Med odlomke evangelija, ki nam še danes, v postmoderni dobi in po vsej »demokratizaciji družbe« izgledajo revolucionarni in subverzivni, vsekakor spada tisti, ki govori o povzpetništvu apostolov, med njimi, presenetljivo, prav Apostola ljubezni Janeza in njegovega brata Jakoba. Najprej njuna mati, potem pa še ona dva, prosijo Kristusa, naj jima zaupa najvišje položaje v nebeškem kraljestvu. Kristus odgovori ironično: Gospoda Zabedejevi, pojma nimata, kaj prosita! In ju vpraša, če lahko pijeta iz čaše, iz katere bo on pil. Seveda lahko, sta odgovorila. No, bosta pa pila iz čaše trpljenja in mučeništva, ampak zato še ne bosta dobila vodilna položaja v kraljestvu. Za to je potrebno nekaj drugega: da spoštujeta duh kraljestva, da ga ponotranjita in živita v njem. To pa ni mučeništvo (če si dovolim parafrazo nekega drugega odlomka iz evangelija po Mateju: na mučeništvo so pripravljeni tudi verski in ideološki fanatiki, tudi teroristi, ki pa s tem, da so trpeli ali celo umrli za idejo še niso izpričali, da imajo pravega duha). Duh kraljestva je, torej, predvsem, ali izključno, v ljubezni do drugih, v pripravljenosti vsem služiti. »Kdor hoče biti najvišji med vami, naj vsem služi.« Kdor pa hoče gospodovati je s tem izpričal, da v krščanstvu ni razumel nič. Za apostola, sinova Zabedejeva, se je zadeva dobro končala. To, kar ob Gospodovem zmagoslavnem vhodu v Jeruzalem še nista razumela, sta potem, po njegovem odrešilnem trpljenju in smrti, še kako dobro dojela. Janez je postal avtor najboj poglobljenjega od štirih evangelijev, Jakob pa enega izmed temeljnih apostolskih del, tedaj vplivnega, sedaj pa skoraj pozabljenjega, čeprav še kako aktualnega pisma, ki ga je prav v današnjih družbenih okoliščinah vredno citirati: »Bogati naj se ponaša s svojim ponižanjem (in ne z bogastvom), saj bo minil kakor cvet na travniku… Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a so bogati v veri in dediči kraljestva? … No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas… V zadnjih dneh ste kopičili zaklade. Glejte plačilo, ki ste ga utajili delavcem … kriči in klici so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Glejte, sodnik stoji pred vrati.« Pohlep, stremuštvo in povzpetništvo nikomur ne bodo odprli vrat nebeškega kraljestva. No, seveda, so ljudje, ki jih nebeško kraljestvo ne zanima. A naj taki ne govorijo, da so kristjani. Mi drugi pa še imamo možnost, kot sta jo imela, in izkoristila, Zabedejeva sinova. Možnost da služenje drugim sprejmemo ko cilj in smisel.

Med odlomke evangelija, ki nam še danes, v postmoderni dobi in po vsej »demokratizaciji družbe« izgledajo revolucionarni in subverzivni, vsekakor spada tisti, ki govori o povzpetništvu apostolov, med njimi, presenetljivo, prav Apostola ljubezni Janeza in njegovega brata Jakoba.

Najprej njuna mati, potem pa še ona dva, prosijo Kristusa, naj jima zaupa najvišje položaje v nebeškem kraljestvu. Kristus odgovori ironično: Gospoda Zabedejevi, pojma nimata, kaj prosita! In ju vpraša, če lahko pijeta iz čaše, iz katere bo on pil. Seveda lahko, sta odgovorila. No, bosta pa pila iz čaše trpljenja in mučeništva, ampak zato še ne bosta dobila vodilna položaja v kraljestvu. Za to je potrebno nekaj drugega: da spoštujeta duh kraljestva, da ga ponotranjita in živita v njem. To pa ni mučeništvo (če si dovolim parafrazo nekega drugega odlomka iz evangelija po Mateju: na mučeništvo so pripravljeni tudi verski in ideološki fanatiki, tudi teroristi, ki pa s tem, da so trpeli ali celo umrli za idejo še niso izpričali, da imajo pravega duha). Duh kraljestva je, torej, predvsem, ali izključno, v ljubezni do drugih, v pripravljenosti vsem služiti. »Kdor hoče biti najvišji med vami, naj vsem služi.« Kdor pa hoče gospodovati je s tem izpričal, da v krščanstvu ni razumel nič.

Za apostola, sinova Zabedejeva, se je zadeva dobro končala. To, kar ob Gospodovem zmagoslavnem vhodu v Jeruzalem še nista razumela, sta potem, po njegovem odrešilnem trpljenju in smrti, še kako dobro dojela. Janez je postal avtor najboj poglobljenjega od štirih evangelijev, Jakob pa enega izmed temeljnih apostolskih del, tedaj vplivnega, sedaj pa skoraj pozabljenjega, čeprav še kako aktualnega pisma, ki ga je prav v današnjih družbenih okoliščinah vredno citirati:

»Bogati naj se ponaša s svojim ponižanjem (in ne z bogastvom), saj bo minil kakor cvet na travniku… Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a so bogati v veri in dediči kraljestva? … No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas… V zadnjih dneh ste kopičili zaklade. Glejte plačilo, ki ste ga utajili delavcem … kriči in klici so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Glejte, sodnik stoji pred vrati.«

Pohlep, stremuštvo in povzpetništvo nikomur ne bodo odprli vrat nebeškega kraljestva. No, seveda, so ljudje, ki jih nebeško kraljestvo ne zanima. A naj taki ne govorijo, da so kristjani. Mi drugi pa še imamo možnost, kot sta jo imela, in izkoristila, Zabedejeva sinova. Možnost da služenje drugim sprejmemo ko cilj in smisel.