Spoštovani, med drugo svetovno vojno je v Franciji v strelnem ognju umrl zavezniški vojak. Prijatelji so ga želeli na bližnjem vaškem pokopališču dostojno pokopati, a grobar tega ni dovolil, ker pokojni ni bil njihov krajan. Pokazal je, da ga lahko pokopljejo zunaj pokopališke ograje. Mesece kasneje so se vojaki vrnili, da bi postavili svojemu prijatelju obeležje na grobu, a so bili presenečeni, ker niso našli prijateljevega groba. Šli so vprašat grobarja, kaj se je zgodilo. Povedal jim je, da ni mogel mirno spati, odkar so pokopali njihovega prijatelja zunaj ograje. Da ga je pekla vest. Rad bi se jim opravičil, a ni vedel, kje bi jih našel. Bal se je, da bo umrl s tolikšno težo na duši. Želel si je, da bi mu bilo odpuščeno. Zato je neko jutro zgodaj vstal in prestavil ograjo in tako grob padlega vojaka vključil v pokopališče. To Bog dela tudi za nas. Smo na napačni strani ograje, a nas vključuje v družino odrešenih, zato je poslal na svet Odrešenika Jezusa Kristusa. S smrtjo na križu je prestavil ograjo, ki nas je ločevala. Zakaj ga ne bi v tem posnemali? Apostol Pavel je zapisal: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« Biblična beseda za odpuščanje je izpeljanka iz grške besede charis, milost. Nekomu odpustiti pomeni biti do nekoga milosten. Odpuščanje je končna oblika ljubezni, je njen zaključni izpit. Mahatma Gandhi je rekel, da šibki ne morejo odpustiti in da je odpuščanje lastnost močnih. Odpustiti pomeni obrniti ključ in odpreti vrata ječe ter stopiti v svobodo. Pomeni čez neizplačljivi dolg potegniti črto ter z velikim črkami zapisati: »Odplačano.« Pomeni v sodni dvorani udariti s kladivom in razglasiti: »Ni kriv.« Kako pa vem, da sem odpustil? Ko več noč in dan ne razmišljam o tem in mi ni treba stalno govoriti o tem. Ko ne čutim potrebe po maščevanju. Odpuščanje ni stvar razpoloženja ali pa občutkov. Odpuščanje je stvar odločitve mojega srca, moje svobode. Kot je Jezus odpustil nam: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« In kot molim: »Oče naš, ki si v nebesih … in odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom …« Odpuščanje je srce Evangelija. Brez odpuščanja ni prihodnosti. Kot Jezusov učenec sploh nimam druge izbire.

Spoštovani, med drugo svetovno vojno je v Franciji v strelnem ognju umrl zavezniški vojak. Prijatelji so ga želeli na bližnjem vaškem pokopališču dostojno pokopati, a grobar tega ni dovolil, ker pokojni ni bil njihov krajan. Pokazal je, da ga lahko pokopljejo zunaj pokopališke ograje. Mesece kasneje so se vojaki vrnili, da bi postavili svojemu prijatelju obeležje na grobu, a so bili presenečeni, ker niso našli prijateljevega groba. Šli so vprašat grobarja, kaj se je zgodilo. Povedal jim je, da ni mogel mirno spati, odkar so pokopali njihovega prijatelja zunaj ograje. Da ga je pekla vest. Rad bi se jim opravičil, a ni vedel, kje bi jih našel. Bal se je, da bo umrl s tolikšno težo na duši. Želel si je, da bi mu bilo odpuščeno. Zato je neko jutro zgodaj vstal in prestavil ograjo in tako grob padlega vojaka vključil v pokopališče.

To Bog dela tudi za nas. Smo na napačni strani ograje, a nas vključuje v družino odrešenih, zato je poslal na svet Odrešenika Jezusa Kristusa. S smrtjo na križu je prestavil ograjo, ki nas je ločevala. Zakaj ga ne bi v tem posnemali? Apostol Pavel je zapisal: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« Biblična beseda za odpuščanje je izpeljanka iz grške besede charis, milost. Nekomu odpustiti pomeni biti do nekoga milosten. Odpuščanje je končna oblika ljubezni, je njen zaključni izpit. Mahatma Gandhi je rekel, da šibki ne morejo odpustiti in da je odpuščanje lastnost močnih.

Odpustiti pomeni obrniti ključ in odpreti vrata ječe ter stopiti v svobodo. Pomeni čez neizplačljivi dolg potegniti črto ter z velikim črkami zapisati: »Odplačano.« Pomeni v sodni dvorani udariti s kladivom in razglasiti: »Ni kriv.« Kako pa vem, da sem odpustil? Ko več noč in dan ne razmišljam o tem in mi ni treba stalno govoriti o tem. Ko ne čutim potrebe po maščevanju. Odpuščanje ni stvar razpoloženja ali pa občutkov. Odpuščanje je stvar odločitve mojega srca, moje svobode. Kot je Jezus odpustil nam: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« In kot molim: »Oče naš, ki si v nebesih … in odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom …« Odpuščanje je srce Evangelija. Brez odpuščanja ni prihodnosti. Kot Jezusov učenec sploh nimam druge izbire.