Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dragi prijatelji,
Pred kratkim sem obiskal misijonarje na Madagaskarju. Zamislil sem se, ko smo na avtomobil naložili ranjenega človeka. Ranjen je bil zaradi tatov, ki kradejo, velikokrat ranijo, včasih tudi ubijejo. Tam sredi Madagaskarja mi je prišlo na misel kako pomembno je, da vedno znova podpremo naše misijonarje pri njihovem delu. Za vasi sredi gozdov in hribov na Madagaskarju ne ve noben politik ali mednarodne organizacije. Kaj storiti, da bodo ljudje živeli svoje življenje v miru in dostojanstvu? Nehote mi je eden od misijonarjev dal odgovor. Ljudi je treba vzgajati in jim dati prave vrednote, kreposti, ki jih daje samo krščanstvo. Papež dodaja: »Vsa ljudstva in vse kulture imajo pravico prejeti sporočilo odrešenja, ki je Božji dar za vse. To je še toliko bolj potrebno, če imamo pred očmi množino krivic, vojn, človekoljubnih kriznih žarišč, ki čakajo na rešitev.« Ob vsem delu za dobro ljudi, ob vseh lepih vizijah ter programih mednarodnih organizacij, ne pozabimo na ljudi tam na koncu uničenih cest, sredi malgaških gozdov in hribov. Vzgoja za prave vrednote gre počasi. Vključiti je treba ljudi, ki živijo daleč stran od velikih središč in mest. V vasi ANTANINARENINA sredi malgaških hribov sem se pogovarjal z domačini. Med pogovorom sem jim povedal, da gotovo nihče, razen redkih izjem, v tujini ne pozna njihove vasi. Kot vsi ljudje imajo željo, da bi se kaj spremenilo. Zato so povabili misijonarja, da bi skupaj molili, drug drugega podpirali in skupaj kaj dobrega naredili za skupnost v tej vasi. Ko sem opazoval te ljudi mi je prišlo na misel, da lahko tudi sami nekaj naredijo zase in svojo vas. Predlagal sem jim (vas je namreč na hribu, dostopna po strmi poti, ki je zaradi zemlje v času dežja neprevozna) da bi se vključilo vseh 500 ljudi ki tam živijo. Če bi vsak prebivalec vasi vsak mesec prinesel tri kamne, bi lahko sami uredili pot do vasi. Zamisel so sprejeli in upam, da jo bodo tudi uresničili. In te vasi so na področju, kjer je nasilje, kjer ubijajo. Tudi tja je potrebno prinašati upanje. Malgaški duhovnik Arsen mi je rekel: »Saj dobro veš, da je to področje, ki ni varno, pa vendar si prišel k nam. Tega sem vesel! Veliko nam pomeni, da veste za nas in da nam pomagate!« To je le ena od tisočih vasi po vsem svetu. Vsak dar za ljudi po vsem svetu, za tiste pozabljene ljudi in nikomur znane vasi, pomeni upanje. in vsakdo lahko nekaj naredi. Vsak lahko dodati kamen na tej poti k bolj človeka vrednemu življenju. Stvari se ne bodo spremenili naenkrat. Potrebno se je vedno znova podajati na pot in korak za korak spreminjati sebe in svet okoli sebe. Ne postanimo brezbrižni, postanimo žarek upanje za druge ljudi.
Dragi prijatelji,
Pred kratkim sem obiskal misijonarje na Madagaskarju. Zamislil sem se, ko smo na avtomobil naložili ranjenega človeka. Ranjen je bil zaradi tatov, ki kradejo, velikokrat ranijo, včasih tudi ubijejo. Tam sredi Madagaskarja mi je prišlo na misel kako pomembno je, da vedno znova podpremo naše misijonarje pri njihovem delu. Za vasi sredi gozdov in hribov na Madagaskarju ne ve noben politik ali mednarodne organizacije. Kaj storiti, da bodo ljudje živeli svoje življenje v miru in dostojanstvu? Nehote mi je eden od misijonarjev dal odgovor. Ljudi je treba vzgajati in jim dati prave vrednote, kreposti, ki jih daje samo krščanstvo. Papež dodaja: »Vsa ljudstva in vse kulture imajo pravico prejeti sporočilo odrešenja, ki je Božji dar za vse. To je še toliko bolj potrebno, če imamo pred očmi množino krivic, vojn, človekoljubnih kriznih žarišč, ki čakajo na rešitev.