Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ko ne veš, kaj ti je v življenju treba storiti, se prepusti Bogu. Izroči se njegovi modrosti, Božjemu spoznanju, ki prebiva v duhu Vsemogočnega. Ko ne veš, od česa boš živel, računaj na Njegovo pomoč. Vedno pride, pa čeprav ob pozni uri. Ko ne veš, kako bi poskrbel za potrebe najbližjih, delaj dobro in bodi vedrega srca. Ne odlašaj opravil, a bodi notranje svoboden, neobremenjen. Jezus namreč ve, kaj potrebujemo, tudi če še nismo prosili ali tega ne znamo storiti. Svojih nikoli ne odpusti lačnih, tudi če nam pošilja preizkušnje. A sleherna stiska gradi človeka in ga dela, ko jo premaguje, lepega v očeh dobrega Boga. Ko ne veš za pravo pot, se vprašaj, kaj bi storil Odrešenik, ko bi se moral odločati. Najpogosteje je odgovor na dlani, a ga iščemo drugje. Ko ne veš, katerim prerokom bi sledil, stavi na Božjo besedo. Je preverjena, stoodstotna in domuje v templju bistva. Znal se boš odpovedati graditeljem minljivega veka. Ko ne veš, kako bi se postavil za resnico, odvrzi breme strahu. Povej tako, kot je, tudi če te v zasedi pričakajo nabrušeni noži. Jezus namreč spoštuje pogum, ki nastaja iz odkritosrčnosti. Ko ne veš, ali bo tvoja ljubezen obstala, vedi, da samo ljubezen nikoli ne mine. Kajti ljubezen so temelj, zid in ostrešje duhovnega doma, katerega prebivalci smo vsi. Ko staviš nanjo, si vedno na varnem, tudi če nemara živiš v senci zavrženosti. Saj se ne sprašuje, kaj bo prejela, pač pa samo, kaj bo dajala. Ko ne veš, ali Bog obstaja, se ozri na umetnine človeštva. Večina jih je v znamenju hvalospeva Večnemu. Človek ne bi znal ustvarjati lepote, nič presunljivo veličastnega, umetnine torej, ko bi živel v zmoti.
Svetopisemska knjiga o trpečem Jobu dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati tudi najbolj človeška. Težko je toliko trpeti, še težje pa je kljub temu verjeti, da je Bog ljubezen. Gregor Veliki je zapisal: »Če Job ne bi trpel, bi ostal neznan. Njegovo trpljenje je razširilo prijeten vonj o njem. Kadila ne moremo duhati, dokler ga ne zažgemo. Tako se tudi sladki vonj trpečih razširja le zaradi njihovega trpljenja.« Job je ideal svetopisemskega pravičnika. Bil je moralno neoporečen človek z najglobljo vero na zemlji, božji biser. Modri judovski filozof je zapisal, da je satan dobil dovoljenje od Boga, da preizkusi Jobovo vdano zaupanje v Boga. Po navadi mislimo, da je satan v peklu. Pisec Hal Lindsey je zapisal drugače: »Ne sprenevedajte se. Satan je živ in zdrav na planetu Zemlja.« Job je izgubil vse, a vseeno ni izustil niti besedice proti Bogu, čeprav je satan trdil, da bo po vsem tem Boga preklinjal. Gre za opis zaupanja v Boga in hkrati za boj z njim, ko hkrati vpijemo: »Bog, reši me Boga!« Job je postal laboratorijski model najtežjih vprašanj o trpljenju. S tem ko je Bog zlodeju dopustil, da preveri Joba, se je pravzaprav izpostavil tveganju in preverbi samega sebe. Ta preizkus je bil odločilnejši za Boga kot za Joba. Bog je stavil vse na eno samo karto, na Jobovo vero zaupanja vanj. Vsak trpeč vernik je sramotna klofuta hudiču in največje priznanje, adut za Boga. Mislim, da današnje teološke komisije Jobove knjige ne bi uvrstile v kanon Svetega pisma, ker je videti, kot bi šlo za božji spodrsljaj. Nenehno se sprašujemo, zakaj se človeštvo potaplja v morju krvi in solza. Bog na Jobova vprašanja ni odgovoril, ampak mu je pokazal svojo vsemogočnost in modrost. Srečanje s takim Bogom je Joba spremenilo. Edini odgovor, ki ga je zvedel, je, da je trpljenje skrivnost. Tako kot je skrivnost tudi Bog sam. Kdor bi znal odgovoriti na vprašanje glede trpljenja, bi znal odgovoriti tudi na vprašanje glede Boga. Martin Luter je rekel: »Samo Bog naj bo Bog!« Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu v obdobju nacizma.
