Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Običajno imamo zelo idealizirane in enostranske predstave o naših medosebnih odnosih. Mislimo namreč, da bi moralo med nami vedno vladati razumevanje, sloga, prijaznost itn. Toda iz vsakdanje izkušnje vemo, da temu ni tako.
V naših odnosih pogosto prihaja do napetosti, do sporov in trenj. Zato ne pravi zaman Cecilija od Rojstva, španska mistična pesnica iz konca 16. stoletja: »Ni počitka brez vznemirjenja in ni veselja brez bolečine«. S tem hoče reči, da se je – presenetljivo in paradoksno – tudi sredi napetosti in bolečin mogoče spočiti in veseliti. Ljubezen ni neko idealno in »pocukrano« čustvo iz telenovel, temveč proces, v katerem prihaja do nenehnih napetosti in popuščanja, do sporov in premirja, do zadajanja bolečine in odpuščánja.
Priznati si moramo, da je v taki resničnosti težko živeti in še težje vztrajati. Zato v Novi zavezi najdemo besede: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen«. Toda za odrešitev je potreben sestop z lastnega piedestala, iz lastne idealizirane predstave o resničnosti v resničnost sámo. S tem imamo velike težave, saj največkrat, ko pride v medosebnih odnosih do problemov, napetosti in prepirov, vsak vztraja pri svojem. Zlepa nočemo sestopiti z našega slonokoščenega stolpa, ampak si mislimo, da naj to stori drugi. Jaz imam prav, naj se opraviči tisti, ki je spor začel.
V zvezi s tem se je med judovskimi hasidi ohranil kratek in pomenljiv izrek, ki pravi takole: »Dva človeka se srečata, dve gôri se ne srečata«. Ko pride do sporov in trenj, je od nas odvisno, ali bomo vztrajali vsak na svojem bregu ali bomo sestopili z visoke gore lastnega jaza. Če se torej dva človeka spreta in se oba tudi ponižata, se bosta srečala, med njima bo prišlo do novega začetka. Če pa bosta ostala vzvišena kot visoki gori, se ne bosta srečala.
Sizifovo delo bi bilo, če bi si prizadevali izbrisati napetosti in trenja med nami. Do teh bo vedno prihajalo. Bolje bo, če bomo energijo in trud vložili v sestopanje z naših slonokoščenih stolpov. Kajti vsakokrat, ko se bo to zgodilo, se bomo zares spočili in se pristno veselili – tudi sredi trenj in napetosti.
Običajno imamo zelo idealizirane in enostranske predstave o naših medosebnih odnosih. Mislimo namreč, da bi moralo med nami vedno vladati razumevanje, sloga, prijaznost itn. Toda iz vsakdanje izkušnje vemo, da temu ni tako.
V naših odnosih pogosto prihaja do napetosti, do sporov in trenj. Zato ne pravi zaman Cecilija od Rojstva, španska mistična pesnica iz konca 16. stoletja: »Ni počitka brez vznemirjenja in ni veselja brez bolečine«. S tem hoče reči, da se je – presenetljivo in paradoksno – tudi sredi napetosti in bolečin mogoče spočiti in veseliti. Ljubezen ni neko idealno in »pocukrano« čustvo iz telenovel, temveč proces, v katerem prihaja do nenehnih napetosti in popuščanja, do sporov in premirja, do zadajanja bolečine in odpuščánja.
Priznati si moramo, da je v taki resničnosti težko živeti in še težje vztrajati. Zato v Novi zavezi najdemo besede: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen«. Toda za odrešitev je potreben sestop z lastnega piedestala, iz lastne idealizirane predstave o resničnosti v resničnost sámo. S tem imamo velike težave, saj največkrat, ko pride v medosebnih odnosih do problemov, napetosti in prepirov, vsak vztraja pri svojem. Zlepa nočemo sestopiti z našega slonokoščenega stolpa, ampak si mislimo, da naj to stori drugi. Jaz imam prav, naj se opraviči tisti, ki je spor začel.
V zvezi s tem se je med judovskimi hasidi ohranil kratek in pomenljiv izrek, ki pravi takole: »Dva človeka se srečata, dve gôri se ne srečata«. Ko pride do sporov in trenj, je od nas odvisno, ali bomo vztrajali vsak na svojem bregu ali bomo sestopili z visoke gore lastnega jaza. Če se torej dva človeka spreta in se oba tudi ponižata, se bosta srečala, med njima bo prišlo do novega začetka. Če pa bosta ostala vzvišena kot visoki gori, se ne bosta srečala.
