Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Polonca Zupančič: Seneka o služenju potrebam

10.10.2016

Seneka, stoiški filozof iz 1. stoletja, je namesto v dolgih traktatih svoje nauke raje posredoval v pisemski obliki, ta pisma pa naslovil na prijatelja Lucilija. Teme teh literarnih pisem so kljub svoji starosti presenetljivo življenjske in praktične, saj v njih filozof razpravlja o vsakdanjih vprašanjih, s katerimi se srečuje človek še dandanes. Med drugim na primer razpravlja o tem, kako naj razvijemo primeren odnos do lastnega telesa in potreb, ki jih čutimo. Pri tem Seneka ugotavlja, da nam je vrojena nekakšna ljubezen do telesa, saj zanj venomer skrbimo in mu strežemo, a poudarja, da nikakor ne smemo postati njegovi sužnji. Suženj svojega telesa je namreč vsak, ki se vdaja telesnim potrebam, se zanj pretirano boji in pri vsem misli samo nanj. »Ne smemo ravnati tako, kakor da moramo živeti zavoljo telesa,« pravi, saj nas pretirano samoljubje le navdaja s strahom, nas vznemirja in nam povzroča nenehne skrbi. Njegov nasvet je zato, naj telesu privoščimo le toliko, kolikor to določa srednja mera in kolikor je potrebno za zdravje. Kajti da si potešimo lakoto in žejo, ni potrebno veliko – po njegovem mnenju je narava sama poskrbela, da nam za življenje nič ne manjka, težava pa nastopi, ker so nekateri ljudje nenasitni. Kajti povsem »lahko je nahraniti malo dobro privajenih trebuhov, ki ne zahtevajo nič drugega, kakor da bi se napolnili: malo stane lakota, veliko pa izbirčnost.« Kdor živi zmerno, je hitro zadovoljen, če lahko zadosti trenutnim potrebam, trdi Seneka. Kajti človeku se spodobi, da »prezira vse, kar je veliko, in bolj ceni zmerno kakor čezmerno. Prvo je namreč koristno in krepi življenjsko silo, drugo pa škoduje s svojim obiljem.« Kakor tudi v naravi pretirana mera nečesa večkrat škoduje kot koristi, saj se preveč obtežene veje rade lomijo, tako na splošno vsakršno pretiravanje zmede človekovega duha. »Kar je naravno, ima svoje meje,« pravi Seneka, »kar pa je puhlo in prazno ter je nastalo iz gole strasti, ne pozna nobene meje.«

Seneka, stoiški filozof iz 1. stoletja, je namesto v dolgih traktatih svoje nauke raje posredoval v pisemski obliki, ta pisma pa naslovil na prijatelja Lucilija. Teme teh literarnih pisem so kljub svoji starosti presenetljivo življenjske in praktične, saj v njih filozof razpravlja o vsakdanjih vprašanjih, s katerimi se srečuje človek še dandanes. Med drugim na primer razpravlja o tem, kako naj razvijemo primeren odnos do lastnega telesa in potreb, ki jih čutimo.

Pri tem Seneka ugotavlja, da nam je vrojena nekakšna ljubezen do telesa, saj zanj venomer skrbimo in mu strežemo, a poudarja, da nikakor ne smemo postati njegovi sužnji. Suženj svojega telesa je namreč vsak, ki se vdaja telesnim potrebam, se zanj pretirano boji in pri vsem misli samo nanj. »Ne smemo ravnati tako, kakor da moramo živeti zavoljo telesa,« pravi, saj nas pretirano samoljubje le navdaja s strahom, nas vznemirja in nam povzroča nenehne skrbi.

Njegov nasvet je zato, naj telesu privoščimo le toliko, kolikor to določa srednja mera in kolikor je potrebno za zdravje. Kajti da si potešimo lakoto in žejo, ni potrebno veliko – po njegovem mnenju je narava sama poskrbela, da nam za življenje nič ne manjka, težava pa nastopi, ker so nekateri ljudje nenasitni. Kajti povsem »lahko je nahraniti malo dobro privajenih trebuhov, ki ne zahtevajo nič drugega, kakor da bi se napolnili: malo stane lakota, veliko pa izbirčnost.«

Kdor živi zmerno, je hitro zadovoljen, če lahko zadosti trenutnim potrebam, trdi Seneka. Kajti človeku se spodobi, da »prezira vse, kar je veliko, in bolj ceni zmerno kakor čezmerno. Prvo je namreč koristno in krepi življenjsko silo, drugo pa škoduje s svojim obiljem.« Kakor tudi v naravi pretirana mera nečesa večkrat škoduje kot koristi, saj se preveč obtežene veje rade lomijo, tako na splošno vsakršno pretiravanje zmede človekovega duha. »Kar je naravno, ima svoje meje,« pravi Seneka, »kar pa je puhlo in prazno ter je nastalo iz gole strasti, ne pozna nobene meje.«


Duhovna misel

3704 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Polonca Zupančič: Seneka o služenju potrebam