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, naslov in navdih za tokratno duhovno razmišljanje sem poiskala v Knjigi psalmov. Psalmist je devetintrideseti psalm naslovil Človekova bednost. K pisanju sem se primorala po jutranjem sprehodu, ki ga je pospremil prebujajoč se dan v popolni samoti. Prvo jutro po razglasitvi odloka o zbiranju in druženju na javnih površinah. Navadno, kadar le utegnemo, nas je v moji jutranji družbi več: trije ali štirje pari nog z različnimi mislimi v glavah. Predvsem pa vsak par nog s svojimi problemi in različnimi pogledi na svet. To jutro smo dnevu naproti odkorakali vsak zase. Pred jutranjim sprehodom, kadar sem le doma, z mamo moliva. Po molitvi preletim jutranje novice in svojo knjigo obrazov, v kateri o strahovih, stiskah, nestrinjanjih, besu in krivicah pišejo znani pa tudi nekoliko manj znani prijatelji. To jutro mi je postreglo z vsem: na eni strani s človekovo bedo, a ne zaradi pomanjkanja materialnih dobrin. In na drugi strani z njenim nasprotjem: s človekovim bogastvom, a ne zaradi preobilja. Psalmist je v devetintridesetem psalmu, v peti vrstici zapisal: »Gospod, daj mi spoznati moj konec, kolikšna je mera mojih dni, spoznati hočem, kako sem minljiv.« (Ps 39,5) To jutro sem bila hvaležna, da mi življenje odmerja številne preizkušnje in stiske. Zdi se mi, da odkar sem ostala kot samostojna podjetnica le z dvema novčičema prihodka, omejitve, prepovedi prenašam s pokončno držo. Ker imam obilico časa, večkrat na dan pomislim na vse, za katere mislim, da imajo skrbi, podobne mojim, in si rečem: sedaj smo pa res vsi v istem čolnu. A čez nekaj časa v moj elektronski poštni predal prileti fotografija, na kateri vidim, da dva para nog mojih bližnjih prijateljev čas izolacije preživljata v lupini razkošne jadrnice. In nato pomislim: bolje, da varujem svojo pot in ne grešim s svojim jezikom (prim. Ps 39,2). Mogoče že res, da smo v istem čolnu, a globine voda življenja, v katerih plujemo, so različne. In ljudje smo dobri ali slabi plavalci. Vsaka večja jadrnica ali ladja je opremljena z rešilnimi jopiči in rezervnimi čolni ter sidrom, ki se vrže na dno morja, da se plovilo obdrži na določenem mestu. In kaj imamo mi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke? S čim se bomo rešili, ko bodo z našega malega čolna vesla padla v vodo? Tudi stiska in tesnoba sta lahko sidro, četudi nimate čolna ali jadrnice. Za preseganje duhovne bede in revščine ni potrebno, da vam noge bingljajo s čolna ali z bele jadrnice. Dovolj bo že, če bomo z lastnimi nogami trdno stali na tleh. Pa kakšna uzda nam bo tudi prišla prav, z njo bomo lahko obvarovali svoja usta pred človeško bednostjo.
Da nekaj ni več v redu z našim zdravstvenim sistemom, vemo vsi. Ne samo iz poročanja medijev o tem, da naj bi bilo okoli 130.000 Slovencev brez osebnega zdravnika, ampak nam je to jasno predvsem iz konkretnih izkušenj v dolgih čakalnih vrstah. Saj, dokler je človek pri zdravju, so podatki o ljudeh brez osebnega zdravnika in o dolgih čakalnih vrstah tiste vrste novic, ki jih preslišiš, ker se te ne tičejo. Tisti trenutek, ko pa zate postane to konkretna izkušnja, pa zadeva postane pomembna. Vsi vemo, da je Jezus tudi ozdravljal ljudi – tako nam poročajo vsi štirje evangeliji. Ampak odlomek iz Matejevega evangelija za današnjo nedeljo postavi ozdravljanje v posebno luč. Problem nastane, ko se Matej pridruži Jezusu in postane njegov učenec. Do tistega trenutka je namreč Matej od svojih rojakov pobiral davke za Rimljane. Zato je seveda bil osovražen in ožigosan kot narodni in verski izdajalec. Toda Matej je takoj povabil Jezusa in ostale učence k sebi na gostijo, kamor so prišli tudi nekateri pobiralci davkov in drugi grešniki. Ko so se ob to dejstvo obregnili pravoverneži, jim je Jezus preprosto odvrnil: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« Ampak Matej je dejansko bil zdrav in zaradi svojih dacarskih poslov verjetno dobro preskrbljen in rejen. To drži, ampak Jezus je k temu dodal, da ni »prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Jezus torej ozdravlja na vse ravneh: na telesni, ko ozdravlja slepe, gluhe in hrome; na socialni in odnosni kot je to v Matejevem primeru; in seveda tudi na duhovni – ko je iz Marije Magdalene izgnal sedem hudih duhov. »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« Lahko sem telesno popolnoma zdrav, a se v meni vse razkraja – zaradi preteklih spominov, polomov v življenju, nespametnih odločitev, uničenih odnosov, zamer, jeze, sovraštva in še marsičesa drugega. Lahko sem razmrcvarjen od notranjih ran, ki so mi jih prizadeli v preteklosti – občutki nevrednosti, zavrženosti, rane v srcu zaradi nasilja, zlorab … Rane, ki se jih ne more dotakniti in ozdraviti človeška roka, ampak samo Jezus. Je pa dejstvo, da si moram najprej sam priznati, da sem bolan, da sem ranjen, da potrebujem zdravnika. Dokler živim v zanikanju, ne bo šlo, ker »ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« Če si priznam, da potrebujem zdravnika, potem mu lahko slednjič tudi odprem srce, tiste globočine, kamor seže lahko samo On, ki je Zdravnik vseh zdravnikov in prinese ozdravljenje. In ne smemo pozabit še tega: vsak od nas se bo znašel v situaciji, ko mu medicina z vsemi svojimi sredstvi ne bo mogla preprečiti smrti. Takrat se bo zgodilo »ozdravljenje« od smrti. Kot to slikovito zapiše apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni.«
V času meseca ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev, ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamorkoli je prišel Nesrudin, ni ničesar prejel niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je doživel precejšnje razburjenje med tamkajšnjimi vaščani. Ti so mu povedali, kako je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila mnoge kokoši, race in purane vaščanov. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj lisico kaznujejo za njene pomore. Izmišljali so se razne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Ravno takrat je med njih prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za njegovo mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova.
