Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Robert Friškovec: Teden zaporov

13.11.2016

Neko hladno jesensko nedeljsko jutro se je parkirišče pred cerkvijo hitro polnilo, saj so pričakovali gostujočega duhovnika, ki je bil znan pridigar. Ljudje so živahno klepetali med seboj in se pozdravljali, ko so stopali proti cerkvi. Ko so se približali vhodu v cerkev, so lahko zagledali moškega srednjih let, ki se je naslanjal na zid cerkve. Zdelo se je, da spi, saj je napol ležal. Oblečen je imel težak plašč, ves pokrpan in na glavi je star klobuk, povešen nad obraz. Čevlji so se zdeli najmanj 20 let stari, premajhni, s polno luknjami, tako da so se videli že prsti na nogah. Pač, moški je speč brezdomec, so si verjetno rekli nekateri, prav vsi pa so šli hitro mimo njega v cerkev. Ljudje so v cerkvi malo poklepetali, nekdo je omenil moškega, ki je ležal pred vrati. Kar nekaj težkih besed je padlo na njegov račun, a nikomur ni prišlo na misel, da bi moškega povabil na toplo. Čez nekaj minut se naj bi pričel nedeljski obred in vsi so bili že nestrpni v pričakovanju gostujočega duhovnika. Nenadoma so se vrata cerkve odprla in vstopil je brezdomec. Stopal je med vrstami s spuščeno glavo. Ljudje so lovili sapo, šepetali med seboj in pričakovali, kaj bo. Moški pa je še kar nadaljeval svojo pot med stoli in se končno povzpel vse do govorniškega odra, snel klobuk in slekel plašč. Ljudje so glasno zavzdihnili. Tam je stal gostujoči duhovnik… on je bil tisti »brezdomec«. Nihče si ni upal nič reči. Pridigar se je naslonil na govornico. »Ljudje moji, ne vem ali mi je treba še govoriti, o čem želim danes pridigati. Besede so odveč – lahko rečem le to: če obsojate druge, vam zmanjka časa za to, da bi jih ljubili.« Na današnjo nedeljo pričenjamo letošnji teden zaporov, ki nosi naslov 'Gospod, usmili se!' . Ta vzklik vere nas na predzadnjo nedeljo v cerkvenem letu postavlja na raven ponižnosti in pričakovanja. Besede zbujajo željo, da vstopi Gospod v moje življenje, da pride in me najde pripravljenega. To so besede, ki me vedno znova naravnavajo, da ne kažem s prstom na druge in si mislim, kako je z menoj vse v najlepšem redu, kako sem boljši kot drugi, kako sem zaslužnejši od onih ljudi, ki si zaslužijo kazen … Papež Frančišek je na dan jubileja zapornikov pred tednom dni dejal: »“Ko grem v zapor, se vedno vprašam, zakaj ti in zakaj ne jaz? Vsi imamo možnost, da nam spodrsne, vsi”. V tednu zaporov ob vseh skupinah, povezanih z besedo zapor, rastemo v veri in spoznanju, kako Bog ljubi vsakega izmed nas – kako veliko je njegovo usmiljenje, ko nam odpušča, nas spremlja in hrabri. V tem zavedanju smo tudi sami sposobni izkazovati usmiljenje drugim v večji meri. V pričakovanju Gospodovega dne stopamo v zdravilni krog: Bog je usmiljen, mi postajamo še bolj usmiljeni in tako občutimo še več njegove milosti. Pride dan, ko bo vsak od nas uzrl obličje Usmiljenja.

Neko hladno jesensko nedeljsko jutro se je parkirišče pred cerkvijo hitro polnilo, saj so pričakovali gostujočega duhovnika, ki je bil znan pridigar. Ljudje so živahno klepetali med seboj in se pozdravljali, ko so stopali proti cerkvi.

