Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V času moje osnovne šole so nam peščici najzgodnejših učencev, tako sošolci kot učitelji, dejali vozači. Ne vem, če smo zaradi našega zgodnjega prihoda bili deležni kakšnih ugodnosti, vem le, da je tudi hišnik moral malo prej od doma in odkleniti hram učenosti.
Na jutranji vožnji so se nam postopoma pridružili še drugi, nekateri so do ceste, kjer so vstopali na avtobus, hodili skoraj uro skozi gozd, ki je bil v zimskih in poznih jesenskih jutrih temačen in strašljiv.
Mojo pot do avtobusne postaje je spremljalo angelsko zvonjenje in mamin križ na čelu.
Dobrih dvajset minut vožnje v eno smer smo otroci žlobudrali na vse viže, ponovili pesmico ali se skušali še kaj naučiti. Vožnja s šolskim avtobusom je bila pestra kot znanje, ki smo ga vsrkavali. Zdelo se mi je, da me moj avtobus pelje v svetlo prihodnost.
Danes me, ne v tako zgodnjih jutranjih urah, do službe pripelje mestni avtobus. Jutranje zvonjenje bližnje cerkve mojega mestnega bivališča ne doseže.
Zaradi drsnega delovnega časa sem se malo polenila in temu primerno moj jutranji ritem ni do minute natančno določen. Še vedno pa rada opazujem. Na mestnih vožnjah predvsem začasne sopotnike. Sčasoma s katerim izmed njih postaneš celo znanec.
Novejši, zgibni avtobusi sprejmejo celo do 139 oseb, ali skoraj pet šolskih razredov. Prav pisana druščina smo, še posebej ob prometnih konicah. Vsak s svojo življenjsko prtljago.
Najmlajši potniki z velikimi šolskimi torbami na koleščkih, srednješolci z malomarno visečimi nahrbtniki. Le redko kdo se s kom pogovarja, le redko kdo v rokah drži knjigo. Tudi šolski zvezki so redkost. Nekateri imajo v ušesih slušalke, velika večina – tudi starejših – je zazrtih v prenosne telefone. Zdi se, da pravzaprav vsak izmed nas išče človeško bližino, stik ... čaka na telefonski klic drage osebe.
Več ali manj na tistih mojih treh kilometrih v eno in drugo smer sicer vladata tišina in monotonost. Zatohlo tišino in srepe poglede kdaj pa kdaj prekine trušč, ki ga lahko povzroči preklopna nakladna ploščad – rampa, ki jo voznik ročno dvigne in spusti. Po njem se lahko v avtobus zapelje oseba na invalidskem vozičku. Trušč rampa povzroči le, če je neprijazno spuščena z višine.
Pogrešam šolske vožnje v neudobnem avtobusu, mrzla jutra in deževne dni na avtobusni postaji brez nadstreška, otroško razposajenost, pogovore in igre. Zato ob vstopu na mestni avtobus voznika pozdravim, včasih se s kom zapletem v pogovor ... odstopim sedež. Le verjamem ne več, da me vse skupaj pelje v svetlo prihodnost.
V času moje osnovne šole so nam peščici najzgodnejših učencev, tako sošolci kot učitelji, dejali vozači. Ne vem, če smo zaradi našega zgodnjega prihoda bili deležni kakšnih ugodnosti, vem le, da je tudi hišnik moral malo prej od doma in odkleniti hram učenosti.
Na jutranji vožnji so se nam postopoma pridružili še drugi, nekateri so do ceste, kjer so vstopali na avtobus, hodili skoraj uro skozi gozd, ki je bil v zimskih in poznih jesenskih jutrih temačen in strašljiv.
Mojo pot do avtobusne postaje je spremljalo angelsko zvonjenje in mamin križ na čelu.
Dobrih dvajset minut vožnje v eno smer smo otroci žlobudrali na vse viže, ponovili pesmico ali se skušali še kaj naučiti. Vožnja s šolskim avtobusom je bila pestra kot znanje, ki smo ga vsrkavali. Zdelo se mi je, da me moj avtobus pelje v svetlo prihodnost.
Danes me, ne v tako zgodnjih jutranjih urah, do službe pripelje mestni avtobus. Jutranje zvonjenje bližnje cerkve mojega mestnega bivališča ne doseže.
Zaradi drsnega delovnega časa sem se malo polenila in temu primerno moj jutranji ritem ni do minute natančno določen. Še vedno pa rada opazujem. Na mestnih vožnjah predvsem začasne sopotnike. Sčasoma s katerim izmed njih postaneš celo znanec.
Novejši, zgibni avtobusi sprejmejo celo do 139 oseb, ali skoraj pet šolskih razredov. Prav pisana druščina smo, še posebej ob prometnih konicah. Vsak s svojo življenjsko prtljago.
Najmlajši potniki z velikimi šolskimi torbami na koleščkih, srednješolci z malomarno visečimi nahrbtniki. Le redko kdo se s kom pogovarja, le redko kdo v rokah drži knjigo. Tudi šolski zvezki so redkost. Nekateri imajo v ušesih slušalke, velika večina – tudi starejših – je zazrtih v prenosne telefone. Zdi se, da pravzaprav vsak izmed nas išče človeško bližino, stik … čaka na telefonski klic drage osebe.
Več ali manj na tistih mojih treh kilometrih v eno in drugo smer sicer vladata tišina in monotonost. Zatohlo tišino in srepe poglede kdaj pa kdaj prekine trušč, ki ga lahko povzroči preklopna nakladna ploščad – rampa, ki jo voznik ročno dvigne in spusti. Po njem se lahko v avtobus zapelje oseba na invalidskem vozičku. Trušč rampa povzroči le, če je neprijazno spuščena z višine.
Pogrešam šolske vožnje v neudobnem avtobusu, mrzla jutra in deževne dni na avtobusni postaji brez nadstreška, otroško razposajenost, pogovore in igre. Zato ob vstopu na mestni avtobus voznika pozdravim, včasih se s kom zapletem v pogovor … odstopim sedež. Le verjamem ne več, da me vse skupaj pelje v svetlo prihodnost.
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V času moje osnovne šole so nam peščici najzgodnejših učencev, tako sošolci kot učitelji, dejali vozači. Ne vem, če smo zaradi našega zgodnjega prihoda bili deležni kakšnih ugodnosti, vem le, da je tudi hišnik moral malo prej od doma in odkleniti hram učenosti.
Na jutranji vožnji so se nam postopoma pridružili še drugi, nekateri so do ceste, kjer so vstopali na avtobus, hodili skoraj uro skozi gozd, ki je bil v zimskih in poznih jesenskih jutrih temačen in strašljiv.
Mojo pot do avtobusne postaje je spremljalo angelsko zvonjenje in mamin križ na čelu.
Dobrih dvajset minut vožnje v eno smer smo otroci žlobudrali na vse viže, ponovili pesmico ali se skušali še kaj naučiti. Vožnja s šolskim avtobusom je bila pestra kot znanje, ki smo ga vsrkavali. Zdelo se mi je, da me moj avtobus pelje v svetlo prihodnost.
Danes me, ne v tako zgodnjih jutranjih urah, do službe pripelje mestni avtobus. Jutranje zvonjenje bližnje cerkve mojega mestnega bivališča ne doseže.
Zaradi drsnega delovnega časa sem se malo polenila in temu primerno moj jutranji ritem ni do minute natančno določen. Še vedno pa rada opazujem. Na mestnih vožnjah predvsem začasne sopotnike. Sčasoma s katerim izmed njih postaneš celo znanec.