O bližini in daljavi je mogoče govoriti v različnih pomenih; o njiju lahko npr. govorimo v prostorsko-fizičnem, časovnem, čustvenem, sorodstvenem ali pa duhovnem pomenu besede. Toda še tako prepričljivo filozofsko utemeljevanje bližine in daljave nam ne more posredovati občutka in izkušnje ene ali druge razsežnosti. Ker sta torej bližina in daljava predvsem izkustveni razsežnosti, govor o njiju predpostavlja, da smo ju izkusili. Toda tako na logično-mišljenjski kot tudi na eksistencialno-izkustveni ravni velja, da bližino in daljavo razumemo oz. zaznavamo le v njunem medsebojnem razmerju. Bližino spoznamo oz. občutimo glede na daljavo in daljavo glede na bližino. Obe se tako nujno medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Njuno merilo je razdalja. Bližino in daljavo je mogoče določiti le glede na razdaljo. To načelo seveda velja za človeka tudi na religijskem področju. Bog nam je blizu, ko občutimo njegovo navzočnost, in daleč, ko je ne občutimo. Občutiti njegovo navzočnost pa – ne glede na vso možno raznovrstnost psihološko-čustvenih učinkov – pomeni predvsem gotovost vere. Bog nam je lahko torej bolj ali manj blizu glede na stopnjo gotovosti naše vere, ki se lahko kaže tako v občutku ljubezni in duševni spokojnosti kot tudi v mistični vznesenosti in doživljanju metafizične povezanosti s celotnim stvarstvom. Toda ali je mogoče kategoriji bližine in daljave uporabiti za samega Boga, če pojem Boga razumemo kot absolutno transcendentno in hkrati imanentno, vseobsegajočo in hkrati vsepresegajočo poslednjo in navsezadnje edino Resničnost? V Koranu beremo, da je edini in večni Bog, »ki mu ni nihče enak« (sura 112:4), človeku hkrati »bližji od njegove vratne žile« (50:16). Po islamskem duhovnem izročilu je Bog »najbolj notranji misterij človeka« – skrivnost, ki je ni mogoče razkriti, vendar je hkrati skrivnost, ki ravno določa človeka kot človeka, njegovo resnično bit. Človek se s svojo vero Bogu lahko približuje in oddaljuje, Bog pa je kot Absolut vselej onstran bližine in daljave – in onstran vsake relacije. O tem, kako božja Resničnost presega kategoriji bližine in daljave, zgovorno pričajo osebna Božja razodetja muslimanskega puščavnika in mistika iz 10. stoletja, Abdaldžabarja an-Niffarija. V drugem poglavju svojega dela o »mističnih postajališčih« je zapisal besede, s katerimi bi rad končal svoje razmišljanje o bližini in daljavi. Bog je an-Niffariju dal spoznati: »Jaz sem Bližina, toda ne kakor bližina med stvarmi; in Jaz sem Daljava, toda ne kakor daljava med stvarmi. Tvoja bližina ni tvoja daljava in tvoja daljava ni tvoja bližina. Toda Jaz sem Bližina-Daljava, tisti, čigar daljava je bližina in bližina daljava. Kajti bližina in daljava, ki ju ti poznaš, sta razdalji: Jaz pa sem Bližina-Daljava brez razdalje.«
»Glej – to je véliki zakrament uč̌lovečenja, v katerem se v obliki hrane izvršuje tvoja včlenitev v Kristusa. Kaj je bolj notranjega v tvojem telesnem življenju? Kaj je bolj „tvojega“, kot so jedila, ki jih spreminjaš vase in ki postajajo tvoja substanca? Jezus je hotel v tolikšni meri biti ti in je hotel, da bi ti bil On: hotel je imeti med teboj in seboj tolikšno istovetnost priličenja, da je sestopil do te neizrekljivo prizadevne ljubezni, s katero se naredi za tvoj kruh in s tem za tvoje življenje.« To je v začetku 20. stoletja zapisal p. François de Sales Pollien, kartuzijan in nekaj let tudi pleterski prior, o skrivnosti presvete evharistije, ki jo z današnjim praznikom proslavljamo. Božja ljubezen – ki hoče prevzeti podobi kruha in vina, bo za človeštvo vedno ostala absurd. Neskončno sveti Bog si je izbral najpreprostejši podobi, da bi pod njima ostal s človekom, ki že dva tisoč let išče razlogov, zakaj da Bog ne obstaja in da ne more bivati med nami. Toda Kristus ostaja z nami, če ga ali če ga ne priznamo, če ga ali če ga ne sprejmemo. Tako nam je obljubil in Bog se, v nasprotju s človekom, svojih obljub drži. Danes praznujemo to neskončno Božjo norost, ki hoče postajati naše meso, ki s seboj želi hraniti ubogega človeka, da bi človek nekoč mogel živeti v njem. Postajati kakor Kristus, rasti v svetosti, bližati se Svetemu Bogu za Boga ni dovolj; on hoče, da postanemo on sam. Da se popolnoma izgubimo v njem, da bi v njem mogli samega sebe pravzaprav najti in tako na sebi uresničiti besede apostola Pavla: »Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.« (Kol 3,3) Kristus »ni hotel ustanoviti zakramenta zunaj svoje daritve«, nadaljuje kartuzijan, »zato da bi tebi nenehno ponavljal: tvoje življenje je v moji smrti. Če obstaja vrhunsko pretiravanje ljubezni v tem, da damo svoje življenje za tiste, ki jih ljubimo (prim. Jn 15, 13), je On iznašel še večje pretiravanje. Ni bil zadovoljen s tem, da je enkrat prelil na križu poslednjo kapljo krvi; hotel jo je prelivati vse dni na vseh krajih, kjer je postavljen oltar, in v vseh okoliščinah, v katerih duhovnik obhaja skrivnost Njegove daritve. [...] Ali se duše zavedajo „pretiravanj“ svojega Boga?« Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, predragi v Kristusu, danes praznujemo Kristusovo ostajanje med nami; našo vero, našega duha moramo hraniti z Bogom samim, zelo stvarno, zelo konkretno, zelo resnično – z evharističnim kruhom. Težka je ta skrivnost. Želim si, da bi jo kar najbolje spoznali in živeli tudi vi. Pollien, François de Sales, La pianta di Dio, Lib. Edit. Fiorentina, 1949, št. 1037.1040, pg. 684-6; sl. v: Na notranji poti k Bogu – Antologija kartuzijanskih piscev, KUD Logos, 2014, pg. 407-8.
