Je čas dela, je čas počitka, je čas žalosti, je čas veselja. Vse to je del življenja. Čas počitnic in dopustov naj bi bil čas, ko se človek umiri od nenehnega hitenja, ki je del vsakdana v svetu, kjer veliko govorimo o napredku, tehnološkem razvoju, človekoljubnosti, človeku in podobno. Lepo in dobro je, da si naberemo novih moči za spopadanje z vsakdanjimi izzivi, ki jih prinaša življenje. Ob vsem prijetnem pa ne bi bilo dobro, da bi bežali od realnosti življenja. Življenje ni samo to, kar vidimo okoli sebe, življenje so tudi težji trenutki v našem življenju. Dobro je, da lahko te težave rešujemo. Ko pride bolezen, gremo lahko bolnišnico, ko potrebujemo izobrazbo, gremo v šolo, in še bi lahko naštevali. Vse je vsaj približno urejeno, da bi lahko bili veseli in zadovoljni. Tisto najnujnejše, kar potrebujemo za življenje, imamo na dosegu roke. V ta naš urejeni svet vsake toliko časa pridejo podobe ljudi po svetu, ki morajo za svoje preživetje, in človeka vredno življenje, storiti veliko več. Vsak človek ima pravico do človeka vrednega življenja. Ne sme nam biti vseeno, ko slišimo, da po svetu umirajo otroci, ker jih mame ne morejo pravočasno pripeljati k zdravniku. Včasih je pot do bolnišnice dolga tudi do 100 in več kilometrov. Pred leti mi je zdravnik v Malaviju pripovedoval o majhnih otrocih, starih do tri leta, ki umirajo zaradi malarije. In kot človek iz razvitega dela sveta sem ga vprašal, zakaj mama ne nese otroka k zdravniku. Odgovor je bil enostaven. Pot je dolga nekaj deset kilometrov. Mama in otrok sta podhranjena in ne bi zmogla te poti, ni pa nobenega prevoznega sredstva. In tako najmanjši otroci umirajo zaradi bolezni, ki je ozdravljiva, če bi lahko pravočasno prišli k zdravniku. Ali otroci, ki ne gredo v šolo, ker je šola oddaljena vsaj 20 km. Poti ne zmorejo narediti, ker so lačni. In tako imamo ob vsem govorjenju o človekovih pravicah, pravicah otrok in še o kakšnih pravicah, po svetu ljudi, ki so pozabljeni in odrinjeni na rob življenja. To so krivice, ki vpijejo in pridejo tudi do nas. Ali lahko kaj storimo? Ob tem se spomnim Jezusovih besed o človeku, ki je šel prosit svojega prijatelja, naj mu pomaga, ker so k njemu prišli popotniki. In prijatelj je vstal zaradi nadležnosti in mu dal, kar je potreboval. Ne vzemimo trpljenja ljudi, ki preko medijev prihaja v naše domove, samo kot nadlegovanje. Vse stiske ljudi, o katerih slišimo, o katerih lahko beremo v časopisih, ki jih lahko vidimo na televiziji, naj nas zganejo in spodbudijo, da bomo znali biti usmiljeni, razumevajoči. Zavest, da lahko s svojim darom pomagam reševati življenje otrok, mater, očetov, nas naj napolni z veseljem in radostjo. Ne besede, dejanja spreminjajo svet.

Je čas dela, je čas počitka, je čas žalosti, je čas veselja. Vse to je del življenja. Čas počitnic in dopustov naj bi bil čas, ko se človek umiri od nenehnega hitenja, ki je del vsakdana v svetu, kjer veliko govorimo o napredku, tehnološkem razvoju, človekoljubnosti, človeku in podobno. Lepo in dobro je, da si naberemo novih moči za spopadanje z vsakdanjimi izzivi, ki jih prinaša življenje. Ob vsem prijetnem pa ne bi bilo dobro, da bi bežali od realnosti življenja. Življenje ni samo to, kar vidimo okoli sebe, življenje so tudi težji trenutki v našem življenju. Dobro je, da lahko te težave rešujemo. Ko pride bolezen, gremo lahko bolnišnico, ko potrebujemo izobrazbo, gremo v šolo, in še bi lahko naštevali. Vse je vsaj približno urejeno, da bi lahko bili veseli in zadovoljni. Tisto najnujnejše, kar potrebujemo za življenje, imamo na dosegu roke.

V ta naš urejeni svet vsake toliko časa pridejo podobe ljudi po svetu, ki morajo za svoje preživetje, in človeka vredno življenje, storiti veliko več. Vsak človek ima pravico do človeka vrednega življenja. Ne sme nam biti vseeno, ko slišimo, da po svetu umirajo otroci, ker jih mame ne morejo pravočasno pripeljati k zdravniku. Včasih je pot do bolnišnice dolga tudi do 100 in več kilometrov. Pred leti mi je zdravnik v Malaviju pripovedoval o majhnih otrocih, starih do tri leta, ki umirajo zaradi malarije. In kot človek iz razvitega dela sveta sem ga vprašal, zakaj mama ne nese otroka k zdravniku. Odgovor je bil enostaven. Pot je dolga nekaj deset kilometrov. Mama in otrok sta podhranjena in ne bi zmogla te poti, ni pa nobenega prevoznega sredstva. In tako najmanjši otroci umirajo zaradi bolezni, ki je ozdravljiva, če bi lahko pravočasno prišli k zdravniku. Ali otroci, ki ne gredo v šolo, ker je šola oddaljena vsaj 20 km. Poti ne zmorejo narediti, ker so lačni. In tako imamo ob vsem govorjenju o človekovih pravicah, pravicah otrok in še o kakšnih pravicah, po svetu ljudi, ki so pozabljeni in odrinjeni na rob življenja. To so krivice, ki vpijejo in pridejo tudi do nas. Ali lahko kaj storimo? Ob tem se spomnim Jezusovih besed o človeku, ki je šel prosit svojega prijatelja, naj mu pomaga, ker so k njemu prišli popotniki. In prijatelj je vstal zaradi nadležnosti in mu dal, kar je potreboval. Ne vzemimo trpljenja ljudi, ki preko medijev prihaja v naše domove, samo kot nadlegovanje. Vse stiske ljudi, o katerih slišimo, o katerih lahko beremo v časopisih, ki jih lahko vidimo na televiziji, naj nas zganejo in spodbudijo, da bomo znali biti usmiljeni, razumevajoči. Zavest, da lahko s svojim darom pomagam reševati življenje otrok, mater, očetov, nas naj napolni z veseljem in radostjo. Ne besede, dejanja spreminjajo svet.