Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Bog, naredi me orodje tvojega miru.
Kjer je sovraštvo, naj posejem ljubezen.
Kjer je krivica, naj posejem odpuščanje.
Kjer je dvom, naj posejem vero.
Kjer je obup, naj posejem upanje.
Kjer je tema, tja bi rad prinesel svetlobo.
Kjer je žalost, naj posejem veselje.«
»Gospod, naj tolažim bolj, kot si iščem tolažbe;
Naj razumem bolj, kot iščem razumevanja;
naj ljubim bolj, kot si želim biti ljubljen.«
»Kjer je ljubezen in modrost,
tam ni ne strahu ne nevednosti.
Kjer je potrpežljivost in ponižnost,
tam ni jeze ne vznemirjanja.
Kjer je uboštvo skupaj z veseljem,
tam ni ne pohlepnosti ne skoposti.
Kjer je spokojnost in premišljevanje,
tam ni ne zaskrbljenosti ne raztresenosti.
Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom,
tam sovražnik ne najde prostora za vstop.
Kjer je usmiljenje in obzirnost,
tam ni ne razsipnosti in ne trdosrčnosti.«
»Bog, naredi me orodje tvojega miru.
Kjer je sovraštvo, naj posejem ljubezen.
Kjer je krivica, naj posejem odpuščanje.
Kjer je dvom, naj posejem vero.
Kjer je obup, naj posejem upanje.
Kjer je tema, tja bi rad prinesel svetlobo.
Kjer je žalost, naj posejem veselje.«
»Gospod, naj tolažim bolj, kot si iščem tolažbe;
Naj razumem bolj, kot iščem razumevanja;
naj ljubim bolj, kot si želim biti ljubljen.«
»Kjer je ljubezen in modrost,
tam ni ne strahu ne nevednosti.
Kjer je potrpežljivost in ponižnost,
tam ni jeze ne vznemirjanja.
Kjer je uboštvo skupaj z veseljem,
tam ni ne pohlepnosti ne skoposti.
Kjer je spokojnost in premišljevanje,
tam ni ne zaskrbljenosti ne raztresenosti.
Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom,
tam sovražnik ne najde prostora za vstop.
Kjer je usmiljenje in obzirnost,
tam ni ne razsipnosti in ne trdosrčnosti.«
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Bog, naredi me orodje tvojega miru.
Kjer je sovraštvo, naj posejem ljubezen.
Kjer je krivica, naj posejem odpuščanje.
Kjer je dvom, naj posejem vero.
Kjer je obup, naj posejem upanje.
Kjer je tema, tja bi rad prinesel svetlobo.
Kjer je žalost, naj posejem veselje.«
»Gospod, naj tolažim bolj, kot si iščem tolažbe;
Naj razumem bolj, kot iščem razumevanja;
naj ljubim bolj, kot si želim biti ljubljen.«
»Kjer je ljubezen in modrost,
tam ni ne strahu ne nevednosti.
Kjer je potrpežljivost in ponižnost,
tam ni jeze ne vznemirjanja.
Kjer je uboštvo skupaj z veseljem,
tam ni ne pohlepnosti ne skoposti.
Kjer je spokojnost in premišljevanje,
tam ni ne zaskrbljenosti ne raztresenosti.
Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom,
tam sovražnik ne najde prostora za vstop.
Kjer je usmiljenje in obzirnost,
tam ni ne razsipnosti in ne trdosrčnosti.«
»Bog, naredi me orodje tvojega miru.
Kjer je sovraštvo, naj posejem ljubezen.
Kjer je krivica, naj posejem odpuščanje.
Kjer je dvom, naj posejem vero.
Kjer je obup, naj posejem upanje.
Kjer je tema, tja bi rad prinesel svetlobo.
Kjer je žalost, naj posejem veselje.«
»Gospod, naj tolažim bolj, kot si iščem tolažbe;
Naj razumem bolj, kot iščem razumevanja;
naj ljubim bolj, kot si želim biti ljubljen.«
»Kjer je ljubezen in modrost,
tam ni ne strahu ne nevednosti.
Kjer je potrpežljivost in ponižnost,
tam ni jeze ne vznemirjanja.
Kjer je uboštvo skupaj z veseljem,
tam ni ne pohlepnosti ne skoposti.
Kjer je spokojnost in premišljevanje,
tam ni ne zaskrbljenosti ne raztresenosti.
Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom,
tam sovražnik ne najde prostora za vstop.
