nepotreben in odveč. Pozabljamo, da svet, ki je proti Bogu, postaja svet, ki je proti človeku. Nad tem bi morali biti zaskrbljeni. Človek mora negovati odnos s svojim Bogom, kajti reševati probleme brez Boga je domišljavost. Naš svet lahko reši samo lepota Božje ljubezni. Bog stalno človeku podarja svoje srce in mu ni pod častjo človeka prositi za njegovo ljubezen (J. Ratzinger). Če zapremo vrata svoje duše, bo ostal zunaj. Lahko bi vstopil, vendar noče vdirati kot nasilnež in nadležnež, ker nas ne želi k temu prisiliti. Prava ljubezen spoštuje svobodo. Medtem pa nam Bog stalno odpira svoja vrata, vendar moramo skoznje prostovoljno stopiti mi. Bistvo vere ni v tem, da bi razumeli, ampak zaupali. Zaupati pa pomeni dati nekomu srce. Bral sem zgodbo o mladeniču iz Daytona v Združenih državah Amerike, ki je ljubezen do svojega dekleta izrazil na poseben način, da bi jo zasnubil. Najel je letalo, ki je nad mestom vleklo ogromen napis, na katerem je kot na plahutajoči zastavi pisalo: "Judy, ljubim te. Ali bi se poročila z mano?" Ko so jo vprašali, kaj bo storila s tako ponudbo, je odgovorila: "Srce mi ne dovoli, da bi tako veliki ljubezni rekla ne." To velja tudi v odnosu do Boga. Ko pogledam na križ, vidim neskončno in brezpogojno Božjo ljubezen, ki je ne morem zavrniti. Z Božjo ljubeznijo ni tako kot s trganjem venčnih listov na cvetu marjetice: Bog me ljubi, Bog me ne ljubi … Kajti Bog me ljubi – in pika.
V 21. stoletju živimo sredi nenehnega hrupa. Ko zjutraj vstanemo, navadno najprej prižgemo ali radio ali televiziji ali vse bolj praktični »vsevedni« telefon in se obdamo z množico zvokov, šumov, glasov. Nedavno mi je župnik, ki je navdušen skavt, pripovedoval, kako otroci doživijo trenutke tišine, ko ostanejo sami v gozdu in jih njihovi animatorji od daleč spremljajo. Mnogi se znajdejo v negotovosti, ali celo strahu ali joku, kajti – okrog njih je naenkrat nastane tišina, ničesar ni slišati, samo šelestenje listja. Otroci takšno izkušnjo pozneje opisujejo kot nekaj najbolj nenavadnega. Spomnim se tudi »šoka«, ki ga je povzročil sedanji papež Frančišek, ko je ob izvolitvi z balkona na Trgu svetega Petra, navdušeno klicanje množice, spremenil v trenutke tišine in jih prosil, naj molijo za njega. Tako nenavadna in presunljiva je bila tista tišina večtisočglave množice, ki so jo prenašali svetovni mediji ter se je tišina je preselila v domove vernikov po celem svetu in prav gotovo mnoge osupnila. Pri svojem delu z umirajočimi se prav tako srečujem s trenutki tišine. Trenutek, ko bolnik ne rabi več zunanjega sveta in ugasne računalnik, televizijo, na koncu tudi radio in se vse bolj pogreza v tišino. Obiskovalci so navadno zmedeni ali celo prizadeti, saj jih bolnik skoraj več ne rabi. Kot spremljevalka mnogih umirajočih jim pomagam z mislijo, da to ni nekaj osebnega, ampak neskončna potreba človeškega bitja, da se poglobi v samega sebe, da sliši svoje srce in svojo dušo in napravi bilanco svojega življenja. Izkušnje mi povedo, da so to zelo dragoceni trenutki in da je slovo mirno in tiho, čim bolj dovolimo bolniku, da v tišini zunanjega sveta, odpre srce in vidi na koncu svoje poti, kaj je prinesel s seboj pred prag večnosti, da vidi, kaj je ostalo v njem, kaj je tisto, kar je dalo vrednost njegovemu. V času dopustov, ko si lahko privoščimo kaj tudi za svojo dušo, je zelo pogumno srečati se s tišino. Oditi v gozd in se obleči v tišino narave. Sesti v klop stolnice sredi tržnice, kjer mogočni zidovi in debela vrata ščitijo tišino svetega prostora in doživeti navzočnost Svetega. Zgodaj zjutraj, ko še spijo mesta in vasi, hoditi po poteh ki so drugače polne hrupa, v tišini prebujanja novega dne. Ali pa – oditi na duhovne vaje v tišini, kjer kljub večjemu številu ljudi, udeleženci eden drugemu podarijo prav to – spoštljivo tišino, da slišiš bitje svojega srca in srca svojega sopotnika. Tišina nas pripelje od hrupa nazaj v kamrico lastnega srca, kjer lahko najdemo dragoceni zaklad – prisotnost Božjo.