Ko so se približali vhodu v cerkev, so lahko zagledali moškega srednjih let, ki se je naslanjal na zid cerkve. Zdelo se je, da spi, saj je napol ležal. Oblečen je imel težak plašč, ves pokrpan in na glavi je star klobuk, povešen nad obraz. Čevlji so se zdeli najmanj 20 let stari, premajhni, s polno luknjami, tako da so se videli že prsti na nogah.

Pač, moški je speč brezdomec, so si verjetno rekli nekateri, prav vsi pa so šli hitro mimo njega v cerkev. Ljudje so v cerkvi malo poklepetali, nekdo je omenil moškega, ki je ležal pred vrati. Kar nekaj težkih besed je padlo na njegov račun, a nikomur ni prišlo na misel, da bi moškega povabil na toplo.

Čez nekaj minut se naj bi pričel nedeljski obred in vsi so bili že nestrpni v pričakovanju gostujočega duhovnika. Nenadoma so se vrata cerkve odprla in vstopil je brezdomec. Stopal je med vrstami s spuščeno glavo. Ljudje so lovili sapo, šepetali med seboj in pričakovali, kaj bo.

Moški pa je še kar nadaljeval svojo pot med stoli in se končno povzpel vse do govorniškega odra, snel klobuk in slekel plašč. Ljudje so glasno zavzdihnili.

Tam je stal gostujoči duhovnik… on je bil tisti »brezdomec«. Nihče si ni upal nič reči. Pridigar se je naslonil na govornico. »Ljudje moji, ne vem ali mi je treba še govoriti, o čem želim danes pridigati. Besede so odveč – lahko rečem le to: če obsojate druge, vam zmanjka časa za to, da bi jih ljubili.«

Na današnjo nedeljo pričenjamo letošnji teden zaporov, ki nosi naslov ‘Gospod, usmili se!’ . Ta vzklik vere nas na predzadnjo nedeljo v cerkvenem letu postavlja na raven ponižnosti in pričakovanja. Besede zbujajo željo, da vstopi Gospod v moje življenje, da pride in me najde pripravljenega. To so besede, ki me vedno znova naravnavajo, da ne kažem s prstom na druge in si mislim, kako je z menoj vse v najlepšem redu, kako sem boljši kot drugi, kako sem zaslužnejši od onih ljudi, ki si zaslužijo kazen … Papež Frančišek je na dan jubileja zapornikov pred tednom dni dejal: »“Ko grem v zapor, se vedno vprašam, zakaj ti in zakaj ne jaz? Vsi imamo možnost, da nam spodrsne, vsi”.

V tednu zaporov ob vseh skupinah,  povezanih z besedo zapor, rastemo v veri in spoznanju, kako Bog ljubi vsakega izmed nas – kako veliko je njegovo usmiljenje, ko nam odpušča, nas spremlja in hrabri. V tem zavedanju smo tudi sami sposobni izkazovati usmiljenje drugim v večji meri. V pričakovanju Gospodovega dne stopamo v zdravilni krog: Bog je usmiljen, mi postajamo še bolj usmiljeni in tako občutimo še več njegove milosti. Pride dan, ko bo vsak od nas uzrl obličje Usmiljenja.


Duhovna misel

3600 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Robert Friškovec: Teden zaporov