Kjer je usmiljenje in obzirnost,
tam ni ne razsipnosti in ne trdosrčnosti.«
Na današnjo sedmo velikonočno nedeljo obhajamo tudi nedeljo sredstev družbenih obveščanj. Apostolska dela Svetega pisma nam v svojem začetku spregovore, kako so v vsaki družbi pa tudi v Cerkvi nujne osebe, ki žive posebno poslanstvo. Brez njih nobena skupnost ne more delovati in tudi ne preživete. Zato so na mesto se Juda Iškarjota, ki jih je tragično zapustil, izbrali novega član zbora apostolov, Matija po imenu. Tudi sodobna družba ne more živeti brez nekih poklicev in mednje gotovo spadajo ljudje, ki nas obveščajo o dogodkih doma in po svetu. Tako smo lahko vse bolj povezani med seboj, pa tudi s stisko, bedo, nasiljem in tudi z znamenji upanja po vsej naši ljubi Zemlji. Tako hitro zvemo za stiske izgnancev in beguncev in kaj se dogaja z naši okoljem. Kot radi rečemo, ves svet je postal ena samo velika vas. Družbena omrežja pa nam omogočajo, da lahko vsak izmed nas postane poročevalec o dogodkih, ki so se mu pripetila. Vsak izmed nas je lahko apostol dobrih novic pa tudi kritični ocenjevalec dogodkov, zato novinarski etični kodeks, ki govori o poštenosti besede, o zavezanosti resnici in o spoštovanju vsakega človeka tudi pri poročanju, ne nanaša samo na poklicne časnikarje, ampak prav na vsakega izmed nas. Tako se tudi nam zastavlja vprašanje: Katera novica je dobra novica? Vemo, da so najbolj brane, poslušane in gledane novice, ki govore o škandalih, o katastrofah in o intimnem osebnem življenju znanih ljudi. Ti mediji so najbolj priljubljeni in tudi na spletnih omrežjih imajo takšne novice največ všečkov. Zato marsikdo podleže skušnjavi, da bi si kašno presenetljivo novico tudi izmislil, samo da bi bil zanimiv. Spomnim se, kako se je še nedavno na francoski TV pojavilo dekle, ki je govorilo, kako jo v družini pretepajo. Izkazalo se je, da to ni res, toda ona je bila zadovoljna, ker je lahko nastopila na televiziji. Kako doseči verodostojnost medijev, kje najti moč, da bo beseda iskrena, brez predsodkov, kritična v presoji in tudi sposobna priznati svoje napake? To je mogoče, če tisti, ki ima možnost govoriti v javnosti, sprejme, da ima posebno etično poslanstvo. Toda danes je tudi god svetega Janeza Nepomuka, ki so ga vrgli v Vltavo, ker ni hotel izdati tega, kar je izvedel pri sveti spovedi. Odreči se vznemirljivi novici zaradi spoštovanja intimnosti osebe, biti "molčeč", tudi to je lahko danes junaško dejanje, znak izvoljenosti novinarskega poklica.
Ne da bi potrkal ali pozvonil, je nekdo vdrl v moj dom. Z blatnimi čevlji je potacal tla in hodil iz sobe v sobo, ne da bi se menil za moje namige – tudi ko so ti prerasli v neprikrito prošnjo, naj odide. Iz minute v minuto mi je bilo težje, počutila sem se, da se vloge brez moje privolitve nasilno obračajo, tujec je postal domačin in sama tujka v lastni hiši. Če odidem od tod, kam bom šla? Če ne bo odšel, kako bom preživela razdejanje? Občutila sem neopisljivo tesnobo nepripadnosti. Z razblinjanjem navezave na moj osebni prostor sem izginjala tudi sama. Ko sem se zbudila in je minilo veliko let, sem tudi v resničnem svetu, tako kot v tistih sanjah, zaznala veliko primerov skrunitev. Ljudje smo lačni intime, ampak ker do svoje nimamo dostopa, vdiramo v intimo drugih. Paradoks današnjega časa se zdi prav velika lakota po intimi na eni strani in neznosen strah pred njo na drugi. Potrebo po intimi tešimo z vstopanjem v družabna omrežja, skozi resničnostne šove, z veseljem do govoric in s sodelovanjem v anonimnih javnih linčih. A lakota s tem ni potešena, zato nasilje stopnjujemo, namesto da bi uvideli, da do potešitve ne more priti, ker cilj naših prizadevanj ni intima, pač pa poza; je forma, ne pa vsebina. Obenem pa prava intima, tista, ki pronica skozi simbolno bogat jezik umetnosti, v nas vzbuja nerazložljiv odpor, včasih celo bes in gnus. Hočemo intimo, ki si jo lahko prilastimo, ne pa take, ki si s svojo dvoumnostjo hoče prilastiti nas. Intima je intimna, dokler ostaja skrita; takrat je prostor iskanja in čustvovanja; razsežnost spomina in molitve; začetek ustvarjanja. Je mesto, kjer poklekamo pred nezasegljivostjo bivanja, in dom, kamor se vrnemo s priznanjem, da so nam spodleteli tudi najbolj plemeniti cilji. Pot do take intime ni ostrenje pozornosti do naključnih zunanjih manifestacij skritega, pač pa, nasprotno, usmerjanje pogleda navznoter. Intima zacveti, ko se razpredemo iz cinizma in zaznamo nepotvorjeno nujnost zgolj naše izkušnje v vsej njeni boleče lepi neponovljivosti. Tako doživeta intima vzpostavlja prave razdalje: človeka do sebe in sebe do drugih. Gradi simbolni red – ne zaradi maksime o pozitivnem mišljenju ali zaradi religioznih formul, ki nas ne nagovarjajo več, pač pa zaradi moje in tvoje osebne izkušnje, da samo iz tako občutene intime raste tista duhovnost, ki nas resnično obvaruje tega, da bi drugim prizadeli to, česar ne želimo, da bi oni storili nam.