Novejši, zgibni avtobusi sprejmejo celo do 139 oseb, ali skoraj pet šolskih razredov. Prav pisana druščina smo, še posebej ob prometnih konicah. Vsak s svojo življenjsko prtljago.
Najmlajši potniki z velikimi šolskimi torbami na koleščkih, srednješolci z malomarno visečimi nahrbtniki. Le redko kdo se s kom pogovarja, le redko kdo v rokah drži knjigo. Tudi šolski zvezki so redkost. Nekateri imajo v ušesih slušalke, velika večina – tudi starejših – je zazrtih v prenosne telefone. Zdi se, da pravzaprav vsak izmed nas išče človeško bližino, stik ... čaka na telefonski klic drage osebe.
Več ali manj na tistih mojih treh kilometrih v eno in drugo smer sicer vladata tišina in monotonost. Zatohlo tišino in srepe poglede kdaj pa kdaj prekine trušč, ki ga lahko povzroči preklopna nakladna ploščad – rampa, ki jo voznik ročno dvigne in spusti. Po njem se lahko v avtobus zapelje oseba na invalidskem vozičku. Trušč rampa povzroči le, če je neprijazno spuščena z višine.
Pogrešam šolske vožnje v neudobnem avtobusu, mrzla jutra in deževne dni na avtobusni postaji brez nadstreška, otroško razposajenost, pogovore in igre. Zato ob vstopu na mestni avtobus voznika pozdravim, včasih se s kom zapletem v pogovor ... odstopim sedež. Le verjamem ne več, da me vse skupaj pelje v svetlo prihodnost.
V času moje osnovne šole so nam peščici najzgodnejših učencev, tako sošolci kot učitelji, dejali vozači. Ne vem, če smo zaradi našega zgodnjega prihoda bili deležni kakšnih ugodnosti, vem le, da je tudi hišnik moral malo prej od doma in odkleniti hram učenosti.
Na jutranji vožnji so se nam postopoma pridružili še drugi, nekateri so do ceste, kjer so vstopali na avtobus, hodili skoraj uro skozi gozd, ki je bil v zimskih in poznih jesenskih jutrih temačen in strašljiv.
Mojo pot do avtobusne postaje je spremljalo angelsko zvonjenje in mamin križ na čelu.
Dobrih dvajset minut vožnje v eno smer smo otroci žlobudrali na vse viže, ponovili pesmico ali se skušali še kaj naučiti. Vožnja s šolskim avtobusom je bila pestra kot znanje, ki smo ga vsrkavali. Zdelo se mi je, da me moj avtobus pelje v svetlo prihodnost.
Danes me, ne v tako zgodnjih jutranjih urah, do službe pripelje mestni avtobus. Jutranje zvonjenje bližnje cerkve mojega mestnega bivališča ne doseže.
Zaradi drsnega delovnega časa sem se malo polenila in temu primerno moj jutranji ritem ni do minute natančno določen. Še vedno pa rada opazujem. Na mestnih vožnjah predvsem začasne sopotnike. Sčasoma s katerim izmed njih postaneš celo znanec.
Novejši, zgibni avtobusi sprejmejo celo do 139 oseb, ali skoraj pet šolskih razredov. Prav pisana druščina smo, še posebej ob prometnih konicah. Vsak s svojo življenjsko prtljago.
Najmlajši potniki z velikimi šolskimi torbami na koleščkih, srednješolci z malomarno visečimi nahrbtniki. Le redko kdo se s kom pogovarja, le redko kdo v rokah drži knjigo. Tudi šolski zvezki so redkost. Nekateri imajo v ušesih slušalke, velika večina – tudi starejših – je zazrtih v prenosne telefone. Zdi se, da pravzaprav vsak izmed nas išče človeško bližino, stik … čaka na telefonski klic drage osebe.
Več ali manj na tistih mojih treh kilometrih v eno in drugo smer sicer vladata tišina in monotonost. Zatohlo tišino in srepe poglede kdaj pa kdaj prekine trušč, ki ga lahko povzroči preklopna nakladna ploščad – rampa, ki jo voznik ročno dvigne in spusti. Po njem se lahko v avtobus zapelje oseba na invalidskem vozičku. Trušč rampa povzroči le, če je neprijazno spuščena z višine.
Pogrešam šolske vožnje v neudobnem avtobusu, mrzla jutra in deževne dni na avtobusni postaji brez nadstreška, otroško razposajenost, pogovore in igre. Zato ob vstopu na mestni avtobus voznika pozdravim, včasih se s kom zapletem v pogovor … odstopim sedež. Le verjamem ne več, da me vse skupaj pelje v svetlo prihodnost.
Razburljivo in neustavljivo gonjo zoper teror nebes zasledimo vse od Sofokleja, Joba, Danteja, Becketta, Dostojevskega, Camusa, Heineja … Noben prepirljivec z Bogom ne izpusti te kljuke iz rok. Tudi slavna sufijska poetična drama Zborovanje ptic, ki jo je leta 1177 napisal perzijski pisec Farid ud-Din Attar, govori o iskanju mitskega kralja ptic z imenom Simorgh in je metaforična vseživljenjska zgodba o iskanju smisla znotraj življenja, trpljenja in minevanja. O Bogu je težko govoriti tudi tistim, ki vanj verujemo. Sploh ko v temni noči vere ostanemo brez besed. Toda najslabše je, če se ne sprašujemo; takrat se odpovemo človeškosti in živimo kot neuka žival. Takrat vera v Boga izhlapi in nastopi praznina z neskončnim hladom (Friedrich Nietzsche). Takrat se ne osramoti vera v Boga, ampak se osramotimo mi. Brez Boga ni nobene instance več, na katero bi se bilo mogoče sklicevati, in nobenega upanja več v poslednji smisel in poslednjo pravičnost. Reševanje vprašanja trpljenja brez Boga je zato domišljavost. Tudi Franz Kafka (1883–1924), veliki pisatelj judovskega rodu, je iskal rešitve. Ne drži, da Kafka ni verjel v nobenega Boga; verjel je v vsaj »nemočnega« Boga, danes pa je Bog zradiran. Kafka je v delu Cesarjevo sporočilo (1919) pisal o neznanem cesarju (Bogu?), ki na smrtni postelji zaupa svojemu glasniku skrivnostno sporočilo, ta pa ga mora prenesti neznanemu naslovniku. Glasnik se ves čas prebija skozi množico in gnečo prisotnih v cesarjevi palači, a kljub prerivanju nikoli ne pride do cilja. Njegova prizadevanja, da bi skrivnostno sporočilo predal, postanejo neznosno moreča, saj se na hodnikih cesarjeve palače vse bolj izgublja. Glasnik nikoli ne zapusti palače, ker ne najde poti do vrat. Brezizhoden položaj se konča brezizhodno tudi za čakajočega naslovnika, ki sedi na oknu in zre v votlo noč, upajoč, da glasnik prihaja … Pisatelj je že vnaprej uprizoril krizo postmodernega človeka. Ker smo Boga izgnali skozi glavna vrata, nam skozi okna, špranje in luknje vdira v izpraznjen prostor groza nihilističnega šoka. Ne čudimo se, da po neuspelem magičnem svojem lastnem pomlajevanju čofotamo in hropemo v kaosu teme, obsedeni z miselnimi stroji in lovljenjem mističnih signalov iz vesolja, a brez utehe in kisika. »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (Pridigar 1,2) Tako je zapisal svetopisemski judovski filozof.