10.10.2016

Seneka, stoiški filozof iz 1. stoletja, je namesto v dolgih traktatih svoje nauke raje posredoval v pisemski obliki, ta pisma pa naslovil na prijatelja Lucilija. Teme teh literarnih pisem so kljub svoji starosti presenetljivo življenjske in praktične, saj v njih filozof razpravlja o vsakdanjih vprašanjih, s katerimi se srečuje človek še dandanes. Med drugim na primer razpravlja o tem, kako naj razvijemo primeren odnos do lastnega telesa in potreb, ki jih čutimo. Pri tem Seneka ugotavlja, da nam je vrojena nekakšna ljubezen do telesa, saj zanj venomer skrbimo in mu strežemo, a poudarja, da nikakor ne smemo postati njegovi sužnji. Suženj svojega telesa je namreč vsak, ki se vdaja telesnim potrebam, se zanj pretirano boji in pri vsem misli samo nanj. »Ne smemo ravnati tako, kakor da moramo živeti zavoljo telesa,« pravi, saj nas pretirano samoljubje le navdaja s strahom, nas vznemirja in nam povzroča nenehne skrbi. Njegov nasvet je zato, naj telesu privoščimo le toliko, kolikor to določa srednja mera in kolikor je potrebno za zdravje. Kajti da si potešimo lakoto in žejo, ni potrebno veliko – po njegovem mnenju je narava sama poskrbela, da nam za življenje nič ne manjka, težava pa nastopi, ker so nekateri ljudje nenasitni. Kajti povsem »lahko je nahraniti malo dobro privajenih trebuhov, ki ne zahtevajo nič drugega, kakor da bi se napolnili: malo stane lakota, veliko pa izbirčnost.« Kdor živi zmerno, je hitro zadovoljen, če lahko zadosti trenutnim potrebam, trdi Seneka. Kajti človeku se spodobi, da »prezira vse, kar je veliko, in bolj ceni zmerno kakor čezmerno. Prvo je namreč koristno in krepi življenjsko silo, drugo pa škoduje s svojim obiljem.« Kakor tudi v naravi pretirana mera nečesa večkrat škoduje kot koristi, saj se preveč obtežene veje rade lomijo, tako na splošno vsakršno pretiravanje zmede človekovega duha. »Kar je naravno, ima svoje meje,« pravi Seneka, »kar pa je puhlo in prazno ter je nastalo iz gole strasti, ne pozna nobene meje.«

Seneka, stoiški filozof iz 1. stoletja, je namesto v dolgih traktatih svoje nauke raje posredoval v pisemski obliki, ta pisma pa naslovil na prijatelja Lucilija. Teme teh literarnih pisem so kljub svoji starosti presenetljivo življenjske in praktične, saj v njih filozof razpravlja o vsakdanjih vprašanjih, s katerimi se srečuje človek še dandanes. Med drugim na primer razpravlja o tem, kako naj razvijemo primeren odnos do lastnega telesa in potreb, ki jih čutimo.

Pri tem Seneka ugotavlja, da nam je vrojena nekakšna ljubezen do telesa, saj zanj venomer skrbimo in mu strežemo, a poudarja, da nikakor ne smemo postati njegovi sužnji. Suženj svojega telesa je namreč vsak, ki se vdaja telesnim potrebam, se zanj pretirano boji in pri vsem misli samo nanj. »Ne smemo ravnati tako, kakor da moramo živeti zavoljo telesa,« pravi, saj nas pretirano samoljubje le navdaja s strahom, nas vznemirja in nam povzroča nenehne skrbi.

Njegov nasvet je zato, naj telesu privoščimo le toliko, kolikor to določa srednja mera in kolikor je potrebno za zdravje. Kajti da si potešimo lakoto in žejo, ni potrebno veliko – po njegovem mnenju je narava sama poskrbela, da nam za življenje nič ne manjka, težava pa nastopi, ker so nekateri ljudje nenasitni. Kajti povsem »lahko je nahraniti malo dobro privajenih trebuhov, ki ne zahtevajo nič drugega, kakor da bi se napolnili: malo stane lakota, veliko pa izbirčnost.«

Kdor živi zmerno, je hitro zadovoljen, če lahko zadosti trenutnim potrebam, trdi Seneka. Kajti človeku se spodobi, da »prezira vse, kar je veliko, in bolj ceni zmerno kakor čezmerno. Prvo je namreč koristno in krepi življenjsko silo, drugo pa škoduje s svojim obiljem.« Kakor tudi v naravi pretirana mera nečesa večkrat škoduje kot koristi, saj se preveč obtežene veje rade lomijo, tako na splošno vsakršno pretiravanje zmede človekovega duha. »Kar je naravno, ima svoje meje,« pravi Seneka, »kar pa je puhlo in prazno ter je nastalo iz gole strasti, ne pozna nobene meje.«


12.10.2008

Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


05.10.2008

Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


28.09.2008

Priprošnje svetnikom

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


21.09.2008

Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


Stran 186 od 186
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov