Seneka, rimski filozof iz 1. st. je v svojem življenju doživel številne pretresljive dogodke: bil je krivo obtožen zarote proti cesarju Kaliguli in za osem let izgnan na Korziko, zaradi napadov jetike naj bi bil velik del svojega življenja depresiven, poleg tega pa je bil učitelj in svetovalec zloglasnega cesarja Nerona, ki je naposled zaradi obtožbe zarotništva od njega zahteval samomor. Kljub temu je Seneka ohranil stoiško držo in dostojanstveno prenesel to zahtevo – po pričevanjih naj bi njegovi tovariši ob ukazu prebledeli in planili v jok, sam pa naj bi ostal miren in jih celo miril, naj se vendarle zberejo. Oštel jih je, ker niso ohranili mirnega duha in so s tem obrnili hrbet filozofiji, ki naj bi ji sledili v življenju. Stoiki so namreč verjeli, da nas zunanji dogodki ne smejo preveč pretresti in čustveno vznemirjati. Po eni strani namreč niso odvisni od nas, pač pa od sil, na katerih ne moremo vplivati, po drugi strani pa se zgodijo po nujnosti, ki vodi svet – vse se namreč zgodi, ker se mora tako zgoditi. Modrec je potemtakem tisti, ki prepozna to nujnost in jo tudi sprejema, to pa se kaže v njegovem pravilnem odnosu do pozitivnih in negativnih dogodkov v našem življenju: ne smemo pustiti, da bi nas vznemirili, nanje se ne smemo odzivati čustveno, saj imajo čustva negativen vpliv na nas: napadi besa, samopomilovanja, skrbi, zagrenjenosti, trme in drugih podobnih občutij nam nič ne pomagajo, saj same situacije ne spremenijo, kvečjemu poslabšajo jo lahko. Vsako pretiravanje v čustvih je slabo, ker človeka odvračajo od njegovega pravega bistva, ki pa je razum. Moder človek zato nikdar ne bo pretirano objokoval nesrečo, po drugi strani pa se tudi v dobrih časih ne bo preveč veselil, ampak vselej ohranjal umirjenega duha. Pri presoji dogodkov torej ne smemo upoštevati naših čustev, pač pa le razum. Da pa bi to lahko naredili, si moramo pomagati s filozofijo, ki nas uči tudi pravilnega pogleda na svet, predvsem pa pravilnega ravnanja. In prav filozofija je bila po Senekovih besedah tista, ki mu je rešila življenje in mu pomagala prebroditi vse težke trenutke. Ker je trdno verjel v stoiški nauk in ga tudi živel, je lahko mirno sprejel Neronov ukaz.

Seneka, rimski filozof iz 1. st. je v svojem življenju doživel številne pretresljive dogodke: bil je krivo obtožen zarote proti cesarju Kaliguli in za osem let izgnan na Korziko, zaradi napadov jetike naj bi bil velik del svojega življenja depresiven, poleg tega pa je bil učitelj in svetovalec zloglasnega cesarja Nerona, ki je naposled zaradi obtožbe zarotništva od njega zahteval samomor.

Kljub temu je Seneka ohranil stoiško držo in dostojanstveno prenesel to zahtevo – po pričevanjih naj bi njegovi tovariši ob ukazu prebledeli in planili v jok, sam pa naj bi ostal miren in jih celo miril, naj se vendarle zberejo. Oštel jih je, ker niso ohranili mirnega duha in so s tem obrnili hrbet filozofiji, ki naj bi ji sledili v življenju. Stoiki so namreč verjeli, da nas zunanji dogodki ne smejo preveč pretresti in čustveno vznemirjati. Po eni strani namreč niso odvisni od nas, pač pa od sil, na katerih ne moremo vplivati, po drugi strani pa se zgodijo po nujnosti, ki vodi svet – vse se namreč zgodi, ker se mora tako zgoditi.

Modrec je potemtakem tisti, ki prepozna to nujnost in jo tudi sprejema, to pa se kaže v njegovem pravilnem odnosu do pozitivnih in negativnih dogodkov v našem življenju: ne smemo pustiti, da bi nas vznemirili, nanje se ne smemo odzivati čustveno, saj imajo čustva negativen vpliv na nas: napadi besa, samopomilovanja, skrbi, zagrenjenosti, trme in drugih podobnih občutij nam nič ne pomagajo, saj same situacije ne spremenijo, kvečjemu poslabšajo jo lahko. Vsako pretiravanje v čustvih je slabo, ker človeka odvračajo od njegovega pravega bistva, ki pa je razum. Moder človek zato nikdar ne bo pretirano objokoval nesrečo, po drugi strani pa se tudi v dobrih časih ne bo preveč veselil, ampak vselej ohranjal umirjenega duha.

Pri presoji dogodkov torej ne smemo upoštevati naših čustev, pač pa le razum. Da pa bi to lahko naredili, si moramo pomagati s filozofijo, ki nas uči tudi pravilnega pogleda na svet, predvsem pa pravilnega ravnanja. In prav filozofija je bila po Senekovih besedah tista, ki mu je rešila življenje in mu pomagala prebroditi vse težke trenutke. Ker je trdno verjel v stoiški nauk in ga tudi živel, je lahko mirno sprejel Neronov ukaz.