Ali ste kdaj komu zadali življenjsko hud udarec in zlorabili njegovo zaupanje. Človek o svojih slabih lastnostih nerad govori. Lažje je pisati in govoriti o drugih, mar ne? Rade volje pa verjamem, da bi mi v trenutku odgovorili na vprašanje, ali ste tudi vi med tistimi, ki jim je bil že zadan življenjsko hud udarec, in ali so vas kdaj prizadeli ljudje, ki ste jim zaupali? Tokrat pustimo ob strani vsakodnevno medsebojno zbadanje na delovnem mestu ali sosedovo zavist in poglejmo nekoliko globlje. Bolečina najtežjih življenjskih udarcev in zlorabljenega zaupanja je veliko resnejša od vaških zdrah in predolgih jezikov. Ko nam kdo zada življenjsko hud udarec, ko nam kdo uniči ideale in izigra naše zaupanje, je dvig s tal izjemno težak. Toliko bolj, ker na udarec največkrat nismo pripravljeni. Iz preprostega razloga: ker niti pomislimo ne, da drugi sploh ne opazijo naše plemenitosti, naše žlahtnosti. Na poti k lastni žlahtnosti se nenehno spotikamo, padamo, izpodrivamo drug drugega in si zadajamo udarce. Najtežji življenjski udarci navadno ne puščajo modric ali zlomljenega nosu, puščajo pa globoke brazgotine in hromijo našo plemenitost. Lahko pa tudi zarišejo blage poteze na obraz. Da, življenjski udarci nas lahko tudi mehčajo, na zunaj. V svoji notranjosti pa postajamo bojevniki. A ne vsi. Mnogi samo nemočno in tiho sedijo na stolu v kotu svojega življenja. Sedijo vse do zadnjega udarca, ki jim spodnese stol, da pristanejo na tleh. Sami, brez zaupanja v druge. In kar je še huje: brez zaupanja vase. Kako in kje, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, najti ponovno zaupanje vase in pravi stol, s katerega ob življenjskih udarcih ne bomo padli na tla? Po kateri poti naj hodimo, da se ne bomo spotikali? In kako naj hodimo, da ne bomo spotikali drugih? Kako ponovno, za začetek, zaupati lastni moči? Kar je bila rešitev zame, ne pomeni, da bo rešitev za vas, če ste trenutno na tleh. Z vami lahko samo podelim svoja občutja, kako je, ko te prizadenejo ljudje, ki si jim zaupal. Ob najhujšem življenjskem udarcu se je zamajala tudi moja vera in zaupanje v Gospoda, ki je dovolil, da se je moja noga ujela v zanko (prim. Prg 3,26). A le tako, ujeta v zanko, sem lahko ohranila svojo žlahtnost, potemtakem ne smem biti preveč jezna nanj. Kakor tudi nisem več jezna na tiste, ki so zlorabili moje zaupanje. V današnjem jutru sta moja strumnost in preudarnost, ki mi ju je uspelo dobojevati, moji duši življenje in mojemu vratu okras (prim. Prg 3,21–22). Tudi vam želim, da bi na vrvico svojega ovratnega nakita nanizali vse življenjske udarce in dobojevali zaupanje vase.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli nekdanja slovenska komisarka Violeta Bulc premišljuje o sočutju.
Prav vsi smo na neki način del velike zgodbe sodobnega časa, ki se imenuje promet. In to na različne načine: kot avtomobilisti, poklicni vozniki, motoristi, kolesarji ali pešci. Ne bomo govorili o poškodovanih in mrtvih v prometu, obojih je veliko in preveč, pač pa o tem, kako se vedemo sami kot udeleženci prometa. Smo dovolj zbrani, mirni, uvidevni, razumevajoči, strpni in korektni? Na vsa ta vprašanja si mora vsak izmed nas odgovoriti na svoj način. Ali ni človeško prijeten občutek, če nam voznik, ko čakamo na prehodu za pešce, ustavi in nam celo prijazno z roko nakaže, naj gremo čez? … In kako živčno se včasih odzovemo, ko kdo pred semaforjem ne spelje v stotinki sekunde, takoj ko se prižge zelena. Je pač tako, taki kot smo sicer v življenju, smo tudi kot udeleženci prometa. Naj opozorim na zelo pomembno navado – blagoslov. Na to, da zjutraj ali takrat, ko sedemo v avto, izrečemo blagoslov. Jaz to vedno – na glas ali v duhu – opravim nekako takole: »Oče nebeški, v imenu Jezusa Kristusa Te prosim, blagoslovi ta avto, s katerim se vozim … Bodi z mano za krmilom in angeli varuhi naj bodo tudi z vozniki in avtomobili, ki jih bom srečal med vožnjo na cesti. Zahvaljujem se Ti za popolno zaščito, zbranost in strpnost na cesti. Amen!« Pravijo, da bi bilo veliko manj nesreč in drugih neprijetnosti na cesti, če bi to navado medsebojnega in vzajemnega blagoslova izvajali redno. Ta mir v duši, ki ga prinaša božji blagoslov kot iskreni odgovor na naše odprte in srčne prošnje, je potem življenjsko vodilo človečnosti tudi za nadaljevanje dneva in vsega, kar počnemo. Škoda, da žal tudi številni kristjani opuščajo to dobro in koristno navado – blagoslavljanje drug drugega ob prihodu ali odhodu. Meni je lepo pri duši, ko rečem partnerici ob odhodu v službo: bodi blagoslovljena in ljubljena! Pomembno je, da blagoslovimo otroke ob odhodu v šolo ali vrtec, pred različnimi nalogami, testi ali drugimi preizkušnjami. Da preprosto blagoslavljamo drug drugega, kjer koli že smo. Brez zadržkov ali zadrege, spontano in srčno. Kajti ko nekoga blagoslovimo, usmerimo v vsako celico njegovega telesa žarek svetega, božjega, dobrega in lepega. Torej – blagoslovljeno sredo želim vsem poslušalcem, ki so zdaj z nami.
V svojem delu Človeško stanje moralna filozofinja Hannah Arendt omenja zanjo dva najtrdovratnejša izziva človeškega obstoja. Prvi od teh se glasi: Ustvarjeni smo z močjo, da se spominjamo preteklosti, a nemočni, da bi jo spremenili. Njen sklep je, da je edini učinkoviti način za soočanje s tem izzivom ta, da uporabimo sposobnost odpuščanja. Morda nimamo težav s sprejemanjem odpuščanja drugih ljudi in tudi Boga, res pa je, da je za večino ljudi, ko gre za odpuščanje, ena najtežjih stvari odpustiti samemu sebi. Morda imamo do sebe visoka pričakovanja. Govorimo si, da nikoli ne bi smeli narediti tega, kar smo, in se sprašujemo, kaj si bodo ljudje mislili. Kakšen vpliv bomo sploh še lahko imeli in ali nas bo sploh še kdo spoštoval? Samoobtoževanje je eno najkrutejših sojenj in lahko traja vse življenje. Ni treba, da bi nas kdo obtoževal ali s prstom kazal na nas, ker vse to počnemo sami! Vsako uro vsakega dne. Tako kakor sosed Vid v Aškerčevi pesnitvi “Mejnik” se sprašujemo: "Joj! kam bi dél?”, a nekako ne najdemo prostora, kjer bi lahko odložili svoje breme. Kaj lahko naredimo? Če ste se tudi vi kdaj znašli pred izzivom, kako odpustiti sebi, ali pa se morda prav zdaj ukvarjate z njim, dovolite, da vam predlagam nekaj svetopisemskih rešitev, ki vam lahko pomagajo do tega, da boste odpustili sami sebi. Molite. Molitev je izjemen način za soočanje z resnico o samih sebi, in to v povsem varnem okolju – v navzočnosti tega, ki to resnico tako ali tako že pozna in se ne umika pred njo. In prav soočanje z resnico in njeno priznavanje sta temeljni poti do svobode od samoobtoževanja. Cenite se, kot vas ceni Bog. Vaše vrednosti ne določa mnenje vaših staršev ali sorojencev, prav tako pa tudi ne mnenje vaših delodajalcev, političnih ali verskih voditeljev. Bog je vrednost vsakega človeka vzpostavil s tem, da nas je ustvaril po svoji podobi in to vrednost neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Neskončna cena je bila plačana za človekovo odrešitev. Spejmite Božjo moč, da živite s posledicami svojih napak. Ni človeka, ki ne bi kdaj naredil napake. Nekatere so majhne, druge velike; nekatere nimajo trajnih posledic, druge pa jih imajo. Posledice nekaterih nas spremljajo vse življenje. Toda da bi živeli zdravo in normalno življenje, da bi bili sposobni dajati in sprejemati ljubezen, se moramo osvoboditi krivde, ki izvira iz teh naših napak. V Svetem pismu imamo zapisani besedili, ki nam lahko pomagata pri tem. V Evangeliju po Mateju 11,28 nas Kristus vabi: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek”. V Psalmu 55,22 pa, da naj na Boga zvrnemo svoja bremena, saj bo skrbel za nas in ne bo dopustil, da bi omagali. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: Prečistite to, kar prihaja v vaš um. Okrog vas je veliko ljudi, ki vam želijo povedati, kdo ste. Ne sprejmite vsake definicije sebe, ki vam jo prostovoljno ponujajo. Ko vam besede drugih ali vaše malodušne misli otežujejo, da odpustite sami sebi, upoštevajte nasvet iz Pisma Filipljanom 4,8: “Vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.”
