V nasprotju z našo kulturo, ki časti užitek in pravico do njegove čimprejšnje zadovoljitve, je bila ena najvišjih vrednot med starimi Grki preudarnost, to je premišljeno ravnanje na osnovi razumne presoje, nekaj, kar je pre-, torej skoz in skoz obvladano. Od njihovih najstarejših modrecev dalje je bil etični ideal, da razum prevlada, obvlada nagone in čustva, tako da je človek sposoben nadzorovati svoje vedenje tudi v neprijetnih, nepredvidljivih situacijah. »Obvladati je treba užitek,« je dejal eden od prvih sedmih modrih Kleobul. »Ničesar preveč« in »Ogibaj se užitku, ki rodi žalost,« je poudarjal atenski zakonodajalec Solon. »Kadar si jezen, ostani miren; tako jih bo bolj sram pred teboj, kot da bi se te bali,« je govoril Hilon. »Užitki so smrtni, kreposti nesmrtne,« je rekel Periander in opozarjal tudi na to, da »ko si srečen, bodi zmeren, ko si nesrečen, razumen.« Celo sofisti, ki so poudarjali, da je vsaka misel oziroma resnica relativna, saj je odvisno, s katere perspektive zre človek nanjo, se poudarjanju preudarnosti kot temeljne človekove etične drže niso odrekli. Govornik Antisten je povedal: »Tisti, ki gre nad bližnjega, da bi mu storil zlo, in se boji, da ne bi dosegel tega, kar želi storiti, (temveč) da se mu bo povrnilo to, česar ne želi, (je) zelo preudaren. Dokler se namreč boji, se obotavlja, čas med tem, ko se obotavlja, pa mu pogosto odvrne um od željá... Tisti, ki domneva, da bo bližnjim storil zlo, da pa (zla) ne bo doživel, ne razmišlja preudarno. Upi niso povsod dobra stvar. Taki upi so namreč številne spravili v nepopravljive nesreče; kar so predvidevali, da bodo storili bližnjim, so očitno utrpeli sami. Preudarnosti moža ne moremo presojati bolj pravilno po čem drugem, kakor (po tem, da) tisti, ki prepreči trenutne užitke srca, sam sebi vlada in je bil zmožen premagati samega sebe. Tisti pa, ki želi nemudoma ugoditi duši, namesto boljših stvari želi slabše.«

V nasprotju z našo kulturo, ki časti užitek in pravico do njegove čimprejšnje zadovoljitve, je bila ena najvišjih vrednot med starimi Grki preudarnost, to je premišljeno ravnanje na osnovi razumne presoje, nekaj, kar je pre-, torej skoz in skoz obvladano. Od njihovih najstarejših modrecev dalje je bil etični ideal, da razum prevlada, obvlada nagone in čustva, tako da je človek sposoben nadzorovati svoje vedenje tudi v neprijetnih, nepredvidljivih situacijah.

»Obvladati je treba užitek,« je dejal eden od prvih sedmih modrih Kleobul. »Ničesar preveč« in »Ogibaj se užitku, ki rodi žalost,« je poudarjal atenski zakonodajalec Solon. »Kadar si jezen, ostani miren; tako jih bo bolj sram pred teboj, kot da bi se te bali,« je govoril Hilon. »Užitki so smrtni, kreposti nesmrtne,« je rekel Periander in opozarjal tudi na to, da »ko si srečen, bodi zmeren, ko si nesrečen, razumen.« Celo sofisti, ki so poudarjali, da je vsaka misel oziroma resnica relativna, saj je odvisno, s katere perspektive zre človek nanjo, se poudarjanju preudarnosti kot temeljne človekove etične drže niso odrekli. Govornik Antisten je povedal:

»Tisti, ki gre nad bližnjega, da bi mu storil zlo, in se boji, da ne bi dosegel tega, kar želi storiti, (temveč) da se mu bo povrnilo to, česar ne želi, (je) zelo preudaren. Dokler se namreč boji, se obotavlja, čas med tem, ko se obotavlja, pa mu pogosto odvrne um od željá… Tisti, ki domneva, da bo bližnjim storil zlo, da pa (zla) ne bo doživel, ne razmišlja preudarno. Upi niso povsod dobra stvar. Taki upi so namreč številne spravili v nepopravljive nesreče; kar so predvidevali, da bodo storili bližnjim, so očitno utrpeli sami. Preudarnosti moža ne moremo presojati bolj pravilno po čem drugem, kakor (po tem, da) tisti, ki prepreči trenutne užitke srca, sam sebi vlada in je bil zmožen premagati samega sebe. Tisti pa, ki želi nemudoma ugoditi duši, namesto boljših stvari želi slabše.«