On je čudovit urejen starejši gospod, poln znanja, duhovnega bogastva in dobrote. Saj je še veliko takšnih gospodov v Ljubljani, ali ne? A vendar – gospod, ki sem ga spoznala, bo za vedno ostal v mojem spominu. Kajti ta gospod je vrsto let spremljal svojo bolno ženo povsod, kamor je šla. Bolezen je bila huda in neozdravljiva, doma ni bilo možnosti izvajati zelo zahtevne nege, zato je na koncu zdravljenja in rehabilitacije odšla v dom za – kot pravimo – starejše občane, v DSO. Tako delajo številni. A mož, ta gospod, ki sem ga spoznala, je šel z njo. V dom za ostarele in nege potrebnih ljudi. Najprej v en dom, pa v drugi, da sta bila bliže svojim otrokom. Ko zdrav, aktiven mož odide iz svojega urejenega doma, pusti vse prijatelje in vse, kar ga je do takrat veselilo, da lahko ure in ure sedi ob svoji bolni ženi, takrat se pred njim prikloni ne samo zdravnik ali negovalka, ampak tudi narava okrog teh domov! Na to mojo izjavo se je gospod samo nasmehnil in dejal: »Veste, saj to sva si obljubila ob poroki – in te bom ljubil in spoštoval – v sreči in nesreči, bolezni in zdravju ...« Za njega je bilo torej to čisto normalno, da živi s svojo ženo tam, kjer sta lahko skupaj. Še na en način je objasnil svojo odločitev: »Slovenščina mi je najbolj všeč zato, ker ima DVOJINO. Tudi midva z ženo sva živela svojo »dvojino«, hvaležna, da sva lahko več kot petdeset let delila vse – mizo, posteljo, zaupanje in ljubezen, srce in misli …« Ja, kljub bolezni in trpljenju sta ostala skupaj do smrti. Zdaj, ko je ljubljena žena odšla na drugo obalo v večno življenje, gospod govori o hvaležnosti za vse, o neizmerni ljubezni, ki ni minila, ampak se samo preoblikovala in postala duhovna, in predvsem o neizmerni modrosti, ki jo je spoznal: »Veste, res je, kot pravi Sveto pismo – le eno je potrebno: ljubiti v hvaležnosti človeka, ki je odgovoril na tvojo ljubezen in naredil iz tvojega življenja nepozabno enkratno zgodbo! Meni je bila podarjena žena, ki me je ljubila in krepila … V domu, kjer sva bivala zadnje dni, so naju opazovale sestre usmiljenke na najinem sprehodu po vrtu – ona na vozičku, jaz šofer – in so govorile: »Ljubezen in zvestoba se sprehajata … Verjemite mi, to je najlepši opis najinega življenja …« A jaz upam, da se bosta tam pri Očetu vse ljubezni spet našla in da bodo angeli takrat zapeli besede psalmista: LJUBEZEN IN ZVESTOBA STA SE SPET SREČALA …
Iz medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke znašajo nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako je obraz človeka. Oh pogledu na otroke in matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični so ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali, pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. A v nekem trenutku se je v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (Dobri prijatelji) in se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo, ne čustveno, ampak preprosto hvaležno do ljudi, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje: brez pomoči Petra Opeke in združenja AKAMASOA bi skoraj zagotovo umrli na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. Upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, poskuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje mednje, odstranjuje krivičnost iz življenja. Take ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje zaradi dobrih ljudi postajalo manj krivično.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili«. (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca, kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Ko bi prišlo do svetovne katastrofe in bi na zemlji ostal živ samo en človek, ta ne bi mogel biti več kristjan, ker bi ostal čisto sam in ne bi bil več podoba Svete Trojice. Res je, kristjan je že po svoji naravi občestveno bitje, se pravi bitje odnosov, bitje darovanja in sprejemanja. Krščanski misleci so vseskozi želeli vsaj malo osvetliti to veliko skrivnost: Bog je en sam, a v njem so tri Božje osebe. Sveti Avguštin je ugotovil, da je pravzaprav ta želja – razumeti skrivnost svete Trojice – nekaj smešnega. Na samega sebe je začel gledati kot na otroka, ki se igra ob morju in želi s školjko preliti ves ocean v luknjico, ki jo je izdolbel na obmorski pečini. Sveta Trojica je skrivnost Boga, ki je Ljubezen, zato je noben še tako prodoren človeški um ne more umeti. Pa vendar Bog Stvarnik od Mojzesovih časov naprej človeka vabi v svoje notranje dogajanje. Tudi največjemu izmed prerokov, Mojzesu, se ni drugače razodel kot Bog Ljubezni, kot tisti Bog, ki je usmiljen in ki odpušča. K tej odpuščajoči ljubezni vabi tudi človeka. Znotraj Božjega ljubečega objema pa tudi človek doživi, da se na novo rodi. Res je, da človek, kot je že ugotovil Nikodem v pogovoru z rabijem Jezusom iz Nazareta, ne more iti nazaj v materino telo in se fizično na novo roditi. Toda duhovno se vseeno lahko poraja k novemu življenju, ker se Bog ne daje samo svojemu Sinu, ampak prek njega vsemu človeštvu. Od pradavnine, od večnosti, se podarja svojemu sinu in ga venomer rojeva. In Sin se podarja v Duhu nazaj svojemu Očetu. Da, med Očetom in Sinom je vzajemna neskončna ljubezen. Ta ljubezen je tolikšna, da se nam razkrije kot nova, tretja oseba. Gre namreč za odnos čiste podarjene ljubezni, ki pomeni navzočnost Svetega Duha. Kar pa je za nas v teh odnosih ljubezni znotraj samega Boga najlepše, je, da v teh odnosih ne gre za sebičnost v dvoje ali v troje, ampak smo v ta odnos porajanja, sprejemanja in dajanja povabljeni tudi mi. Zato nas je Kristus učil svojo molitev »Oče naš«, da bi tudi mi vstopili v ta intimni odnos z njegovim Očetom.