Filozofsko spraševanje o izvoru vsega je staro prav toliko kot religija, znanost in filozofija. Že v indijskih Vedah najdemo primer zelo globokega in vznemirljivega (samo)spraševanja o počelih biti in spoznanja, ki se izteče v vprašanja brez odgovora. Takole se glasi verz iz začetka ved: Iz česa se je razvilo stvarstvo, ali je bilo to delo Njega ali ne, Onega, ki bedi na najvišjem nebu nad vesoljem? \tOn sam to ve, a morda tudi on ne ve. Vprašanje je torej vse prej kot lahko in ne ponuja jasnih odgovorov. Zdi se, da je celo bolj modro vračati se k vprašanju, kot pa zastati pri kakem domnevno dokončnem odgovoru. V stari kitajski filozofiji je daoistični modrec Lao Zi govoril o nedosegljivosti in neimenljivosti izvora vsega z umom in naporom naše volje, ki ga je le za silo imenoval Dao ali Pot. In še nas je posvaril »Ne ve, kdor govori. Kdor ve, molči.« To se zdi povsem nasprotno naši hrupni civilizaciji, ki stalno hlepi po nečem novem, želi po vsej sili miselno zajeti, poimenovati in popredmetiti vse, kar je in kar ni. Če dobro razumemo to misel, potem morda dojamemo, da v iskanju izvora vsega ne gre toliko za doseganje nečesa novega, temveč v prvi vrsti za distanco od vsiljivega hrupa in bleska površinskega dogajanja okrog nas. In prav tako za distanco od svojih lastnih vsiljivih vtisov, želja in strahov. Ta distanca od obeh vrst vtisov nam morda odpre oči za »brezimno počelo neba in zemlje«, h kateremu nas napotuje kitajski modrec, ko pravi: \t»zato vsevdilj brez želja – in razodene se skrivnost stvari; \tvedno željan – in vidljivo postane obrobje stvari«.
Vožnja z letalom lahko človeku daje poseben občutek in tudi posebna spoznanja. Ko letalo pluje po nebu, je mogočih veliko različnih razgledov, ki jih opazuješ skozi majhno okno. Planjave oblakov, verige gora, hribov in planin. Mesta, naselja in posamezne hiše, ki so še nekajkrat pomanjšane verzije, kot si jih lahko ogledamo v Minimundusu. Kot otrok sem bil vesel, kadar sem s sorodniki obiskal ta zabaviščni park. Tam so makete različnih svetovnih znamenitosti in čudes tako živo upodobljene in skorajda na dlani. Pogled z letala ponuja svet na dlani. Kar mene osebno nagovarja vsakič, ko se peljem z letalom, je spoznanje, da so človeške stvari, dogodki, problemi zelo majhni. Pri tem ne gre za to, da bi komur koli s to izjavo želel vzeti težo, ki jo nosi v življenju ali jo doživlja v posameznem konfliktu ali situaciji. Zase vem, da se moram učiti stopiti nazaj, pogledati širše, videti celoto, kdaj tudi počakati, da mine nekaj časa. Je že res, da me take drže učijo življenjske izkušnje, ki prihajajo z leti. Vseeno pa se mi zdi smiseln, kot spodbuda za tovrsten odmik, tudi današnji praznik Jezusovega vnebohoda. Jezus se je dvignil v nebo. Lahko bi tudi rekli, da se je vrnil v Očetovo hišo, v svojo polnost. Lastnost Jezusovih učencev je tudi to, da se učimo dvigniti, odmakniti, pa tu ne gre za nadutost, marveč da se učimo gledati širše. Niti ne gre za brezbrižnost do posamezne situacije ali osebe, gre za preprosto zavedanje, da je smiselno gledati širše, ker se tako vidi celotna slika. Pogled širše daje novo dimenzijo. Drugače gledamo na človeka in njegovo situacijo, če mu dovolimo, da nam pove, kaj ga je pripeljalo v točko življenja, kjer je trenutno. Izriše se nam drugačna slika, če ne usmerjamo samo na to, kaj je nekdo naredil narobe, in zastavimo zgolj vprašanje »zakaj?«. S pogledom iz drugega zornega kota je mogoče zastaviti vprašanje, ki spregovori več o tem, kako pravzaprav vidiš to, kar se je zgodilo. Jezus je z vnebohodom uresničil svoje besede, ko je rekel »Jaz sem pot«. On je pot k Očetu, in če želimo biti njegove učenke in učenci, naj bi bila naša dejanja podobna njemu. Ob Jezusovem vnebohodu so učenci prepoznali, da bodo s posnemanjem svojega učitelja tudi oni hodili po poti k Očetu, proti večnosti. Pot, ki me vodi v nebo. Stavek, ki lahko vsakemu posamezniku prinaša svojo vsebino. Z vami sem delil svoje prepoznavanje Jezusa, ki je šel k Očetu, in Jezusa, ki kot Bog gleda na celoto posameznika in je zato usmiljen. Lep praznični dan vam želim!
