Slovenija je bogata s številnimi lepotami. Če pa mene vprašate katera lepota je najlepša, bi odgovorila – ljudje! Ljudje so lepota Slovenije. Ljudje Slovenci, moji sonarodnjaki, na katere sem iskreno ponosna. Ker pa tudi mnogi neznani Slovenci v sebi nosijo posebno lepoto, naj posvetim to misel njim. Eden takšnih je bil berač Rojko iz mojih ranih otroških let. Hodil je od vasi do vasi in prosil moko in kruha. Ne vem od kod je bil doma. Vem le, da je bil ves bel, ne vem če od moke ali – beli so bili njegovi lasje, njegova brada, vreča v katero so mu kmetice nasule moke, bele so bile njegove roke, s katerimi je poravnal nabrano moko. Hodil je od hiše do hiše in molil. Nosil je veliki stari kdo ve kolikokrat raztrgani rožni venec in molil. Vsaki kmetici se je dolgo in glasno zahvaljeval in jo blagoslavljal njo, njene otroke, moža, družino, vse tja do tretjega kolena. Videla sem solzo v maminih očeh ob njegovih besedah zahvale! Ko je umrl, je bila na pogrebu cela vas. In ko sem v gimnaziji prvič videla slike indijskih gurujev in svetih mož, sem se takoj spomnila na našega Rojka. Tudi pri svoje delu v hospicu srečam nepozabne ljudi, ki v svojem preprostem, včasih težkem in bolnem življenju, skrivajo neskončni zaklad lepote. Slovenija ima sina rudarja, ki svojo dušo izliva v prelepih oljnatih slikah. Slovenija ima mater, ki je dolga leta z velikim naporom in tono zdravil, s kemoterapijo in obsevanji podaljševala svoje življenje, da bi njena hčerka lahko diplomirala v tujini. Slovenija ima kmeta, ki je vedel na pamet povedati vso zgodovino najbolj pozabljene slovenske pokrajine Prekmurja, in ki je z neskončnim ponosom pripovedoval zgodbe o osamosvojitvi in s solzami v očeh zatrdil: Veš neskončno sem hvaležen Bogu, da sem lahko dočakal dan, ko sem dobil slovensko osebno izkaznico in slovenski potni list! Med lepotami Slovenije je tudi družina, ki je morala oditi v tujino da bi lahko preživeli. Oče in mati sta vse štiri v tujini rojene otroke naučila govoriti slovenski! V dnevih, ki so nabiti s spomini in praznovanji naše države, ki se je posrebrila, smo se pogovarjali, kako veliko število humanitarnih organizacij imamo v naši domovini. In kako smo Slovenci zares radodarni, kako s številnim akcijami podpiramo dobrodelne akcije od Afrike do Azije. Ljudje so najdragocenejši biser v srebrni ogrlici naše države Slovenije. Država so namreč ljudje. Kakršni smo ljudje, takšna je država. A med ljudmi so zmeraj tisti z lepim srcem in lepo dušo, ki v tihoti in skritosti pomagajo državi, ne samo da preživi, ampak da živi.

Slovenija je bogata s številnimi lepotami. Če pa mene vprašate katera lepota je najlepša, bi odgovorila – ljudje!

Ljudje so lepota Slovenije. Ljudje Slovenci, moji sonarodnjaki, na katere sem iskreno ponosna. Ker pa tudi mnogi  neznani Slovenci v sebi nosijo posebno lepoto, naj posvetim to misel njim.

Eden takšnih je bil  berač Rojko iz mojih ranih otroških let.  Hodil je od vasi do vasi in prosil moko in kruha. Ne vem od kod je bil doma.  Vem le, da je bil ves bel, ne vem če od moke ali  – beli so bili njegovi lasje, njegova brada, vreča v katero so mu kmetice nasule moke, bele so bile njegove roke, s katerimi je  poravnal nabrano moko.  Hodil je od hiše do hiše in molil. Nosil je veliki stari kdo ve kolikokrat raztrgani rožni venec in molil.  Vsaki kmetici se je dolgo in glasno zahvaljeval in jo blagoslavljal njo, njene otroke, moža, družino, vse tja do tretjega kolena. Videla sem  solzo v maminih očeh ob njegovih besedah zahvale! Ko je umrl, je bila na pogrebu cela vas. In ko sem v gimnaziji prvič videla slike indijskih gurujev in svetih mož, sem se takoj spomnila na našega Rojka.

Tudi pri svoje delu v hospicu srečam nepozabne ljudi, ki v svojem preprostem, včasih težkem in bolnem življenju, skrivajo neskončni zaklad lepote.  Slovenija ima  sina rudarja, ki svojo dušo izliva v prelepih oljnatih slikah. Slovenija ima mater, ki je dolga leta z velikim naporom in tono zdravil, s kemoterapijo in obsevanji podaljševala svoje življenje, da bi njena hčerka lahko diplomirala v tujini.

Slovenija ima kmeta, ki je vedel na pamet povedati vso zgodovino najbolj pozabljene slovenske pokrajine Prekmurja, in ki je z neskončnim ponosom pripovedoval  zgodbe o osamosvojitvi in s solzami v očeh  zatrdil: Veš neskončno sem hvaležen Bogu, da sem lahko dočakal dan, ko sem dobil slovensko osebno izkaznico in slovenski potni list!

Med lepotami Slovenije je tudi družina, ki je morala oditi  v tujino da bi lahko preživeli. Oče in mati sta vse štiri v tujini rojene otroke naučila govoriti slovenski!

V  dnevih, ki so nabiti s spomini in praznovanji naše države, ki se je posrebrila,  smo se pogovarjali, kako veliko število humanitarnih organizacij imamo v naši domovini. In kako smo Slovenci zares radodarni, kako s številnim akcijami podpiramo  dobrodelne akcije od Afrike do Azije.

Ljudje so najdragocenejši biser v srebrni ogrlici naše države Slovenije. Država so namreč ljudje. Kakršni smo ljudje, takšna je država. A med ljudmi so zmeraj tisti z lepim srcem in lepo dušo, ki v tihoti in skritosti pomagajo državi, ne samo da preživi, ampak da živi.