Sanje so kljub napredku današnje nevrologije, psihologije in drugih znanosti – katerih raziskovalni predmet je, posredno ali neposredno, človekova zavest – še vedno velika skrivnost. S skrivnostjo sanj so se že od vekomaj ukvarjali misleci, modreci, mistiki in učenjaki, ki so poskušali razumeti njeno vlogo v človekovem življenju. Kaj so sanje? Manifestacija nezavednega? Govorica onstranstva? Ljudje so v sanjah vselej poskušali – in še vedno poskušajo – prepoznati določene smiselne vzorce in njeno simbolno govorico prevesti v konkretne in za lastno eksistenco relevantne vsebine. Nastale so tako imenovane Knjige sanj. Nekateri so verjeli in verjamejo, da sanje predstavljajo nekakšna videnja iz onstranstva, odprtja nadčutnih svetov. Skratka, ne obstaja človeška kultura, ne da bi sanjam pripisovala določen eksistencialni, psihološki ali metafizični pomen. Tako imajo sanje tudi v islamski tradiciji posebno vrednost. Pomembno vlogo igrajo sanje v sufizmu, islamski mistiki. Toda bolj kot sama vsebina sanj in njena interpretacijska relevantnost, je iz sufijskega vidika pomembna spoznavna razsežnost sanj. Številni sufiji so namreč v sanjah prepoznali podobnost z mističnimi videnji in razodetji. Za razliko od »kaotičnih sanj« pa tako imenovane »resničnostne sanje« (ar-ruʾya as-sāliha) za sufije predstavljajo simbolna sporočila, ki vzniknejo iz primordialne vednosti, skrite v globinah človekove biti. Ker gre pri sanjah navsezadnje za nadčutno zaznavo oz. nekakšno notranje zrenje, so sufiji strukturo sanj primerjali s pojavom, ki so ga označili kot »mistično okušanje skrite resničnosti«. Al-Ghazali v pojavu sanj prepozna celo odsev preroške zavesti, ki temelji na nadčutni in meta-racionalni percepciji. Mistična psihologija Sufizma sanjam torej ne pripisuje zgolj »logosa nezavednega«, kot je to storil Adler nanašajoč se na Jungove analize, temveč »logos višje zavesti«, zavesti, ki jo je v snu nagovorila Transcendenca. Morebitnemu ugovoru, češ da pri sanjah ne gre za resničnost, pa sufiji odgovarjajo, da tudi v stanju budnosti ne gre za resničnost – vsaj za poslednjo, »resnično resničnost« ne. Kajti ultimativno resničnost je za sufije mogoče doživeti zgolj v duhovnih stanjih globoke meditacije in čuječe kontemplacije. A tudi v takšnih trenutkih posameznik poslednjo resničnost zgolj »okusi«. Dokončno jo namreč lahko doživi le v posmrtni razsežnosti, kjer naj bi se prebudil v »jasnino biti«. Ali kakor pravi nek rek preroka Mohameda: »Ljudje spijo, ko umrejo, se zbudijo«.

Duhovna metafizika sanj

Sanje so kljub napredku današnje nevrologije, psihologije in drugih znanosti – katerih raziskovalni predmet je, posredno ali neposredno, človekova zavest – še vedno velika skrivnost. S skrivnostjo sanj so se že od vekomaj ukvarjali misleci, modreci, mistiki in učenjaki, ki so poskušali razumeti njeno vlogo v človekovem življenju.

Kaj so sanje? Manifestacija nezavednega? Govorica onstranstva?

Ljudje so v sanjah vselej poskušali – in še vedno poskušajo – prepoznati določene smiselne vzorce in njeno simbolno govorico prevesti v konkretne in za lastno eksistenco relevantne vsebine. Nastale so tako imenovane Knjige sanj. Nekateri so verjeli in verjamejo, da sanje predstavljajo nekakšna videnja iz onstranstva, odprtja nadčutnih svetov. Skratka, ne obstaja človeška kultura, ne da bi sanjam pripisovala določen eksistencialni, psihološki ali metafizični pomen. Tako imajo sanje tudi v islamski tradiciji posebno vrednost.

Pomembno vlogo igrajo sanje v sufizmu, islamski mistiki. Toda bolj kot sama vsebina sanj in njena interpretacijska relevantnost, je iz sufijskega vidika pomembna spoznavna razsežnost sanj. Številni sufiji so namreč v sanjah prepoznali podobnost z mističnimi videnji in razodetji. Za razliko od »kaotičnih sanj« pa tako imenovane »resničnostne sanje« (ar-ruʾya as-sāliha) za sufije predstavljajo simbolna sporočila, ki vzniknejo iz primordialne vednosti, skrite v globinah človekove biti.

Ker gre pri sanjah navsezadnje za nadčutno zaznavo oz. nekakšno notranje zrenje, so sufiji strukturo sanj primerjali s pojavom, ki so ga označili kot »mistično okušanje skrite resničnosti«. Al-Ghazali v pojavu sanj prepozna celo odsev preroške zavesti, ki temelji na nadčutni in meta-racionalni percepciji. Mistična psihologija Sufizma sanjam torej ne pripisuje zgolj »logosa nezavednega«, kot je to storil Adler nanašajoč se na Jungove analize, temveč »logos višje zavesti«, zavesti, ki jo je v snu nagovorila Transcendenca. Morebitnemu ugovoru, češ da pri sanjah ne gre za resničnost, pa sufiji odgovarjajo, da tudi v stanju budnosti ne gre za resničnost – vsaj za poslednjo, »resnično resničnost« ne. Kajti ultimativno resničnost je za sufije mogoče doživeti zgolj v duhovnih stanjih globoke meditacije in čuječe kontemplacije. A tudi v takšnih trenutkih posameznik poslednjo resničnost zgolj »okusi«. Dokončno jo namreč lahko doživi le v posmrtni razsežnosti, kjer naj bi se prebudil v »jasnino biti«. Ali kakor pravi nek rek preroka Mohameda: »Ljudje spijo, ko umrejo, se zbudijo«.