Radi govorimo o prihodnosti. Še posebej navsezgodaj. Ob voščilu dobrega jutra, drage poslušalke, dragi poslušalci, vam želim, da bi bil današnji dan dober začetek iskanja biserov naše prihodnosti. V zadnjih časih bolj redko slišimo, da nas čaka kaj dobrega. Bolj ali manj slišimo take ali drugačne črne napovedi. Ne samo zaradi vojn, podnebnih sprememb, ampak tudi zaradi vedno večjega staranja prebivalstva, vedno večje brezvoljnosti mladih in slabih ekonomskih napovedih. Vse to nam jemlje optimističen pogled v prihodnost. Pred leti sem spremljal dijake na študijskem potovanju po Grčiji. Moram jih pohvaliti, da so veliko vedeli in ob tem kazali veliko radovednost za novim znanjem. A dan za dnem, ko smo gledali vsemogoče razvaline, jih je počasi zagnanost minila. Razmetani kamni po raznih arheoloških najdiščih so si zelo podobni. Spraševati sem se začel, ali je pametno s tem utrujati mlade. Ne bi bilo pametneje, da pogledajo še kaj, kar bo pokazalo, kako Grki živijo danes in kakšno prihodnost kujejo za svoje mlade? Mlade naj bi vendarle bolj zanimala prihodnost kot preteklost. Ko smo v Delfih hodili od enega spomenika do drugega in na koncu uprizorili tekmo na starodavnem tekališču, jih je kar nekaj začelo pogovor o smiselnosti tekmovanja v antiki. V tistih časih niso imeli avtomobilov, televizij, računalnikov in telefonov, ampak so morali pešačiti, vse narediti na roko. Zakaj bi si tako prizadevali za taka tekmovanja, saj bi jim to samo jemalo moči za vsakdanje delo. Počasi so sami odkrili, da je od nekdaj v človeku potreba po tekmovalnosti, dokazovanju pred drugimi in po skupnih junakih. Iz celotnega pogovora ob zavzetem navijanju vsem prostovoljnim tekačem v stari areni so se strinjali, da je taka tekmovalnost veliko boljša kot tista na bojišču. Junaki, ki jih vsaka skupina potrebuje, so veliko bolj namenski, če ti nastanejo na igrišču kot pa kje v kakšnem spopadu divjih tolp. Ob teh modrih ugotovitvah mladih mi je vedno bolj prihajal v spomin stari rek: V ruševinah preteklosti so skriti biseri prihodnosti. Čeprav pogosto slišimo šalo, da se učimo zgodovino, zato da vemo, kako jo neumno ponavljamo, sem ob spontanem pogovoru dijakov videl, da je v tem lahko veliko dobrega. Predvsem za njihovo in našo prihodnost. Ruševine, ki jih ravno niso navduševale, so jim dale misliti, da so vlekli dobre smernice za skupno življenje. Vsak izmed nas se bo danes srečal s preteklostjo. Ni ravno nujno, da gremo na kakšen zgodovinski kraj, dovolj imamo možnosti že doma. Slike, znamenja, knjige nas lahko obogatijo s spominom na dogodek iz preteklosti. Želim vam, da bi kakor dijaki v Delfih zmogli v preteklem najti biser za prihodnost.
Mirno sem živel svoje življenje in se brigal zase, ko mi je zazvonil telefon. »Gospod Čušin? Moji vnuki, deca nesrečna in nespametna, berejo Harryja Potterja! Kaj naj storim?« »Vaši vnuki berejo? Knjige? To je čudovito! Kako ste to dosegli? Gotovo ste fantastična babica!« No, odgovor oziroma pogovor je bil nekoliko daljši, a vas ne bom utrujal. Vem, da bom koga vznemiril in razjezil … vem, da se marsikateri starševski kolega, pedagog, psiholog in terapevt ne bo strinjal z mano … vem, da se bodo dvignile preštevilne, predvsem krščansko opredeljene obrvi … ampak tako je moje mnenje: Kot verjamem, da ni dobrih in slabih izkušenj, temveč so le izkušnje, iz katerih se nekaj naučim, in izkušnje, ki me niso ničesar naučile, tako menim tudi, da ni dobrih in slabih knjig! V življenju sem prebral kar precej tako imenovanih »slabih« knjig, ki pa so me zelo veliko naučile! No, da ne bo pomote: zelo veliko slabih knjig sem seveda tudi odložil. Zakaj bi izgubljal čas?! S prebranim sem se spoprijemal, se prepiral, argumentiral ugovore … kaj naj rečem: ločeval zrno od plev in dobro od slabega … ter seveda nasprotno! In če pomislim na zgodbe, ki jih je moja generacija prebirala, ko smo bili še otroci … oziroma: manjši in mlajši otroci, kot smo zdaj … se mi zdi čudno, da ne stroka ne naši starši niso protestirali zaradi našega navduševanja nad – oh, kaj pa vem – Piko Nogavičko! Punca je ja živela sama v velikanski vili, s konjem in opico, ter se upirala vsaki avtoriteti, od šolske do državne! Kje so bile skrbne uslužbenke centrov za socialno delo, kje veterinarji za potrdila o cepljenju in carinska uprava za dovoljenja za uvoz (če se ne motim, je bila opica »kapucinka«), kje specialni pedagogi in gospod Juhant?! Kljukec s strehe je še en podoben primer, pa Tom Sawyer in Matilda, pa Nikec in Peter Nos!
