Moj gimnazijski sošolec, kasnejši uslužbenec NASE, je na šolski ekskurziji po Ljubljani, vajen le kroparskih hiš in hišic, edini z odprtimi usti strmel v nebotičnik. Približno tako sem jaz preteklo jesen zrla na veliko skakalnico – pravimo ji letalnica – v Planici. Nekje te v življenju že ujame prizor, ob katerem se zaveš, kako si majhen. Zanimivo: po postavi človek ni noben velikan, a je sposoben nadvelikanskih dejanj. Menda so bili davni predniki lovci in nabiralci plodov. Pesnik Menart pa pravi: Strah me je krutosti, da jém. Vse, kar spravimo vase, je bilo prej živo; neke vrste ubijalci smo. Zadnje čase se resno sprašujemo, ali človek sme uporabiti vse, kar zmore odkriti. Kje so meje dopustnega? Kdo je zakonodajalec? Ob zgodbi z babilonskim stolpom je rečeno: Zdaj jih ne bo nič več zadržalo. Kar koli bodo hoteli, bodo naredili. (1 Mz 11,6). Preprosto je Gospod »stopil dol« in jim zmešal jezike. Pomenljivo. Ali še veljavno? Nemara pa! Bumerang še vedno pomeni prilet nazaj in krepak udarec. Prenapetost povzroči kak polom. Prenajedenost debeljenje in bolezen. Neobvladanost pa zasvojenost. Do kam? Do kam z izumi in nevarnimi igrami? Mi, ki »za zadnjimi zvezdami grabimo, grozo izzivamo, v dušo jo vabimo«, z raziskavami vesolja kaj koristimo milijardi lačnih otrok in drugim sirotnikom tega planeta? Ta hip nič, kaj pa se utegne spremeniti na bolje čez nekaj let? Mar mi ne uživamo kakih sedanjih dobrin na račun nekdanjih neugnano norčavih izumiteljev, ki so Bogu kradli čas s svojimi idejami? Pa vseeno, do kam? Ko se pred nami odvija trgovina z ljudmi, ko se kotí novodobno suženjstvo, ko smo sposobni laboratorijske produkcije življenja, ko preoblikujemo naravo v izdelke neokulture. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo. Više, hitreje, močneje. Spet in spet smo tepeni za svojo objestnost, pa vendar je – teološko rečeno – skrivnost greha tako nedoumljivo blagoslovljena, da tudi kaj najslabšega povzroči nekaj dobrega. Po Pavlovo: kjer se množi greh, se množi tudi milost. Mitska zgodba o Kajnu in Abelu se nadaljuje v naš čas. Že onadva sta bila strokovnjaka; eden pastir, drug poljedelec. Začetnika civilizacije, da ljudje lahko občudujemo nebotičnike in letalnice in se odrivamo v vesolje.

Moj gimnazijski sošolec, kasnejši uslužbenec NASE, je na šolski ekskurziji  po Ljubljani, vajen le kroparskih hiš in hišic, edini z odprtimi usti strmel v nebotičnik. Približno tako sem jaz preteklo jesen zrla na veliko skakalnico – pravimo ji letalnica – v Planici.  Nekje te v življenju že ujame prizor, ob katerem se zaveš, kako si majhen. Zanimivo: po postavi človek ni noben velikan, a je sposoben nadvelikanskih dejanj.

Menda so bili davni predniki lovci in nabiralci plodov. Pesnik Menart pa pravi: Strah me je krutosti, da jém. Vse, kar spravimo vase, je bilo prej živo; neke vrste ubijalci smo.

Zadnje čase se resno sprašujemo, ali človek sme uporabiti vse, kar zmore odkriti. Kje so meje dopustnega? Kdo je zakonodajalec?

Ob zgodbi z babilonskim stolpom je rečeno: Zdaj jih ne bo nič več zadržalo. Kar koli bodo hoteli, bodo naredili. (1 Mz 11,6).  Preprosto je Gospod »stopil dol« in jim zmešal jezike.

Pomenljivo. Ali še veljavno? Nemara pa!  Bumerang še vedno pomeni prilet nazaj in krepak udarec. Prenapetost povzroči kak polom. Prenajedenost  debeljenje in bolezen.  Neobvladanost pa zasvojenost.

Do kam? Do kam z izumi in nevarnimi igrami?  Mi, ki »za zadnjimi zvezdami grabimo, grozo izzivamo, v dušo jo vabimo«, z raziskavami vesolja kaj koristimo milijardi lačnih otrok in drugim sirotnikom tega planeta?  Ta hip nič, kaj pa se  utegne  spremeniti na bolje čez nekaj let? Mar mi ne uživamo kakih sedanjih dobrin na račun nekdanjih neugnano norčavih izumiteljev, ki so Bogu kradli čas s svojimi idejami?

Pa vseeno, do kam? Ko se pred nami odvija trgovina z ljudmi, ko se kotí novodobno suženjstvo, ko smo sposobni laboratorijske produkcije življenja, ko preoblikujemo naravo v izdelke  neokulture.

Zdaj jih ne bo nič več zadržalo. Više, hitreje, močneje.  Spet in spet smo tepeni za svojo objestnost, pa vendar je – teološko rečeno – skrivnost greha tako  nedoumljivo blagoslovljena, da tudi kaj najslabšega povzroči nekaj dobrega. Po Pavlovo: kjer se množi greh, se množi tudi milost.

Mitska zgodba o Kajnu in Abelu se nadaljuje v naš čas. Že onadva sta bila strokovnjaka; eden pastir, drug poljedelec. Začetnika civilizacije, da ljudje lahko občudujemo nebotičnike in letalnice in  se odrivamo v vesolje.