Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Alenka Veber: Sreča

27.07.2016

Veste, Alenka. »Človek mora v življenju imeti tudi srečo,« mi je nedavno dejal starejši gospod, ko sva v družbi njegovih vrstnikov sedela skupaj ob kosilu. V izrečenih besedah sem začutila globlji pomen. Prijazen gospod v mislih zagotovo ni imel vremena, saj res nismo imeli sreče z njim. Dež je namreč neusmiljeno padal ves dan. A naše družbe to ni motilo. Ljudje in kraji, ki smo jih skupaj spoznavali, so v bližnji in daljni preteklosti preživeli hujše grozote kot je bičanje dežnih kapelj. Nemara mi je gospod, pod vtisom brezimnih življenjskih zgodb, hotel povedati nekaj več ter v mislih ni imel srečke ali loterijskega listka. Slednja le redkokdaj kupim, zato je nesmiselno, da bi se pritoževala, da na tem področju nimam sreče. Prav tako ne verjamem v prerokovanje s kavne usedline in tudi ne načrtujem prihodnosti s pomočjo kart. Sivolasi gospod se večkrat prikrade v moje misli. Zaradi njega v zadnjem času pogosteje razmišljam o sreči, o svojem duševnem ugodju. Tri leta nazaj je moj duševni mir zelo močno načelo dejanje, na katerega sem v tistem trenutku reagirala, kakor sem. Zaradi diskretnosti o njem ne morem razpravljati na dolgo in široko. Povem lahko le to, da sem pri glavnih igralcih tega dejanja pogrešila njihovo empatijo. Boleča izkušnja me ni samo pretresla. V resnici bi jo lahko označila kot hudo nesrečo, v kateri sem izgubila skoraj vse tisto, kar sem ustvarila v treh desetletjih. A nečesa nisem izgubila: svoje srčnosti ter svoje zvezde sreče. Vse bolj in bolj se zavedam, da jo moram privezati na drug voz. Predolgo je, tako še vedno razmišljam zaradi prizadetosti, svetila na napačnem vozu. Pregovor pravi, da smo sami svoje sreče kovač. Že res, a tolči moramo tudi po pravem nakovalu. Voz na katerem sem kovala svojo srečo, in na katerem je še vedno privezana moja zvezda, je odpeljal v drugo smer. Vlečejo ga tiste zvezde, ki so privezane na sprednji strani voza. Žal mi je, da tisti, ki ga vlečejo, ne začutijo ali prepoznajo svetlobe, ki jo izžarevam. Da, imam srečo. Srečo, da sem spoznala, da mi ni potrebno v nedogled bingljati s sedanjega voza kot nebodigatreba privesek. Nihče me ni koval v zvezde, s svojo srčnostjo sem se sama privezala na voz. Zato se lahko tudi odvežem in privežem drugam. Z novim privezom se bo moje kolo sreče zavrtelo drugam, začrtalo novo pot ter začelo puščati nove sledi. Tudi stare, spominske ne bodo tako hitro zbledele, preveč jih je in njihov odtis preglobok. Da, imela sem srečo. Ostala mi je neprecenljiva izkušnja, predvsem pa pogum in odločnost. Bog vam daj srečo, dobri ljudje.

Veste, Alenka. »Človek mora v življenju imeti tudi srečo,« mi je nedavno dejal starejši gospod, ko sva v družbi njegovih vrstnikov sedela skupaj ob kosilu. V izrečenih besedah sem začutila globlji pomen.

Prijazen gospod v mislih zagotovo ni imel vremena, saj res nismo imeli sreče z njim. Dež je namreč neusmiljeno padal ves dan. A naše družbe to ni motilo. Ljudje in kraji, ki smo jih skupaj spoznavali, so v bližnji in daljni preteklosti preživeli hujše grozote kot je bičanje dežnih kapelj.

Nemara mi je gospod, pod vtisom brezimnih življenjskih zgodb, hotel povedati nekaj več ter v mislih ni imel srečke ali loterijskega listka. Slednja le redkokdaj kupim, zato je nesmiselno, da bi se pritoževala, da na tem področju nimam sreče. Prav tako ne verjamem v prerokovanje s kavne usedline in tudi ne načrtujem prihodnosti s pomočjo kart.

Sivolasi gospod se večkrat prikrade v moje misli. Zaradi njega v zadnjem času pogosteje razmišljam o sreči, o svojem duševnem ugodju.

Tri leta nazaj je moj duševni mir zelo močno načelo dejanje, na katerega sem v tistem trenutku reagirala, kakor sem. Zaradi diskretnosti o njem ne morem razpravljati na dolgo in široko. Povem lahko le to, da sem pri glavnih igralcih tega dejanja pogrešila njihovo empatijo.

Boleča izkušnja me ni samo pretresla. V resnici bi jo lahko označila kot hudo nesrečo, v kateri sem izgubila skoraj vse tisto, kar sem ustvarila v treh desetletjih.

