Dragi prijatelji, Pred kratkim sem obiskal misijonarje na Madagaskarju. Zamislil sem se, ko smo na avtomobil naložili ranjenega človeka. Ranjen je bil zaradi tatov, ki kradejo, velikokrat ranijo, včasih tudi ubijejo. Tam sredi Madagaskarja mi je prišlo na misel kako pomembno je, da vedno znova podpremo naše misijonarje pri njihovem delu. Za vasi sredi gozdov in hribov na Madagaskarju ne ve noben politik ali mednarodne organizacije. Kaj storiti, da bodo ljudje živeli svoje življenje v miru in dostojanstvu? Nehote mi je eden od misijonarjev dal odgovor. Ljudi je treba vzgajati in jim dati prave vrednote, kreposti, ki jih daje samo krščanstvo. Papež dodaja: »Vsa ljudstva in vse kulture imajo pravico prejeti sporočilo odrešenja, ki je Božji dar za vse. To je še toliko bolj potrebno, če imamo pred očmi množino krivic, vojn, človekoljubnih kriznih žarišč, ki čakajo na rešitev.« Ob vsem delu za dobro ljudi, ob vseh lepih vizijah ter programih mednarodnih organizacij, ne pozabimo na ljudi tam na koncu uničenih cest, sredi malgaških gozdov in hribov. Vzgoja za prave vrednote gre počasi. Vključiti je treba ljudi, ki živijo daleč stran od velikih središč in mest. V vasi ANTANINARENINA sredi malgaških hribov sem se pogovarjal z domačini. Med pogovorom sem jim povedal, da gotovo nihče, razen redkih izjem, v tujini ne pozna njihove vasi. Kot vsi ljudje imajo željo, da bi se kaj spremenilo. Zato so povabili misijonarja, da bi skupaj molili, drug drugega podpirali in skupaj kaj dobrega naredili za skupnost v tej vasi. Ko sem opazoval te ljudi mi je prišlo na misel, da lahko tudi sami nekaj naredijo zase in svojo vas. Predlagal sem jim (vas je namreč na hribu, dostopna po strmi poti, ki je zaradi zemlje v času dežja neprevozna) da bi se vključilo vseh 500 ljudi ki tam živijo. Če bi vsak prebivalec vasi vsak mesec prinesel tri kamne, bi lahko sami uredili pot do vasi. Zamisel so sprejeli in upam, da jo bodo tudi uresničili. In te vasi so na področju, kjer je nasilje, kjer ubijajo. Tudi tja je potrebno prinašati upanje. Malgaški duhovnik Arsen mi je rekel: »Saj dobro veš, da je to področje, ki ni varno, pa vendar si prišel k nam. Tega sem vesel! Veliko nam pomeni, da veste za nas in da nam pomagate!« To je le ena od tisočih vasi po vsem svetu. Vsak dar za ljudi po vsem svetu, za tiste pozabljene ljudi in nikomur znane vasi, pomeni upanje. in vsakdo lahko nekaj naredi. Vsak lahko dodati kamen na tej poti k bolj človeka vrednemu življenju. Stvari se ne bodo spremenili naenkrat. Potrebno se je vedno znova podajati na pot in korak za korak spreminjati sebe in svet okoli sebe. Ne postanimo brezbrižni, postanimo žarek upanje za druge ljudi.

Dragi prijatelji,

Pred kratkim sem obiskal misijonarje na Madagaskarju. Zamislil sem se, ko smo na avtomobil naložili ranjenega človeka. Ranjen je bil zaradi tatov, ki kradejo, velikokrat ranijo, včasih tudi ubijejo. Tam sredi Madagaskarja mi je prišlo na misel kako pomembno je, da vedno znova podpremo naše misijonarje pri njihovem delu. Za vasi sredi gozdov in hribov na Madagaskarju ne ve noben politik ali mednarodne organizacije. Kaj storiti, da bodo ljudje živeli svoje življenje v miru in dostojanstvu? Nehote mi je eden od misijonarjev dal odgovor. Ljudi je treba vzgajati in jim dati prave vrednote, kreposti, ki jih daje samo krščanstvo. Papež dodaja: »Vsa ljudstva in vse kulture imajo pravico prejeti sporočilo odrešenja, ki je Božji dar za vse. To je še toliko bolj potrebno, če imamo pred očmi množino krivic, vojn, človekoljubnih kriznih žarišč, ki čakajo na rešitev.« Ob vsem delu za dobro ljudi, ob vseh lepih vizijah ter programih mednarodnih organizacij, ne pozabimo na ljudi tam na koncu uničenih cest, sredi malgaških gozdov in hribov. Vzgoja za prave vrednote gre počasi. Vključiti je treba ljudi, ki živijo daleč stran od velikih središč in mest. V vasi ANTANINARENINA sredi malgaških hribov sem se pogovarjal z domačini. Med pogovorom sem jim povedal, da gotovo nihče, razen redkih izjem, v tujini ne pozna njihove vasi. Kot vsi ljudje imajo željo, da bi se kaj spremenilo. Zato so povabili misijonarja, da bi skupaj molili, drug drugega podpirali in skupaj kaj dobrega naredili za skupnost v tej vasi. Ko sem opazoval te ljudi mi je prišlo na misel, da lahko tudi sami nekaj naredijo zase in svojo vas. Predlagal sem jim (vas je namreč na hribu, dostopna po strmi poti, ki je zaradi zemlje v času dežja neprevozna) da bi se vključilo vseh 500 ljudi ki tam živijo. Če bi vsak prebivalec vasi vsak mesec prinesel tri kamne, bi lahko sami uredili pot do vasi. Zamisel so sprejeli in upam, da jo bodo tudi uresničili. In te vasi so na področju, kjer je nasilje, kjer ubijajo. Tudi tja je potrebno prinašati upanje. Malgaški duhovnik Arsen mi je rekel: »Saj dobro veš, da je to področje, ki ni varno, pa vendar si prišel k nam. Tega sem vesel! Veliko nam pomeni, da veste za nas in da nam pomagate!« To je le ena od tisočih vasi po vsem svetu. Vsak dar za ljudi po vsem svetu, za tiste pozabljene ljudi in nikomur znane vasi, pomeni upanje. in vsakdo lahko nekaj naredi. Vsak lahko dodati kamen na tej poti k bolj človeka vrednemu življenju. Stvari se ne bodo spremenili naenkrat. Potrebno se je vedno znova podajati na pot in korak za korak spreminjati sebe in svet okoli sebe. Ne postanimo brezbrižni, postanimo žarek upanje za druge ljudi.