13.11.2016

Neko hladno jesensko nedeljsko jutro se je parkirišče pred cerkvijo hitro polnilo, saj so pričakovali gostujočega duhovnika, ki je bil znan pridigar. Ljudje so živahno klepetali med seboj in se pozdravljali, ko so stopali proti cerkvi. Ko so se približali vhodu v cerkev, so lahko zagledali moškega srednjih let, ki se je naslanjal na zid cerkve. Zdelo se je, da spi, saj je napol ležal. Oblečen je imel težak plašč, ves pokrpan in na glavi je star klobuk, povešen nad obraz. Čevlji so se zdeli najmanj 20 let stari, premajhni, s polno luknjami, tako da so se videli že prsti na nogah. Pač, moški je speč brezdomec, so si verjetno rekli nekateri, prav vsi pa so šli hitro mimo njega v cerkev. Ljudje so v cerkvi malo poklepetali, nekdo je omenil moškega, ki je ležal pred vrati. Kar nekaj težkih besed je padlo na njegov račun, a nikomur ni prišlo na misel, da bi moškega povabil na toplo. Čez nekaj minut se naj bi pričel nedeljski obred in vsi so bili že nestrpni v pričakovanju gostujočega duhovnika. Nenadoma so se vrata cerkve odprla in vstopil je brezdomec. Stopal je med vrstami s spuščeno glavo. Ljudje so lovili sapo, šepetali med seboj in pričakovali, kaj bo. Moški pa je še kar nadaljeval svojo pot med stoli in se končno povzpel vse do govorniškega odra, snel klobuk in slekel plašč. Ljudje so glasno zavzdihnili. Tam je stal gostujoči duhovnik… on je bil tisti »brezdomec«. Nihče si ni upal nič reči. Pridigar se je naslonil na govornico. »Ljudje moji, ne vem ali mi je treba še govoriti, o čem želim danes pridigati. Besede so odveč – lahko rečem le to: če obsojate druge, vam zmanjka časa za to, da bi jih ljubili.« Na današnjo nedeljo pričenjamo letošnji teden zaporov, ki nosi naslov 'Gospod, usmili se!' . Ta vzklik vere nas na predzadnjo nedeljo v cerkvenem letu postavlja na raven ponižnosti in pričakovanja. Besede zbujajo željo, da vstopi Gospod v moje življenje, da pride in me najde pripravljenega. To so besede, ki me vedno znova naravnavajo, da ne kažem s prstom na druge in si mislim, kako je z menoj vse v najlepšem redu, kako sem boljši kot drugi, kako sem zaslužnejši od onih ljudi, ki si zaslužijo kazen … Papež Frančišek je na dan jubileja zapornikov pred tednom dni dejal: »“Ko grem v zapor, se vedno vprašam, zakaj ti in zakaj ne jaz? Vsi imamo možnost, da nam spodrsne, vsi”. V tednu zaporov ob vseh skupinah, povezanih z besedo zapor, rastemo v veri in spoznanju, kako Bog ljubi vsakega izmed nas – kako veliko je njegovo usmiljenje, ko nam odpušča, nas spremlja in hrabri. V tem zavedanju smo tudi sami sposobni izkazovati usmiljenje drugim v večji meri. V pričakovanju Gospodovega dne stopamo v zdravilni krog: Bog je usmiljen, mi postajamo še bolj usmiljeni in tako občutimo še več njegove milosti. Pride dan, ko bo vsak od nas uzrl obličje Usmiljenja.

Neko hladno jesensko nedeljsko jutro se je parkirišče pred cerkvijo hitro polnilo, saj so pričakovali gostujočega duhovnika, ki je bil znan pridigar. Ljudje so živahno klepetali med seboj in se pozdravljali, ko so stopali proti cerkvi.

Ko so se približali vhodu v cerkev, so lahko zagledali moškega srednjih let, ki se je naslanjal na zid cerkve. Zdelo se je, da spi, saj je napol ležal. Oblečen je imel težak plašč, ves pokrpan in na glavi je star klobuk, povešen nad obraz. Čevlji so se zdeli najmanj 20 let stari, premajhni, s polno luknjami, tako da so se videli že prsti na nogah.

Pač, moški je speč brezdomec, so si verjetno rekli nekateri, prav vsi pa so šli hitro mimo njega v cerkev. Ljudje so v cerkvi malo poklepetali, nekdo je omenil moškega, ki je ležal pred vrati. Kar nekaj težkih besed je padlo na njegov račun, a nikomur ni prišlo na misel, da bi moškega povabil na toplo.

Čez nekaj minut se naj bi pričel nedeljski obred in vsi so bili že nestrpni v pričakovanju gostujočega duhovnika. Nenadoma so se vrata cerkve odprla in vstopil je brezdomec. Stopal je med vrstami s spuščeno glavo. Ljudje so lovili sapo, šepetali med seboj in pričakovali, kaj bo.

