Spoštovani, v obstoju zla v svetu vidijo mnogi Božji spodrsljaj. Gre za najbolj razvpito vprašanje, staro toliko kot človeštvo. Zakaj se človeštvo utaplja v morju krvi in solza? Zakaj se predvsem dobrim ljudem dogajajo slabe stvari? Ali nas je Bog izdal in nas vrgel v svet, v katerem naj se pač nekako znajdemo? Ali je Bogu svet ušel z vajeti? Nemški ateist, trikratni doktor znanosti in genij, Arthur Ernest Wilder Smith, je pred svojim spreobrnjenjem v krščanstvo napisal: »Čudi me, da lahko ob vsem, kar se dogaja v svetu, razumen človek veruje v dobrega in ljubečega Boga? Lahko razumem navdušenje nad Bogom, medtem ko opazujem sončni vzhod izza gora in njegov zahod nad morjem, vonj cvetočega cvetja in ljubezen med dekletom in fantom. Toda je še druga plat medalje. Kaj reči o tem, ko mačka ujame miš, jo muči in jo poje? Kaj reči o mladi materi, ki zapušča otroka, sama pa umira za rakom in vpije v neznosnih bolečinah, medtem ko njeno telo razpada v smradu? Kako opravičiti strahote vojn, usmrtitve nedolžnih ljudi v plinskih celicah in ubijanje nedolžnih otrok? Zakaj je na svetu toliko sovraštva, krutosti, sebičnosti, zavisti, krivic? Nočem verovati v takšnega Boga - pa naj bo dober ali hudoben. Vera v Boga mi prinaša več težav kot koristi. Bog sam me sili v to, da ne verujem vanj. V takšnega Boga lahko verujejo le norci in slabiči.« Omenjenih vprašanj se ne izogibam in spoštujem pravico, da nekdo tako razmišlja, vendar želim svoj odgovor osvetliti z naslednjo zgodbo: Nekoč je šel skozi revno čikaško četrt pridigar Evangelija. Srečal je zapriseženega brezbožnika, znanega čikaškega frizerja. Le ta je pridigarja takoj obsipal z vprašanji, da če bi bil Bog dober, kot se pridiga, na svetu ne bi bilo toliko bede in zla. Pridigar je ostal nekaj časa tiho. Medtem je prišel mimo dolgolas, neurejen brezdomec. Lasje so mu padali daleč čez rame. Tudi njegova brada ni bila nekaj mesecev urejena in pristrižena. Nato se je pridigar obrnil k znanemu čikaškemu frizerji in mu rekel: »Vi ste pa res zelo slab frizer, sicer ta ubogi človek ne bi hodil naokoli s tako neurejeno frizuro, s tako dolgimi umazanimi lasmi ter z neokusno poraščeno brado.« Frizer pa mu je nejevoljno in užaljeno odgovoril: »Kaj vendar imam jaz s tem? Če bi ta človek prišel k meni, v moj frizerski salon, in mi ponudil priliko, da ga uredim, bi vse storil zanj; celo zastonj bi mu naredil uslugo, ker sem dober človek.« Pridigar je nato frizerju odvrnil: »Vidite, tako je tudi z nami. Ni Bog kriv, če nočemo priti k njemu, da bi nam pomagal in odgovoril na naše potrebe. Zato ne smemo trditi, da je zaradi tega Bog slab in nemočen.«

Spoštovani, v obstoju zla v svetu vidijo mnogi Božji spodrsljaj. Gre za najbolj razvpito vprašanje, staro toliko kot človeštvo. Zakaj se človeštvo utaplja v morju krvi in solza? Zakaj se predvsem dobrim ljudem dogajajo slabe stvari? Ali nas je Bog izdal in nas vrgel v svet, v katerem naj se pač nekako znajdemo? Ali je Bogu svet ušel z vajeti?

Nemški ateist, trikratni doktor znanosti in genij, Arthur Ernest Wilder Smith, je pred svojim spreobrnjenjem v krščanstvo napisal: »Čudi me, da lahko ob vsem, kar se dogaja v svetu, razumen človek veruje v dobrega in ljubečega Boga? Lahko razumem navdušenje nad Bogom, medtem ko opazujem sončni vzhod izza gora in njegov zahod nad morjem, vonj cvetočega cvetja in ljubezen med dekletom in fantom. Toda je še druga plat medalje. Kaj reči o tem, ko mačka ujame miš, jo muči in jo poje? Kaj reči o mladi materi, ki zapušča otroka, sama pa umira za rakom in vpije v neznosnih bolečinah, medtem ko njeno telo razpada v smradu? Kako opravičiti strahote vojn, usmrtitve nedolžnih ljudi v plinskih celicah in ubijanje nedolžnih otrok? Zakaj je na svetu toliko sovraštva, krutosti, sebičnosti, zavisti, krivic? Nočem verovati v takšnega Boga – pa naj bo dober ali hudoben. Vera v Boga mi prinaša več težav kot koristi. Bog sam me sili v to, da ne verujem vanj. V takšnega Boga lahko verujejo le norci in slabiči.«

Omenjenih vprašanj se ne izogibam in spoštujem pravico, da nekdo tako razmišlja, vendar želim svoj odgovor osvetliti z naslednjo zgodbo: Nekoč je šel skozi revno čikaško četrt pridigar Evangelija. Srečal je zapriseženega brezbožnika, znanega čikaškega frizerja. Le ta je pridigarja takoj obsipal z vprašanji, da če bi bil Bog dober, kot se pridiga, na svetu ne bi bilo toliko bede in zla. Pridigar je ostal nekaj časa tiho. Medtem je prišel mimo dolgolas, neurejen brezdomec. Lasje so mu padali daleč čez rame. Tudi njegova brada ni bila nekaj mesecev urejena in pristrižena. Nato se je pridigar obrnil k znanemu čikaškemu frizerji in mu rekel: »Vi ste pa res zelo slab frizer, sicer ta ubogi človek ne bi hodil naokoli s tako neurejeno frizuro, s tako dolgimi umazanimi lasmi ter z neokusno poraščeno brado.« Frizer pa mu je nejevoljno in užaljeno odgovoril: »Kaj vendar imam jaz s tem? Če bi ta človek prišel k meni, v moj frizerski salon, in mi ponudil priliko, da ga uredim, bi vse storil zanj; celo zastonj bi mu naredil uslugo, ker sem dober človek.« Pridigar je nato frizerju odvrnil: »Vidite, tako je tudi z nami. Ni Bog kriv, če nočemo priti k njemu, da bi nam pomagal in odgovoril na naše potrebe. Zato ne smemo trditi, da je zaradi tega Bog slab in nemočen.«