Mnogi so preroško, celo nekoliko vzhičeno napovedovali – tudi sam sem se strinjal z njimi – da bo epidemija končno spet počlovečila človeštvo. Prišla je ravno v trenutku nekakšne svetovne napetosti, ko smo že vsi počasi slutili, da naš slog življenja, kakršnega smo si ustvarili, dolgoročno ne more zdržati, da bo treba nekaj spremeniti. Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo preko nje, posebej njegov bogatejši del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer. Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni, vse, kar smo zaenkrat »pridobili« z izrednim stanjem, je bolj ali manj le še povečan strah pred drugimi ljudmi, ki smo se jih že tako bali, še bolj smo ogradili vsak svoj vrtiček, s še višjo ograjo. Egoisti, kolikor smo bili že prej, smo to postali še veliko bolj in še močneje se je razkrinkala prava narava našega sveta: narediti vse, samo da ohranimo lagodnost našega življenja. Ravno tako se je zgodilo v Egiptu po prvi – in še ostalih osmih nadlogah. Svetopisemski pisatelji so za takšno obnašanje natuhtali izraz »zakrknjenost srca« (2 Mz 7,14), ta beseda vedno govori o kamnitosti srca, o njegovi neobčutljivosti, lahko bi rekli celo trmoglavosti, saj gre za vztrajanje pri svojem za vsako ceno, tudi če človek ve, da ne dela prav. Greha namreč ni v nevednosti, ne, ampak tedaj, kadar vemo, kaj je treba narediti, pa tega ne storimo, ker nočemo tja, kamor nas Bog pošilja, zaradi lagodnosti seveda, zaradi nje se ne damo prepričati o tem, da bi se spremenili. »Skesati se, da bi mu verjeli,« (Mt 21,32) to je tisto, kar Bog čaka od nas, dati se prepričati, da nečesa ne delamo prav, ko nam o tem govorijo tolikera dejstva našega življenja, ki drugo za drugo kapljajo v našo pozornost. Spreobrnjenje pa je v tem, da smo si sposobni premisliti o določenih stvareh, pri katerih smo, ne vedoč zakaj, vztrajali. Premisliti, kaj je v danem trenutku pomembnejše, pa čeprav boleče, saj se Božje zahteve zažirajo globoko v naš način življenja. Biti sposoben podvomiti v svoj prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ker gre za napor, točno tako, za delo v vinogradu, ki je pravzaprav naše srce ...
Bo držalo, da časti današnja družba predvsem uspešnost in mladost. Ne išče kamna modrosti, vztrajno pa lek zoper staranje. Vendar se iz davnih otroških let spominjam babic, ki so se vsak dan mladile z mlekom ali pa sokom kumaric. Sicer pa že v Svetem pismu piše, naj si nikar ne grdimo obraza, ampak naj se raje nadišavimo. Pristna narda ima res prelep vonj in trgovci z novci, Abrahamovi potomci, znajo z njo premamiti vsakega romarja. Sla po mladostnem videzu in nadišavljenosti ni nič novega. Precej novo je to, da veljajo danes izkušnje starejših veliko manj kot kdaj prej, kult mladosti pa postaja že nadomestek za vero. Hkrati pa toliko tarnanja, kako da je današnja mladina nevzgojena. Nekateri primeri in dokazi so res zastrašujoči. Posploševanje pa krivično. Doslej – do slej - mi še ni bilo dano srečati mladega človeka, ki bi me bil kakor koli trpko prizadel. Poznam pa veliko zgledov prostovoljstva, ko prav mladi ljudje nesebično namenijo precej svojega časa povsem neznanim ljudem. Nič me ne moti, ko vidim mlade hiteti križem kražem, ne da bi se ozrli name. A ko se v avtobusu usede poleg nepoznani najstniški šolar in začne pogovor on, je to nov dokaz, da ne gre mladih kar povprek označevati za nevzgojene. In ko mi je že zdavnaj pri mojih tridesetih letih - ko sem otovorjena sopihala k avtobusu - čakajoči sprevodnik zaklical: Ej, mamca, dajmo, dajmo!, sem to razumela kot njegovo šegavo dobrovoljnost. Precej drugače pa neobzirnost kadilca, ki vam je takrat nikotin še lahko puhal pod nos. Ko bi se vzgojenost dalo kupiti tako kot reklamirane kreme in masaže! A prva in prava semena sožitnih odnosov so posejana v družini! Lepo je slišati malčka, ko reče, da bo bombon prihranil za babico. Če ga k sočutju spodbujajo še sosedska, družbena, verska vzgoja …, je skoraj nemogoče, da bi postal grobijan. Pa ne le k sočutju do človeka, ampak do vse narave. Ker smo se iz poljedelske kulture prelevili v industrijsko in kibernetsko družbo, moramo spoznati, da raste kruh še vedno na njivi. Kak otrok pravi, da v pekarni. »Iz zemlje smo prišli ljudje,« pravi pisatelj, »in smo lesenim kipcem podobni, kakršne rezljajo šamani.« Starci, ki jih njihov mladi rod – spoštuje.