A nečesa nisem izgubila: svoje srčnosti ter svoje zvezde sreče. Vse bolj in bolj se zavedam, da jo moram privezati na drug voz. Predolgo je, tako še vedno razmišljam zaradi prizadetosti, svetila na napačnem vozu.

Pregovor pravi, da smo sami svoje sreče kovač. Že res, a tolči moramo tudi po pravem nakovalu. Voz na katerem sem kovala svojo srečo, in na katerem je še vedno privezana moja zvezda, je odpeljal v drugo smer. Vlečejo ga tiste zvezde, ki so privezane na sprednji strani voza. Žal mi je, da tisti, ki ga vlečejo, ne začutijo ali prepoznajo svetlobe, ki jo izžarevam.

Da, imam srečo. Srečo, da sem spoznala, da mi ni potrebno v nedogled bingljati s sedanjega voza kot nebodigatreba privesek. Nihče me ni koval v zvezde, s svojo srčnostjo sem se sama privezala na voz. Zato se lahko tudi odvežem in privežem drugam.

Z novim privezom se bo moje kolo sreče zavrtelo drugam, začrtalo novo pot ter začelo puščati nove sledi. Tudi stare, spominske ne bodo tako hitro zbledele, preveč jih je in njihov odtis preglobok.

Da, imela sem srečo. Ostala mi je neprecenljiva izkušnja, predvsem pa pogum in odločnost.

Bog vam daj srečo, dobri ljudje.


Duhovna misel

3633 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Alenka Veber: Sreča

27.07.2016

Veste, Alenka. »Človek mora v življenju imeti tudi srečo,« mi je nedavno dejal starejši gospod, ko sva v družbi njegovih vrstnikov sedela skupaj ob kosilu. V izrečenih besedah sem začutila globlji pomen. Prijazen gospod v mislih zagotovo ni imel vremena, saj res nismo imeli sreče z njim. Dež je namreč neusmiljeno padal ves dan. A naše družbe to ni motilo. Ljudje in kraji, ki smo jih skupaj spoznavali, so v bližnji in daljni preteklosti preživeli hujše grozote kot je bičanje dežnih kapelj. Nemara mi je gospod, pod vtisom brezimnih življenjskih zgodb, hotel povedati nekaj več ter v mislih ni imel srečke ali loterijskega listka. Slednja le redkokdaj kupim, zato je nesmiselno, da bi se pritoževala, da na tem področju nimam sreče. Prav tako ne verjamem v prerokovanje s kavne usedline in tudi ne načrtujem prihodnosti s pomočjo kart. Sivolasi gospod se večkrat prikrade v moje misli. Zaradi njega v zadnjem času pogosteje razmišljam o sreči, o svojem duševnem ugodju. Tri leta nazaj je moj duševni mir zelo močno načelo dejanje, na katerega sem v tistem trenutku reagirala, kakor sem. Zaradi diskretnosti o njem ne morem razpravljati na dolgo in široko. Povem lahko le to, da sem pri glavnih igralcih tega dejanja pogrešila njihovo empatijo. Boleča izkušnja me ni samo pretresla. V resnici bi jo lahko označila kot hudo nesrečo, v kateri sem izgubila skoraj vse tisto, kar sem ustvarila v treh desetletjih. A nečesa nisem izgubila: svoje srčnosti ter svoje zvezde sreče. Vse bolj in bolj se zavedam, da jo moram privezati na drug voz. Predolgo je, tako še vedno razmišljam zaradi prizadetosti, svetila na napačnem vozu. Pregovor pravi, da smo sami svoje sreče kovač. Že res, a tolči moramo tudi po pravem nakovalu. Voz na katerem sem kovala svojo srečo, in na katerem je še vedno privezana moja zvezda, je odpeljal v drugo smer. Vlečejo ga tiste zvezde, ki so privezane na sprednji strani voza. Žal mi je, da tisti, ki ga vlečejo, ne začutijo ali prepoznajo svetlobe, ki jo izžarevam. Da, imam srečo. Srečo, da sem spoznala, da mi ni potrebno v nedogled bingljati s sedanjega voza kot nebodigatreba privesek. Nihče me ni koval v zvezde, s svojo srčnostjo sem se sama privezala na voz. Zato se lahko tudi odvežem in privežem drugam. Z novim privezom se bo moje kolo sreče zavrtelo drugam, začrtalo novo pot ter začelo puščati nove sledi. Tudi stare, spominske ne bodo tako hitro zbledele, preveč jih je in njihov odtis preglobok. Da, imela sem srečo. Ostala mi je neprecenljiva izkušnja, predvsem pa pogum in odločnost. Bog vam daj srečo, dobri ljudje.

Veste, Alenka. »Človek mora v življenju imeti tudi srečo,« mi je nedavno dejal starejši gospod, ko sva v družbi njegovih vrstnikov sedela skupaj ob kosilu. V izrečenih besedah sem začutila globlji pomen.

Prijazen gospod v mislih zagotovo ni imel vremena, saj res nismo imeli sreče z njim. Dež je namreč neusmiljeno padal ves dan. A naše družbe to ni motilo. Ljudje in kraji, ki smo jih skupaj spoznavali, so v bližnji in daljni preteklosti preživeli hujše grozote kot je bičanje dežnih kapelj.