Izmed vseh možnih uspehov človeka najbolj odlikuje osebna svetost. To je kiparjenje lastnega jaza vse življenje.
Neka ladja, ki je plula ob severni obali Južne Amerike, je oddala znak za preplah. Ko je signal prišel do druge ladje, so ujeli sporočilo: »Umiramo, ker nimamo pitne vode!« »Zajemite jo iz morja!« se je glasil odgovor, »saj plujete ob ustju reke Amazonke.« Povsod okrog njih je bila sladka, pitna voda in ni jim bilo treba storiti nič drugega, kot da jo zajamejo. Vendar tega niso vedeli, zato so umirali od žeje. Kako verodostojna podoba ljudi, ki umirajo od duhovne žeje, ker ne vedo, da jih obdaja reka žive vode Božje besede! Ljudje vedno težimo k nečemu, hrepenimo, da bi bili ljubljeni, želimo si izkusiti srečo in veselje. Stalno iščemo smisel svojega življenja. Današnji evangelij opisuje, da je bil tudi Jezus žejen in se je ustavil pri vodnjaku ter prosil samarijansko ženo vode. Ta se je najprej čudila, da jo Kristus, Jud, prosi za vodo, potem pa je v pogovoru z njim ugotovila, da je tudi sama žejna, a ne vode iz vodnjaka, ampak vode, ki se izliva v večno življenje. Zato je prosila Jezusa: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna.« (Jn 4,15). Samarijanka je bila žejna večino svojega življenja, in sicer žejna sprejetosti, ljubezni in razumevanja, smisla in sreče. Jezus, božji sin, je to vedel. Zato je ponudil bogato, prekipevajoče življenje vsem, ki mu bodo zaupali svojo žejo. Če kdo želi zares potešiti svojo žejo, mora piti iz tega živega vrelca. Našo notranjo žejo bo potešilo to, da bomo delali, kar Bog pričakuje od nas. Čeprav bo boleče, težko in nepriljubljeno, nas bo v globini potešilo. Postalo bo vir, ki nikoli ne presahne. Toda to, po čemer v življenju res hrepenimo in česar si želimo, lahko najdemo samo v odnosu z Bogom. Želimo si ljubezni in tega, da bi bili ljubljeni, in samo Bog nas ljubi brezpogojno in prvi. Iščemo smisel življenja in Bog nam daje pravi smisel. Hrepenimo po veselju in sreči, največje veselje in sreča pa prihajata iz svobode, ki nam jo naklanja Bog – osvobojenosti od strahu, skrbi in tesnobnosti. Lepo je napisal italijanski pisatelj Giovanni Papini: »Kdor išče na tem svetu, kar je lepo, nevede išče tebe – tebe, ki si vsa in popolna Lepota. Kdor v svojih mislih išče resnico, išče tebe, ki si edina Resnica, vredna spoznanja.«
Priznam, da kot majhen otrok nisem zmogla razumeti drugačnosti. Trmasto sem se upirala, da bi se, na primer, kljub maminemu vnetemu prigovarjanju in razlagam igrala z otroki z Downovim sindromom. Potem sem segla po novelah Cirila Kosmača, v katerih sem odkrila literarne podobe vaških norčkov: Tantadruja, ki je zaradi maminih besed, da bo srečen šele ob smrti, želel samo umreti, ali podobo nedolžnega velikana Matica, ki je nenehno ponavljal besede sogovorcev. Ciril Kosmač me je naučil, da ti »božji otroci«, kakor jih je sam poimenoval, poznajo pristno, nepokvarjeno človeško dobroto, da so njihove duše polne intuitivnih občutkov in ljubezni do vsega in vseh, ki jih obdajajo. Mi, tako imenovani »normalni ljudje«, smo v procesu odraščanja zaradi osrediščenosti samo nase in zadovoljitve svojih želja, potreb in sanj ta prvinski občutek za globlje razsežnosti bivanja in harmoničnega dihanja našega kozmosa popolnoma izgubili. Po srečanju s Kosmačevimi literarnimi junaki sem pogled na ljudi s posebnimi potrebami popolnoma spremenila – začela sem občudovati njihovo vdano ljubezen, predvsem pa dojela, da so to ljudje z enakimi željami, kot jih imamo vsi. Med njimi je tudi želja biti sprejet, uspešen in opazen v družbi … Literatura in lepota besede sta dosegli največ, kar zmore in mora umetnost - izboljšali sta me. Zato je bila zame ena najlepših in najbolj v globino duše nagovarjajočih prireditev državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Cankarjevem domu konec decembra, na kateri so nastopili uporabniki Centra za usposabljanje, delo in varstvo Draga pri Igu. Navdušeno sem ploskala plesnim, govornim in glasbenim točkam nastopajočih s posebnimi potrebami. In ne bom pozabila njihovega srečnega nasmeha in iskric v očeh, ko smo jim po prireditvi iskreno čestitali. Toliko bolj pa me je bolelo, ko sem pogledovala po dvorani: nekateri so se zgroženo ozirali, drugi niso ploskali, tretji pa so po koncu ob izhodu govorili: »Pa kaj jih mučijo in vlačijo na oder!« Ob vseh teh pripombah sem se spraševala: če teh ljudi ne moreta v vseh letih življenja spremeniti ne knjiga, ne lepa beseda, ne najimenitnejša priložnost, da spoznajo drugačne in se z njimi družijo, le kako bodo zmogli sprejeti drugače misleče?