Prek medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla prek Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo prek dobrih ljudi manj krivično.
Danes beremo evangelij o slepem beraču Bartimaju, ki je tudi proti volji tam navzočih ljudi prosil Jezusa, naj ga ozdravi slepote. Od slepega berača se lahko učimo tudi mi. Prvič: slepi Bartimaj je človek vztrajnosti. Kolikokrat srečamo v trgovskih središčih otroke, ki vztrajno moledujejo starše, naj jim kupijo določeno stvar. Današnji evangelij nas uči, da moramo biti vztrajni v molitvi, podobno kakor so vztrajni otroci v trgovini. Če menimo, da naše molitve niso uslišane prvič, ne smemo odnehati, ampak vedno znova prosimo. V vztrajanju moramo biti prizadevni. Slepega Bartimaja ni moglo nič ustaviti, da se ne bi srečal z Jezusom. Bil je obupan, a prav to ga je spodbudilo, da se je odločil srečati Jezusa. Večkrat smo tudi mi v življenju obupani. Trudimo se in naredimo vse, da bi premagali težave, a se zdi, da nič ne deluje. Spoznamo, da so naše moči omejene. In h komu se bomo zatekli v takih trenutkih, če ne h Kristusu? Drugič: Bartimaj je vedel, kaj želi doseči: da bi spregledal. Ko molimo k Bogu, moramo biti določni v svojih molitvah. Vedeti moramo, kaj želimo. Ko vemo, kaj želimo, spoznavamo, kaj je dobro za nas. Boga moramo celo moledovati, to je vztrajno, skoraj sitno prositi. Ne obupajmo in ne mislimo si, da se ne meni z nas. Evangeljska pripoved nas uči, da nas Bog najbrž ne bo uslišal, če ga bomo prosili avtomatično, iz navade. Bog hoče, da si tisto stvar, za katero prosimo, res iz srca želimo in še iskreneje prosimo. Učimo se od Bartimaja. Ta je vpil in klical Jezusa, tudi ko so ga drugi mirili, naj umolkne, a je on še glasneje vpil. Sveta mati Terezija iz Kalkute takole opisuje moč vztrajne in iskrene molitve: Nekoč me je obiskal zakonski par, dva obupanca sta se razgovorila: »Poročena sva že šestnajst let in nimava otrok. Tako hrepeniva po otroku. Boste molili za naju?« Dala sem jima čudodelno svetinjo, čeprav sta bila oba hinduista, in jima rekla: 'Čez dan pogosto ponavljajta: 'Marija, Jezusova Mati, daj nama otroka!' Tako sta tudi naredila: molila sta in molila. Čez nekaj mesecev se je mož vrnil in dejal: 'Mati, moja žena pričakuje otroka.' Ali vidite? Treba je samo globoko verovati vanjo. Je Jezusova in naša mati. Neprestano se ji priporočajte, da naredi iz vas starše!« (Misli in prigode, 18.) Končno je bil Bartimej hvaležen in je tudi nam zgled hvaležnosti: ko je spregledal, je začel slediti Jezusu. Tudi nas je Bog obdaril s številnuimi darovi. Ozdravil nas je mnogih ran. Dajal nam je moč, ko smo bili nemočni. Več kot dovolj vzrokov, da smo mu hvaležni in hodimo za njim.
Neveljaven email naslov