Sizifovo delo bi bilo, če bi si prizadevali izbrisati napetosti in trenja med nami. Do teh bo vedno prihajalo. Bolje bo, če bomo energijo in trud vložili v sestopanje z naših slonokoščenih stolpov. Kajti vsakokrat, ko se bo to zgodilo, se bomo zares spočili in se pristno veselili – tudi sredi trenj in napetosti.
3599 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Običajno imamo zelo idealizirane in enostranske predstave o naših medosebnih odnosih. Mislimo namreč, da bi moralo med nami vedno vladati razumevanje, sloga, prijaznost itn. Toda iz vsakdanje izkušnje vemo, da temu ni tako.
V naših odnosih pogosto prihaja do napetosti, do sporov in trenj. Zato ne pravi zaman Cecilija od Rojstva, španska mistična pesnica iz konca 16. stoletja: »Ni počitka brez vznemirjenja in ni veselja brez bolečine«. S tem hoče reči, da se je – presenetljivo in paradoksno – tudi sredi napetosti in bolečin mogoče spočiti in veseliti. Ljubezen ni neko idealno in »pocukrano« čustvo iz telenovel, temveč proces, v katerem prihaja do nenehnih napetosti in popuščanja, do sporov in premirja, do zadajanja bolečine in odpuščánja.
Priznati si moramo, da je v taki resničnosti težko živeti in še težje vztrajati. Zato v Novi zavezi najdemo besede: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen«. Toda za odrešitev je potreben sestop z lastnega piedestala, iz lastne idealizirane predstave o resničnosti v resničnost sámo. S tem imamo velike težave, saj največkrat, ko pride v medosebnih odnosih do problemov, napetosti in prepirov, vsak vztraja pri svojem. Zlepa nočemo sestopiti z našega slonokoščenega stolpa, ampak si mislimo, da naj to stori drugi. Jaz imam prav, naj se opraviči tisti, ki je spor začel.
V zvezi s tem se je med judovskimi hasidi ohranil kratek in pomenljiv izrek, ki pravi takole: »Dva človeka se srečata, dve gôri se ne srečata«. Ko pride do sporov in trenj, je od nas odvisno, ali bomo vztrajali vsak na svojem bregu ali bomo sestopili z visoke gore lastnega jaza. Če se torej dva človeka spreta in se oba tudi ponižata, se bosta srečala, med njima bo prišlo do novega začetka. Če pa bosta ostala vzvišena kot visoki gori, se ne bosta srečala.
Sizifovo delo bi bilo, če bi si prizadevali izbrisati napetosti in trenja med nami. Do teh bo vedno prihajalo. Bolje bo, če bomo energijo in trud vložili v sestopanje z naših slonokoščenih stolpov. Kajti vsakokrat, ko se bo to zgodilo, se bomo zares spočili in se pristno veselili – tudi sredi trenj in napetosti.
Običajno imamo zelo idealizirane in enostranske predstave o naših medosebnih odnosih. Mislimo namreč, da bi moralo med nami vedno vladati razumevanje, sloga, prijaznost itn. Toda iz vsakdanje izkušnje vemo, da temu ni tako.
V naših odnosih pogosto prihaja do napetosti, do sporov in trenj. Zato ne pravi zaman Cecilija od Rojstva, španska mistična pesnica iz konca 16. stoletja: »Ni počitka brez vznemirjenja in ni veselja brez bolečine«. S tem hoče reči, da se je – presenetljivo in paradoksno – tudi sredi napetosti in bolečin mogoče spočiti in veseliti. Ljubezen ni neko idealno in »pocukrano« čustvo iz telenovel, temveč proces, v katerem prihaja do nenehnih napetosti in popuščanja, do sporov in premirja, do zadajanja bolečine in odpuščánja.
Priznati si moramo, da je v taki resničnosti težko živeti in še težje vztrajati. Zato v Novi zavezi najdemo besede: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen«. Toda za odrešitev je potreben sestop z lastnega piedestala, iz lastne idealizirane predstave o resničnosti v resničnost sámo. S tem imamo velike težave, saj največkrat, ko pride v medosebnih odnosih do problemov, napetosti in prepirov, vsak vztraja pri svojem. Zlepa nočemo sestopiti z našega slonokoščenega stolpa, ampak si mislimo, da naj to stori drugi. Jaz imam prav, naj se opraviči tisti, ki je spor začel.
