Ena najbolj znanih anekdot pripoveduje o srečanju filozofa Diogena z Aleksandrom Velikim. Diogen se je rodil na prelomu med 5. in 4. st. pr. Kr na obalah Male Azije, kot mislec pa je deloval v Atenah. Zanj je znano, da je s svojim življenjem poskušal v celoti in dosledno izpričevati svojo modrost. Da bi dokazal, kako zavrača vsako materialno dobrino, je živel v sodu, izpostavljen vsem vremenskim razmeram. Ker je menil, da je tedanja atenska družba pokvarjena, saj so ljudje izgubili svojo pokončno držo, poštenost in resnicoljubnost, je podnevi po mestu hodil s prižgano svetilko na olje. Ko so ga vprašali, kaj počne, pa jim je odgovoril: »Iščem človeka.« Svojim načelom se ni odrekel niti pred kraljevimi veličinami. Tako naj bi ostarelega Diogena v Korintu obiskal kasnejši vladar Aleksander Veliki. Da bi opozoril na svojo moč, ga je vprašal, ali mu lahko izpolni kakšno željo. Diogen pa mu je odvrnil: »Ja, umakni se z mojega sonca.« Pogumno in dosledno zagovarjanje lastne življenjske skromnosti ter obenem tudi pravice do svobodnega bivanja in uživanja darov narave sta tako očarala Aleksandra, da naj bi pripomnil: »Če ne bi bil Aleksander, bi hotel biti Diogen.« Diogena so klicali kinik, iz česar danes izhaja slabšalna beseda cinik, vendar s svojo kritiko družbe je hotel opozarjati someščane, da zaradi pohlepa po denarju in želje po zadovoljevanju svojih nagonov, izgubljajo svojo človečnost. Ko začenjamo nov dan, se torej ne smemo vprašati: »Kaj bomo danes zaslužili, kaj kupili, katerim svojim željam zadostili?« Po Diogenovem vzgledu se moramo vprašati, kako bomo v vsakdanjem življenju, ko nas skrajno materializiran svet cefra v vse smeri, uspeli ohraniti sebe kot poštenega, pokončnega človeka, ki mu ne bo mar za stvari, ampak za lastno dušo.

Ena najbolj znanih anekdot pripoveduje o srečanju filozofa Diogena z Aleksandrom Velikim. Diogen se je rodil na prelomu med 5. in 4. st. pr. Kr na obalah Male Azije, kot mislec pa je deloval v Atenah. Zanj je znano, da je s svojim življenjem poskušal v celoti in dosledno izpričevati svojo modrost. Da bi dokazal, kako zavrača vsako materialno dobrino, je živel v sodu, izpostavljen vsem vremenskim razmeram. Ker je menil, da je tedanja atenska družba pokvarjena, saj so ljudje izgubili svojo pokončno držo, poštenost in resnicoljubnost, je podnevi po mestu hodil s prižgano svetilko na olje. Ko so ga vprašali, kaj počne, pa jim je odgovoril: »Iščem človeka.«

Svojim načelom se ni odrekel niti pred kraljevimi veličinami. Tako naj bi ostarelega Diogena v Korintu obiskal kasnejši vladar Aleksander Veliki. Da bi opozoril na svojo moč, ga je vprašal, ali mu lahko izpolni kakšno željo. Diogen pa mu je odvrnil: »Ja, umakni se z mojega sonca.« Pogumno in dosledno zagovarjanje lastne življenjske skromnosti ter obenem tudi pravice do svobodnega bivanja in uživanja darov narave sta tako očarala Aleksandra, da naj bi pripomnil: »Če ne bi bil Aleksander, bi hotel biti Diogen.«

Diogena so klicali kinik, iz česar danes izhaja slabšalna beseda cinik, vendar s svojo kritiko družbe je hotel opozarjati someščane, da zaradi pohlepa po denarju in želje po zadovoljevanju svojih nagonov, izgubljajo svojo človečnost. Ko začenjamo nov dan, se torej ne smemo vprašati: »Kaj bomo danes zaslužili, kaj kupili, katerim svojim željam zadostili?« Po Diogenovem vzgledu se moramo vprašati, kako bomo v vsakdanjem življenju, ko nas skrajno materializiran svet cefra v vse smeri, uspeli ohraniti sebe kot poštenega, pokončnega človeka, ki mu ne bo mar za stvari, ampak za lastno dušo.