V svojem planinskem nahrbtniku, čeprav ne osvajam vrtoglavih višin, vedno nosim Prusikovo ali pomožno vrvico, dolgo 5 metrov. Večkrat jo vzamem v roke, razpletem in jo s pomočjo enega izmed vozlov spet spletem v kito v dolžini pol metra ter vanjo vpnem vponko. Skoraj neznatna vrvica, ki v planinskem svetu pomeni začasno vez med plezalno vrvjo in pritrditveno točko za pritrditev padlega ali bremena in razbremenitev soplezalca ali reševalca, v mojem življenju pomeni simbolično vez. Vez, na katero sem obesila vsa bremena, ki mi jih nalaga življenje. Mogočne gore, tiste nad dva tisoč metri, sem prvič ugledala proti koncu srednje šole iz Bavšice, tipične visokogorske doline, ki je z vseh strani obdana z visokimi vrhovi in slemeni. V njej še danes domuje planinsko učno središče. Navidezna odmaknjenost doline je takrat pred menoj razgrnila vso prvinskost gorskega sveta. Sveta, ki me je zaznamoval za vedno. Tistega dne je gorsko tišino zarezal moj krčevit jok in krepak, skoraj kričeč glas alpinističnega inštruktorja. Moj gorski padec s poti na Bavški Grintavec, gore v Julijskih Alpah, ni prestrašil samo mene. Prestrašil je tudi prekaljenega alpinista, ki nas je učil prvih, nekoliko zahtevnejših korakov po gorah. Padec je zaustavila močna vrv v rokah soplezalca, ki me je varoval. Od tistega dogodka dalje me v življenju spremlja simbolika varovalne vrvi, prijateljske vezi in vponke. Ko se znajdem pred življenjskimi razpokami in prepadi, vzamem v roke vrvico in se vpnem. Na Bavški Grintavec se nisem povzpela nikoli več, se pa pogosto vračam v njegovo nedrje in potiho hrepenim o še neosvojenih lepotcih našega pa tudi tujega gorskega sveta. Čemu prav gore? V gorskem svetu se s svojo vrvico in vponko vpnem v neko drugo navezo, v navezo s Stvarnikom. Pogovor z njim na zelenih pašnikih ali redkih šopih trave ne poteka po ustaljenih molitvenih obrazcih. Tudi moja molitvena drža ne ustreza odlokom, ki so predpisani za nek drug prostor. Pogosto namreč zrem vanj iz neobičajne, žabje perspektive. Tako se mi zdi daljava med Njim in menoj krajša. Zdi se, da se tudi Stvarnik v gorskem svetu, eni izmed najlepših katedral, dobro počuti, sicer ne bi bil tako radodaren s prgišči lepot, ki jih je raztrosil ondod. V gorah najdem svojo bit ter odvržem vsakdanja oblačila, ki me vlečejo k tlom. Ko se vrnem domov ali na službeno mesto, čutim da mojo kratko navezo s Stvarnikom zaznajo tudi moji najbližji in sodelavci. Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Naj tudi vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tudi če bi hodili po globeli smrtne sence, Gospod vodi s svojo palico, naj bo vaša opora in tolažba.

V svojem planinskem nahrbtniku, čeprav ne osvajam vrtoglavih višin, vedno nosim Prusikovo ali pomožno vrvico, dolgo 5 metrov. Večkrat jo vzamem v roke, razpletem in jo s pomočjo enega izmed vozlov spet spletem v kito v dolžini pol metra ter vanjo vpnem vponko.

Skoraj neznatna vrvica, ki v planinskem svetu pomeni začasno vez med plezalno vrvjo in pritrditveno točko za pritrditev padlega ali bremena in razbremenitev soplezalca ali reševalca, v mojem življenju pomeni simbolično vez. Vez, na katero sem obesila vsa bremena, ki mi jih nalaga življenje.

Mogočne gore, tiste nad dva tisoč metri, sem prvič ugledala proti koncu srednje šole iz Bavšice, tipične visokogorske doline, ki je z vseh strani obdana z visokimi vrhovi in slemeni. V njej še danes domuje planinsko učno središče.

Navidezna odmaknjenost doline je takrat pred menoj razgrnila vso prvinskost gorskega sveta. Sveta, ki me je zaznamoval za vedno.

Tistega dne je gorsko tišino zarezal moj krčevit jok in krepak, skoraj kričeč glas alpinističnega inštruktorja. Moj gorski padec s poti na Bavški Grintavec, gore v Julijskih Alpah, ni prestrašil samo mene. Prestrašil je tudi prekaljenega alpinista, ki nas je učil prvih, nekoliko zahtevnejših korakov po gorah.

Padec je zaustavila močna vrv v rokah soplezalca, ki me je varoval. Od tistega dogodka dalje me v življenju spremlja simbolika varovalne vrvi, prijateljske vezi in vponke. Ko se znajdem pred življenjskimi razpokami in prepadi, vzamem v roke vrvico in se vpnem.

Na Bavški Grintavec se nisem povzpela nikoli več, se pa pogosto vračam v njegovo nedrje in potiho hrepenim o še neosvojenih lepotcih našega pa tudi tujega gorskega sveta. Čemu prav gore?

V gorskem svetu se s svojo vrvico in vponko vpnem v neko drugo navezo, v navezo s Stvarnikom. Pogovor z njim na zelenih pašnikih ali redkih šopih trave ne poteka po ustaljenih molitvenih obrazcih. Tudi moja molitvena drža ne ustreza odlokom, ki so predpisani za nek drug  prostor. Pogosto namreč zrem vanj iz neobičajne, žabje perspektive. Tako se mi zdi daljava med Njim in menoj krajša.

Zdi se, da se tudi Stvarnik v gorskem svetu, eni izmed najlepših katedral, dobro počuti, sicer ne bi bil tako radodaren s prgišči lepot, ki jih je raztrosil ondod.

V gorah najdem svojo bit ter odvržem vsakdanja oblačila, ki me vlečejo k tlom. Ko se vrnem domov ali na službeno mesto, čutim da mojo kratko navezo s Stvarnikom zaznajo tudi moji najbližji in sodelavci.

Gospod je moj pastir,

nič mi ne manjka.

Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;

k vodam počitka me vodi.

Naj tudi vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tudi če bi hodili po globeli smrtne sence, Gospod vodi s svojo palico, naj bo vaša opora in tolažba.