V zvezi s tem se je med judovskimi hasidi ohranil kratek in pomenljiv izrek, ki pravi takole: »Dva človeka se srečata, dve gôri se ne srečata«. Ko pride do sporov in trenj, je od nas odvisno, ali bomo vztrajali vsak na svojem bregu ali bomo sestopili z visoke gore lastnega jaza. Če se torej dva človeka spreta in se oba tudi ponižata, se bosta srečala, med njima bo prišlo do novega začetka. Če pa bosta ostala vzvišena kot visoki gori, se ne bosta srečala.
Sizifovo delo bi bilo, če bi si prizadevali izbrisati napetosti in trenja med nami. Do teh bo vedno prihajalo. Bolje bo, če bomo energijo in trud vložili v sestopanje z naših slonokoščenih stolpov. Kajti vsakokrat, ko se bo to zgodilo, se bomo zares spočili in se pristno veselili – tudi sredi trenj in napetosti.
Naj nas danes spodbudi ena sama beseda, ki sodi med kreposti: pogum. Pogumen človek se kljub oviram in težavam neustrašeno prizadeva za tisto, kar meni, da je prav in dobro. To se sliši precej abstraktno, ampak pogosto moramo pokazati kar nekaj poguma, da se izkažemo kot samostojni posamezniki. Ni najlažje biti res to, kar sem oz. bi želel biti, ne da bi me povozile želje in pričakovanja drugih. Lažje se je namreč prilagajati večini in tuliti z volkovi, kot pa biti drugačen. Pogum potrebujemo v konkretnih situacijah, ko začutimo, da se dela krivica. Povzdigniti svoj glas je namreč tvegano. Tedaj se človek izpostavi in postane lahka tarča za protiudarce. Nadenj se lahko poskuša zvaliti krivdo ali ga očrniti. Nihče namreč noče biti kriv, kajti prevzemanje odgovornosti je nekaj napornega. Začeti je potrebno seveda pri sebi in ko ugotovimo...
Nevljudno je na samotni poti srečati neznanca in iti molče mimo. Pozdrav je podoben blagoslovu, deluje pomirjujoče. Navsezadnje pa blagoslov lahko pojmujemo kot pozdrav, saj blago – slovo pomeni prijazno besedo in tak naj bi bil vsak deberdan! Pa boglonaj, da se poznamo, je imel navado reči znani planinec Joža Čop komur koli, ki ga je srečal. Pomenljiv je stari slovenski pozdrav »dober dan Bog daj«. a ga ni več slišati. Pred kratkim mi je dih zastal, ko sem slišala zdravnika, ki je odhajal iz bolniške sobe, reči: Zbogom. Kaj takega in tako rekoč na delovnem mestu! Malo v šali malo pa zares velja, da na sodišču in pri zdravniku raje ne pozdravljaj z »na svidenje«. Ni se mi pa še zgodilo, da bi kdo ...
V stari del našega glavnega mesta nas popelje Plečnikovo Tromostovje in Prešernov trg, s pesnikovim kipom in pesniško muzo. Na vedno živahen trg se stekajo ulice: Miklošičeva, Nazorjeva, Wolfova, Čopova, Trubarjeva ... Tudi za nas s podeželja so bile te ulice domače, kraji, kjer smo bili dogovorjeni za srečanja. Tu smo lahko kupili vse, kar smo potrebovali za naš vsakdan. Od obhajilne oblekice do konjske uzde. Trgovci so nas bili veseli, mi prav tako njih. Zdelo se nam je, da smo že stari znanci, pa čeprav smo se srečali enkrat ali dvakrat letno. Ne vem točno kdaj, a zagotovo vsaj petnajst let nazaj, če ne celo več, se je trgovska podoba jedra mesta začela spreminjati. Slovenska imena blagovnih znamk so zamenjala ...