Ko berem evangelij, me vedno znova preseneti Jezusov govor in v njem skrita božja logika, ki je tako drugačna od naše človeške. Rada mislim na nebo kot na kraj, na katerem bomo vsi enaki, enako srečni, enako dragoceni in enako nagrajeni. Toda Jezus pravi: Kdor bo … kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan za velikega v nebeškem kraljestvu. (Mt 5,19) Samo od sebe se mi postavi vprašanje: Katere so tiste najmanjše zapovedi? Jezus je jasno povedal: »Ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe,« o najmanjših pa ni govoril … Pred očmi se mi zato prikaže draga podoba starejše sestre, ki je bila šivilja, vendar hkrati duhovna voditeljica in sveta oseba, zato sem čisto prepričana, da že v tem življenju lahko srečamo svetnike. Bila je majhna, drobčkana redovnica, skromna in tiha, tako da včasih sploh nisi vedel, ali je v prostoru ali je ni. Toda bila je nadarjena pevka, krasna zborovodkinja in vrhunska šivilja. Nikoli ni delala velikih stvari, toda vse, kar je naredila, je bilo preprosto popolno. Če je pometla jedilnico, je bila taka, kot da bi jo obrisala. Če je postavila rože v vazo, bi ji zavidali še tako veliki umetniki ikebane. Če je sešila sestri redovno obleko, je bila ta narejena tako, da se je v njej počutila kot kraljica! Ko pa je pela, je pela čisto in iz srca, tako lepo, da je cerkev obnemela … Ko mislim na najmanjše zapovedi, mislim torej na vsakdanje življenje, na tisoč in eno stvar, ki je za nas pomembna in je del našega preživetja. Saj ni treba, da za rojstni dan bolnici, ki jo obiščeš, prineseš rožo, vendar je najlepše, ko vidiš njen hvaležni nasmeh. Saj ni treba pozdraviti nekoga na hodniku, ki obupuje, čakajoč na zdravnika, in mu povedati, da kmalu pride, čeprav si sam tako utrujen, da te kar zanaša … Ali pa pobrati žoge otroku, ki jo je vrgel mimo tebe in zdaj s prestrašenim pogledom čaka, kaj se bo zgodilo … Najmanjši zakoni so zakoni ljubezni v vsakdanjiku. So zakoni, ki polepšajo dneve in prinašajo upanje; nikjer niso napisani, niti nisi kaznovan, če se jih ne držiš. So pa to zakoni, ki iz tebe naredijo osebo, ki – kot bi se moderno reklo – izžareva pozitivno energijo ali, kot bi rekli v samostanu, sveti okoli sebe s svojo nezavedno svetostjo … Zato so ti najmanjši zakoni zakoni srca in zato so tako pomembni. Na tem in na onem svetu.
O bližini in daljavi je mogoče govoriti v različnih pomenih; o njiju lahko npr. govorimo v prostorsko-fizičnem, časovnem, čustvenem, sorodstvenem ali pa duhovnem pomenu besede. Toda še tako prepričljivo filozofsko utemeljevanje bližine in daljave nam ne more posredovati občutka in izkušnje ene ali druge razsežnosti. Ker sta torej bližina in daljava predvsem izkustveni razsežnosti, govor o njiju predpostavlja, da smo ju izkusili. Toda tako na logično-mišljenjski kot tudi na eksistencialno-izkustveni ravni velja, da bližino in daljavo razumemo oz. zaznavamo le v njunem medsebojnem razmerju. Bližino spoznamo oz. občutimo glede na daljavo in daljavo glede na bližino. Obe se tako nujno medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Njuno merilo je razdalja. Bližino in daljavo je mogoče določiti le glede na razdaljo. To načelo seveda velja za človeka tudi na religijskem področju. Bog nam je blizu, ko občutimo njegovo navzočnost, in daleč, ko je ne občutimo. Občutiti njegovo navzočnost pa – ne glede na vso možno raznovrstnost psihološko-čustvenih učinkov – pomeni predvsem gotovost vere. Bog nam je lahko torej bolj ali manj blizu glede na stopnjo gotovosti naše vere, ki se lahko kaže tako v občutku ljubezni in duševni spokojnosti kot tudi v mistični vznesenosti in doživljanju metafizične povezanosti s celotnim stvarstvom. Toda ali je mogoče kategoriji bližine in daljave uporabiti za samega Boga, če pojem Boga razumemo kot absolutno transcendentno in hkrati imanentno, vseobsegajočo in hkrati vsepresegajočo poslednjo in navsezadnje edino Resničnost? V Koranu beremo, da je edini in večni Bog, »ki mu ni nihče enak« (sura 112:4), človeku hkrati »bližji od njegove vratne žile« (50:16). Po islamskem duhovnem izročilu je Bog »najbolj notranji misterij človeka« – skrivnost, ki je ni mogoče razkriti, vendar je hkrati skrivnost, ki ravno določa človeka kot človeka, njegovo resnično bit. Človek se s svojo vero Bogu lahko približuje in oddaljuje, Bog pa je kot Absolut vselej onstran bližine in daljave – in onstran vsake relacije. O tem, kako božja Resničnost presega kategoriji bližine in daljave, zgovorno pričajo osebna Božja razodetja muslimanskega puščavnika in mistika iz 10. stoletja, Abdaldžabarja an-Niffarija. V drugem poglavju svojega dela o »mističnih postajališčih« je zapisal besede, s katerimi bi rad končal svoje razmišljanje o bližini in daljavi. Bog je an-Niffariju dal spoznati: »Jaz sem Bližina, toda ne kakor bližina med stvarmi; in Jaz sem Daljava, toda ne kakor daljava med stvarmi. Tvoja bližina ni tvoja daljava in tvoja daljava ni tvoja bližina. Toda Jaz sem Bližina-Daljava, tisti, čigar daljava je bližina in bližina daljava. Kajti bližina in daljava, ki ju ti poznaš, sta razdalji: Jaz pa sem Bližina-Daljava brez razdalje.«
Kako je otrok hiter, ko je treba kaj vzeti. Človek se mora podvizati, da mu hitro izmakne to, kar mu ne sme priti v roke. Upam, da vas niso prebudili kakšni otroci, ki so si zaželeli tega ali onega. Pri otrocih še nekako potrpimo, včasih se jim celo smejemo, ko si kopičijo stvari in vztrajno kričijo: »Moje!« Težje je, ko se srečamo z odraslim, ki hoče za vsako ceno imeti vsak dan več in več. Pred kratkim so me v šoli dijaki spraševali, zakaj je vedno večja razlika med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki imajo vsak dan manj. Nisem jim dal odgovora. Vrnil sem jim vprašanje. »Kaj vas žene, da se mučite v šoli tudi takrat, kadar vam snov ni pisana na kožo?« Odgovarjali so različno, a bolj ali manj so poudarjali, da bodo le tako lahko študirali, kar jih veseli, in se bodo pozneje s tem preživljali. Nadaljeval sem spraševanje, kaj je zanje pomembneje: ali delati, kar jih veseli, ali to, kar jim bo prineslo dovolj veliko plačo. Velika večina je bila mnenja, da je pomembnejši višji dohodek. Na koncu so sami odgovorili na začetno vprašanje o tem, zakaj vedno večji prepad med bogatimi in revnimi. Večina je prepričana, da le če imaš dovolj, lahko v polnosti živiš. Nekateri so pri ustvarjanju imetja iznajdljivejši, drugi nerodni, to pa vodi v socialne razlike. Nekaj jih je predlagalo, da bi morala družba kot celota poskrbeti, da bi krotila apetite podjetnih. Razvil se je pogovor o družbi, ki bi vsem omogočala potreben uspeh in s tem tudi bogastvo. Ostali so razcepljeni med temi, ki so zagovarjali ukrepe družbe, in tistimi, ki so zagovarjali svobodno pobudo vsakega posameznika. Težko je svetovati mladim, kaj bo najbolje za njihovo prihodnost. V zgodovini smo imeli številne poizkuse, kako ukrotiti požrešnost enih in blažiti revščino drugih. Morda je sodobna potrošniška družba res preveč obsedena s kopičenjem imetja. Vsakdo bi hotel imeti vse, in to takoj. Pri tem je vabljiva rešitev, ki so jo in jo še vedno ponujajo taki in drugačni revolucionarji. Treba naj bi bilo zamenjati družbeni red in bo vse drugače. To je nevarno. Vedno in povsod so bili pohlepni in nenasitni ljudje. Noben sistem jih ni odpravil. V dolgi tradiciji najrazličnejših verstev to pripisujejo grehu, kršenju božjih postav. V vsakem človeku, ne glede na politični sistem, v katerem živi, je kal nenasitnosti. Prav post je trenutek, ko naj bi vsakdo najprej pogledal nase. Zmanjšal svoj apetit in poskrbel za druge. Imejmo vsaj danes manj požrešne oči in pomagajmo revnejšim od nas. Jutri bo brez velikih revolucij zato svet pravičnejši.