»Pazi na svoje misli, ker bodo postale besede; pazi na svoje besede, ker bodo postale dejanja; pazi na svoja dejanja, ker bodo postala navade; pazi na svoje navade, ker bodo postale značaj; pazi na svoj značaj, ker bo postal tvoja usoda.« Tako se glasi ena znanih talmudskih modrosti, ki pa v posebnih obdobjih, kot je postni mesec ramadan, še dodatno pridobi težo in pomen. Kajti post v duhovno-eksistencialnem smislu ne pomeni le odpovedovanja hrani, pijači in drugim čutnim potrebam, temveč tudi in zlasti prečiščevanje misli, vnovično izpraševanje vesti, osvobajanje od vsakodnevnih navad in razvad ter preseganje lastnih slabosti. Duhovni post je tako predvsem eksistencialen proces predrugačenja lastne zavesti in značaja ter s tem neposredno – vsaj delno – lastne usode. Post, ki ga na prvi ravni zaznamuje dosledno odpovedovanje vsakršnim čutnim užitkom, dodatno otežuje »socialno odpovedovanje«, pogojeno z na žalost še vedno trajajočo pandemijo. Običajno prevladujoča usmerjenost na zunanji svet se tako še močneje zaobrne v notranji svet. Potrpljenje, zbranost, vztrajnost, ponižnost in vzdržljivost stopijo pri tem v ospredje kot nosilne duhovne vrline. Ramadan ni samo mesec posta, temveč tudi mesec molitve, kontemplacije, krepitev vrlin in duhovnega zorenja. To je čas, v katerem se verniki in vernice ne vzdržijo samo hrane, pijače in drugih čutnih užitkov, temveč se intenzivno osredinjajo na Boga, ali prek recitacije koranskega besedila ali prek razmišljanja o smislu življenja in eshatološki usodi lastne duše. V Koranu beremo: »O, vi, ki verujete! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami. Morda boste postali bogaboječi« (2:183). Kajti že v Svetem pismu – ki sicer posta ne zapoveduje, a ga vseeno predstavlja kot nekaj koristnega in dobrodejnega – najdemo številne ljudi, ki so se postili, med njimi Mojzes, David, Jezus in Pavel. Post je tako ena izmed temeljnih duhovnih praks in eden izmed načinov, kako okrepiti lastno duhovnost in vero v Boga. Čas, ki ga sicer porabimo za pripravo hrane, med postom porabimo za razmislek o duhovnih rečeh, za meditacijo ali molitev. Potrebo po hrani naj bi tako nadomestilo hrepenenje po Bogu, žejo po pijači pa žeja po spoznanju in čistosti srca. Zgovoren je ta Psalm (63:2): »O, Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli po tebi na suhi, izčrpani zemlji brez vode.« Ozaveščanje Božjega se ravno prek posta uresničuje na več ravneh človekove biti: na fizično-telesni, na čustveno-duševni in na duhovno-kognitivni ravni. Resnični, celoviti post je tako pot spoznanja, ki je temelj duhovne rasti. Presežna stvarnost posta se uresničuje ravno prek vrline samospoznanja, ki po islamskem izročilu vodi v spoznanje Boga kot Pratemelja naše lastne biti. V tem smislu muslimanski teolog Rešid Havizović dejanje posta označi za »dejanje hermenevtičnega uresničevanja spoznavne kapacitete« v človeku – dejanje, ki nas vodi z obrobja posvetnega, čutno-vidljivega k središču presežnega, duhovno-nevidnega, in nas tako rešuje pred »usodo« tistih, o katerih Koran pravi, da »poznajo le zunanjo plat posvetnega življenja, nemarni pa so do onstranstva« (Koran 30:7). Post se nam tako razkrije v svoji globinski naravi, na katero je opozarjal že prerok Mohamed, ko je dejal: »Prepustite se postu, kajti nič mu ni podobno.«
Zgodba o neustrašnem papagaju sodi med džatake, pripovedke o prejšnjih življenjih Bude. Nekoč je v gozdu živel papagaj. Nekega dne je ta gozd zajel požar in glede na to, da je znal leteti, je papagaj odletel stran. Ko se je oddaljeval od ognja in dima, je zaslišal klice živali in žuželk, ki so bile ujete v gozdu. One niso mogle odleteti stran tako kot on. Papagaj je pomislil: »Ne morem kar odleteti stran; pomagati moram svojim prijateljem!« Nato je papagaj odletel do reke, namočil vanjo vsa svoja peresa in odletel nazaj proti gozdu. Nad gozdom je otresel perje, vendar je bilo vode zelo malo, niti slučajno je ni bilo dovolj, da bi pogasila požar. Zato se je vrnil k reki, znova namočil svoje perje in ga znova otresel nad požarom. To je počel znova in znova. Ogenj je bil tako močan in vroč, da je ožgal papagajevo perje, njegov dim pa ga je dušil. Kljub temu, da je bil na robu smrti, je še vedno letal sem ter tja. Nekateri bogovi, ki bivajo tam zgoraj v nebeških kraljestvih, so to opazovali in se smejali, rekoč: »Poglejte tega trapastega papagajčka. S svojimi drobcenimi krili skuša pogasiti gozdni požar.« Kralj bogov Indra je slučajno slišal njihovo posmehovanje in se želel osebno prepričati, ali je to res. Spremenil se je v velikega orla in odletel proti papagaju. Orel mu je zaklical: »Hej, nespametni papagaj! Kaj pa počneš? Nič ne moreš pomagati, še malo, pa boš živ zgorel. Odleti stran, dokler še lahko!« Papagaj mu je odvrnil: »Ti si veliko večji od mene, zakaj mi ne pomagaš pogasiti požar? Ne potrebujem tvojih nasvetov, ampak tvojo pomoč.« Papagajček je to dejal s tolikšnim pogumom in vztrajnostjo, da so njegove besede tako ganile orla, ki je bil v resnici kralj bogov, da so se mu utrnile solze. Njegove solze pa so imele tolikšno moč, da so požar pogasile. Nekaj orlovih solz je kapnilo tudi na papagajevo ožgano perje, in kjer so se ga dotaknile, so peresa znova zrasla v različnih barvah. Pravijo, da od tod izvira pisano perje papagajev. Nauk te zgodbe je, da strah ne pomaga. Ko se znajdemo v težavni situaciji, se moramo z njo spoprijeti s pogumom. Strah razmere kvečjemu poslabša s tem, da zastre naš um in nam onemogoči, da bi jasno videli, kako težavo rešiti. S pogumom in z neustrašnostjo pa bomo jasno videli, kaj se da storiti, da sebi in drugim težave olajšamo.