« Ob vsem delu za dobro ljudi, ob vseh lepih vizijah ter programih mednarodnih organizacij, ne pozabimo na ljudi tam na koncu uničenih cest, sredi malgaških gozdov in hribov. Vzgoja za prave vrednote gre počasi. Vključiti je treba ljudi, ki živijo daleč stran od velikih središč in mest. V vasi ANTANINARENINA sredi malgaških hribov sem se pogovarjal z domačini. Med pogovorom sem jim povedal, da gotovo nihče, razen redkih izjem, v tujini ne pozna njihove vasi. Kot vsi ljudje imajo željo, da bi se kaj spremenilo. Zato so povabili misijonarja, da bi skupaj molili, drug drugega podpirali in skupaj kaj dobrega naredili za skupnost v tej vasi. Ko sem opazoval te ljudi mi je prišlo na misel, da lahko tudi sami nekaj naredijo zase in svojo vas. Predlagal sem jim (vas je namreč na hribu, dostopna po strmi poti, ki je zaradi zemlje v času dežja neprevozna) da bi se vključilo vseh 500 ljudi ki tam živijo. Če bi vsak prebivalec vasi vsak mesec prinesel tri kamne, bi lahko sami uredili pot do vasi. Zamisel so sprejeli in upam, da jo bodo tudi uresničili. In te vasi so na področju, kjer je nasilje, kjer ubijajo. Tudi tja je potrebno prinašati upanje. Malgaški duhovnik Arsen mi je rekel: »Saj dobro veš, da je to področje, ki ni varno, pa vendar si prišel k nam. Tega sem vesel! Veliko nam pomeni, da veste za nas in da nam pomagate!« To je le ena od tisočih vasi po vsem svetu. Vsak dar za ljudi po vsem svetu, za tiste pozabljene ljudi in nikomur znane vasi, pomeni upanje. in vsakdo lahko nekaj naredi. Vsak lahko dodati kamen na tej poti k bolj človeka vrednemu življenju. Stvari se ne bodo spremenili naenkrat. Potrebno se je vedno znova podajati na pot in korak za korak spreminjati sebe in svet okoli sebe. Ne postanimo brezbrižni, postanimo žarek upanje za druge ljudi.
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dragi prijatelji,
Pred kratkim sem obiskal misijonarje na Madagaskarju. Zamislil sem se, ko smo na avtomobil naložili ranjenega človeka. Ranjen je bil zaradi tatov, ki kradejo, velikokrat ranijo, včasih tudi ubijejo. Tam sredi Madagaskarja mi je prišlo na misel kako pomembno je, da vedno znova podpremo naše misijonarje pri njihovem delu. Za vasi sredi gozdov in hribov na Madagaskarju ne ve noben politik ali mednarodne organizacije. Kaj storiti, da bodo ljudje živeli svoje življenje v miru in dostojanstvu? Nehote mi je eden od misijonarjev dal odgovor. Ljudi je treba vzgajati in jim dati prave vrednote, kreposti, ki jih daje samo krščanstvo. Papež dodaja: »Vsa ljudstva in vse kulture imajo pravico prejeti sporočilo odrešenja, ki je Božji dar za vse. To je še toliko bolj potrebno, če imamo pred očmi množino krivic, vojn, človekoljubnih kriznih žarišč, ki čakajo na rešitev.« Ob vsem delu za dobro ljudi, ob vseh lepih vizijah ter programih mednarodnih organizacij, ne pozabimo na ljudi tam na koncu uničenih cest, sredi malgaških gozdov in hribov. Vzgoja za prave vrednote gre počasi. Vključiti je treba ljudi, ki živijo daleč stran od velikih središč in mest. V vasi ANTANINARENINA sredi malgaških hribov sem se pogovarjal z domačini. Med pogovorom sem jim povedal, da gotovo nihče, razen redkih izjem, v tujini ne pozna njihove vasi. Kot vsi ljudje imajo željo, da bi se kaj spremenilo. Zato so povabili misijonarja, da bi skupaj molili, drug drugega podpirali in skupaj kaj dobrega naredili za skupnost v tej vasi. Ko sem opazoval te ljudi mi je prišlo na misel, da lahko tudi sami nekaj naredijo zase in svojo vas. Predlagal sem jim (vas je namreč na hribu, dostopna po strmi poti, ki je zaradi zemlje v času dežja neprevozna) da bi se vključilo vseh 500 ljudi ki tam živijo. Če bi vsak prebivalec vasi vsak mesec prinesel tri kamne, bi lahko sami uredili pot do vasi. Zamisel so sprejeli in upam, da jo bodo tudi uresničili. In te vasi so na področju, kjer je nasilje, kjer ubijajo. Tudi tja je potrebno prinašati upanje. Malgaški duhovnik Arsen mi je rekel: »Saj dobro veš, da je to področje, ki ni varno, pa vendar si prišel k nam. Tega sem vesel! Veliko nam pomeni, da veste za nas in da nam pomagate!« To je le ena od tisočih vasi po vsem svetu. Vsak dar za ljudi po vsem svetu, za tiste pozabljene ljudi in nikomur znane vasi, pomeni upanje. in vsakdo lahko nekaj naredi. Vsak lahko dodati kamen na tej poti k bolj človeka vrednemu življenju. Stvari se ne bodo spremenili naenkrat. Potrebno se je vedno znova podajati na pot in korak za korak spreminjati sebe in svet okoli sebe. Ne postanimo brezbrižni, postanimo žarek upanje za druge ljudi.