Obrekljivost je grda navada in obrekljivcem se radi izognemo. Obrekovanje je celo kaznivo, ker vsebuje lažne izjave. Opravljanje je nemara manj podvrženo sodnim instancam. Čenčanje razumemo kot navadno preganjanje dolgčasa. Lahko pa, nedolžno, kakor je, povzroči zamero in vodi naprej. Čenčavost kakor da je značilna samo za ženske. Ne poznam le čenč – kar je oznaka predvsem zanje, ampak tudi čenčarje, čenčnike in prave čenčurje, bolj knjižno: čenčače. Ko se znajdeš v družbi čenč – ne glede na njihov spol – lahko tudi o sebi kaj izveš. Pač nekaj tistega, kar je načenčala znana ali pa neimenovana čenča. Zanimivi so odzivi. Hladnokrvnež ostane flegma, kot pravimo. Če je duhovit, doda kako táko na račun opravljivca in je zanj zadeva opravljena. Vročekrvnež se zavaruje drugače, a je vprašanje, ali ga odziv kaj zavaruje. Vsi temperamenti vmes se odzivajo po svoje, kar je odvisno še od okoliščin in hipnega razpoloženja. Navadno je pa tako, da bolj ko se kopljemo iz kaše, bolj se pogrezamo vanjo. Rad se spominjam svojega gimnazijskega učitelja še iz časov, ko smo dijaki ves čas sedeli v klopeh kot prikovani. Kar ne pomeni, da se skrivaj ni nič dogajalo. Listki so kljub njegovim sokoljim očem romali po vsej učilnici. Prav gotovo jih je nalašč prezrl! Sicer ne bi bil njegov najhujši udar po siromaku ravno čenča. Prislužil si jo je vsak, kdor se je poskušal nespretno izmotati. Saj beseda je samo beseda. Pomen ji daje človekova misel. Koliko zidov in sten z nametanimi besedami! Ali pa tako priljubljene majice. Kaj vse mi sporočajo s hrbtov in prsi ljudi, ki jih srečam na malo daljši ulici! Pravzaprav je pa navdušujoče, če je največ takih z napisom love (l, o, v, e), ljubezen. Zdaj se skoraj ne more več zgoditi, da bi stara Gorenjka vprašala, koga da lovijo … menila je, da nekoga lové. O tem bi se dalo tudi čenčati. Malo poopravljati in se tako pozabavati. Saj ni tako hudo, če se prijateljsko razklepetamo. Denimo, da se spominjamo kake skupne dogodivščine, ko smo koga vzeli na piko in se sprostili. Pa še zraven je bil, da se je lahko branil. Če je širokogruden, se je zabaval tudi sam. Zadnje čase kar naprej govorimo o odnosih. Vsi so pravi, samo da ne žalijo.
Pred veliko leti se je pri meni oglasila gospa, ki se je nekaj mesecev prej upokojila. V novem stanju upokojenke se še ni prav dobro znašla in je iskala nekaj, kar bi ji napolnilo življenje. Prišla je, da bi se o tem malo pogovorila. V tistem trenutku se je videla predvsem v vlogi svetovalke. Ljudem bi želela svetovati. Najrazličnejše stvari. Kako naj živijo, kako naj naredijo to in ono, kako naj se znajdejo v takšnem in drugačnem položaju in seveda še marsikaj. Problem je bil v tem, da ni našla ljudi, ki bi želeli njen nasvet. Od mene je pričakovala, da ji bom našla te ljudi. \tPozneje sem srečala veliko ljudi, ki bi želeli predvsem svetovati. Pravzaprav jih srečujem skoraj vsak dan. Ljudje najraje delijo nasvete. Seveda tudi jaz sama pri tem nisem izvzeta. Vedno znova skušamo nekoga prepričati o nečem, kar se nam osebno zdi pomembno. Toda ali je to zares tisto, kar ljudje najbolj potrebujejo? \tKo takole opazujem, se mi vse bolj dozdeva, da je svetovalcev dovolj. Manjka poslušalcev. Vse težje je najti človeka, ki te bo zares poslušal, ki ne bo gledal na uro, ki ne bo po svoje usmerjal pogovora, ki ne bo skakal v besedo. Človeka, ki te bo pustil, da na svoj način poveš to, kar se ti zdi, da moraš ubesediti, če hočeš narediti korak naprej. \tZa vedno mi bo ostal v spominu pogovor z znancem, ob katerem sem se zavedela prav tega. Dolgo je govoril o svojih problemih in jaz sem ga samo poslušala. Nazadnje pa je rekel: »Hvala za ta pogovor. Moral sem se slišati. Zdaj se bom laže odločil za naprej. Hvala, da ste me poslušali.« Potreboval je drugega človeka, da se je lahko slišal. Če bi govoril samo sebi, to ne bi bilo isto. \tGospo, ki je pred veliko leti ob upokojitvi želela predvsem svetovati, zdaj še vedno srečujem. Zelo zadovoljna je. Pozabila je na svetovanje. Zdaj v okolišu, v katerem stanuje, obiskuje stare in bolne ljudi, jih posluša, jim kaj postori ali kaj prinese, če je potrebno. Pravi, da ji prav to pomaga živeti.
Neki mož je bil obtožen umora. Primer je bil zapleten in ni bilo trdnih dokazov o njegovi krivdi. Odvetnik, ki je obtoženca branil, je zagovarjal njegovo nedolžnost. Ob koncu zagovora je dejal: »Gospe in gospodje porotniki, moja stranka je nedolžna. Vi dvomite, ampak imam še eno pričo, ki bo dokazala njeno nedolžnost. Zdaj bo vstopila.« Vsi so pogledali proti vratom, toda nihče ni vstopil. Odvetnik je nadaljeval: »Vidite, gospe in gospodje, tudi vi ste negotovi, sicer ne bi pogledali proti vratom.« Porota se je spet sešla in čez nekaj ur je obtoženca razglasila za krivega. Ko je sodnik prebral obsodbo, je odvetnik dejal: »Saj sem vam vendar dokazal, da dvomite o krivdi moje stranke! Kako ste jo mogli razglasiti za krivo?« Najstarejši član porote je vstal in dejal: »Ko so vsi gledali proti vratom, sem jaz gledal moža, ki ste ga zagovarjali. On ni pogledal proti vratom, in sicer zato, ker je vedel, da ne bo nihče vstopil. Sam je pokazal, da je kriv.« V nasprotju s tem primerom s sodišča, ko priča ni prišla, pa evangelij današnje nedelje omenja pričo, ki je prišla. Prišla je, da bi odgovorila na vprašanje, ki so si ga zastavljali številni ljudje: »Kdo je Kristus?« In kdo je bil ta priča? Nihče drug kot Bog Oče, ki je odgovoril na vprašanje tako, da je na gori razodel Jezusovo slavo trem učencem, ko je rekel: »To je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 17,5) Nato je še dodal: »Njega poslušajte!« Zakaj se je zgodila Jezusova spremenitev na gori? Odgovor lahko poiščemo v širšem kontekstu. V prejšnjem, šestnajstem poglavju evangelija (Mt 16) lahko preberemo, da so ljudje spraševali: »Kdo je Jezus?« Tako je tudi Jezus vprašal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Učenci so odgovorili, da nekateri pravijo, da je Elija ali kdo izmed prerokov. Toda o Jezusovi istovetnosti se niso spraševali samo ljudje, ampak celo njegovi učenci. Zato jih je vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« In apostol Peter je odgovoril: »Ti si Kristus, sin živega Boga.« Spremenitev na gori je prinesla odgovor najverodostojnejše priče – samega Boga Očeta! In prinesla je končni odgovor: Jezus je Božji Sin, ki ga Oče ljubi in v tej ljubezni lahko sprejme svoje odrešenjsko poslanstvo.