Kaj je spomin?« se sprašuje eden od sogovornikov v Ciceronovih Pomenkih v Tuskulu, »Kakšno moč ima ta zmožnost? Od kje izhaja njena narava?« Pri tem govorec ne želi razpravljati o spominu posameznih odličnih mož, pač pa o splošni zmožnosti, ki je lastna vsem ljudem. Meni namreč, da je ta zmožnost ključna pri dokazovanju nesmrtnosti duše. Takole sklepa: če duša ne bi bila nič več od življenjske moči, bi bilo življenje človeka podobno življenju rastlin in dreves. Tudi zmožnost, da si nekaj želimo oziroma pred nečim bežimo, ni lastna le človeku, saj si tudi živali želijo nekih stvari in se od drugih odvračajo. Ima pa tudi zmožnost spomina in prav na to zmožnost se govorec v nadaljevanju opre – zatrjuje namreč, da je spomin lasten le človeku, pri tem pa se najprej sprašuje, od kod sploh izhaja. »Zagotovo ne iz srca, krvi, možganov niti atomov,« pravi, »nisem pa prepričan, ali je nekaj zračnega ali ognjenega.« Po njegovem mnenju je duša bodisi podobna zraku ali pa ognju, vsekakor pa mora biti nekaj ...
Temeljna potreba človeka, temeljna potreba vsakega izmed nas je, da bi nekomu pripadal, da bi se ob nekom počutil dobro, lepo in varno, da bi bil priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen. Da bi zadostili temu najglobljemu hrepenenju, smo pripravljeni narediti marsikaj. Prav gotovo si tudi zaradi vsega tega tako zelo prizadevamo, da bi bili uspešni, prepoznani, da bi nekaj dosegli v svojem delovanju ali karieri: da bi se morda znašli v soju žarometov, zasuti z aplavzom, dosegli takšno ali drugačno priznanje … Nenazadnje je sodobna kultura popolnoma usmerjena v promocijo samega sebe z neprestanim objavljanjem sebe in svojih fotografij – selfijev ali v nerodnem slovenskem prevodu – sebkov. Vse to in še marsikaj drugega počnemo, samo zato, da bi zadosti najglobljemu notranjemu hrepenenju – da bi bili ljubljeni. Zakaj? Ker je preprosto to temeljenja potreba vsakega človeka, saj smo bitja odnosov. Prav zato biti priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen, pomeni izpolnitev, ki pa se lahko zgodi samo v pristnih odnosih. Prav tega pa nam danes še kako primanjkuje. Kljub vsem povezavam, ki nam jih omogoča digitalno komuniciranje...
Živimo v času diktature jaza. V času, ko vse težje uzremo to, kar nas obdaja, ko vse težje začutimo drugega ob sebi. Človeka smo postavili v središče sveta in zdaj častimo sami sebe, ker mislimo, da bomo tako ubežali občutku svoje majhnosti in svoji telesni minljivosti. Da bomo na tak način premagali to, kar nas presega. V neprestanem boju z večjim in bolj večnim od človeka pa ne uzremo, da smo postali največji sužnji. Ne sužnji Boga ali religij, kot nas prepričujejo tako imenovane napredne, liberalne družbene teorije, temveč sužnji potrošniškega kapitalizma, ki mu sodobno poveličevanje egoizma kar najbolj ustreza. Prepričuje nas namreč, da imamo pravico, celo dolžnost zadovoljiti svojo tisoč in eno željo, da potrebujemo tisoč in eno stvar, da imamo tisoč in en razlog ves čas zase nekaj zahtevati in ne dajati. Skrb za dušo, za njeno vest in dobroto, za njeno ljubezen je zamenjala skrb za telo, za njegove užitke, potrebe in želje. Naenkrat smo srečni, ker imamo službo, v kateri delamo deset ur na dan zato, da nato v petih minutah prostega časa lahko sebi in predvsem svojim otrokom nekaj privoščimo. Za pet minut sreče...
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Prazniki naj bi bili čas, ko se znamo ustaviti ob nenehnem hitenju čez leto. Morda se res kdo čuti osamljenega. Morda bi nam bili lahko ob tem zgled Trije modri, ki so se podali na pot. Zaslutili so, da se dogaja nekaj velikega, nekaj pomembnega. In šli so na pot, da bi se prepričali kaj se dogaja tam v neznanem kraju Betlehem. Niso ostali doma! Ti trije modri so bili predstavniki izobražencev. Pa ne samo to. Mesija, ki se je rodil, pa kakorkoli že to razumemo, je bil namenjen Judom, sedaj pa pridejo k njemu popolni tujci. Ob tem si lahko zamislimo o našem življenju...
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Neveljaven email naslov