Ko je takrat 47-letna Susan Boyle v tretji sezoni priljubljene resničnostne oddaje “Britanija ima talent” samozavestno zakorakala na oder, nihče ni pričakoval tega, kar je sledilo. Njen okrogel obraz, neurejena pričeska in za takšno priložnost precej skromna obleka so nedvomno pri žiriji, občinstvu in gledalci pred televizijskimi ekrani izzvali neizgovorjeno, a tako očitno vprašanje: Le kaj ta ženska počne tukaj? Po kratki predstavitvi ji je Simon Cowell zastavil vprašanje o tem, kaj so njene sanje. Kot iz topa je odgovorila: Želim postati poklicna pevka. Telesna govorica članov žirije in občinstva niso razkrili le dvoma o tem, da se kaj takega lahko zgodi, ampak je bilo zaznati tudi posmeh. Toda ko je Susan Boyle po prvih taktih glasbe odprla usta in začela peti pesem “I Dreamed a Dream” iz znanega muzikala “Nesrečniki”, ki temelji na zgodovinskem romanu Victorja Hugoja, so vsi ostali brez besed. Občinstvo je bilo navdušeno, ljudje so vstajali in ploskali, ona pa je pela. In verjetno je bilo ob tem le malo takih, ki se jim koža ne bi naježila. Z besedami: “To je bilo največje presenečenje, ki sem ga doživel v vseh treh sezonah oddaje,” je njen nastop pospremil član žirije Piers Morgan. In potem dodal: “Ko ste na začetku izjavili, da želite biti pevka, so se vam vsi smejali. Zdaj se ne smeji nihče. To je bil neverjeten nastop!” In čeprav Susan Boyle na takratnem tekmovanju ni zmagala, je njen debitantski album postal najbolje prodajani angleški debitantski album vseh časov. Ta zgodba je lahko sodobna prispodoba: ko se v nas o kom utrdi določena podoba, jo le težko spremenimo. “Po videzu in nastopu ta Susan Boyle nikakor ne more biti genialna pevka!” Naše izkušnje nas potrjujoče trepljajo po ramenih, ko nekoga ponovno “popredalčkamo”. Mislimo si, da to osebo poznamo, čeprav očitno ni tako. David je v enem od svojih psalmov priznal, da ne pozna niti svojih vzgibov. Mi pa trmasto vztrajamo, da poznamo ljudi. Mislimo, da vemo, kdo je “faca” in kdo je samo povprečnež. Toda to še zdaleč ni tako. Okoliščine, izkušnje, zgodovina, izvor in še številni drugi dejavniki vplivajo na človeka in ga oblikujejo. V 1. Samuelovi knjigi 16,7 beremo odlomek s temi besedami: “Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.” Tudi mi lahko po tem Božjem zgledu in z njegovim delovanjem izoblikujemo ljubečo naravnanost, ki nam bo omogočila v vsakem človeku videti “Susan Boyle” – človeka, ki lahko naredi nepričakovano.
Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.
Kdor ni delal ponoči, ne ve, kaj doživljajo delavci in delavke, ki jim je noč čas dela in velike angažiranosti. Ko se svet odene v temo, nebo prekrijejo zvezde in vsak normalen človek po naravni poti občuti potrebo, da spočije svoje telo, se mnogi odpravljajo na delo. Predvsem po bolnišnicah in različnih varnostnih postajah je noč enaka dnevu . številni ljudje prihajajo, odhajajo, odvijajo se aktivnosti, od katerih bi se nekaterim zavrtelo v glavi! Sama sem dolgo vrsto let imela nočno delo kot medicinska sestra. In nočno delo je vendarle drugačno od vsakdanjega. Prvo je sama tema, ki naredi ljudi bolj nezaupljive, več je strahu in negotovosti. Drugo je občutek osamljenosti, saj sodelavci odidejo domov in naenkrat si odgovoren ne za 2x, ampak 3x več stvari kot podnevi! Stari so rekli, da »noč ima svojo moč«, in res je tako. Bolniki, ki trpijo, imajo največje težave navadno ponoči. Umirajoči imajo največji strah, da bodo sami in zapuščeni, prav ponoči…. Zato so osebe, ki delajo ponoči, nosilci upanja. Če te nežno poboža ena dobra roka; če je nekdo pripravljen opolnoči sedeti zraven tebe in poslušati tvojo, že tolikokrat izgovorjeno zgodbo o strahu; če nekomu ni težko tudi ob treh ponoči zamenjati umazano perilo in preobleči posteljo – takrat veš, da so ljudje, ki se ne bojijo teme, da so ljudje, ki si upajo tudi sredi trde teme imeti nasmeh na obrazu in toplo besedo. In takrat spet verjameš, da vse le ni tako črno, kot se zdi! Najlepši trenutki nočne izmene, je pa prihod jutranje zarje. Ko se začne daniti, ko tam na obzorju na vzhodni strani neba počasi postaja vse bolj svetlo, se tudi nam, nočnim dežurnim, zdi, da prihaja trenutek odrešenja. Prihaja nov dan, na novo bomo lahko spet začeli, vse bo lažje! Prihajajo sodelavci, prinašajo s seboj nove sveže moči, odpirajo se nove rešitve! Celo, če je kdo umrl, v jutranji svetlobi njegov obraz izgleda umirjen, kot spočit po dolgem in težkem boju… Ko gremo v nočne izmene, nikoli ne vemo, kakšna bo noč – ali bo mirna in tiha, ali bo težka in polna nemira, borbe za življenje in še kaj… Odhajamo v noč z zaupanjem, da tudi ponoči nad nami bedi Nekdo, ki mu nobena noč ni temna in nobena pomoč nemogoča. In velikokrat nam On pošlje angele varuhe v človeški podobi, ki so z nami, da lahko naredimo vse, kar se od nas zahteva, tudi nemogoče stvari! A hrepenenje po jutru v nas budi upanje, da se nekoč vsaka zgodba in vsako trpljenje konča dobro, tako kot je treba.