Cerkev še nikoli ni imela toliko mučencev kot danes. V tem trenutku po svetu ljudje trpijo, mučijo jih in umirajo samo zato, ker so kristjani, ker so katoličani. Pa vseeno, ko slišimo besedo »mučenec«, pomislimo najprej na tista davna stoletja takoj po Kristusu, ko so umirali prvi mučenci. Danes se Katoliška cerkev spominja dveh svetnic, Perpetue in Felicite. Ob prehodu iz drugega v tretje stoletje je vladal cesar Septimij Sever. Želel je izkoreniniti krščansko vero, toda kristjanov je bilo že toliko, da bi moral pobiti milijone svojih podložnikov. Njegovo preganjanje je zadelo predvsem katehumene, to pomeni tiste, ki so se pripravljali na krst. Iz tega obdobja imamo ohranjeno poročilo iz Kartagine o mučeništvu Perpetue in Felicite. S svojim življenjem sta nam svetel zgled medsebojne povezanosti, podpore in solidarnosti. Drža, ki je v današnjem času velikokrat spregledana. Perpetua je bila mlada žena iz ugledne družine, dobro vzgojena, poročena. Malo preden so jo vrgli v ječo, je rodila sina. Oče jo je nagovarjal, naj se ga usmili – naj se odpove veri v Jezusa Kristusa in naj daruje poganskim bogovom. S tem bi si namreč rešila življenje. Toda ostala je zvesta Kristusu, v ječi je bila krščena. Pred svojo smrtjo je zapisala: »Mene je Duh navdihnil, naj po krstu nič drugega ne prosim, kakor stanovitnost mesa.« Imela je videnje, v katerem ji je bilo dano spoznati, kakšne smrti bo umrla. Tudi sužnja Felicita je bila v visoki nosečnosti. Po rimski zakonodaji nosečnic niso smeli umoriti. Življenjepisci so zapisali, da je bila žalostna, ker ne bo mogla iti v mučeniško smrt. Molili so zanjo – in rodila je deklico. Sledilo je javno zaslišanje na mestnem trgu. Priznali so, da so kristjani. Rimski upravitelj jih je obsodil na smrt. Kakšno smrt? Vrgli so jih pred zveri. Perpetua in Felicita sta čudežno preživeli. Odpeljali so ju iz arene, toda ljudje so zahtevali, naj ju pobijejo z drugimi kristjani vred. In res, druga za drugo sta mirno sprejeli smrtne udarce. In kakšno sporočilo se skriva v življenju in smrti teh dveh mučenk? V današnjem jeziku bi verjetno rekli: vera, zaupanje, radikalnost, odločnost, doslednost, zvestoba. Vse to so stvari, ki jih današnji svet in družba še kako potrebujeta. Biti odločen in biti dosleden v vsakdanjem življenju ni šala. Pred nami je nov dan – živimo ga.
Prebujanja ob ropotu si nihče ne želi. Številni sanjajo, kako jih bodo zjutraj prebudile ptice, morda rahel šelest vetra ali šumljanje bližnjega potoka. Ne pa avtomobili, vlaki, letala in po možnosti še vozilo na nujni vožnji. V teh zgodnjih pomladanskih dneh, ko imamo vse dalj odprta okna, odkrivamo, kako je naš življenjski prostor vse bolj onesnažen s hrupom. Težko mu pobegnemo, če že, ne znamo več živeti v tišini. Pred kratkim sem bil nekaj časa v čakalnici. V njej smo sedeli sami tujci. Pozdraviš že, potem pustiš druge pri miru. Ta mir ni dolgo trajal. Zazvonil je prvemu telefon, ki ga je boječ ugasnil. Drugi je bil pogumnejši in začel glasno odgovarjati na telefonski klic. Kmalu so se mu pridružili drugi. Kot v najhujši ropotarnici. Tudi če bi hotel prisluškovati pogovorom, bi težko, saj je bilo toliko raznih govorcev, da si bil čisto zmeden, komu bi sploh prisluhnil. Zaradi tega hrupnega babilona so govorili vse glasneje. Pokašljevanje, ostri pogledi redkih, ki so želeli mir, niso ničesar dosegli. Če že imamo telefone, potem jih je treba uporabljati, bi ob tem lahko kdo pomislil. Zanimivo je, da ves čas, ko sem bil v čakalnici, med saboj sploh nismo spregovorili. Govorili so z oddaljenimi, z bližnjimi ne. Vtis si lahko imel, da te, ki sedijo ob njih, niti ne opazijo. So popolnoma v svetu telefonskih pogovorov. Še tisti, ki bi utegnili reči kakšno besedo svojemu sosedu, so neutrudno pregledovali svoje zaslone. Tišina nam ne bi veliko pomagala, saj smo bili tako in tako zaposleni z virtualno resničnostjo. Pomladne sanje o petju ptic, rahlem šepetu vetra, plivkanju morja, niso resnične. Trenutke, ki bi jih lahko užili v tišini, hitro zapolnimo s tem ali onim ropotom. Ne le zunaj v svetu okrog nas, ropot je tudi v nas samih. Ta je še hujši kot v tisti čakalnici. Včasih imam vtis, da si številni prizadevajo notranji hrup prevpiti z vsem mogočim, če drugega ne, si kot kakšni najstniki nataknejo slušalke. Kot da bi se bali, da bi v sebi slišali kaj, kar bi jih lahko ogrožalo. Kot mati z otrokom v čakalnici. Otrok je počel vse mogoče, da bi pridobil materino pozornost. Ona pa vse, da bi lahko govorila po telefonu. Verjetno je večina mislila, kako je težko materi in da otrok potrebuje pošteno vzgojo o uvidevnosti. A otrok je bil le otrok, ki potrebuje človeka ob sebi. Privoščimo si danes vsaj malo tišine. Morda je tudi v nas ta otrok, ki nam želi povedati kaj lepega. Post od telefona in vsemogočega sodobnega hrupa nam bo odprl vrata do soseda, da ne pozabimo, kako lep je lahko klepet iz oči v oči.
