V času vojne je vdova izgubila edinega otroka. Jokala je, da je nihče ni mogel utolažiti. Ni čudno, saj je ostala popolnoma sama. V svojem žalovanju je ponavljala: »O da bi ga lahko vsaj še enkrat videla! Ljubi Bog, daj mi ga samo še enkrat videti.« Nekega dne pa jo je neznan človek vprašal: »Če bi se jutri Bog odločil izpolniti tvojo prošnjo in ti vrniti sina za pet minut, katerih pet minut iz njegovega življenja bi izbrala?« Mati se je zamislila. Dolgo je mislila. Težko ji je bilo izbrati, kdaj ji je bil sin najdražji in kdaj se ji je zdel najlepši. Še naprej so jo spraševali: »Ali bi ga rada videla kot 24-letnega mladeniča v vojaški uniformi?« »Ne, videla sem ga še lepšega!« »A takrat, ko je maturiral?« »Ne, videla sem ga še lepšega! Najraje bi videla, da bi se vrnil tistega dne, ko se je na ulici igral z otroki in razbil okno. Ves žalosten in skesan ter ves solzan je prihitel v hišo, mi padel v objem in jokajoč prosil: 'Mama, oprosti mi. Nikoli več ne bom naredil tega!'« Solznih oči je še dodala: »Polnih 24 let njegovega življenja ga nisem nikoli videla lepšega kot takrat, ko je izgovarjal besede: 'Oprosti mi!'« Ne samo najlepši, tudi najplemenitejši je človek takrat, ko odpušča. Ni lahko odpuščati, zato je vodja ekumenske skupnosti v Taizeju lepo dejal, da je odpuščanje najvišja oblika ljubezni. Že ljubiti ni vedno lahko, kaj šele, da si pridobimo najvišjo obliko ljubezni, ki je odpuščanje. Toda obenem vemo, da brez odpuščanja ni življenja. V življenju moramo vedno znova odpuščati. Skupno življenje ni mogoče, če ne znamo ali zmoremo drug drugemu odpuščati. Ali lahko obstane zakon, kjer ni odpuščanja? Tudi družina ne more preživeti brez odpuščanja. Človek, ki se zaveda, koliko mu je odpuščeno, laže odpušča. Pravijo, da je Bog ustvaril svet, a naj se je še tako trudil, mu ta ni stal pokonci. Dolgo je premišljeval, kaj naj stori, da bi odpravil to napako. Nato je ustvaril odpuščanje in ga položil na zemljo. Od takrat zemlja stoji pokonci.

V času vojne je vdova izgubila edinega otroka. Jokala je, da je nihče ni mogel utolažiti. Ni čudno, saj je ostala popolnoma sama. V svojem žalovanju je ponavljala: »O da bi ga lahko vsaj še enkrat videla! Ljubi Bog, daj mi ga samo še enkrat videti.«

Nekega dne pa jo je neznan človek vprašal: »Če bi se jutri Bog odločil izpolniti tvojo prošnjo in ti vrniti sina za pet minut, katerih pet minut iz njegovega življenja bi izbrala?« Mati se je zamislila. Dolgo je mislila. Težko ji je bilo izbrati, kdaj ji je bil sin najdražji in kdaj se ji je zdel najlepši.

Še naprej so jo spraševali: »Ali bi ga rada videla kot 24-letnega mladeniča v vojaški uniformi?«

»Ne, videla sem ga še lepšega!«

»A takrat, ko je maturiral?«

»Ne, videla sem ga še lepšega! Najraje bi videla, da bi se vrnil tistega dne, ko se je na ulici igral z otroki in razbil okno. Ves žalosten in skesan ter ves solzan je prihitel v hišo, mi padel v objem in jokajoč prosil: ‘Mama, oprosti mi. Nikoli več ne bom naredil tega!’« Solznih oči je še dodala: »Polnih 24 let njegovega življenja ga nisem nikoli videla lepšega kot takrat, ko je izgovarjal besede: ‘Oprosti mi!’«

Ne samo najlepši, tudi najplemenitejši je človek takrat, ko odpušča. Ni lahko odpuščati, zato je vodja ekumenske skupnosti v Taizeju lepo dejal, da je odpuščanje najvišja oblika ljubezni. Že ljubiti ni vedno lahko, kaj šele, da si pridobimo najvišjo obliko ljubezni, ki je odpuščanje. Toda obenem vemo, da brez odpuščanja ni življenja. V življenju moramo vedno znova odpuščati. Skupno življenje ni mogoče, če ne znamo ali zmoremo drug drugemu odpuščati. Ali lahko obstane zakon, kjer ni odpuščanja? Tudi družina ne more preživeti brez odpuščanja. Človek, ki se zaveda, koliko mu je odpuščeno, laže odpušča.

Pravijo, da je Bog ustvaril svet, a naj se je še tako trudil, mu ta ni stal pokonci. Dolgo je premišljeval, kaj naj stori, da bi odpravil to napako. Nato je ustvaril odpuščanje in ga položil na zemljo. Od takrat zemlja stoji pokonci.