Kaj pomeni biti samostojen? Stati brez opore, bi takoj povedal kak šolar. Kot skupnost, kot narod smo se postavili na lastne noge in se usmerili v prihodnost. Ko sen stoletij nenadoma postane oprijemljiva resničnost, je to skoraj težko dojeti. V njej tiči dolg proces, postopno in naporno zorenje. Ta resničnost je vztrajni boj z vetrovi in vihrami družbenih okoliščin. Vsebuje spopade; dostikrat krvave. Naprej, zastava Slave, na boj junaška kri …, te verze znam še iz časa naše kraljevine. Premišljam pa o tem, kako da se nam zdi kar samoumevno živeti v samostojni državi. Kot da nismo bili kot nacija na veke dolgo odvisni in podrejani. Pozabljamo na prehojeno pot in radi potegnemo na dan kako obliko naših nekdanjih saturnalij, ko se je jedlo in pilo in zabavalo in je bilo vse poceni in vse za vse. Čeravno tudi takrat za koga več kot za drugega. Premišljam, zakaj nas ne navdaja vidni ponos samostojnosti, ki bi se izkazoval v delovnem navdušenju za napredek na vseh družbenih ravneh. Pomislim, ali mediji spretno vódeno naglašajo resnične družbene lumparije, da bi ljudje zgubili zadnjo trohico zaupanja v potrebni boj za pravičnost, resnico, sožitje. Kot da bi nekdo v velikem zakritem loncu kuhal strupeni zvarek proti uresničenim večstoletnim sanjam in vsem realnim prizadevanjem za to, da smo na svoji zemlji svoj gospod. Bo svit, bo svit, bo svit, prisluškujem verzom generala Maistra in vi, hrastovi piloti, ki kažete v lagunah pot … In svet bi na dlani nesel v zavetje, cela bi stala naša posest. Stoji, kolikor je imamo, in general nam je je rešil dobršen del in debelih sto let prej že Slomšek. Zahvala tudi številnim drugim bojevnikom kar vse tja do milosti z neba. Kakšno naključje, da se dan samostojnosti brati s sv. Štefanom in z žegnanjem konj; general Maister jezdi vranca v Ljubljani kar na dveh krajih. Takoj za božičem, praznikom miru in odrešenja, njuno milino razprši štefanovo z grozoto mučeništva. Biti kamnan do smrti zato, ker si zvest … Lahko se nasmehnemo, zamahnemo z roko, zavzamemo držo vzvišenosti nad blodnjavo mistiko. Zakonitosti življenja samega se pa ne da prelisičiti.

Kaj pomeni biti samostojen? Stati brez opore, bi takoj povedal kak šolar.  Kot skupnost, kot narod smo se  postavili na lastne noge in se  usmerili v   prihodnost.

Ko sen stoletij nenadoma postane oprijemljiva resničnost, je to skoraj težko dojeti. V njej tiči dolg proces, postopno  in  naporno zorenje.

Ta resničnost je vztrajni boj z vetrovi in vihrami družbenih okoliščin. Vsebuje spopade; dostikrat krvave.  Naprej, zastava Slave, na boj junaška kri …, te verze znam še iz časa naše kraljevine. Premišljam pa o tem, kako da se nam zdi kar  samoumevno živeti v samostojni državi. Kot da nismo bili kot nacija na veke dolgo odvisni in podrejani. Pozabljamo na prehojeno pot in radi  potegnemo na dan kako obliko naših nekdanjih saturnalij, ko se je jedlo in pilo in zabavalo in je bilo vse poceni in vse za vse. Čeravno tudi takrat za koga več kot za drugega.

Premišljam, zakaj nas ne navdaja vidni ponos samostojnosti, ki bi se izkazoval v delovnem navdušenju za napredek na vseh družbenih ravneh. Pomislim, ali mediji spretno vódeno naglašajo  resnične družbene lumparije, da bi  ljudje zgubili  zadnjo trohico zaupanja v potrebni boj za pravičnost, resnico, sožitje. Kot da bi nekdo v velikem zakritem loncu kuhal strupeni zvarek proti uresničenim večstoletnim sanjam in vsem realnim prizadevanjem za to, da smo na svoji zemlji svoj gospod.

Bo svit, bo svit, bo svit, prisluškujem  verzom generala Maistra in vi, hrastovi piloti, ki kažete v lagunah pot … In  svet bi na dlani nesel v zavetje, cela bi stala naša posest.

Stoji, kolikor je imamo, in general nam je je rešil dobršen del in debelih sto let prej že Slomšek. Zahvala tudi številnim drugim bojevnikom kar vse tja do milosti z neba.

Kakšno naključje, da se dan samostojnosti brati s sv. Štefanom in z žegnanjem konj; general Maister jezdi vranca v Ljubljani kar na dveh krajih. Takoj za božičem, praznikom miru in odrešenja, njuno milino razprši štefanovo z grozoto  mučeništva. Biti kamnan do smrti zato, ker si zvest …

Lahko se nasmehnemo, zamahnemo z roko, zavzamemo držo vzvišenosti nad blodnjavo mistiko.  Zakonitosti življenja samega se pa ne da prelisičiti.