V Cankarjevih romanih Nina in Hiša Marije Pomočnice, ki ju je pisatelj doživljal kot najglobljo in najbolj avtentično izpoved svoje osebnosti, je osrednje sporočilo vpeto v njegova razmišljanja o življenju in smrti kot osrednji problematiki človeka in njegove eksistence. Navdih za oba romana je dobil ob umiranju neozdravljivo bolne Malči Löffler, mlajše sestrice svoje dunajske zaročenke Štefke. Dekličina bolezen se je pred njegovimi očmi stopnjevala vse do njenega odhoda v bolnišnico; tam jo je Cankar obiskoval vse do njene smrti leta 1902. Kot razkrivata romana, je Cankar imel redko sposobnost globokega podoživljanja trpljenja, hrepenenja in upanja čistih in nežnih duš, obsojenih na prezgodnjo smrt, ko v njih vre še hrepenenje po življenju in ko sanjajo o prvih izkušnjah ljubezni. Cankarjeva sočutna in usmiljena narava je sestavljala tisti del njegove osebnosti, ki jo je sicer le redko razkril. V svoji zadnji knjigi Podobe iz sanj je priznal, da je mu je bilo laže pisati o grehih in oskrunjenosti, kakor pa o najsvetejšem v duš, in zapisal: »… rajši bi očitno razgalil svoje grešno telo, nego da bi bratu le za ozko špranjo odprl duri v hram, kjer gori čista luč, ki jo je bil v samotni uri sam prižgal.« Toda pisateljeva sočutna in usmiljena narava nezavedno veje iz še številnih drugih Cankarjevih del, še posebej iz tistih, ki slikajo otroke, brezdomce, revne, šibke, ponižane, odrinjene in nepotrebne ljudi ter zlorabljene in zapuščene ženske. Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. V svojih delih je izjemno vlogo dal svoji materi Neži, saj je iskreno cenil in občudoval njeno pristno nesebično ljubezen, ki jo je spontano izražala do svojih otrok, ter čistost njenih misli in delovanja, ki ga je kazala do življenja na splošno. Sam je želel biti čist kot ona in v eni svojih mladostnih črtic zahrepenel: »… da bi bil kakor ti, o mati, cvet na polju!«. Toda hkrati je vedel, da je drugačen. V novelah Volja in moč je neusmiljeno analiziral svojo dušo ter občutil razklanost med dušo in telesom, etičnim stremljenjem in grešnim ravnanjem, tostranostjo in onstranostjo, umom in vestjo, umskim spoznavanjem in dojemanjem resnice z »očmi duše«. Še posebej ostro je poudarjal boleče nasprotje med dušo, ki je čista, in telesom ter njegovimi erotičnimi strastmi. Čutil je, da telo ljubi po svoje, duša pa po svoje in v razmišljanju o ljubezni do ženske zapisal: »Tvoje telo je moje telo in moje telo je tvoje; moja duša pa ti je tako tuja, kakor zvezda tisti luži, v kateri odseva.«
Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah.
Morda ste kot pubertetnik ali pubertetnica svoje dni zardevali in v zadregi gledali v tla, ko so zavele pomladne sape … v vas pa je pelo, pelo in se napenjalo … dokler ni počilo in ste zagrešili kakšno pesem ali pa s kredo na zid nakracali srček in vanj poleg svojega vpisali še kakšno ime. Morda ste srček vrezali z nožem v deblo drevesa. Naj se vidi, da je ljubezen večna! Morda ste že stari in se ne sramujete več godrnjanja in slabe volje – z leti se zlepa ne sramujemo več, nas je pa za vedno več reči, ki smo jih v življenju zagrešili, sram – a na pomlad se boste spet sprehodili mimo tistega zidu, ki ga je pred mnogimi leti krasil s kredo narisani srček … in se boste spomnili tiste (ali tistega, če ste gospa), čigar ime ste takrat zapisali poleg svojega. In če boste našli tisto drevo, katerega lubje ste kot otrok z nožem ranili, boste opazili, kako je srce vsako leto večje … kot je v vaših spominih vsako leto večja ta rosna prva ljubezen. In vse pomembnejša! Kajti ljubezen je večna! Če si priznate ali ne: pomlad je pomembna! Zato jih tudi štejemo. Človek je lahko že tako krepko zakorakal v jesen življenja, da je z eno nogo že v grobu, a še vedno bo rekel, da šteje – ne vem, recimo – sto dve pomladi! In čeprav ste bili vse življenje nadvse zoprna, nadležna in tečna oseba, nihče ne bo rekel, da štejete - ne vem, recimo – triinšestdeset zim! Pa čeprav bi si to zaslužili … tečni, kot ste bili … ali ste … še vedno! Če se zavedate ali ne: pomlad je pomembna.