Vloge prijateljev, ki zmorejo priskočiti na pomoč, so se v antiki zavedali še veliko bolj kot danes. Tako rekoč skoraj vsi grški modreci, ki so jih prištevali k prvim filozofom, so v svojih kratkih izrekih poudarjali njegov pomen. Solon iz Aten je tako dejal: »Prijateljev ne pridobivaj hitro, tiste, ki jih dobiš, pa hitro ne zavrzi.« Ali pa: »Spoštuj prijatelje.« Hilon iz Šparte je še bolj izrazito opozoril na vlogo prijateljev kot pomočnikov v stiski, ko je dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa (pojdi k njim) hitro.« Znameniti filozof Tales iz Mileta v Mali Aziji, ki je leta 585 pr. Kr. uspel natančno določiti pojav sončnega mrka, je govoril o tem, da moramo o prijateljih misliti in govoriti dobro v vsakem trenutku, tudi tedaj, ko niso v naši bližini. Takole pravi: »Spomni se tako navzočih kot odsotnih prijateljev.« Pritrjuje mu Pitak z otoka Lezbosa, ko nagovarja antičnega človeka: »Ne govori slabo o prijatelju niti dobro o sovražniku, takšno (dejanje) je namreč nerazumno.« Periander iz Korinta pa je poleg velikega pomena besed, ki jih izrečemo o človeku, ki ga imenujemo prijatelj, opozarjal tudi na potrebo po dejanjih. Tako se glasi njegov izrek: »Do prijateljev bodi enak v (njihovi) sreči in nesreči.« Podobno kot pri starih Grkih iz 6. stoletja pr. Kr. so tudi v kasnejši rimski družbi izpostavljali predvsem pozitivno stran prijateljstva. Horacij je prijatelja imenoval »polovica duše«, Cicero pa »drugi jaz« ter ugotavljal, da »bolj potrebuješ prijatelja kot ogenj in vodo.« A v antiki se najde tudi pregovor, ki trdi, da so prijatelji »tatovi časa«. Opozarja nas na zmernost tudi v tako pomembni in pozitivni sferi, kot je prijateljevanje. Obstaja namreč nevarnost, da v inflaciji prijateljskih druženj neizogibno izgubimo same sebe in svoj – če uporabim Cicerovo podobo – »prvi jaz«.
Z lahkoto si predstavljamo revolucionarne preobrate in spremembe. V zgodovini smo bili priče obratom, ki so vodili iz dobrega v slabo ali pa obrnjeno, iz slabega v dobro. Danes praznujemo binkošti. Po domače bi lahko temu prazniku rekli tudi praznik Svetega duha ali pa rojstni dan Cerkve. Božja beseda današnjega praznika nam naslika takratno situacijo. Razpoloženje med apostoli je bilo pred današnjim praznikom čisto »človeško«. Bilo jih je strah. Preplašeni so bili. Skrivali so se. Zaklepali so se. Živeli so v veliki negotovosti. Bali so se, da se bo tudi z njimi zgodilo kaj podobnega kot z njihovim Učiteljem: preganjanje, mučenje, smrt ... Strah, negotovost, dvom ... Vse to so pojmi oz. razpoloženja, ki so tudi nam domača. Ob pogledu na svet, v katerem živimo, na družbo, na družbene odnose, na politiko najdemo veliko veliko razlogov za strah in negotovost. In potem v Apostolskih delih beremo o revolucionarnem preobratu, ki ga je povzročil Sveti duh. Petdeset dni po veliki noči je v hiši, v kateri so bili Jezusovi učenci, »nenadoma nastal šum, kot da bi se bližal silovit vihar, /.../ in vsi so bili napolnjeni s Svetim duhom« (Apd 2,1-2). To izlitje je učence popolnoma spremenilo, namesto strahu je prišel pogum, namesto zapiranja so začeli oznanjati in vse dvome je pregnala vera, polna ljubezni. To je bil »krst« Cerkve, ki je tako pod vodstvom moči Svetega duha začela svojo pot skozi zgodovino. Vrata, ki so bila petdeset dni zaprta, so se na stežaj odprla. Krščanska skupnost, nič več zagledana samo vase, je začela množicam različnih narodov pripovedovati o velikih delih, ki jih je Bog storil, torej o vstajenju Jezusa, ki je bil prej križan. Gre za trenutek, ko so učenci postali pričevalci. Ko se je Jezus na binkošti prikazal apostolom in učencem, jim je dejal: »Mir vam bodi!« Če smo iskreni, je mir lakmusov papir, ki nam pokaže »pravilnost« našega ravnanja. Sveti duh, mir, resnica – to je bila prtljaga apostolov, ko so po binkoštih zapustili svoje »naslanjače« in odšli v svet, da bi oznanili resnico. In ko pogledamo nase, na svoje življenje, na položaj v Sloveniji, v družbi, v politiki – kje je mir, kje je resnica? Apostoli niso gledali nase, temveč so pričevali za resnico. Naj bo današnja nedelja tudi za nas spodbuda, da ne bomo videli samo sebe, ampak tudi resnico – pisano z veliko in malo začetnico – ter da bomo za to resnico pripravljeni tudi »trpeti«, če bo treba. Naj končam z besedami Marka Twaina, ki je zapisal: »Kadar ste v dvomih, povejte resnico. Resnica je najdragocenejše, kar imamo.«
