Živimo v času, ko poskušamo sleherni problem rešiti z zakoni in predpisi. Verjamemo v vladavino prava, ki lahko oblikuje pravično, enakopravno družbo. Toda priče smo inflaciji zakonov, ker se vedno najde kdo, ki jih krši, ali pa preprosto nekdo, ki ima politično moč in poskuša pravno uzakoniti svoje lastne interese. Pozabljamo namreč, da je treba predvsem in najprej vzgajati tako tistega, ki jih piše, kot tistega, za katerega so zakoni napisani. Eden prvih zakonodajalcev na tleh današnje Evrope je bil Atenec Solon, ki je s svojo zakonodajo za razbremenitev dolžnikov, novo delitev zemlje in dedovanje premoženja ter pravice svobodnih državljanov osnoval temelje demokratične ureditve. Sam se je še zavedal krhkosti zakonov, zato jih je v eni svojih najlepših podob primerjal s pajčevinami. Če vanje pade kaj lahkega in nemočnega, pravi, vzdržijo, če pa kaj večjega, se potrgajo in razpadejo. V pismu starogrškemu pesniku in filozofu Epimenidu naj bi zapisal, da verstvo in zakonodajalci mestu ne morejo kar sami po sebi koristiti. To lahko le tisti, ki množice vodijo. Zakoni so koristni, če torej ljudje vodijo množice dobro, če pa jih vodijo slabo, ne koristijo prav nič. Tako nas je pred skoraj 2600 leti Solon učil, da zakoni ne morejo kar sami po sebi biti zagotovilo za pravično in pravo delovanje družbe, temveč je bistven živ, dejaven človek, ki zakone uporablja. Solon se je zavedal, da zakoni ne morejo rešiti ljudi pred krivicami, ampak pravi, da bi bilo krivic manj le tako, če bi tisti, ki ne doživljajo nobene krivice, bili enako ogorčeni kot tisti, ki so žrtve neke krivice. Solonov glavni izrek je bil: »Ničesar preveč!« Danes pa poskušamo pravno in z zakonom zaščititi sleherni interes vsakega posameznika, ne da bi ga najprej s temeljnimi vrednotami, kot so skromnost, iskrenost in sočutje, naučili, kako postavljati meje svojemu lastnemu jazu, da bo lahko pravično živel in deloval v družbi.

Živimo v času, ko poskušamo sleherni problem rešiti z zakoni in predpisi. Verjamemo v vladavino prava, ki lahko oblikuje pravično, enakopravno družbo. Toda priče smo inflaciji zakonov, ker se vedno najde kdo, ki jih krši, ali pa preprosto nekdo, ki ima politično moč in poskuša pravno uzakoniti svoje lastne interese. Pozabljamo namreč, da je treba predvsem in najprej vzgajati tako tistega, ki jih piše, kot tistega, za katerega so zakoni napisani.

Eden prvih zakonodajalcev na tleh današnje Evrope je bil Atenec Solon, ki je s svojo zakonodajo za razbremenitev dolžnikov, novo delitev zemlje in dedovanje premoženja ter pravice svobodnih državljanov osnoval temelje demokratične ureditve. Sam se je še zavedal krhkosti zakonov, zato jih je v eni svojih najlepših podob primerjal s pajčevinami. Če vanje pade kaj lahkega in nemočnega, pravi, vzdržijo, če pa kaj večjega, se potrgajo in razpadejo. V pismu starogrškemu pesniku in filozofu Epimenidu naj bi zapisal, da verstvo in zakonodajalci mestu ne morejo kar sami po sebi koristiti. To lahko le tisti, ki množice vodijo. Zakoni so koristni, če torej ljudje vodijo množice dobro, če pa jih vodijo slabo, ne koristijo prav nič.

Tako nas je pred skoraj 2600 leti Solon učil, da zakoni ne morejo kar sami po sebi biti zagotovilo za pravično in pravo delovanje družbe, temveč je bistven živ, dejaven človek, ki zakone uporablja. Solon se je zavedal, da zakoni ne morejo rešiti ljudi pred krivicami, ampak pravi, da bi bilo krivic manj le tako, če bi tisti, ki ne doživljajo nobene krivice, bili enako ogorčeni kot tisti, ki so žrtve neke krivice. Solonov glavni izrek je bil: »Ničesar preveč!« Danes pa poskušamo pravno in z zakonom zaščititi sleherni interes vsakega posameznika, ne da bi ga najprej s temeljnimi vrednotami, kot so skromnost, iskrenost in sočutje, naučili, kako postavljati meje svojemu lastnemu jazu, da bo lahko pravično živel in deloval v družbi.