Moški pa je še kar nadaljeval svojo pot med stoli in se končno povzpel vse do govorniškega odra, snel klobuk in slekel plašč. Ljudje so glasno zavzdihnili.

Tam je stal gostujoči duhovnik… on je bil tisti »brezdomec«. Nihče si ni upal nič reči. Pridigar se je naslonil na govornico. »Ljudje moji, ne vem ali mi je treba še govoriti, o čem želim danes pridigati. Besede so odveč – lahko rečem le to: če obsojate druge, vam zmanjka časa za to, da bi jih ljubili.«

Na današnjo nedeljo pričenjamo letošnji teden zaporov, ki nosi naslov ‘Gospod, usmili se!’ . Ta vzklik vere nas na predzadnjo nedeljo v cerkvenem letu postavlja na raven ponižnosti in pričakovanja. Besede zbujajo željo, da vstopi Gospod v moje življenje, da pride in me najde pripravljenega. To so besede, ki me vedno znova naravnavajo, da ne kažem s prstom na druge in si mislim, kako je z menoj vse v najlepšem redu, kako sem boljši kot drugi, kako sem zaslužnejši od onih ljudi, ki si zaslužijo kazen … Papež Frančišek je na dan jubileja zapornikov pred tednom dni dejal: »“Ko grem v zapor, se vedno vprašam, zakaj ti in zakaj ne jaz? Vsi imamo možnost, da nam spodrsne, vsi”.

V tednu zaporov ob vseh skupinah,  povezanih z besedo zapor, rastemo v veri in spoznanju, kako Bog ljubi vsakega izmed nas – kako veliko je njegovo usmiljenje, ko nam odpušča, nas spremlja in hrabri. V tem zavedanju smo tudi sami sposobni izkazovati usmiljenje drugim v večji meri. V pričakovanju Gospodovega dne stopamo v zdravilni krog: Bog je usmiljen, mi postajamo še bolj usmiljeni in tako občutimo še več njegove milosti. Pride dan, ko bo vsak od nas uzrl obličje Usmiljenja.


12.07.2015

Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


05.07.2015

Alenka Veber

Urednica in etnologinja o začetku poletja.


28.06.2015

Duhovnik danes

Duhovno misel pripravlja salezijanec Peter Pučnik.


21.06.2015

Peter Andrejčak

Evangeličanski duhovnik o iskanju notranjega miru.


14.06.2015

Raid Al-Daghistani

Musliman o mesecu ramazan.


07.06.2015

Karel Gržan

Duhovnik, pisatelj in publicist o skrivnostnem zakramentu evharistije.


31.05.2015

Božidar Rustja

Urednik in duhovnik o Sveti Trojici.


24.05.2015

Berta Golob

Pisateljica in pesnica o prazniku binkošti.


17.05.2015

Ignacija Fridl Jarc

Filozofinja o lepoti.


10.05.2015

Robert Friškovec

Zaporniški duhovnik o kupu informacij


03.05.2015

Geza Filo

Evangeličanski škof o ljubezni do bližnjega.


26.04.2015

Alojzij Cvikl

Novi mariborski nadškof o svojem poslanstvu.


19.04.2015

Daniel Brkič

Binkoštni pastor o trpljenju in preizkušnjah.


12.04.2015

Peran Boškovič

Ljubljanski paroh Srbske pravoslavne Cerkve o veliki noči.


05.04.2015

Stanislav Zore

Novi ljubljanski nadškof o sporočilu velike noči


29.03.2015

Berta Golob

Pisateljica in pesnica o cvetni nedelji.


22.03.2015

Katja Ajdnik

Evangeličanska duhovnica o ženski naravi.


15.03.2015

Robert Friškovec

Zaporniški duhovnik o veselju.


08.03.2015

Alenka Veber

Urednica in etnologinja o materinstvu in ljubezni.


01.03.2015

Andraž Arko

Frančiškan o odnosih z bližnjimi.


Stran 163 od 180
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov