Montaigne si je v svojih esejih prizadeval prekiniti z idealiziranjem človeka, ki je bilo značilno tako za antiko kot za srednji vek. V svojih spisih je poskušal vpeljati bolj realen, bolj prizemljen, predvsem pa bolj blag pogled na ljudi in svet. »Nič človeškega mi ni tuje,« je večkrat ponovil za Terencijem – s tem je hotel poudariti, da je vse, kar človek počne, povsem naravno in se tega ne bi smeti sramovati. Montaigne si je na vseh področjih zelo prizadeval, da bi se rešil spon in pravil življenja, ki mu jih družba predstavljala kot razumska vodila, ki bi se jih moral človek strogo držati, saj naj bi le delovanje v skladu z njimi vodilo k sreči. Poslušanje občutij ali nagonov pa so takšni misleci predstavljali kot nekaj nizkotnega in zaničevanja vrednega. Montaigne je zagovarjal prav nasprotni pogled; trdil je, da je življenje živali veliko boljše od življenja razumnih mož, saj nas ta dar razuma, ki ga številni tako slavijo in ga imajo za višjega od čustev, navadno le muči: ker razmišljamo, namesto da bi kot živali sledili občutkom, smo nestanovitni, omahljivi, častihlepni, ljubosumni, neobvladljivi, polni dvomov, predsodkov, laži in skrbi o tem, kaj se šele bo zgodilo. Pri tem Montaigne ni želel odstraniti razuma, pač pa mu le nadeti nekoliko bolj realno podobo: inteligenca, visoka kultura in družbena pravila bi morala imeti po njegovem mnenju manjšo, skromnejšo vlogo v človekovem življenju. Ideje o sledenju razumu je sicer imel za plemenite, a je menil, da jim je v realnosti skoraj nemogoče slediti, saj od človeka zahtevajo preveč in presegajo njegove zmožnosti. Filozofi, ki za merilo postavljajo razumskega človeka, se preveč oddaljijo od realnega posameznika in čislajo idealno, božansko podobo, ki s tuzemskim bitjem skorajda nima nič skupnega. Od človeka pa ni mogoče pričakovati, »da svoje dolžnosti kroji po merilih bitij druge vrste.« Zaradi tega si je Montaigne prizadeval združiti telo in razum v celostno podobo človeka, pri čemer bi bila oba dela povsem enakovredna. Če bi človeka poskušali raztrgati na dvoje, ga nasilno ločiti na razum in na telo, bi ga s tem le nepopravljivo pohabili. V nas namreč ni »ničesar popolnoma telesnega niti povsem duhovnega,« pač pa smo celota duha in telesa.

Montaigne si je v svojih esejih prizadeval prekiniti z idealiziranjem človeka, ki je bilo značilno tako za antiko kot za srednji vek. V svojih spisih je poskušal vpeljati bolj realen, bolj prizemljen, predvsem pa bolj blag pogled na ljudi in svet. »Nič človeškega mi ni tuje,« je večkrat ponovil za Terencijem – s tem je hotel poudariti, da je vse, kar človek počne, povsem naravno in se tega ne bi smeti sramovati. Montaigne si je na vseh področjih zelo prizadeval, da bi se rešil spon in pravil življenja, ki mu jih družba predstavljala kot razumska vodila, ki bi se jih moral človek strogo držati, saj naj bi le delovanje v skladu z njimi vodilo k sreči. Poslušanje občutij ali nagonov pa so takšni misleci predstavljali kot nekaj nizkotnega in zaničevanja vrednega.

Montaigne je zagovarjal prav nasprotni pogled; trdil je, da je življenje živali veliko boljše od življenja razumnih mož, saj nas ta dar razuma, ki ga številni tako slavijo in ga imajo za višjega od čustev, navadno le muči: ker razmišljamo, namesto da bi kot živali sledili občutkom, smo nestanovitni, omahljivi, častihlepni, ljubosumni, neobvladljivi, polni dvomov, predsodkov, laži in skrbi o tem, kaj se šele bo zgodilo. Pri tem Montaigne ni želel odstraniti razuma, pač pa mu le nadeti nekoliko bolj realno podobo: inteligenca, visoka kultura in družbena pravila bi morala imeti po njegovem mnenju manjšo, skromnejšo vlogo v človekovem življenju. Ideje o sledenju razumu je sicer imel za plemenite, a je menil, da jim je v realnosti skoraj nemogoče slediti, saj od človeka zahtevajo preveč in presegajo njegove zmožnosti. Filozofi, ki za merilo postavljajo razumskega človeka, se preveč oddaljijo od realnega posameznika in čislajo idealno, božansko podobo, ki s tuzemskim bitjem skorajda nima nič skupnega. Od človeka pa ni mogoče pričakovati, »da svoje dolžnosti kroji po merilih bitij druge vrste.«

Zaradi tega si je Montaigne prizadeval združiti telo in razum v celostno podobo človeka, pri čemer bi bila oba dela povsem enakovredna. Če bi človeka poskušali raztrgati na dvoje, ga nasilno ločiti na razum in na telo, bi ga s tem le nepopravljivo pohabili. V nas namreč ni »ničesar popolnoma telesnega niti povsem duhovnega,« pač pa smo celota duha in telesa.