Nemara mi je gospod, pod vtisom brezimnih življenjskih zgodb, hotel povedati nekaj več ter v mislih ni imel srečke ali loterijskega listka. Slednja le redkokdaj kupim, zato je nesmiselno, da bi se pritoževala, da na tem področju nimam sreče. Prav tako ne verjamem v prerokovanje s kavne usedline in tudi ne načrtujem prihodnosti s pomočjo kart.

Sivolasi gospod se večkrat prikrade v moje misli. Zaradi njega v zadnjem času pogosteje razmišljam o sreči, o svojem duševnem ugodju.

Tri leta nazaj je moj duševni mir zelo močno načelo dejanje, na katerega sem v tistem trenutku reagirala, kakor sem. Zaradi diskretnosti o njem ne morem razpravljati na dolgo in široko. Povem lahko le to, da sem pri glavnih igralcih tega dejanja pogrešila njihovo empatijo.

Boleča izkušnja me ni samo pretresla. V resnici bi jo lahko označila kot hudo nesrečo, v kateri sem izgubila skoraj vse tisto, kar sem ustvarila v treh desetletjih.

A nečesa nisem izgubila: svoje srčnosti ter svoje zvezde sreče. Vse bolj in bolj se zavedam, da jo moram privezati na drug voz. Predolgo je, tako še vedno razmišljam zaradi prizadetosti, svetila na napačnem vozu.

Pregovor pravi, da smo sami svoje sreče kovač. Že res, a tolči moramo tudi po pravem nakovalu. Voz na katerem sem kovala svojo srečo, in na katerem je še vedno privezana moja zvezda, je odpeljal v drugo smer. Vlečejo ga tiste zvezde, ki so privezane na sprednji strani voza. Žal mi je, da tisti, ki ga vlečejo, ne začutijo ali prepoznajo svetlobe, ki jo izžarevam.

Da, imam srečo. Srečo, da sem spoznala, da mi ni potrebno v nedogled bingljati s sedanjega voza kot nebodigatreba privesek. Nihče me ni koval v zvezde, s svojo srčnostjo sem se sama privezala na voz. Zato se lahko tudi odvežem in privežem drugam.

Z novim privezom se bo moje kolo sreče zavrtelo drugam, začrtalo novo pot ter začelo puščati nove sledi. Tudi stare, spominske ne bodo tako hitro zbledele, preveč jih je in njihov odtis preglobok.

Da, imela sem srečo. Ostala mi je neprecenljiva izkušnja, predvsem pa pogum in odločnost.

Bog vam daj srečo, dobri ljudje.


20.10.2015

Marko Uršič: Svet in smisel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


19.10.2015

Robert Friškovec: Pogum

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


18.10.2015

Stanislav Kerin: Misijonska nedelja

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


17.10.2015

Daniel Brkič: Čas

"Nimam časa", je danes eden pogostejših odgovorov. Sodobna tehnologija naj bi nam čas prihranila, človek naj bi postal gospodar svojega časa, toda v hitrem tempu življenja se vedno bolj zdi, da je čas postal gospodar, človek pa njegov suženj. O času, v današnji Duhovni misli, pastor Evangelijske Cerkve Dobrega Pastirja Novo mesto, dr. Daniel Brkič.


16.10.2015

Raid Al-Daghistani: Čuječnost

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika preberemo, da je najvišja človeška umska dejavnost: misel, oziroma razmišljanje. Psihologi, filozofi in teologi se ukvarjajo z vprašanji: kaj sploh je misel, od kje prihaja in kako jo je mogoče usmerjati. V religijah so o tem razmišljali predvsem mistiki, ki so poudarjali, da mora človek nadzorovati svoje misli. Islamolog, mag. Raid Al-Daghistani, ki v Nemčiji zaključuje doktorat s področja mistike, v današnji Duhovni misli poudarja, da je bilo za islamske mistike predvsem pomembno prepoznati izvor misli.


15.10.2015

Karel Gržan: Potrditev v dobrem

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


14.10.2015

Misli o hvaležnosti

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


13.10.2015

Berta Golob: Je vseeno?

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


12.10.2015

Benjamin Siter: V ljubezni ni strahu

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


11.10.2015

Alen Širca: Očetje o ponižnosti

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


10.10.2015

s. Emanuela Žerdin: Dotik telesa

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


09.10.2015

Alenka Veber: Mamina vzgoja

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


08.10.2015

Cvetka Toth: Pravičnost in ljubezen

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


07.10.2015

Viktor Frankl: Smisel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


06.10.2015

Robert Friškovec: Zmernost

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


05.10.2015

Karel Gržan: Svoboda in samoljubje

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


04.10.2015

Edvard Kovač: Frančišek

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


03.10.2015

s. Emanuela Žerdin: vrečke

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


02.10.2015

Geza Erniša: vera ni mit

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


01.10.2015

Berta Golob: dan starejših

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


Stran 162 od 182
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov