Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najlepši del božičnega praznovanja so za mene božične pesmi. Ljudje so v njih, kot v nobene druge pesmi, izlili svoje hrepenenje, svoje prošnje in želje in dopustili, da mali otrok, ki spi v vsakem odraslem, tudi starem človeku, pride na plan in se pokaže v svoji razigranosti.
Božične pesmi me najprej spomnijo na nepozaben telefonski klic leta 1990. Moja mama je ob desetih zvečer poklicala naš samostan v Črni gori. Takšen je bil najin pogovor:
Halo! Halo! Me slišiš? Slišim, mama, slišim! Moram ti povedati… Pa, mama, ti jokaš, ali ne? Ja jokam, ali od veselja, neizmernega veselja! Veš kaj se je zgodilo? Danes je Radio v Sloveniji za Četrtkov večer pustil božične pesmi! Si lahko misliš! Božične pesmi po radiu! Kako smo srečni! Ne moremo priti k sebi! Morala sem te poklicati, saj vem, vem, da je telefonski klic tja dol v Črno goro zelo drag, ali veš, moram te poklicati! Prvič slišimo božične pesmi po radiu in smo presrečni! To je nepozabni zgodovinski trenutek!
Ja, za mamo je bil nepozaben zgodovinski trenutek, ko je prvič slišala božične pesmi po radiu! Za mene je zgodovinski trenutek zmeraj, ko slišim kakšno novo božično pesem, ki je še ne poznam. Imela sem srečo, da sem živela med različnimi narodi in različnimi kristjani. Zato poznam božične pesmi mnogih narodov. Vem npr. da ima hrvaški narod božične pesmi s 23 kiticami! Vem, da albanski narod najlepše božične pesmi posveča malemu Bogu Otroku v jaslicah. Prav tako sem spoznala številne pravoslavne božične pesmi, ki najrajši opevajo Bogorodico – Jezusovo Mater Marijo.
Med prelepimi slovenskimi božičnimi pesmimi pa je meni najdražja ena stara prekmurska pesem, ki so jo od mojega najnežnejšega otroštva peli v naši domači cerkvi. To je pesem, ki se je na de prevesti v knjižno slovenščino, saj zgubi svežino in originalnost sporočila. Začne se z nepozabnimi besedami – JEZER IN JEZERKRAT SREČNA BOJDI OJ BLAŽENA NOČ. V slovenščini bi rekli – tisoč in tisoč krat srečna bodi o blažena noč!
To pesem so pri nas peli pred polnočnico. Ko se je cerkev napolnila z ljudmi vseh starosti, z otroci in starčki, so ministranti začeli prižigati številne čisto prave sveče, a na koru so zadonele orgle in moški so z mogočnimi glasovi začeli peti to pesem. Kmalu je poprijela vsa cerkev in pesem je veličastno donela pod visok cerkveni obok Tisti, ki so ostali zunaj so zmeraj rekli, da se je še zvonik tresel od petja!
Božične pesmi! Tisoč in tisočkrat lepše od vseh drugih pesmi! Vse imamo v teh čarobnih odmevih srca – človeško grešnost, potrebo po odrešenju, neizmerno ponižnost Božjega Sina, ki je postal človek. Predvsem pa božične slike o sveti družini, o iskanju prenočišča in čudežnem rojstvu otroka Jezusa. Božične pesmi! Naj nikoli ne utihnejo!
Najlepši del božičnega praznovanja so za mene božične pesmi. Ljudje so v njih, kot v nobene druge pesmi, izlili svoje hrepenenje, svoje prošnje in želje in dopustili, da mali otrok, ki spi v vsakem odraslem, tudi starem človeku, pride na plan in se pokaže v svoji razigranosti.
Božične pesmi me najprej spomnijo na nepozaben telefonski klic leta 1990. Moja mama je ob desetih zvečer poklicala naš samostan v Črni gori. Takšen je bil najin pogovor:
Halo! Halo! Me slišiš? Slišim, mama, slišim! Moram ti povedati… Pa, mama, ti jokaš, ali ne? Ja jokam, ali od veselja, neizmernega veselja! Veš kaj se je zgodilo? Danes je Radio v Sloveniji za Četrtkov večer pustil božične pesmi! Si lahko misliš! Božične pesmi po radiu! Kako smo srečni! Ne moremo priti k sebi! Morala sem te poklicati, saj vem, vem, da je telefonski klic tja dol v Črno goro zelo drag, ali veš, moram te poklicati! Prvič slišimo božične pesmi po radiu in smo presrečni! To je nepozabni zgodovinski trenutek!
Ja, za mamo je bil nepozaben zgodovinski trenutek, ko je prvič slišala božične pesmi po radiu! Za mene je zgodovinski trenutek zmeraj, ko slišim kakšno novo božično pesem, ki je še ne poznam. Imela sem srečo, da sem živela med različnimi narodi in različnimi kristjani. Zato poznam božične pesmi mnogih narodov. Vem npr. da ima hrvaški narod božične pesmi s 23 kiticami! Vem, da albanski narod najlepše božične pesmi posveča malemu Bogu Otroku v jaslicah. Prav tako sem spoznala številne pravoslavne božične pesmi, ki najrajši opevajo Bogorodico – Jezusovo Mater Marijo.
Med prelepimi slovenskimi božičnimi pesmimi pa je meni najdražja ena stara prekmurska pesem, ki so jo od mojega najnežnejšega otroštva peli v naši domači cerkvi. To je pesem, ki se je na de prevesti v knjižno slovenščino, saj zgubi svežino in originalnost sporočila. Začne se z nepozabnimi besedami – JEZER IN JEZERKRAT SREČNA BOJDI OJ BLAŽENA NOČ. V slovenščini bi rekli – tisoč in tisoč krat srečna bodi o blažena noč!
To pesem so pri nas peli pred polnočnico. Ko se je cerkev napolnila z ljudmi vseh starosti, z otroci in starčki, so ministranti začeli prižigati številne čisto prave sveče, a na koru so zadonele orgle in moški so z mogočnimi glasovi začeli peti to pesem. Kmalu je poprijela vsa cerkev in pesem je veličastno donela pod visok cerkveni obok Tisti, ki so ostali zunaj so zmeraj rekli, da se je še zvonik tresel od petja!
Božične pesmi! Tisoč in tisočkrat lepše od vseh drugih pesmi! Vse imamo v teh čarobnih odmevih srca – človeško grešnost, potrebo po odrešenju, neizmerno ponižnost Božjega Sina, ki je postal človek. Predvsem pa božične slike o sveti družini, o iskanju prenočišča in čudežnem rojstvu otroka Jezusa. Božične pesmi! Naj nikoli ne utihnejo!
3701 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Najlepši del božičnega praznovanja so za mene božične pesmi. Ljudje so v njih, kot v nobene druge pesmi, izlili svoje hrepenenje, svoje prošnje in želje in dopustili, da mali otrok, ki spi v vsakem odraslem, tudi starem človeku, pride na plan in se pokaže v svoji razigranosti.
Božične pesmi me najprej spomnijo na nepozaben telefonski klic leta 1990. Moja mama je ob desetih zvečer poklicala naš samostan v Črni gori. Takšen je bil najin pogovor:
Halo! Halo! Me slišiš? Slišim, mama, slišim! Moram ti povedati… Pa, mama, ti jokaš, ali ne? Ja jokam, ali od veselja, neizmernega veselja! Veš kaj se je zgodilo? Danes je Radio v Sloveniji za Četrtkov večer pustil božične pesmi! Si lahko misliš! Božične pesmi po radiu! Kako smo srečni! Ne moremo priti k sebi! Morala sem te poklicati, saj vem, vem, da je telefonski klic tja dol v Črno goro zelo drag, ali veš, moram te poklicati! Prvič slišimo božične pesmi po radiu in smo presrečni! To je nepozabni zgodovinski trenutek!
Ja, za mamo je bil nepozaben zgodovinski trenutek, ko je prvič slišala božične pesmi po radiu! Za mene je zgodovinski trenutek zmeraj, ko slišim kakšno novo božično pesem, ki je še ne poznam. Imela sem srečo, da sem živela med različnimi narodi in različnimi kristjani. Zato poznam božične pesmi mnogih narodov. Vem npr. da ima hrvaški narod božične pesmi s 23 kiticami! Vem, da albanski narod najlepše božične pesmi posveča malemu Bogu Otroku v jaslicah. Prav tako sem spoznala številne pravoslavne božične pesmi, ki najrajši opevajo Bogorodico – Jezusovo Mater Marijo.
Med prelepimi slovenskimi božičnimi pesmimi pa je meni najdražja ena stara prekmurska pesem, ki so jo od mojega najnežnejšega otroštva peli v naši domači cerkvi. To je pesem, ki se je na de prevesti v knjižno slovenščino, saj zgubi svežino in originalnost sporočila. Začne se z nepozabnimi besedami – JEZER IN JEZERKRAT SREČNA BOJDI OJ BLAŽENA NOČ. V slovenščini bi rekli – tisoč in tisoč krat srečna bodi o blažena noč!
To pesem so pri nas peli pred polnočnico. Ko se je cerkev napolnila z ljudmi vseh starosti, z otroci in starčki, so ministranti začeli prižigati številne čisto prave sveče, a na koru so zadonele orgle in moški so z mogočnimi glasovi začeli peti to pesem. Kmalu je poprijela vsa cerkev in pesem je veličastno donela pod visok cerkveni obok Tisti, ki so ostali zunaj so zmeraj rekli, da se je še zvonik tresel od petja!
Božične pesmi! Tisoč in tisočkrat lepše od vseh drugih pesmi! Vse imamo v teh čarobnih odmevih srca – človeško grešnost, potrebo po odrešenju, neizmerno ponižnost Božjega Sina, ki je postal človek. Predvsem pa božične slike o sveti družini, o iskanju prenočišča in čudežnem rojstvu otroka Jezusa. Božične pesmi! Naj nikoli ne utihnejo!
Najlepši del božičnega praznovanja so za mene božične pesmi. Ljudje so v njih, kot v nobene druge pesmi, izlili svoje hrepenenje, svoje prošnje in želje in dopustili, da mali otrok, ki spi v vsakem odraslem, tudi starem človeku, pride na plan in se pokaže v svoji razigranosti.
Božične pesmi me najprej spomnijo na nepozaben telefonski klic leta 1990. Moja mama je ob desetih zvečer poklicala naš samostan v Črni gori. Takšen je bil najin pogovor:
Halo! Halo! Me slišiš? Slišim, mama, slišim! Moram ti povedati… Pa, mama, ti jokaš, ali ne? Ja jokam, ali od veselja, neizmernega veselja! Veš kaj se je zgodilo? Danes je Radio v Sloveniji za Četrtkov večer pustil božične pesmi! Si lahko misliš! Božične pesmi po radiu! Kako smo srečni! Ne moremo priti k sebi! Morala sem te poklicati, saj vem, vem, da je telefonski klic tja dol v Črno goro zelo drag, ali veš, moram te poklicati! Prvič slišimo božične pesmi po radiu in smo presrečni! To je nepozabni zgodovinski trenutek!
Ja, za mamo je bil nepozaben zgodovinski trenutek, ko je prvič slišala božične pesmi po radiu! Za mene je zgodovinski trenutek zmeraj, ko slišim kakšno novo božično pesem, ki je še ne poznam. Imela sem srečo, da sem živela med različnimi narodi in različnimi kristjani. Zato poznam božične pesmi mnogih narodov. Vem npr. da ima hrvaški narod božične pesmi s 23 kiticami! Vem, da albanski narod najlepše božične pesmi posveča malemu Bogu Otroku v jaslicah. Prav tako sem spoznala številne pravoslavne božične pesmi, ki najrajši opevajo Bogorodico – Jezusovo Mater Marijo.
Med prelepimi slovenskimi božičnimi pesmimi pa je meni najdražja ena stara prekmurska pesem, ki so jo od mojega najnežnejšega otroštva peli v naši domači cerkvi. To je pesem, ki se je na de prevesti v knjižno slovenščino, saj zgubi svežino in originalnost sporočila. Začne se z nepozabnimi besedami – JEZER IN JEZERKRAT SREČNA BOJDI OJ BLAŽENA NOČ. V slovenščini bi rekli – tisoč in tisoč krat srečna bodi o blažena noč!
To pesem so pri nas peli pred polnočnico. Ko se je cerkev napolnila z ljudmi vseh starosti, z otroci in starčki, so ministranti začeli prižigati številne čisto prave sveče, a na koru so zadonele orgle in moški so z mogočnimi glasovi začeli peti to pesem. Kmalu je poprijela vsa cerkev in pesem je veličastno donela pod visok cerkveni obok Tisti, ki so ostali zunaj so zmeraj rekli, da se je še zvonik tresel od petja!
Božične pesmi! Tisoč in tisočkrat lepše od vseh drugih pesmi! Vse imamo v teh čarobnih odmevih srca – človeško grešnost, potrebo po odrešenju, neizmerno ponižnost Božjega Sina, ki je postal človek. Predvsem pa božične slike o sveti družini, o iskanju prenočišča in čudežnem rojstvu otroka Jezusa. Božične pesmi! Naj nikoli ne utihnejo!
Drage moje učiteljice in učitelji! Mnogo vas je… premnogo. Preveč verjetno, da bi se vas vseh spomnil… da bi si zapomnil vse, ki so z redovalnico v roki prečkali mojo pot k učenosti! In čeprav sem kot učenec o vas verjetno razmišljal podobno kot moji otroci o svojih učiteljih ali pa morda še slabše in (še) bolj ostro, se vas takole iz časovne razdalje prav vseh spominjam blago in predvsem s hvaležnostjo. In nič novega ne bom povedal, če zapišem, da so se mi v spomin najbolj vtisnili tisti, pred katerimi sem kot učenec najbolj trepetal, se jih bal (zdaj vem, da se temu reče: strahospoštovanje!), ki so veliko zahtevali in smo jih zato temu primerno - mirno lahko rečem - sovražili! In vsi tisti, ki smo jih takrat tako ljubili in častili, ker so se z nami zabavali in nam popuščali, so zdaj le blede sence na sliki spomina in komaj jim še vem imena. Če sploh! Je že tako: Roka, ki zgolj boža, je sicer prijetna in blaga… a ponavadi uspava. In ne pripelje nikamor. Saj tisti, ki spi, ne hodi. Razen seveda, če ga ne nosi luna! A roka, ki vodi… ki ve kam vodi… ki ve, da mora voditi… trdno stisne. In ne izpusti! In pusti odtis. Boli, o seveda boli, a si na cilju. In mravljinci, ki jih čutiš zaradi stiska, te še leta spominjajo na tistega, ki te je vodil. Ki te je s svojim stiskom, rešil iz prenekatere stiske! In zdaj kot oče, kot nekdo, ki vzgaja in uči, še toliko bolj cenim vse tiste učitelje na moji poti, ki so kljub moji jezi, slabi volji, grdim besedam in celo sovraštvu, vztrajali… in niso izpustili moje roke… čeprav sem se branil in upiral… in so me pripeljali kamor so me morali pripeljati… kamor so se s svojim poklicem zavezali, da me bodo pripeljali! In se seveda zavedam, da učiteljic in učiteljev nisem srečeval samo v šolah, v razredih, v predavalnicah… ampak so me učili in vodili prav vsi, ki sem jih srečal in srečeval v življenju… In se, s strahom zavem, da tudi sam učim in vzgajam in vodim vse, ki jih srečam in srečujem… In premišljujem kolikokrat sem spustil, ko bi moral držati in kolikokrat držal, ko bi moral spustiti… kolikokrat sem božal, ko bi moral prijeti… kolikokrat sem kazal, ko bi moral voditi… kolikokrat sem bil na počitnicah, ko bi moral učiti…
Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju. Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona. Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti. Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«. Ne poznam moškega, ki bi si za okras izbral neurejeno garderobo v osebi kake ženske. Poznam take, ki od nje zahtevajo biti tip top, kakor eden od njih rad reče. Ne razumem pa onih, ki se leto in dan, ne na petek ne na svetek, ne zlevijo iz oguljenih kavbojk in razvlečenega trikoja.
Nadvse nedvoumno pravi danes Gospod: »Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,48-51) Zdi se, kot bi te besede ne potrebovale dodatne razlage, pa vendar je verovati v Kristusa v podobi preprostega kruha in vina tako zelo težko … Nehote je brezbožni Feuerbach sredi 19. stoletja s svojim slovitim izrekom »Der Mensch ist was er isst,« – »Človek jè, kar jé,« storil ravno nasprotno od svojega namena in v resnici izpovedal, kar za nas katoličane brez dvoma drži. Rešnje Telo, Kruh življenja uživamo, da bi živeli in postajali Božji; uživamo Boga, da bi se z njim združevali, da bi Boga živeli in izžarevali vsepovsod ter tako tudi mi postajali hrana drugim, da bi po uživanju Kristusa, in použitju nas samih v služenju drugim, živeli vekomaj v Bogu. »O sladki kruh,« vzklika sveti Anzelm, »ozdravi okus mojega srca, da bo okusilo sladkost tvoje ljubezni. Ozdravi ga vsake slabosti, da ne bo uživalo druge sladkosti razen tebe, in ne bo iskalo druge ljubezni in ljubilo druge lepote razen tebe. Čisti kruh, ti imaš v sebi okus vse sladkosti, ti nas vedno okrepiš in ti sam nikoli ne odpoveš: s teboj naj se hrani moje srce in s tvojo sladkostjo naj se napolni notranjost moje duše. « Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam, da sladkost živega Boga, ki v Rešnjem Telesu vstopa v našo konkretnost, v našo celovitost materije, duše in duha, v naša življenja, prevzame tudi naša srca. Prijetno nedeljo vam želim. 1 Feuerbach, Ludwig, Sämtliche Werke, X, 5 (Leipzig 1846-1866). 2 Anselmus, Orationes 29
Spoštovani, Samuel H. Miller je v knjigi Dilema sodobne vere napisal zgodbo o komedijantu Karlu Valentinu. Na odrski sceni je stopnišče v temi, nanj pa pada le snop svetlobe z ulične svetilke. Valentin hodi naokrog in obupno nekaj išče. Čez čas ga policist vpraša, kaj je izgubil, Valentin pa pove, da išče ključ od svoje hiše. V iskanju se mu pridruži policist, a ker ničesar ne najdeta, Valentina vpraša, ali je prepričan, da je ključ izgubil ravno tam. Valentin mu prizna, da je ključ izgubil drugje, a da ga na tistem kraju ne išče zato, ker tam ni svetlobe, ampak le tema. Med branjem zgodbe sem pomislil, da Boga iščem na napačnih krajih in na napačen način. Iščem ga v luči, izgubljam pa ga v temi. Boga ne morem vedno videti jasno. Viden je posredno, na način, ki ga celo utajuje. Boga ni težko videti v snopu svetlobe, ko mi gre dobro. Težko ga vidim v temnih krajih, ko gre za zloglasne zapore, tovarne smrti, lačne dojenčke v deželi Burundi, od bomb pohabljene otroke v Kambodži, prisilno prostitucijo otrok, otroško pornografijo, trgovino z ljudmi, poskuse na ljudeh, sadistične zločine iz zabave, ekološki kriminal … Samo na enem mestu je v muzeju genocida vidnih 40.000 kubičnih metrov še ohranjenih čevljev, ki so jih nacisti pobrali jetnikom, ko so prispeli v taborišče smrti. Krščanska vera lahko razreši zadrego, ker pozna odgovor. Smrt je predmet spoznanja. Smrti ne moremo spoznati, ne da bi jo vzljubili. Ne gre za njeno zanikanje, ampak za njen odnos do Stvarnika Življenja, ki je najvišje dobro. Ne gre za vprašanja, ampak za odgovor, ki je Kristus – vstajenje in življenje. Nihče ni kriv za Kristusovo smrt, ne Judje ne Rimljani, saj ne gre za krivdo, ampak za izročitev. Kristus si življenja ni pustil vzeti, temveč ga je izročil (dr. Anton Mlinar). Izročitev je edini odgovor na postavljeno vprašanje. S tem so razrešena tudi vprašanja etike – vedeti, kako pravilno živeti in kako pravilno umreti. Ko stokajoče kričim v nebo in sprašujem, ali je Oče v nebesih, se mi dozdeva, da mi nebo odgovarja, da je naslovnik neznan. Naslovnik postane znan, če v naslovu napišem – Jezus Kristus.
Avtorica ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o kontemplativnosti. Kako so odmik od sveta, meditacijo in molitve pojmovali antični grški filozofi in kako prvi kristjani? Kaj jim je pomenila kontemplativnost?
Svet je bil vedno prostor nenehnih preizkušenj. Od prazgodovine do danes se v svojem bistvu ni spremenil. Čeprav je človeštvo prehodilo veliko razvojnih obdobij, je stalnica vedno ista. Na zemlji živi človek, ki si zaradi lastne nepopolnosti ne zmore ustvariti popolnega sveta. Ves trud, da bi pri tem uspel, čeprav v svojem malem narodnem okolju, na koncu ne obrodi sadov. Nastajajo spopadi idej, vojn in opustošenja; zamenjave političnega režima; novo upanje, ki se naposled izjalovi. Nič ni stalno. Nič ne daje zagotovila trajnega miru in blaginje. Gospodarske krize rojevajo oportuniste, družbeni sistemi so vedno znova doživljajo diktature. Revolucije žrejo svoje otroke in puščajo za seboj pogorišča človeškega upanja. Zato ne more biti nikjer na zemeljski obli prihodnost boljša in varnejša od preteklosti. In tudi nikoli ne bo. Kajti ujeti smo v pasti svoje grešne narave. Če bi vsi zemljani v svojem srcu slavili Boga in klicali nase nebeški blagoslov, bi bili morda obvarovani hudega. Živeli bi v bratstvu, slogi in enotnosti. Ne bi potrebovali vojaških proračunov, državnih meja, institucij pregona. Vsak bi po svojih sposobnostih prispeval k napredku človeštva. Poskrbeli bi za dostojno življenje bolnih, prizadetih, nemočnih. Ustvarili bi si zemeljsko podobo Božjega kraljestva. Tako pa tega ne zmoremo, ker marsikdo, v vseh ljudstvih in ob vsakem času, stavi na greh. Ali pa jim ni mar, da mu zapadejo, saj ne vidijo smisla v pokorščini Najvišjemu, čeprav je le on porok resničnega miru.
Človek bi pričakoval, da bo svet postajal vse boljši, ker bo življenje postajalo lažje. Če pomislim samo na to, kaj sem doživela v svojem življenju. Spominjam se, kdaj smo dobili prvi pralni stroj, sesalec za prah, prvi hladilnik, prvi televizor, telefon, računalnik, internet in še marsikaj. Vse to človeku v marsičem olajša življenje. Pa imamo res občutek, da živimo laže? Včasih razmišljam tudi o knjigah. Spominjam se, kako sem še kot otrok začela kupovati knjige, z velikim spoštovanjem, kot svetinje. Danes tudi knjiga ne pomeni več tega, kar je nekoč. Če imaš denar, lahko izdaš kar koli, tudi največjo neumnost. Pa tudi pri strokovnih člankih se včasih skoraj zgrozim, ko vidim ob članku, dolgem na primer dve strani, našteto literaturo tudi za dve strani ali še več. Kaj je v tem članku sploh še originalnega, kar ni prepisano od drugod? Zase ugotavljam, da vse manj berem in vse več poslušam. Poslušam ljudi, poslušam njihove zgodbe, poslušam življenje okrog sebe. S tem ne bi želela odvračati ljudi od branja, ker je gotovo tudi to potrebno. Sama sem v življenju zelo veliko prebrala, zdaj pa se mi zdi, da berem drugače, ne iz knjig, ampak iz življenja. Verjetno so mi tudi knjige, ki sem jih prebirala, pomagale na tej poti in mi zato ni žal za nobeno, ki sem jo prebrala. Ob tem razmišljanju sem se zelo razveselila drobne misli Anthonyja de Mella, ki govori prav o tem, kako so se ljudje naučili brati napisane knjige, pozabili pa so umetnost branja nenapisanih knjig. Učenci so prosili učitelja, naj jim pove kakšen primer nenapisane knjige. Dolgo je odlašal z odgovorom, nekega dne pa je rekel: »Pesmi ptic, zvoki žuželk vsi razglašajo Resnico. Trave in cvetlice vse kažejo na Pot! Berite na ta način!« K temu bi dodala še to: poslušati ptice in žuželke, opazovati trave in cvetlice je zelo pomembno. Nič manj ali pa še bolj pomembno pa je poslušati in opazovati ljudi, ki so pred nami, v njihovih radostih in stiskah.
Kadar je naš zelo strogi, a pravični profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj dar in ta se je ob dobrohotni spodbudi razvijal. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so gradile mojo samopodobo, da se je izboljšala in polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Bolj ali manj poskušamo najti primerne besede, zavedamo se drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti z drugimi si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli ljudje. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele dosti pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično tvoja. To je hrepenenje po tem, kar si, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znal obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, tako, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz, še posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko tisto, kar ti ni všeč, izreče nekdo, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si razočaran, ker so ti naredili krivico, te brezobzirno ponižali iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube, da bo izgovarjal le lepe misli, se kulturno vedel. Želel si se dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi pa se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbolj bistvene plati človekove osebnosti. Bistveno je, da se ljudje z teboj pogovarjajo ter ti s svojimi zgodbami, besedami dajo priložnost, da zajemaš iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ob katerih si se počutil slišanega, ko so te opazili, začutili tvoje občutke, iskreno pripoved o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile te močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede pa je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.
Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko se morajo znati hitro odzvati, da rešijo življenja. Poklic gasilca je zelo naporen, marsikaj doživijo, vpoklicani so ob najrazličnejših naravnih in drugih nesrečah. Ob tako stresnem delu se lahko tudi zavedo, kaj je v življenju res pomembno, kaj je tisto, kar je res dragoceno. Na primer, kaj je tisto, kar bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Tako lekcijo so pred desetletji doživeli tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971 v Zagrebu so v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je pretrgala glavni jez. Čez nekaj minut bo zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najdragocenejših stvari smete vzeti s sabo.“ Tedaj ženica vrže pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi poboža sijoči servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopi k predalu ter iz njega vzame vse svoje prihranke. Nato se ustavi pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrne h gasilcem in reče: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. Ponesrečencem v zasilnem prebivališču bo gotovo všeč, če bodo poleg suhe hrane dobili še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki niso mislili le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Po kom ali po čem bi najprej segli? Na koga bi v tistem trenutku pomislili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni treba, da se zgodi naravna nesreča, da bi živeli za tisto, kar nam je res vredno v življenju. Želim si, da bi bilo to nekaj več kot tisto, kar lahko odplakne že visoka voda.
Judje so bili zelo ponosni na Mojzesa, ki jih ni le izpeljal iz egiptovske sužnosti, ampak jih je tudi tako vodil po puščavi, da so v njej preživeli kar 40 let ter se tudi moralno in duhovno očistili in prenovili. Toda na tem romanju so se dogajali tudi dramatični prizori. Kmalu jim je začelo primanjkovati hrane in začeli so godrnjati zoper svojega voditelja ter mu očitati, da so v Egiptu imeli dovolj jesti. Mojzesu je bilo hudo, ker so tako malo cenili svojo svobodo; tako hitro so bili pripravljeni zapraviti svojo samostojnost, s tem pa tudi svojega ljubljenega Boga. Toda njihov Bog je usmiljen, pozna človeško naravo in razume človeško stisko. Tako je pomagal Mojzesu, da je prepričal svoje ljudstvo, naj vztraja in še naprej veruje, da jih njihov Bog ne bo nikoli zapustil. Mojzesa je zato navdihnil, da je ubral puščavsko pot, na kateri je poganjalo grmičevje in padla jutranja rosa, z njo pa so pognali tudi lišaji, ki so jim postali vsakdanja hrana. Pravi ti lišaji pa so privabili tudi jate prepelic, ki so iskale gomoljnato grmičevje za hrano. Kar na lepem so bili Izraelci nahranjeni. Mojzes pa jih je učil tudi resnične solidarnosti ter jim naročil, da to mano z neba, kot so jo imenovali, porazdelijo med seboj, da nihče ne bo lačen. Odslej so bili Izraelci ponosni, da jih zna voditi in da jim je omogočil lepo preživetje. Toda v tem je bil prav tako nesporazum, na katerega je pozneje opozoril rabi iz Nazareta, Jezus Kristus. Mojzesa je navdihoval sam Bog, zato so bile tako mana kot tudi prepelice dar samega Boga, ne le sad Mojzesove bistrosti in modrosti. Zato je tudi rekel svojim učencem, da jim bo dal kruh, ki je sicer na videz nekaj običajnega, pa vendar bo to nebeški kruh. To bo namreč kruh ljubezni. Njegova navzočnost v tem kruhu bo vidna le tistim, ki znajo zares ljubiti. Ljubezen lahko navdahne vero, ki v evharističnem kruhu vidi ne le pšenične opresnike, ampak tudi navzočnost samega Kristusa, njegove darežljive ljubezni. Ta Kristusov kruh pa nam razkriva tudi življenjsko modrost. Kako je mogoče zaznati navzočnost Kristusa v našem življenju? Ne vidimo ga. Pa vendar nam ljubezen razkriva drugačen pogled. Če sprejmemo njen navdih, tudi svojih uspehov ne bomo pripisovali samo sebi, tudi ne le svoji modrosti. Opazimo namreč novo realnost darujoče ljubezni, ki je običajnim očem nevidna.
Pogosto slišimo, da je življenje maraton. Toda mislim, da je veliko večji izziv. Ko se tekači maratona postavijo na štartno črto, vedo, da je ciljna črta oddaljena od njih natančno 42 kilometrov in 195 metrov. In še preden štartajo, tudi vedo, koliko časa približno bodo potrebovali do cilja. Življenje je precej drugačno od maratona. Nihče izmed nas ne ve, kje je ciljna črta – vse dokler je ne prečkamo. Ne vemo ne kdaj ne kje se bo končalo naše življenje. Zato je ključno, da vsak svoj dan živimo najbolje, kar lahko. Pravkar smo vstopili v nov dan, to pomeni, da je pred nami nova etapa našega teka. Zato želim pred vas in sebe postaviti izziv, da bomo danes v vseh okoliščinah, v katerih se bomo znašli, tisti, ki bodo v svoje in v življenja ljudi okoli sebe prinašali pozitivne spremembe. Bodimo, kot je rekel Kristus, “sol zemlje … in luč sveta” (Mt 5,13.14). Tako kot sol v hrani in luč v temi pomeni bistveno in vidno razliko, naj to velja tudi za naše življenje. Kaj lahko storimo? Bodimo sprememba v svojem krogu vpliva Prijaznost, optimizem, resnicoljubnost, integriteta in številne druge čednosti imajo potencial pozitivnega vpliva na druge. Tega ne vidimo vedno takoj, toda nikoli ne bi smeli dvomiti o tem, da je tako. In tisti, s katerimi delimo življenje, imajo od našega pravilnega ravnanja največ koristi. Dodajmo svojim odnosom doma, na delovnem mestu ali v skupnosti, v kateri živimo ,“sol” vrednot in dobrega zgleda. Vnesimo spremembo v okolje Vsak izmed nas lahko izboljša svoje življenjsko okolje. Majhne stvari, ki jih počnemo vsak dan, imajo velik vpliv. S pravilnim izbiranjem doma, v službi ali trgovini lahko pomembno pripomoremo k zmanjšanju bremena za svoje okolje. Kaj lahko storimo? - Ugašajmo luči. Perilo sušimo na zraku. Uporabljajmo pokrovko. Zakaj? Čim več energije porabimo, tem več fosilnih goriv je treba pokuriti, da bi to energijo proizvedli, in pri tem se v ozračje sprosti več škodljivih izpustov. - Izberimo javni prevoz. Ugasnimo motor, ko avto miruje. Pojdimo peš ali s kolesom. - Reciklirajmo in s tem zmanjšajmo količino odpadkov. Kupujmo živila nepakirana. Bodimo sprememba za prihodnje rodove Neki mladenič je opazoval moškega v osemdesetih letih, ko je sadil jablane. Starec je z ljubeznijo in veliko skrbnostjo pripravljal zemljo, zasadil sadike in jih zalil. Potem ko je nekaj časa opazoval, je mladenič rekel: “Saj ne pričakujete, da boste jedli jabolka s teh dreves, ali ne?” “Ne,” je odgovoril starec, “toda nekdo jih bo!” Naša dejanja lahko pomagajo tistim, ki bodo prišli za nami. Ko služimo ljudem ali nanje delujemo pozitivno in jih spodbujamo, naj dajo drugim boljše od tega, kar so sami prejeli, ustvarjamo verigo vpliva, ki nas bo preživela. Bodimo razlika ne glede na leta! Nekateri ljudje se želijo sami omejiti glede na svoje sposobnosti, inteligenco ali izkušnje. Druge skrbi njihova starost ali mladost. Toda en človek vedno lahko spremeni svet – ne glede na okoliščine. Ne bojte se narediti česa prvič! Ne dovolite, da bi vam besede ali mnenja drugih preprečila izboljšati naš planet in življenja ljudi na njem. Bodimo danes mi tista sprememba!
Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča je trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krojzu, katerega neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. Ko je Krojz Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, a je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa dva brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krojz začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Krojza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. Nedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala na moči, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo je Krojz začel spopad, a je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Krojza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krojz spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krojz mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, sedaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad sabo in nemudoma ukazal, naj Krojza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krojz že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krojz pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo.
Čeprav je bilo lansko poletje popolno razkošje, vsaj kar zadeva njegovo dolgo podaljšanje v september, je bilo kar težko sprejeti, da se bo neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, »oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem« (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večno. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih, ki jih prav zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, vsaj za kakšno leto zadržati sedanji trenutek, vsaj na obrazu. Spomnim se, kako sem sedel v Strunjanu z nogami v morju. Vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, tisti hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo nekaj zrn soli. Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati še vsaj devetero polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal to božanje Boga na svoji koži. Da bom že jutri spet sredi vrveža vsakdanjosti, sredi številnih obveznosti župnika, ki pogosto ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da tisti trenutek ne bi minil … In sem si mislil, da je kruto takole živeti, v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem si pustil uživati, preden pride jesenska megla. Za hip sem imel ta trenutek. In se potem poslovil od njega in se v mraku odpravil domov. Zdajle sedim za računalnikom in pišem članek. Zunaj je sonce. Lahko bi bil na morju, če me popoldne ne bi čakal verouk. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto ulegel na travo z dobro knjigo in pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki jih lahko obžalujem! A čez hodnik diši juha, ki se prav zdaj kuha. Izpod hiše odmeva otroški vrišč. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim izmišljotinam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla … Koliko lepote, ki gre lahko kot reka mimo hiše, ko mislim na tisti pretekli dan v Strunjanu … Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, in bom namesto onega nad gladino gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tisto že krene za griče. Vohal bom juho in pustil, da me pogrejeta otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko.
Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?
Kako je otrok hiter, ko je treba kaj vzeti. Človek se mora podvizati, da mu hitro izmakne to, kar mu ne sme priti v roke. Upam, da vas niso prebudili kakšni otroci, ki so si zaželeli tega ali onega. Pri otrocih še nekako potrpimo, včasih se jim celo smejemo, ko si kopičijo stvari in vztrajno kričijo: »Moje!« Težje je, ko se srečamo z odraslim, ki hoče za vsako ceno imeti vsak dan več in več. Pred kratkim so me v šoli dijaki spraševali, zakaj je vedno večja razlika med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki imajo vsak dan manj. Nisem jim dal odgovora. Vrnil sem jim vprašanje. »Kaj vas žene, da se mučite v šoli tudi takrat, ko vam snov ni pisana na kožo?« Odgovarjali so različno, a bolj ali manj so poudarjali, da bodo le tako lahko študirali, kar jih veseli, in se bodo pozneje s tem preživljali. Nadaljeval sem s spraševanjem, kaj je za njih pomembnejše ali delati, kar jih veseli, ali to, kar jim bo prineslo dovolj veliko plačo. Velika večina je bila mnenja, da je pomembnejši višji dohodek. Na koncu so sami odgovorili na začetno vprašanje o tem, zakaj vedno večji prepad med bogatimi in revnimi. Večina je prepričana, da le če imaš dovolj, lahko v polnosti živiš. Nekateri so pri ustvarjanju imetja iznajdljivejši, drugi nerodni, kar vodi v socialne razlike. Nekaj jih je predlagalo, da bi morala družba kot celota poskrbeti, da bi krotila apetite podjetnih. Razvil se je pogovor o družbi, ki bi vsem omogočala potreben uspeh in s tem tudi bogastvo. Ostali so razcepljeni med temi, ki so zagovarjali ukrepe družbe, in tistimi, ki so zagovarjali svobodno pobudo vsakega posameznika. Težko je svetovati mladim, kaj bo najbolje za njihovo prihodnost. V zgodovini smo imeli številne poizkuse, kako ukrotiti požrešnost enih in blažiti revščino drugih. Morda je sodobna potrošniška družba res preveč obsedena s kopičenjem imetja. Vsak bi hotel imeti vse in to takoj. Pri tem je vabljiva rešitev, ki so jo in jo še vedno ponujajo taki in drugačni revolucionarji. Treba naj bi bilo zamenjati družbeni red in bo vse drugače. Kar je nevarno. Vedno in povsod so bili pohlepni in nenasitni ljudje. Noben sistem jih ni odpravil. V dolgi tradiciji najrazličnejših verstev to pripisujejo grehu, kršenju božjih postav. V vsakem človeku, ne glede na politični sistem, v katerem živi, je kal nenasitnosti. Prav post je trenutek, ko naj bi vsak najprej pogledal nase. Zmanjšal svoj apetit in poskrbel za druge. Imejmo vsaj danes manj požrešne oči in pomagajmo revnejšim od nas. Jutri bo brez velikih revolucij zaradi tega svet pravičnejši.
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, med letoma 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembni centri sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
Od spočetja naprej, če je seveda vse šlo tako, kot je prav, je vsakega od nas mama devet mesecev nosila pod svojim srcem. Po rojstvu pa so nas nosili po rokah, ali takrat ko so nas ljubkovali ali crkljali, ali pa nas je bilo treba prenašati sem ter tja, ko smo neutolažljivo jokali, po možnosti ob nemogočih nočnih urah. Prav ta nošnja v naročju, to prenašanje po rokah je v nas zapisalo občutke sprejetost, pripadnosti in ljubljenosti. Sem in smem biti in definitivno pripadam nekomu. Potem pa smo odrasli. Ob vsem preostalem smo začeli spoznavati in ugotavljati tudi to, da okoli nas obstajajo ljudje, ki znajo biti naporni, težki, zoprni, ki nam gredo na živce, ki jih preprosto težko prenašamo. Včasih se lahko zadeve celo tako zaostrijo, da nekdo izjavi: »Tega človeka preprosto ne prenesem v svoji bližini.« In prav v tem smislu nam prihaja naproti Božja beseda za današnjo nedeljo. Natančneje: apostol Pavel in njegovo Pismo Efežanom, v katerem nas spodbuja: »V ljubezni prenašajte drug drugega.« Zaveda se namreč, da je življenje z drugimi lahko naporno, saj smo zelo različni med sabo. Prav o tej raznolikosti piše na več mestih in to celo podkrepi s prispodobo telesa, ki je sestavljeno iz raznolikih udov in organov, ki pa vsak po svoje prispevajo k delovanju telesa in je zato vsak ud še kako pomemben. Predvsem pa je pomembno, da udje skladno delujejo. Prav s tega vidika Pavel spodbuja efeško skupnost, naj med seboj živijo »v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti«. To je način, kako lahko zares pristopamo k drugemu. Seveda v zdravi ponižnosti, ki je pač nasprotje sebičnosti, egoizma, občutka večvrednosti ali napuha. Kadar namreč zapadem vsemu temu, se lahko kaj hitro zgodi, da nekoga ne prenesem več v svoji bližini. Prav zato nasproti temu Pavel nadalje zapiše, naj nobena umazana ali slaba beseda o drugem ne pride iz naših ust, marveč le dobra. Dobra, lepa beseda o drugem izgrajuje, slaba pa razdira in ruši. Vedno. Ob vsem tem lahko upravičeno ugovarjamo, da do neke mere še zmoremo to prenašati, več pa ne gre. Seveda ne, če se zanašamo samo na svoje moči in sposobnosti. Da lahko nekoga, ki me je prizadel, ki mi je zoprn in nadležen, »v ljubezni prenašam«, ne more v polnosti izhajati samo iz mojih moči. To je v resnici dar Svetega Duha, ki pa si ga moramo izprositi. Nenehno prositi zanj, še posebno, kadar se v naših mislih ali globinah srca pretakajo zamere, negativne ali celo sovražne misli do nekega človeka. Čez to pač ne zmoremo sami. Od tega lahko ozdravimo samo ob pomoči Svetega Duha, ki je Tolažnik, ki prinaša in naklanja notranji mir, ki v naši notranjosti ustvarja najpristnejše razpoloženje za to, da lahko v ljubezni prenašamo drug drugega.
Ko sem bila pred mnogimi leti na nekem seminarju za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, so mi podarili jerihonsko rožo. Na videz je to neugledna kepa, podobna kepi suhega sena, v resnici pa skriva v sebi neizmerno življenjsko moč. Najdemo jo v Afriki, je izredno neobčutljiva za vročino in sušo. V suhem okolju se loči od tal in kot suha kepa lahko prepotuje na stotine kilometrov, gnana od vetra. Če na tem potovanju pride do oaze in do vode, že v nekaj urah ozeleni. V suhem stanju, kot na videz mrtva, lahko preživi desetletja. V tej roži iz Jerihe vidim zelo lepo simboliko. Vzemimo čudovito vrtnico , ki jo odrežemo in najpozneje po nekaj dneh ovene. Tu pa imamo suho kepo, ki ne zbuja prav nobene pozornosti, vendar nosi v sebi neuničljivo življenje. Samo da pride v stik z vodo, pa spet oživi. To simboliko prenašam na ljudi, ki jih srečujem. Poznam take, kot je vrtnica. Čudovita je, pa je kmalu konec te lepote. Poznam pa tudi ljudi, ki so kot roža iz Jerihe. V prvem trenutku bi človek rekel, da so tako nepomembni, da jih niti ne opaziš. V sebi pa skrivajo neverjetno življenjsko moč. Kljubujejo vsem viharjem, vročini in mrazu – prenašajo take ali drugačne stiske, da skoraj ne moreš verjeti, da človek lahko toliko prenese. Pa se spet postavijo na noge. Premišljujem, v čem je skrivnost te rože in skrivnost teh ljudi. Potrebujejo vodo. Ne veliko, tudi ne pogosto. Pa vendar brez vode ne bi bilo življenja. Vodo, ki jo dobijo, znajo izkoristiti do zadnje kapljice. Zame so to ljudje, ki znajo seči na sam izvir Žive vode in od te Žive vode živeti tudi takrat, ko vse drugo zamre.
V Sloveniji je zelo priljubljena svetnica sveta Ana. Navadno jo upodabljajo kot starejšo ženo, ki ima v roki knjigo in uči svojo hčerko Marijico brati. Gre za simbolno podobo, kajti mati je bila njihova učiteljica, ki jih je uvajala v življenje. Glavno sporočilo, ki so ga prejemale judovske deklice, pa je bilo, da so se tudi one same začele doživljati kot milostni dar. To bo njihovo poslanstvo, da bodo dar življenja posredovale naprej, še drugim rodovom. Zato ni naključje, če je krščanska tradicija za ime Marijine matere izbrala Ano, v hebrejščini Hanah, kar pomeni milostni dar. Zgodovinskih poročil o Marijinih starših žal nimamo, tudi ne vemo, ali je Jezus iz Nazareta poznal svojo babico. Izročilo je seglo po podobi matere preroka Samuela, ki ji je bilo prav tako ime Ana in ki tudi ni mogla imeti otrok. Toda ko ji je Bog naklonil ta milostni dar življenja, ga je še kot triletnega dečka pripeljala v svetišče k duhovniku Heliju, da bi že zgodaj začel služiti Bogu. Tako nam apokrifni spisi, ki so polni čudovitih literarnih stvaritev, pripovedujejo podobno zgodbo o Marijini materi, ki prav tako ni mogla roditi otroka; in ko je njena hčerkica vendarle prišla, jo je darovala Bogu ter jo kot dekletce pripeljala v tempelj. Je bilo to samo v njenih molitvah? Vsekakor je gotovo, da je Ana podobno kot vse izraelske matere naučila svojega otroka prepevati psalme in lepe molitve. Zato je Marija znala pri sorodnici Elizabeti zapeti svoj čudoviti Magnifikat. Prav iz sobesedil svetopisemskih zgodb in modrostnih izrekov lahko sklepamo, kakšna čudovita ženska je bila sveta Ana. Modri Sirah ceni takšne vrle žene. Pove nam, da so njene najlepše ogrlice, uhani in zlati obročki njene moralne vrline. Te so njeno največje bogastvo, ki jih opazi moder moški in je zanje hvaležen, saj ga osrečujejo. Sirah ne opeva samo njene miline, ki je možu v največje veselje, ampak celo priznava, »da ga njena razumnost krepi«. To nas še posebej preseneča, saj so v tistem času Grki poveličevali predvsem moško modrost. A še starejše besedilo so Pregovori. Pravijo, da je celo poslovna uspešnost moža odvisna od njegove žene. Ona prav tako prideluje volno in lan in pri tem ne pozabi na ubogega. Toda judovsko izročilo je naredilo iz žene predvsem svečenico njenega doma. Še danes žena vodi sobotno bogoslužje v domači hiši. Naš pisatelj Cankar bi dejal: njena beseda je »beseda praznika, petja in vriskanja«.
Katrca, Katrca, daj mi strdi! … daj mi strdi! … Toda kar me je obkrožalo hlačmanov obeh spolov tam okoli šestih let, je le ena deklica vedela, kaj je strd. Vseeno pa je za besedo potrebovala pomensko razlago. Potem se je glasno razveselila: Aja, aja! je vzkliknila. Seveda, strd je strjena. Strjeno je tisto, kar vsebuje strd. Strd pomeni med. Ja, ja, Katrca, Katrca, daj mi strdi! Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in oni je vzela, napila se v cvetju medu. To je v davnih časih napisal France Cegnar, mlajši Prešernov sodobnik, doma pri Svetem Duhu pri Škofji Loki. Strd in bučela sta pomensko v sorodu. Bučela je bila kdaj tudi bečela, zdaj poznamo samo čebele. Tako je pač v jeziku, ta pozna spremembe. V šoli so nas učili, da je »jezik živ organizem«. Ja, tako je bilo rečeno, že zelo zgodaj, in dobro vem, da nisem vedela, kaj je organizem. Živ krst ni govoril o njem, tudi učitelji ne. Vseeno je bilo pa treba v šoli vedeti, kaj da je jezik. Doma je bilo drugače, preprosteje. Jezik za zobe, drži jezik za zobmi. Prvo je pomenilo »ne jezikaj«, drugo pa, da bodi tiho. Hecno, jezik so imeli tudi čevlji. Še bolj smešno pa je, da je bil v nemščini jezik die Zunge, kot nemščina pa die Sprache. Je mogoče ostati živ in zdrav, kot te začne šola daviti s tujimi jeziki? Die Zunge me je kot šolarko spominjal na cungel. To je bil del konjskih vajeti. Zdaj pa slišim radijskega novinarja reči vajeti – kot jezikovno prikrajšana sirota ne pozna dovolj maternega jezika. Ali pa konja in njegove opreme! Katrca, Katrca, daj mi strdi … saj, Katrca, veš, da srce me boli. A se moram ugrizniti v jezik. Kot da bi bilo meni vse jasno. Že samo slovnični spol v jezikih! Sicer je pa ta povzročal težave tudi samemu Finžgarju, pisatelju Finžgarju – še šolarju. Zapela sta se z učiteljem, ker je ta hotel, da bi bila nemška voda srednjega spola, ko je vendar jasno, da je ženskega. Tak banalen razlog lahko zapečati šolski uspeh in – odločitev, da študent naj bo, je Francetovega Franceta Francetu nakopala ponavljanje prvega letnika gimnazije. A če komu podobne težave grenijo spomin, naj se jim samo nasmehne!
Neveljaven email naslov