To je eno najbolj splošnih človeških hrepenenj. Vendar kaj je sreča? Na kratko bi lahko rekli, da je sreča usklajenost telesa, duše in duha v prostoru in času. Srečen sem, da živim in vsak dan lahko svoje življenje podarjam drugim. Zavest, da vsak trenutek živim v Božjem okolju, mi zagotavlja, da ima prav vse, kar se zgodi, svoj smisel. Tudi v nesreči je določena sreča. Nesreča je preizkusni kamen zrelosti človeka. Toda, kako priti do sreče? Če jo iščeš zase, jo boš izgubil, če jo iščeš z drugimi in za druge, jo boš našel. Simon Gregorčič poudarja pomen medčloveškega odnosa: »Gorje mu, ki v nesreči biva sam in srečen ni, kdor srečo uživa sam.« »Vsi ljudje iščejo srečo« (B.Pascal). Sreča je sredstvo za življenje, pravi Paul Clodel. Moramo pa odkrivati, kaj je sreča, kdaj in kje bo popolnoma izpolnjena. Samo Bog ve, kaj je zame prava sreča, jaz ne. Zato moram zaupati, da sonce je, čeprav ga trenutno ne vidim. Teoretično mnogi verjamejo v srečo, v praksi pa se to ne kaže. Danes je tudi med kristjani velika zmeda. Radi bi bili sveti Frančišek in Napoleon hkrati ali pa sveta Terezija in Sofija Loren. Vendar določeni življenjski projekti niso »kompatibilni« z drugimi. Ne moremo služiti Bogu in mamonu. Pomembno je odkrivati pravo srečo, ki traja tudi, ko nam stvari »ne gredo po sreči«. Danes je na splošno nivo »sreče« zelo nizek, marsikdaj samo v zadovoljitvi telesnih in čustvenih potreb. Za tako »srečo« velja Weber-Fechnerjev zakon vzroka in učinka. Za enak fizični učinek potrebuješ vedno močnejši impulz. Z duhovno zrelostjo pa je obratno. Čim močnejša je, toliko manj zunanjih dejavnikov potrebuje. Sreča ni v kvantiteti, ampak v kvaliteti. Sreča ima tudi tesno zvezo z Bogom. Zelo lepo odgovarja na to vprašanje starozavezni psalmist: »Ti si moj Bog, moja sreča, ničesar ni nad tabo« (Ps 16,2). Najpomembnejše srečanje je zavestni in svobodni odgovor na Ljubezen, iz katere živimo, to je iz Boga. Avguštinova ugotovitev: »Zase si nas ustvaril, Gospod, zato je nemirno naše srce, dokler se ne spočije v Tebi«, dopolnjuje isti svetnik z besedami: »Ljubi in delaj kar hočeš!« Iskanje sreče je že tudi iskanje Boga. Eden največjih krščanskih mislecev Henry Newman, vidi edino pravo srečo v ljubezni do Boga: »Z uresničevanjem zahtev ljubezni pride sreča v dušo. Te namreč ni v čutnih užitkih, ne v dejavnosti, ne v navdušenju, ne v cenjenju samega sebe, ne v moči in ne v znanju. Človek najde popolno srečo le v Bogu.«

To je eno najbolj splošnih človeških hrepenenj. Vendar kaj je sreča? Na kratko bi lahko rekli, da je sreča usklajenost telesa, duše in duha v prostoru in času. Srečen sem, da živim in vsak dan lahko svoje življenje podarjam drugim. Zavest, da vsak trenutek živim v Božjem okolju, mi zagotavlja, da ima prav vse, kar se zgodi, svoj smisel. Tudi v nesreči je določena sreča. Nesreča je preizkusni kamen zrelosti človeka.

Toda, kako priti do sreče? Če jo iščeš zase, jo boš izgubil, če jo iščeš z drugimi in za druge, jo boš našel.

Simon Gregorčič poudarja pomen medčloveškega odnosa: »Gorje mu, ki v nesreči biva sam in srečen ni, kdor srečo uživa sam.«

»Vsi ljudje iščejo srečo« (B.Pascal). Sreča je sredstvo za življenje, pravi Paul Clodel.

Moramo pa odkrivati, kaj je sreča, kdaj in kje bo popolnoma izpolnjena. Samo Bog ve, kaj je zame prava sreča, jaz ne. Zato moram zaupati, da sonce je, čeprav ga trenutno ne vidim.

Teoretično mnogi verjamejo v srečo, v praksi pa se to ne kaže. Danes je tudi med kristjani velika zmeda.  Radi bi bili sveti Frančišek in Napoleon hkrati ali pa sveta Terezija in Sofija Loren. Vendar določeni življenjski projekti niso »kompatibilni« z drugimi. Ne moremo služiti Bogu in mamonu.

Pomembno je odkrivati pravo srečo, ki traja tudi, ko nam stvari »ne gredo po sreči«.

Danes je na splošno nivo »sreče« zelo nizek, marsikdaj samo v zadovoljitvi telesnih in čustvenih potreb. Za tako »srečo« velja Weber-Fechnerjev zakon vzroka in učinka. Za enak fizični učinek potrebuješ vedno močnejši impulz. Z duhovno zrelostjo pa je obratno. Čim močnejša je, toliko manj zunanjih dejavnikov potrebuje. Sreča ni v kvantiteti, ampak v kvaliteti.

Sreča ima tudi tesno zvezo z Bogom.

Zelo lepo odgovarja na to vprašanje starozavezni psalmist: »Ti si moj Bog, moja sreča, ničesar ni nad tabo« (Ps 16,2).

Najpomembnejše srečanje je zavestni in svobodni odgovor na Ljubezen, iz katere živimo, to je iz Boga. Avguštinova ugotovitev: »Zase si nas ustvaril, Gospod, zato je nemirno naše srce, dokler se ne spočije v Tebi«, dopolnjuje isti svetnik z besedami: »Ljubi in delaj kar hočeš!« Iskanje sreče je že tudi iskanje Boga.

Eden največjih krščanskih mislecev Henry Newman, vidi edino pravo srečo v ljubezni do Boga: »Z uresničevanjem zahtev ljubezni pride sreča v dušo. Te namreč ni v čutnih užitkih, ne v dejavnosti, ne v navdušenju, ne v cenjenju samega sebe, ne v moči in ne v znanju. Človek najde popolno srečo le v Bogu.«

Lepo pozdravljeni!