Anekdota iz zapisov grškega zgodovinarja Ksenofonta nas uči, kako si lahko še dandanes ob pomoči razmišljanja filozofa Sokrata pomagamo pri premagovanju svojih lastnih strahov. Sokrat je namreč nekoč opazil, da se sicer ambiciozni in sposobni mladenič Harmides iz strahu pred javnim posmehom ne želi izpostavljati v skupščini in se lotiti politike. Ko je pristopil k njemu, da bi ga k temu vendarle spodbudil, je mladeniča takole povprašal: »Kaj bi si mislil o možu, ki bi bil sposoben zmagati na atletskem tekmovanju, si tako izbojevati čast ter proslaviti svojo domovino v vsej Grčiji – pa ne bi hotel tekmovati?« Harmides je odgovoril, da bi ga seveda imel za mehkužca in strahopetca, zato je Sokrat nadaljeval tako, da je preusmeril pogovor nanj: »Kaj pa, če bi posameznik, ki je sposoben voditi državne zadeve, učvrstiti državo ter tako proslaviti tudi sebe, omahoval, ali naj se tega res loti? Ali ne bi bilo verjetno, da bi tudi ta veljal za bojazljivega?« Tudi na to je Harmides odgovoril pritrdilno, potem pa povprašal Sokrata, na podlagi česa ta meni, da je dovolj sposoben za ukvarjanje s politiko. Filozof mu je odvrnil, da je že večkrat opazil, da je mladenič preudaren, saj ob posvetih daje dobre nasvete in smiselno okara posameznike, če ti storijo kakšno napako, to dvoje pa se mu zdi ključno za dobro vodenje države. Toda Harmides se je branil, da je vendarle velika razlika med zasebnim pogovorom in javnim nastopanjem: prijateljem in znancem z veseljem deli nasvet, pred javnostjo pa občuti velik strah in sram. »Nič ne de,« ga je pomiril Sokrat. »Kdor zna računati, v množici ne računa nič slabše kot sam zase – in kdor v zasebnosti odlično igra na kitharo, je v tem najboljši tudi v javnosti,« je odvrnil. Naše sposobnosti in odlike ne glede na število ljudi, pred katerimi jih izkazujemo, ostajajo iste, zato meni, da sta strah in sram, ki ju občutimo, kadar bi morali stopiti pred veliko množico, povsem brezpredmetna. Dalje množica pogosto ni nič modrejša ali bolj nadarjena od nas – ravno nasprotno: največkrat se izkaže, da je celo veliko manj podkovana na nekem področju in ima manj znanja od nas. Zakaj bi se potemtakem bali njene sodbe? Tako je Sokrat pokazal Harmidesu, da se po svoji razumnosti zlahka kosa z vodilnimi politiki, hkrati pa nima razloga, da bi ga bilo sram govoriti pred ljudmi, ki se s politiko sploh ne ukvarjajo. Pogovor je naposled končal s spodbudo in rekel: »Prijatelj moj, nikar se ne podcenjuj in nikar ne ponavljaj napak drugih; večina ljudi se, kadar se namenijo brskati po tujih zadevah, nikoli ne zazre vase. Nikar torej ne izgubi volje, ampak se potrudi nekoliko bolj ceniti samega sebe.« V tej anekdoti tudi nas Sokrat spodbuja, naj se manj obremenjujemo z mnenjem drugih in bolj zaupamo vase.
Če živimo s tem, kar piše v božji besedi, kar nam v duhu govori sv. Duh, smo duhovni kristjan. To je izziv za nas. Zato je nujno, da če hočemo biti duhovni človek, moramo brati božjo besedo, da postane vsakdanji kruh našega duha.
Ambiciozni starši dajejo, to se dogaja že od nekdaj, čisto izjemno, pretenciozno ime svojemu otroku. Pa se včasih lahko vprašam, zakaj pravzaprav? Zakaj starši izbirajo za otroka neko posebno, edinstveno ime. Ali ni dovolj, da je otrok sprejet kot OTROK, ki je to, kar je. »Jaz sem, ki sem,« je rekel Jezus. Spominjam se ogorčenja na obrazu starejše sorodnice, potem ko je prišla z obiska pri svoji nečakinji, ki je imela novorojenčka. Skoraj jezno je večkrat izgovorila: »Rebeka! Rebeka! Zakaj tako ime!« Pri tem je izgovorila »e« na široko in podaljšano. Še danes se temu včasih nasmehnem, saj je ta gospa imela veliko veselje z otroki, vedno je bila navdušena ob novem življenju. Pogledi na imena so različni. Pa vendarle, ob vsem spoštovanju pravice staršev do izbire imena svojemu otroku spoznavam dejstvo, da se oče in mama prej ali slej, vsaj v vrtcu ali šoli zavesta, da je nenadoma okrog njih, proti pričakovanju, veliko otrok s prav takimi imeni. Trend časa? Zanikanje starega. Ime njihovega otroka ni več edinstveno. Edinstveno postane čisto »običajno«, morda klasično, celo zgodovinsko znano ime, kot sta na primer Katarina, Ivan. Naji in Aleje izgubijo svojo posebnost (ekskluzivnost). In ko je človek nekaj dlje na svetu, opazuje lahko, da je to kot nihalo, ki nosi s seboj izbor imen. Enkrat v eno, pa spet v drugo smer. Novo in spet preizkušeno. Poimenovanja otrok, ki otroku izrazijo naše veselje, spoštovanje do njega, njegovega prihoda na svet, ne morejo biti škodljiva, ne žaljiva, ali omalovažujoča. Lahko bi morda nekdo sklepal, da se otrokovemu imenu pripisuje pretirano velik pomen, pričakuje več moči, kot ga v resnici ima. Spominjam se besed našega modrega dolgoletnega družinskega prijatelja, ki se je skupaj z nami veselil novorojenčka. Prijazno se je nasmehnil ob njegovem imenu in rekel, da mu je všeč, a da vsakdo iz svojega imena naredi svoj edinstveni pomen – torej sam daje smisel in vrednost svojemu življenju, svojemu imenu, sebi na svoji Poti. Človek se ne uresničuje samo prek besed, čeprav mu je Beseda izhodišče. Uresničuje ga ljubezen, dejavna ljubezen, to bi lahko prevedli v misel sv. Benedikta: »Moli in delaj!«
Po bolj ali manj veselem pustnem obdobju smo se kristjani odpravili na manj veselo, a za našo vero pomembnejšo pot, pot posta. Časa, ko bo na dnevnem meniju govor o trpljenju, o smrti in na koncu – hvala Bogu – tudi o vstajenju in večnem življenju. Trpel, umrl in vstal od mrtvih je Jezus Kristus, ki je to nesebično pot odrešitve prehodil zaradi nas. Mnogi v vanj niso verovali takrat v njegovem času in mnogi dvomijo ter z nemalo mero nezaupanja tuhtajo in tehtajo to njegovo dejanje ljubezni do človeka tudi še danes. Podobno je tudi s trpljenjem zaradi naše vere. Kot da se ne moremo odločiti, verovati ali ne. In znova tuhtamo in tehtamo, kaj se nam bolj splača. Zadostuje pa tako malo, da se predamo in obupamo. Eden izmed treh – kar zadeva odnos do Boga – neha o njem in o svoji veri govoriti in se rajši potegne v vase. Misleč si, tako ali tako nisem sposoben resnično verovati, nisem sposoben zaradi premajhne vere v velika dejanja, ki naj bi iz nje izhajala. To je napačno in narobe. Bog, Jezus Kristus, namreč ne potrebuje naših herojskih dejanj, ampak zadostuje oziroma bolj kot to ceni naše iskreno priznanje. Gospod, ne jezi se, vendar sem sam zato ali ono preslaboten. Že to je eno majhno veliko dejanje. In Jezus to ceni. Dragi brat, draga sestra, želiš v življenju delati dobro? Mh. Pomeni ne zahtevaj od Gospoda pomoči, ampak ga preprosto nasleduj in hodi po njegovih stopinjah.
Neveljaven email naslov