Dragi prijatelji,
Pred kratkim sem obiskal misijonarje na Madagaskarju. Zamislil sem se, ko smo na avtomobil naložili ranjenega človeka. Ranjen je bil zaradi tatov, ki kradejo, velikokrat ranijo, včasih tudi ubijejo. Tam sredi Madagaskarja mi je prišlo na misel kako pomembno je, da vedno znova podpremo naše misijonarje pri njihovem delu. Za vasi sredi gozdov in hribov na Madagaskarju ne ve noben politik ali mednarodne organizacije. Kaj storiti, da bodo ljudje živeli svoje življenje v miru in dostojanstvu? Nehote mi je eden od misijonarjev dal odgovor. Ljudi je treba vzgajati in jim dati prave vrednote, kreposti, ki jih daje samo krščanstvo. Papež dodaja: »Vsa ljudstva in vse kulture imajo pravico prejeti sporočilo odrešenja, ki je Božji dar za vse. To je še toliko bolj potrebno, če imamo pred očmi množino krivic, vojn, človekoljubnih kriznih žarišč, ki čakajo na rešitev.« Ob vsem delu za dobro ljudi, ob vseh lepih vizijah ter programih mednarodnih organizacij, ne pozabimo na ljudi tam na koncu uničenih cest, sredi malgaških gozdov in hribov. Vzgoja za prave vrednote gre počasi. Vključiti je treba ljudi, ki živijo daleč stran od velikih središč in mest. V vasi ANTANINARENINA sredi malgaških hribov sem se pogovarjal z domačini. Med pogovorom sem jim povedal, da gotovo nihče, razen redkih izjem, v tujini ne pozna njihove vasi. Kot vsi ljudje imajo željo, da bi se kaj spremenilo. Zato so povabili misijonarja, da bi skupaj molili, drug drugega podpirali in skupaj kaj dobrega naredili za skupnost v tej vasi. Ko sem opazoval te ljudi mi je prišlo na misel, da lahko tudi sami nekaj naredijo zase in svojo vas. Predlagal sem jim (vas je namreč na hribu, dostopna po strmi poti, ki je zaradi zemlje v času dežja neprevozna) da bi se vključilo vseh 500 ljudi ki tam živijo. Če bi vsak prebivalec vasi vsak mesec prinesel tri kamne, bi lahko sami uredili pot do vasi. Zamisel so sprejeli in upam, da jo bodo tudi uresničili. In te vasi so na področju, kjer je nasilje, kjer ubijajo. Tudi tja je potrebno prinašati upanje. Malgaški duhovnik Arsen mi je rekel: »Saj dobro veš, da je to področje, ki ni varno, pa vendar si prišel k nam. Tega sem vesel! Veliko nam pomeni, da veste za nas in da nam pomagate!« To je le ena od tisočih vasi po vsem svetu. Vsak dar za ljudi po vsem svetu, za tiste pozabljene ljudi in nikomur znane vasi, pomeni upanje. in vsakdo lahko nekaj naredi. Vsak lahko dodati kamen na tej poti k bolj človeka vrednemu življenju. Stvari se ne bodo spremenili naenkrat. Potrebno se je vedno znova podajati na pot in korak za korak spreminjati sebe in svet okoli sebe. Ne postanimo brezbrižni, postanimo žarek upanje za druge ljudi.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Danes mineva 50 let od smrti nemškega evangeličanskega teologa, filozofa, zdravnika, glasbenika in predvsem velikega človekoljuba Alberta Schweitzer-ja. Polovico svojega življenja je preživel v afriški državi Gabon, kjer je ustanovil bolnišnice za domačine, sredstva za svoje projekte pa je med-drugim zbiral tudi z orgelskimi koncerti in predavanji, ki jih je izvajal po Evropi in Združenih državah. Za svoje delo je leta 1952 prejel Nobelovo nagrado za mir. Sicer pa je Schweitzer veliko razmišljal o človeški etiki, ki je bila zanj: spoštovanje do vsakega življenja, do vseh živih bitij. O Nobelovem nagrajencu, v Duhovni misli, razmišlja filozofinja dr. Cvetka Hedžet Toth.
Zgodi se, da je človek, ko pride z dopusta, še bolj utrujen kot prej. V poletnih dneh - pa tudi sicer - ko naj bi se odpočili in ustavili, radi obsedimo pred računalnikom, tablico ali pametnim telefonom in vneto brskamo po novih podatkih in novicah. Kaj je potrebno naredi - če sploh kaj - da se zares ustavimo, v Duhovni misli to jutro razmišlja pater dr. Karel Gržan.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Neveljaven email naslov