Pred nekaj dnevi sem že v poznih v popoldanskih urah na parkirišču pred poslovno zgradbo, kjer imava oba delovne prostore, pozdravil gospoda, s katerim se običajno srečujeva prav tam. Stiki z njim in z drugimi tamkajšnjimi zaposlenimi so običajno omejeni na 'dober dan', saj je vtis, kakor da se tem resnim obrazom vedno nekam zelo mudi. Tokrat sem ga ogovoril in ga vprašal, kako je, kako mu gre? Odvrnil je, da je utrujen. Da je tempo vpetosti v delo od jutra do večera hud in izčrpavajoč. Ampak da je taka vpetost, tak tempo dela neizogiben, je še dodal. Preprosto moraš biti zraven, kakor lepo rečemo v slovenskem jeziku, moraš biti 'in', vseskozi moraš biti 'zraven'. Če te namreč ni 'zraven', si hitro pozabljen in kmalu boš moral za preživetje, kakor na začetku svoje kariere, tekati in se boriti za vsako stranko posebej. In sva oba družno ugotovila, da je takšna intenzivnost dela velika past začaranega kroga vpetosti v delo, ki se je večina, ki pade vanjo, sicer zaveda, a da nekako ni dovolj moči, volje ali modrosti, da bi pravočasno izstopili. Povedal mi je, da ima prijatelja in je slišal tudi za druge, za katere je bilo prepozno. Prepozno zato, ker niso znali prepoznati ali pa niso dovolj resno upoštevali znakov, opozoril, ki so nakazovala na njihovo izčrpanost in izgorelost. Ustavila jih je šele huda, resna bolezen. Kaj žene sodobnega človeka, vsakogar sicer na njemu lasten način, v takšno in podobne dirke življenja? Golo preživetje? V veliki večini na srečo še ni videti tako. Kakor da gre za nekakšen slog življenja, kjer je vse bolj pomembno, da več ko človek ima, več ko si lahko privošči, bolj je opažen in v okolici prepoznan kot uspešen in sposoben. Ker najbrž nihče ne mara biti 'zguba', postajajo vpetost v delo, pehanje in boj za denar običajen način življenja. Najbrž smo tudi zaradi tega vse bolj odtujeni, ne le od sebe, temveč tudi od drugih ljudi, od okolja in od narave, takšni pa na žalost postajajo tudi naši otroci … Pa je kje izhod iz takšnega načina življenja? Zagotovo je in na srečo tudi ni malo takih, ki si to resno želijo. Za začetek se, draga poslušalka, dragi poslušalec, ozri malo naokrog, tam kjer si prav zdaj. Na poteh, po katerih hodiš, začni na primer opazovati spreminjanje jesenskih barv listja, rastlin, cvetlic. Ali pa se pogosteje zazri v obraz sopotnika na avtobusu ali na vlaku, ne samo v njegova oblačila in videz. Morda na delovnem mestu pozorneje poslušaj sodelavca, tudi tistega, ki ti ni najbolj ljub. Izčrpanega, osamljenega in odtujenega duha boš hitreje zdravil, če boš skušal biti v življenju prijazen, kajti vsakdo, ki ga srečaš, zagotovo bije kakšno težko bitko v sebi … In prav zdaj, ta hip, potrebuje le malo prijaznosti … Zato si tu, draga poslušalka, dragi poslušalec.
V današnji Duhovni misli ponavljamo nekaj razmišljanj znamenitega islamskega mistika in pesnika Rumija iz Perzije.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bistveneje in pomembneje od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in spet oblikuje v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Dovolj je dnevu njegova lastna teža, pravi Jezus. Naj torej ne kličemo nase skrbi in bremen, ki nas čakajo v prihodnosti, sicer naporov ne bomo vzdržali. Jezusovo priporočilo lahko upoštevamo le, če imamo zaupanje v prihodnost. Umberto Galimberti, italijanski filozof in psihoanalitik, pripoveduje, kako je njegovo generacijo mladih pred šestdesetimi leti prihodnost pričakala z odprtimi rokami. V mislih ima italijanski povojni gospodarski čudež. Zdaj pa nas obvladuje nihilizem, a ne filozofski in teoretičen, ampak nihilizem, ki izhaja iz pomanjkanja perspektive. To mladi čutijo. Ne vsi enako. Nekaterim se odpirajo neslutene možnosti, večini pa ne. In če ni motiva, tudi ni energije, v svoji terapevtski praksi ugotavlja Galimberti. Sprašuje se, ali še smemo zaupati tej kulturi in družbi? Nikakor ne, odgovarja; pred nami je zaton Zahoda. Galimberti povzema po Nietzscheju, za katerega nihilizem ni svetovnonazorsko zanikanje Boga, ampak odsotnost smotra, ki ima vedno opraviti s prihodnostjo. Galimberti opozarja, da prihodnost ni le vlaganje v infrastrukturo in nove tehnologije. Praznine smisla po Galimbertiju ne more napolniti ekonomija, kajti smisel je izrazito religiozna kategorija, zato ga lahko po njegovem prepričanju napolni le religija. Izvirni greh Galimberti vidi v tem, da je zahodna družba organizirana le še okrog ekonomije, ki se osredinja okrog ene in edine vrednote, denarja. Družba, ki temelji na eni vrednoti, pravi Galimberti, ne stoji pokonci, temveč se počasi seseda sama vase. Kaj je za človeka storila religija, se sprašuje Galimberti. Vera je v kategorijo časa vnesla absolutno prihodnost, eshatološki načrt, ki bo na koncu izpolnjen tako, kot je bil razodet na začetku. Ko realni čas vključimo v eshatološki načrt, konkretna zgodovina dobi religiozno razsežnost, s tem pa tudi svojo osmislitev. To pa danes izgubljamo. S krčenjem liturgije, cerkvenega petja, povezanosti v duhovno občestvo in solidarno skupnost se je po Galimbertijevem prepričanju izgubila religiozna razsežnost, ki je nekoč pomagala prenašati tesnobo in srhljivost sveta. Padec Boga v dušah ni nič drugega, dodaja Galimberti, kot redukcija duševnosti na golo tehnično mišljenje, ki uničujoče skrajšuje bivanjski čas; namesto večnosti nam preostane le nekaj desetletij naporov, posejanih s trenutki bežnih užitkov, brez smiselnega konca. Tega pa lahko da le religiozna razsežnost. Ni nam treba koprneti v strahu, kdaj se bo zgodil zaton naše zahodne civilizacije. Ta v resnici lahko pride, a ne bo mogel načeti smisla in upanja, ki ga po veri, ne glede na vse, nosimo v svojih dušah.
Tokratno Duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Govori o Jezusovi ljubezni.