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Pred skoraj desetletjem sem v vročem avgustu poletela na enega izmed grških otokov. Dolge dopustniške dni sem si krajšala s spoznavanjem otoka po dolgem in počez, vse do nekega jutra, ko sem se vkrcala na turistično ladjo in se v množici neznanih ljudi odpeljala daleč stran od obale. Plovba kot plovba, nič posebnega. A kapitan nam je obljubil, da bomo videli želve. Zaradi te obljube sem se odločila, da odrinem na globoko morje, čeprav imam raje kopno. Do tistega jutra še nikoli nisem videla morske želve, le sem pa tja kakšno manjšo kopensko. Ko smo se bližali življenjskemu prostoru morske želve, so se moji sopotniki na ladji vznemirili in začeli nemirno drenjati. V svet želv smo lahko pokukali skozi stekleno ladijsko dno. Izpod oklepa so ven moleli velika želvina glava, dva para nog in rep. V trenutku pomislim: ni tako slabo biti želva. Kadarkoli si v nevarnosti, se lahko povlečeš v svoj oklep. Čeprav nihče izmed potnikov ni nosil obleke, podobne želvinemu oklepu, se mi je zdelo, da okrog mene sedi velika želvja družina. Vsak v svojem oklepu, iz katerega ven molijo glava, roke in noge. V naravi življenja želve je, da je ujeta v oklep, ki jo brani pred nevarnostmi, pa še skrije se lahko vanj in glavo na plano pomoli šele, ko je nevarnosti konec. Kaj pa mi? Tudi na nas prežijo nevanosti, a navadno drugačne, kot so globine morja. Narava nam ni dala oklepa iz 60 kosov, ki bi nas ščitil. Zato moramo, ko na nas preži nevarnost, tudi mi nase navleči oklep ter v roke vzeti ščit. Noge, roke in glavo pa bomo še vedno molili ven. In če si ne bomo izbrali prevelike številke oklepa, temveč bo ta narejen po meri, se bomo premikali hitreje od želve. Tako kot je vsak želvin oklep izviren, sta tudi moj in vaš. Človeški oklepi nas lahko obvarujejo pred marsikatero nadlogo: pred pretirano bližino sopotnika na istem letu s sanjskega otoka ali pred vrtanjem naših prijateljev z nemogočimi vprašanji. Tako opremljeni bomo manj ranljivi. Želva vse svoje življenje nosi samo en oklep in samo vsaki dve leti odide na kopno, da izvali jajca. Z nami je drugače. Včasih predolgo živimo v oklepu gotovosti, drugič se obdamo z oklepom molka in potrpežljivosti ali pa oklep prehitro snamemo. Največkrat se obdamo z oklepom nepredušnosti, ko ne želimo, da nas kdo zaradi naše krhkosti znova rani, ko želimo zaščititi dušo in srce. A kot želva moramo tudi mi zajeti zrak, sicer bomo z oklepom vred utonili. Mogoče je poletje res pravi čas, da snamemo naše oklepe, jih dobro speremo in posušimo. Če jih ne bomo nikoli sneli, se lahko pod njimi nabere rja, ki nas bo razjedla. Pa še nekaj: na ščit le ne pozabite in na ladijski krov povabite samo iskrene prijatelje.
Nekoč je živel kamnosek, ki je bil nezadovoljen sam s sabo in s svojim položajem. Tako je nekega dne šel mimo hiše bogatega trgovca. Skozi vrata je videl številne dragocenosti in pomembne obiskovalce. »Kako vpliven je ta trgovec,« si je kamnosek mislil. Postal je zelo nevoščljiv in si zaželel, da bi bil lahko takšen kot ta trgovec. Na njegovo veliko začudenje, je nenadoma tudi postal trgovec, ki uživa v luksuzu in moči, kot si je ni nikoli niti predstavljal in ki mu jo drugi zavidajo. Kmalu je prišel mimo visok uradnik, ki so ga prenašali v pozlačeni nosilnici. Spremljali so ga njegovi pomočniki in vojaki, ki so udarjali na gonge. Vsi, ne glede kako bogati so bili, so se morali globoko prikloniti tej procesiji. »Kako mogočen je šele ta udarnik,« si je mislil nekdanji kamnosek, »kako bi bil rad takšen visok uradnik!« In res je postal visok uradnik, povsod so ga nosili v okrašeni nosilnici. Ljudje so se ga bali in ga hkrati sovražili. Ker je bilo vroče poletje, se je počutil neprijetno v lepljivi nosilnici. Pogledal je v nebo proti soncu, ki je ponosno svetilo in se ni menilo zanj. »Kako mogočno je sonce, kako bi bilo šele, če bi bil kot sonce,« je pomislil. Postal je sonce, ki močno sije na vse, žge na polja, na utrujene delavce in kmete. Tedaj se med njim in zemljo postavi velikanski črn oblak, da sončni žarki ne morejo več sijati na zemljo v vsej svoji moči. »Kako mogočen je ta nevihtni oblak, želim si biti tak oblak!« In postal je tudi oblak, zalival je polja in vasi z dežjem. Nenadoma občutil, da ga je nekaj odrinilo stran, nekakšna velika moč, in spoznal je, da je to veter. »Kako mogoče je, rad bi bil kot veter!« Postal je veter, ki je odnašal vse pred sabo. A čez čas je naletel na nekaj, česar ni mogel premakniti, ne glede na to, kako močno je pihal. Bila je velika, mogočna skala. »Kako mogočna skala, želim si biti skala!« Postal je tudi skala, najmogočnejša na Zemlji. Ko je tam stal, je zaslišal zvok kladiva, ki je udarjal ob dleto, to pa v trdo površino in začutil je, da se nekaj na njem spreminja. »Kaj bi bilo lahko bolj mogočno kot jaz, velika skala?« je pomislil. Pogledal je navzdol in čisto na dnu zagledal postavo kamnoseka. Ta nekoliko fantastična zgodba nam lahko da misliti, kakšna je naša moč, če jo seveda znamo prepoznati in uporabiti. Ne pa da bi si le želeli biti kot nekdo drug.
Neveljaven email naslov