Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, začeti dan s pozivom k zmernosti ni ravno nekaj priljubljenega. Še posebej danes, ko nas dan za dnem učijo, kako pomembno je, da trošimo čim več. Večja potrošnja naj bi omogočala večjo gospodarsko rast. Od te je odvisno blagostanje naše države; vsaj tako nam odgovorni svetujejo. Na kratko: Bolj ko zapravljamo, višje bodo plače in pokojnine.
Pred kratkim sem se udeležil znanstvenega posveta. Univerza v Žili je organizirala srečanje med raziskovalci v naravoslovju in nami, humanisti. Priznan profesor s področja elektrotehnike je govoril o toplogrednem plinu, žveplovem heksafluoridu, ki velja za najboljšega izolatorja pri prenosu električne energije in ima hkrati najmočnejši toplogredni učinek. Govoril je, kako se je težko odpovedati uporabi tega plina pri prenosu električne energije, saj so vsi drugi nadomestki bistveno slabši. Pri trenutni porabi električne energije si skoraj ne moremo privoščiti kaj drugega. Pokazal je, kako se znanost trudi, da bi iznašla tudi kaj manj nevarnega za naš planet, a za enkrat ustreznega nadomestka še ni na vidiku. Da je znanost etična, je utemeljeval prav s tem prizadevanjem raziskovalcev iznajti nekaj, kar bi manj ogrožalo naš planet.
Ko smo v strogem akademskem pogovoru izpostavili, kako težko je postaviti jasna stališča o etičnosti, smo v veliki meri pozabili na preprosto, a zelo staro držo, ki je človeku omogočala preživetje v hudih časih. Pozneje v pogovoru sem vprašal tega profesorja, če bi ob manjši potrošnji električne energije še potrebovali toliko tega toplogrednega plina. Odgovoril je, da seveda ne. Visokim znanstvenikom se gotovo ni treba ukvarjati s pozivanjem k manjši potrošnji. Sem pa mu zastavil vprašanje, čigav poziv k zmerni potrošnji elektrike bi bil učinkovitejši: moj, ki se poklicno ukvarjam z vzgojo, izobraževanjem, etiko; ali njegov, ko bi uporabil vso svojo znanstveno avtoriteto.
Ob vseh nesrečah, ki jih povzročamo našemu planetu, je gotovo razveseljivo, da se znanstveniki trudijo odkriti kaj, kar bo hkrati ohranjalo pridobljeno udobje in naš planet. Pri tem ne bi nič škodilo, če nas, navadne ljudi, pozovejo k zmernosti, saj k bolj zeleni Zemlji lahko največ in najhitreje doprinesemo s skromnim življenjem. Naj bo naš današnji dan zaznamovan z zmernostjo trošenja električne in vsake druge energije kot znak našega skromnega prispevka k ohranjanju skupnega doma – planeta Zemlje.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, začeti dan s pozivom k zmernosti ni ravno nekaj priljubljenega. Še posebej danes, ko nas dan za dnem učijo, kako pomembno je, da trošimo čim več. Večja potrošnja naj bi omogočala večjo gospodarsko rast. Od te je odvisno blagostanje naše države; vsaj tako nam odgovorni svetujejo. Na kratko: Bolj ko zapravljamo, višje bodo plače in pokojnine.
Pred kratkim sem se udeležil znanstvenega posveta. Univerza v Žili je organizirala srečanje med raziskovalci v naravoslovju in nami, humanisti. Priznan profesor s področja elektrotehnike je govoril o toplogrednem plinu, žveplovem heksafluoridu, ki velja za najboljšega izolatorja pri prenosu električne energije in ima hkrati najmočnejši toplogredni učinek. Govoril je, kako se je težko odpovedati uporabi tega plina pri prenosu električne energije, saj so vsi drugi nadomestki bistveno slabši. Pri trenutni porabi električne energije si skoraj ne moremo privoščiti kaj drugega. Pokazal je, kako se znanost trudi, da bi iznašla tudi kaj manj nevarnega za naš planet, a za enkrat ustreznega nadomestka še ni na vidiku. Da je znanost etična, je utemeljeval prav s tem prizadevanjem raziskovalcev iznajti nekaj, kar bi manj ogrožalo naš planet.
Ko smo v strogem akademskem pogovoru izpostavili, kako težko je postaviti jasna stališča o etičnosti, smo v veliki meri pozabili na preprosto, a zelo staro držo, ki je človeku omogočala preživetje v hudih časih. Pozneje v pogovoru sem vprašal tega profesorja, če bi ob manjši potrošnji električne energije še potrebovali toliko tega toplogrednega plina. Odgovoril je, da seveda ne. Visokim znanstvenikom se gotovo ni treba ukvarjati s pozivanjem k manjši potrošnji. Sem pa mu zastavil vprašanje, čigav poziv k zmerni potrošnji elektrike bi bil učinkovitejši: moj, ki se poklicno ukvarjam z vzgojo, izobraževanjem, etiko; ali njegov, ko bi uporabil vso svojo znanstveno avtoriteto.
Ob vseh nesrečah, ki jih povzročamo našemu planetu, je gotovo razveseljivo, da se znanstveniki trudijo odkriti kaj, kar bo hkrati ohranjalo pridobljeno udobje in naš planet. Pri tem ne bi nič škodilo, če nas, navadne ljudi, pozovejo k zmernosti, saj k bolj zeleni Zemlji lahko največ in najhitreje doprinesemo s skromnim življenjem. Naj bo naš današnji dan zaznamovan z zmernostjo trošenja električne in vsake druge energije kot znak našega skromnega prispevka k ohranjanju skupnega doma – planeta Zemlje.