Na današnjo nedeljo večina pravoslavnih cerkva praznuje vstajenje Jezusa Kristusa, torej pravoslavno veliko noč. Na ta največji praznik so se vernice in verniki pripravljali s postom in dobrimi deli. Danes pa je, kot pravi avtorica današnje Duhovne misli, priznana dramska igralka Milada Kalezić, dan veselja in radosti, kajti vstali Kristus prinaša ljubezen in upanje. Vsem vernicam in vernikom srbske pravoslavne in drugih pravoslavnih cerkva želimo vse dobro na ta veliki praznik.
Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi po tem, ko bo imela veliko časa. \tTakole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« \tNi edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« \tOb tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Številni ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To samo po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. \tŠe pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si zapolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku.
Ljudje večino svojega budnega življenja preživimo v razmišljanju o tem, kar se nam je zgodilo ali se nam utegne zgoditi. S tem, kar se z nami in okrog nas dogaja tu in zdaj, pa se bolj malo ali sploh nič ne ukvarjamo. To preprosto puščamo, da teče mimo nas. Takšno početje je paradoksalno, kajti ob strani puščamo to, kar je edinole stvarno in živo. Zatekamo se k temu, kar je bilo ali morda bo nekoč stvarno, toda dejansko ni stvarno. Zaradi tega npr. zlahka spregledamo »lepoto trenutka«, npr. minljive, a nepozabne doživljaje v naravi in s svojimi najdražjimi. Spregledujemo tudi, in to je morda najpomembneje, samega sebe, občutenje tega, kako pravzaprav smo tu in zdaj. Sodobna potrošniška družba nas na vse načine in vseskozi zapeljuje k temu, da mislimo na vse drugo, samo ne na to, kar in kako dejansko smo. Sili nas sicer k temu, da imamo vedno nove želje in strahove, vendar nas prav s tem odvrača od zavedanja tega, kar je v nas najvrednejše, in to mimo vseh želja in strahov. Zavedanje samega sebe v zdajšnosti je hkrati težavno in lahko. Težavno je zato, ker je še najbolj podobno nekakšnemu spominjanju na zdajšnost, namreč spominjanje na to, kako je z nami tu in zdaj, ne pa v kaki preteklosti. Lahko je zato, ker smo njegov predmet vendarle mi sami, ne pa kaj drugega od nas. V takšnem spominjanju vedno znova najdevamo tisto, kar vedno znova izgubljamo in pozabljamo, in to smo prav mi sami v svojem življenju in zavedanju. Morda nam bo tovrstno spominjanje prešlo v navado, tako zelo, da se nam ne bo treba več posebej truditi zanj, temveč bomo vseskozi pripravljeni nanj. Ob tem se morda morda malce zdrznili, ko bomo ugotovili, kako nenavadni se zdimo samemu sebi, ali pa se bomo morda le nasmehnili, ko bomo ugotovili, kako ves ljubi dan plešemo okrog samega sebe, sebe pa ne vidimo. Morda bomo ob tem še odkrili, da tudi druge ljudi okrog nas sprejemamo kot enako nenavadne in vredne pozornosti kot same sebe.
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. V današnjem jutru vas bom povabila, da ponovno sedemo v šolske klopi. Ne za ves dan, ampak samo za slabo šolsko uro. Povabila vas bom k pisanju šolskega spisa. Pri pouku slovenskega jezika smo, če me spomin ne vara, v vsakem ocenjevalnem obdobju, morali napisati tudi šolski spis. Enkrat smo morali pisni izdelek izvirno oblikovati, drugič pa spis napisati po prebranem besedilu. V tretjem in četrtem letniku srednje šole sva v isti klopi sedeli s prijateljico, ki ji je pisanje šolskega spisa pomenilo najhujšo šolsko moro. Meni je tesnobne občutke povzročala matematika, a pri tej si je bilo vendarle malo lažje pomagati z nedovoljenim prepisovanjem pri reševanju nalog kot pri izlivanju črnila na bel list papirja. Matematični testi so bili navadno sestavljeni iz lažjih in težjih nalog, pri pisanju šolskega spisa pa smo se morali držati preprostih sestavnih delov spisa: uvoda, jedra in zaključka. Drugih formul nismo imeli. H končni oceni spisa je nekaj pripomoglo tako naše poznavanje pravopisa kakor tudi vsebina spisa. Seveda je ta bila, vsaj pri meni, odvisna tudi od izvirnosti naslova, ki ga je določil učitelj. Sem pa tja sem svoj šolski spis na glas prebrala pred celim razredom. Dragi poslušalci in drage poslušalke, tako moja kot vaša življenjska zgodba si zaslužita, da bi ju kdo prebral na glas. Zato vas v današnjem jutru povabim, da napišete preprost spis z naslovom Življenjska zgodba. A z enim pogojem: pri pisanju spisa boste morali enega izmed treh sestavnih delov prepustiti komu drugemu. Za katerega od treh delov bi se odločili: za uvod, jedro ali zaključek? Veste, ko drugim pripovedujemo svojo zgodbo, četudi ta že ima zaključek, si naši poslušalci najraje sami izmislijo konec. Vsakdo, kdor bo našo zgodbo bral ali poslušal, bo slišal drugačno »celotno zgodbo«. Nekaterim bo pritegnila pozornost, vzbudila usmiljenje ali pa bodo ob prebiranju zdolgočaseno zehali. Ni potrebno, da ste mojstri umetniške besede in da imate bogat besedni zaklad. Zato ošilite pero in se posvetite pisanju, predvsem pa pozabite na malo prej postavljene pogoje. Če želite, da bo vaša zgodba zanimiva za širši krog poslušalcev, lahko pustite, da zadnje poglavje napišejo drugi. Tako bo zgodba dobila pridih senzacionalnosti. In ne pozabite: samo vi sami ste tisti, ki lahko napišete svojo življenjsko zgodbo: z uvodom, vsebino in zaključkom. Včasih se vam bodo zgodili nenadni zapleti, a tudi razpleti: žalostni in veseli. Ne dopustite, da poglavja vašega življenja zlagajo drugi. Zložiti jih morate sami, zašiti z močno nitjo in povezati s trdimi platnicami.
