Bistvo platonizma je preseganje minljivosti v neminljivosti, v večnosti, v presežnem »svetu idej«. Umske ideje, predvsem tiste najvišje (kot so Dobro, Lepo, Pravično idr.), so za Platona resničnejše od čutnih stvarih, ki so zgolj posnetki ali podobe idej, s tem da »deležijo« v njihovi višji resničnosti. To deleženje minljivega čutnega sveta v neminljivem svetu idej je ključno tudi za Platonovo pojmovanje odnosa med časom in večnostjo. V kozmološkem dialogu Timaj Platon pravi, da je stvaritelj sveta, ki ga imenuje demiurg, želel dati kozmosu večnost, toda ker to ni bilo mogoče, je ustvaril čas kot »gibljivo podobo večnosti«, kot posnetek večnosti, ki v vesolju teče »v skladu s številom«. Za Platona torej čas sam po sebi ni resnično bivajoč v najvišjem pomenu, ampak biva zgolj kot »gibljiva podoba večnosti«, zgolj s tem, da »deleži« v večnosti. – Kaj pa je večnost? Platon uči, da večnosti ne najdemo niti v brezdanji preteklosti niti v neomejeni prihodnosti, saj pravi, da sta preteklost in prihodnost zgolj »nastali obliki časa«. Večnost spoznamo v umni duši tako, da »svet idej« skusimo kot večno, neminljivo sedanjost, ki vselej in povsod jè. Pol tisočletja po Platonu, v 3. st. n. š., to njegovo misel o brezčasni večnosti uma ali duha še izraziteje razvije novoplatonik Plotin, filozof in mistik, ki v razpravi O večnosti in času med drugim pravi: »… To torej, kar ni bilo in ne bo, ampak samo je, to, kar v svoji biti miruje, kar se ne spreminja v ‘bo’, niti se ni nikoli spremenilo, to je večnost. In tisto življenje, ki pripada temu, kar obstaja in je v biti, povsem celovito in polno, povsem brez razsežnosti ali razdobja, je to, kar iščemo – večnost.« Večnost, o kateri govori in za katero duhovno pričuje Plotin, obenem je in ni večnost zdaja, sedanjega trenutka. Plotin primerja večnost z brezrazsežno mirujočo točko, iz katere še niso stekle premice minevajočih časov. Človeška duša se želi vrniti k tej točki, ki pa ne pomeni zgolj nekega trenutka v času, temveč je prispodoba večne, brezčasno »ustavljene« sedanjosti, žive prisotnosti Duha, najvišjega Enega. Zato lahko rečemo, sledeč starima modrecema Platonu in Plotinu, da je večnost čisti presežek minevajoče sedanjosti, da je »četrti čas«, presežni čas duha. Prirejeni odlomek iz knjige Sedmerke (Štirje časi – Poletje, II. del), Lj. 2006, str. 58–60.

Bistvo platonizma je preseganje minljivosti v neminljivosti, v večnosti, v presežnem »svetu idej«. Umske ideje, predvsem tiste najvišje (kot so Dobro, Lepo, Pravično idr.), so za Platona resničnejše od čutnih stvarih, ki so zgolj posnetki ali podobe idej, s tem da »deležijo« v njihovi višji resničnosti. To deleženje minljivega čutnega sveta v neminljivem svetu idej je ključno tudi za Platonovo pojmovanje odnosa med časom in večnostjo. V kozmološkem dialogu Timaj Platon pravi, da je stvaritelj sveta, ki ga imenuje demiurg, želel dati kozmosu večnost, toda ker to ni bilo mogoče, je ustvaril čas kot »gibljivo podobo večnosti«, kot posnetek večnosti, ki v vesolju teče »v skladu s številom«. Za Platona torej čas sam po sebi ni resnično bivajoč v najvišjem pomenu, ampak biva zgolj kot »gibljiva podoba večnosti«. – Kaj pa je večnost? Platon uči, da večnosti ne najdemo niti v brezdanji preteklosti niti v neomejeni prihodnosti, saj pravi, da sta preteklost in prihodnost zgolj »nastali obliki časa«. Večnost spoznamo v umni duši tako, da »svet idej« skusimo kot večno, neminljivo sedanjost, ki vselej in povsod jè.

Pol tisočletja po Platonu, v 3. st. n. š., to njegovo misel o brezčasni večnosti uma ali duha še izraziteje razvije filozof in mistik, novoplatonik Plotin v razpravi O večnosti in času, kjer med drugim pravi:

»… To torej, kar ni bilo in ne bo, ampak samo je, to, kar v svoji biti miruje, kar se ne spreminja v ‘bo’, niti se ni nikoli spremenilo, to je večnost. In tisto življenje, ki pripada temu, kar obstaja in je v biti, povsem celovito in polno, povsem brez razsežnosti ali razdobja, je to, kar iščemo – večnost.«

Večnost, o kateri govori in za katero duhovno pričuje Plotin, obenem je in ni večnost zdaja, sedanjega trenutka. Plotin primerja večnost z brezrazsežno mirujočo točko, iz katere še niso stekle premice minevajočih časov. Človeška duša se želi vrniti k tej točki, ki pa ne pomeni zgolj nekega trenutka v času, temveč je prispodoba večne, brezčasno »ustavljene« sedanjosti, žive prisotnosti Duha, najvišjega Enega. Zato lahko rečemo, sledeč starima modrecema Platonu in Plotinu, da je večnost čisti presežek minevajoče sedanjosti, da je »četrti čas«, presežni čas duha.

Prirejeni odlomek iz knjige Sedmerke (Štirje časi – Poletje, II. del), Lj. 2006, str. 58–60.