3753 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, začeti dan s pozivom k zmernosti ni ravno nekaj priljubljenega. Še posebej danes, ko nas dan za dnem učijo, kako pomembno je, da trošimo čim več. Večja potrošnja naj bi omogočala večjo gospodarsko rast. Od te je odvisno blagostanje naše države; vsaj tako nam odgovorni svetujejo. Na kratko: Bolj ko zapravljamo, višje bodo plače in pokojnine.
Pred kratkim sem se udeležil znanstvenega posveta. Univerza v Žili je organizirala srečanje med raziskovalci v naravoslovju in nami, humanisti. Priznan profesor s področja elektrotehnike je govoril o toplogrednem plinu, žveplovem heksafluoridu, ki velja za najboljšega izolatorja pri prenosu električne energije in ima hkrati najmočnejši toplogredni učinek. Govoril je, kako se je težko odpovedati uporabi tega plina pri prenosu električne energije, saj so vsi drugi nadomestki bistveno slabši. Pri trenutni porabi električne energije si skoraj ne moremo privoščiti kaj drugega. Pokazal je, kako se znanost trudi, da bi iznašla tudi kaj manj nevarnega za naš planet, a za enkrat ustreznega nadomestka še ni na vidiku. Da je znanost etična, je utemeljeval prav s tem prizadevanjem raziskovalcev iznajti nekaj, kar bi manj ogrožalo naš planet.
Ko smo v strogem akademskem pogovoru izpostavili, kako težko je postaviti jasna stališča o etičnosti, smo v veliki meri pozabili na preprosto, a zelo staro držo, ki je človeku omogočala preživetje v hudih časih. Pozneje v pogovoru sem vprašal tega profesorja, če bi ob manjši potrošnji električne energije še potrebovali toliko tega toplogrednega plina. Odgovoril je, da seveda ne. Visokim znanstvenikom se gotovo ni treba ukvarjati s pozivanjem k manjši potrošnji. Sem pa mu zastavil vprašanje, čigav poziv k zmerni potrošnji elektrike bi bil učinkovitejši: moj, ki se poklicno ukvarjam z vzgojo, izobraževanjem, etiko; ali njegov, ko bi uporabil vso svojo znanstveno avtoriteto.
Ob vseh nesrečah, ki jih povzročamo našemu planetu, je gotovo razveseljivo, da se znanstveniki trudijo odkriti kaj, kar bo hkrati ohranjalo pridobljeno udobje in naš planet. Pri tem ne bi nič škodilo, če nas, navadne ljudi, pozovejo k zmernosti, saj k bolj zeleni Zemlji lahko največ in najhitreje doprinesemo s skromnim življenjem. Naj bo naš današnji dan zaznamovan z zmernostjo trošenja električne in vsake druge energije kot znak našega skromnega prispevka k ohranjanju skupnega doma – planeta Zemlje.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, začeti dan s pozivom k zmernosti ni ravno nekaj priljubljenega. Še posebej danes, ko nas dan za dnem učijo, kako pomembno je, da trošimo čim več. Večja potrošnja naj bi omogočala večjo gospodarsko rast. Od te je odvisno blagostanje naše države; vsaj tako nam odgovorni svetujejo. Na kratko: Bolj ko zapravljamo, višje bodo plače in pokojnine.
Pred kratkim sem se udeležil znanstvenega posveta. Univerza v Žili je organizirala srečanje med raziskovalci v naravoslovju in nami, humanisti. Priznan profesor s področja elektrotehnike je govoril o toplogrednem plinu, žveplovem heksafluoridu, ki velja za najboljšega izolatorja pri prenosu električne energije in ima hkrati najmočnejši toplogredni učinek. Govoril je, kako se je težko odpovedati uporabi tega plina pri prenosu električne energije, saj so vsi drugi nadomestki bistveno slabši. Pri trenutni porabi električne energije si skoraj ne moremo privoščiti kaj drugega. Pokazal je, kako se znanost trudi, da bi iznašla tudi kaj manj nevarnega za naš planet, a za enkrat ustreznega nadomestka še ni na vidiku. Da je znanost etična, je utemeljeval prav s tem prizadevanjem raziskovalcev iznajti nekaj, kar bi manj ogrožalo naš planet.
Ko smo v strogem akademskem pogovoru izpostavili, kako težko je postaviti jasna stališča o etičnosti, smo v veliki meri pozabili na preprosto, a zelo staro držo, ki je človeku omogočala preživetje v hudih časih. Pozneje v pogovoru sem vprašal tega profesorja, če bi ob manjši potrošnji električne energije še potrebovali toliko tega toplogrednega plina. Odgovoril je, da seveda ne. Visokim znanstvenikom se gotovo ni treba ukvarjati s pozivanjem k manjši potrošnji. Sem pa mu zastavil vprašanje, čigav poziv k zmerni potrošnji elektrike bi bil učinkovitejši: moj, ki se poklicno ukvarjam z vzgojo, izobraževanjem, etiko; ali njegov, ko bi uporabil vso svojo znanstveno avtoriteto.
Ob vseh nesrečah, ki jih povzročamo našemu planetu, je gotovo razveseljivo, da se znanstveniki trudijo odkriti kaj, kar bo hkrati ohranjalo pridobljeno udobje in naš planet. Pri tem ne bi nič škodilo, če nas, navadne ljudi, pozovejo k zmernosti, saj k bolj zeleni Zemlji lahko največ in najhitreje doprinesemo s skromnim življenjem. Naj bo naš današnji dan zaznamovan z zmernostjo trošenja električne in vsake druge energije kot znak našega skromnega prispevka k ohranjanju skupnega doma – planeta Zemlje.
Neveljaven email naslov