Molk oziroma tišina ima v liturgiji, pri maši pomembno mesto. Pogosto je molk na določenih delih maše tam z namenom, na primer pred zbirno prošnjo v uvodnem delu ali po evangeliju, po obhajilu … Molk je lahko zgovoren, če smo ga pripravljeni napolniti z vsebino, če se pustimo nagovoriti. Še posebej je tišina lahko pričevalna v našem času, ko nam tehnološke napravice omogočajo, da klepetamo kar mimogrede, na vsakem koraku. Zdi se, da pozabljamo, kakšen smisel imajo naše besede, in res se lahko zgodi, da so naše besede precej poceni. In da nas molk, tišina lahko začne celo motiti, nas začne celo ogrožati. Neki samostan je slovel po deželi kot zelo strog. Ker so se menihi v njem zaobljubili molčečnosti, ni v njem smel nihče spregovoriti niti besede. Obstajala je samo ena izjema temu pravilu. Vsakih deset let je bilo menihom dovoljeno, da so spregovorili dve besedi s predstojnikom samostana. Tako je menih, ki je preživel v samostanu prvih deset let, prišel pred predstojnika, ki mu je po utečenem postopku dejal: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Trda… postelja…« je dejal menih. In kot je bila navada, je predstojnik samostana odgovoril: »Razumem.« Minilo je naslednjih deset let in isti menih je stopil pred predstojnika, ki mu je rekel: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Hrana… zanič…« je povedal menih. »Razumem,« je dobil v odgovor. Še deset let je minilo in menih se je ponovno srečal s predstojnikom, ki ga je vprašal, kateri sta besedi, bi rad spregovoril. Menih je tokrat dejal: »Jaz… grem…« Predstojnik pa mu je odgovoril: »No, saj mi je jasno zakaj. Ves čas si se samo pritoževal.« Menih iz naše zgodbe je dolgih deset let preživel v molku, a ko je imel priložnost spregovoriti, je izpovedal pritožbo, kritiko. Pomislite, kateri dve besedi bi vsakih deset let sami spregovorili? Verjetno je to kar velik izziv, ki si ga težko predstavljamo. Vendar ob njem lahko začnemo ceniti molk in njegovo zgovornost. Molk je lahko rodoviten, lahko rodi besede in dejanja, ki jih ljudje pomnijo tudi po več kot desetih letih.
Molitev je več kot besede. Molitev je odnos z Bogom, ki je Oče, zato je vsaka molitev dar. Prava molitev spreminja mene, ne pa Božjih načrtov in sklepov Božje volje. Ni govor o Bogu, ampak je pogovor z Bogom. Cilj vsake molitve je Bog, ne pa odgovor na molitev. Kajti Boga ljubim zaradi njega samega, ne pa zaradi uslišanja molitve. Obstaja notranja molitev - naša želja po Bogu, zrenje Boga, naše poboženje. Ne gre za to, da se izenačimo z Bogom, ampak da nas povsem zapolni Božja svetloba. Kajti duša se želi osvoboditi vsega, kar ni Bog. Duša želi ljubiti vse, kar ljubi Bog. Če je naša želja po Bogu trajna, je trajna tudi naša molitev. Kdor si želi Boga, moli v srcu tudi takrat, ko je jezik tiho. Kdor pa si Boga ne želi, lahko vpije kolikor hoče, a je za Boga nem (Avguštin). Neprenehna molitev je izraz stalne odvisnosti od Boga. Je kot naše dihanje, ki je spontano, naravno in samodejno; tudi takrat, ko spimo. Moliti pomeni dihati zrak molitve. Krščanska molitev pozna tudi izkustvo tišine. Pred Bogom se moramo umiriti, kajti naša notranjost je podobna steklenici z motno vodo, polna skrbi, hrupa, vznemirjenosti in dvomov. Ko motna voda v steklenici nekaj časa stoji pri miru, se naredi usedlina, ostala voda pa se zbistri. Tako je tudi z našim srcem. Bog se razodeva v tišini, ker je prijatelj tišine. Zakaj takšna tišina ni mrtva? Zato, ker jo oplodi Božji Sveti Duh. Neki človek je verjel, da je molitev samo govorjenje. Končno je dojel, da je prava molitev poslušanje (Soren Kierkegaard). Kdor v molitvi vpije, misli, da je Bog daleč. Prava molitev raste tako, da prerašča v globino tišine, kajti manj ko imam za povedati Bogu, bolj mu prisluhnem. Bolj ko v meni raste Božja Beseda, bolj izginjajo in zmanjkujejo moje človeške besede (Avguštin). Tišina je Božji govor; vse drugo je slab, neustrezen in nezadosten prevod. Samo tišina v meni je sposobna ustvariti notranji prostor za Boga, da lahko v meni moli Sveti Duh, rekoč: Aba, Oče (Gal 4,6). Takrat se v meni nastani Božja ljubezen, kajti Sveti Duh je ljubezen ljubezni. Naučiti se moram, da je prava svetost notranja, ne pa zunanje moraliziranje. Ljudje smo lačni molitve. V bistvu smo molitvena bitja. Moliti se naučimo tako, da molimo. Za Boga je tudi kratka molitev dovolj dolga. Kajti pri molitvi je bolje imeti srce brez besed kot pa besede brez srca.
Neveljaven email naslov