Dobro jutro spoštovane poslušalke, poslušalci. Se vam ne zdi, da smo se na te pozdrave že privadili? In ne samo pozdravov, iz dneva v dan, iz leta v leto nam je vedno več stvari samo po sebi umevnih. Verjetno ste že kdaj videli sliko, kjer nam ob prvem pogledu ni bilo jasno, kaj naj bi predstavljala: le nekakšne črne pike in bel prazen prostor med njimi. Potem nam kdo reče, da je to slika npr. malo prikritega jezdeca na konju. Če prej nismo nič prepoznali, sedaj ne gre drugače, kot da vsakič vidimo jezdeca. V našem spominu smo ustvarili vzorec, ki povezuje črne madeže na beli podlagi v podobi jezdeca. Prav tako smo si pridobili vzorce in jih prisvojili: da je treba zjutraj pozdraviti ljudi, si umiti zobe, se urediti in podobno. Še k sreči! Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi se morali vsako jutro zavestno odločati, kaj bomo storili in kako. Te dobre stare navade nam olajšajo življenje. A kaj ko niso samo dobri vzorci. Mar se nam kdaj ne zdi, da me sosed ne pozdravi iskreno in prijazno? Na radiju ni nič novega, v državi pa samo kradejo in goljufajo. Naučili smo se, da življenje ni nič vredno, da nas nihče niti ne povoha in podobno. Sami vemo, kako je živeti, če vsako jutro že vstanemo narobe. Bolj kot bomo to verjeli, bolj se nam bo to dogajalo. Nič ne bo pomagala sosedova dobra volje, prijazen pozdrav ali celo povabilo na kavo, če sem prepričan, da ta moj sosed nikoli ni prijazen, če pa že je, ni iskren. Ne rečem, da ni neiskrenih ljudi, krivice in kopico slabega na svetu. Vprašamo se lahko, če smo na svetu zato, da iščemo težave in napake, ali pa da dobro in prijetno živimo. Morda je kdo celo zadovoljen s svojimi mračnimi pogledi na ljudi in življenje, pošteno se je ob tem vprašati, če s svojim pogledom ne kvari pogleda drugim. Ko mi je nekdo pokazal, kako lahko povežem tiste črne lise na beli podlagi, bom težko videl kaj drugega kot jezdeca. Koliko težje je ljudem, ko smo jim z vso zavzetostjo očrnili to ali ono. Z vzorcem nezadovoljstva in črnogledosti smo okužili še druge. Smo v postnem času, ko naj bi premislili, kaj je dobro v našem življenju. Ne bi bilo smiselno, da se odpovemo širjenju kakšnega črnogledega vzorca in jih raje okužimo s kakšnim lepim pogledom, ki jim bo polepšal dan? Vsi poznamo tisto, da naj se postimo na skrivnem, v javnosti pa bi moral biti naš obraz obličje odrešenja. Verjemite, gotovo vas bo po takem postu, kjer bomo iskali vzorce veselja, vedno čakal dober dan.

Dobro jutro spoštovane poslušalke, poslušalci. Se vam ne zdi, da smo se na te pozdrave že privadili? In ne samo pozdravov, iz dneva v dan, iz leta v leto nam je vedno več stvari samo po sebi umevnih. Verjetno ste že kdaj videli sliko, kjer nam ob prvem pogledu ni bilo jasno, kaj naj bi predstavljala: le nekakšne črne pike in bel prazen prostor med njimi. Potem nam kdo reče, da je to slika npr. malo prikritega jezdeca na konju. Če prej nismo nič prepoznali, sedaj ne gre drugače, kot da vsakič vidimo jezdeca. V našem spominu smo ustvarili vzorec, ki povezuje črne madeže na beli podlagi v podobi jezdeca.

Prav tako smo si pridobili vzorce in jih prisvojili: da je treba zjutraj pozdraviti ljudi, si umiti zobe, se urediti in podobno. Še k sreči! Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi se morali vsako jutro zavestno odločati, kaj bomo storili in kako. Te dobre stare navade nam olajšajo življenje. A kaj ko niso samo dobri vzorci. Mar se nam kdaj ne zdi, da me sosed ne pozdravi iskreno in prijazno? Na radiju ni nič novega, v državi pa samo kradejo in goljufajo. Naučili smo se, da življenje ni nič vredno, da nas nihče niti ne povoha in podobno. Sami vemo, kako je živeti, če vsako jutro že vstanemo narobe. Bolj kot bomo to verjeli, bolj se nam bo to dogajalo. Nič ne bo pomagala sosedova dobra volje, prijazen pozdrav ali celo povabilo na kavo, če sem prepričan, da ta moj sosed nikoli ni prijazen, če pa že je, ni iskren.

Ne rečem, da ni neiskrenih ljudi, krivice in kopico slabega na svetu. Vprašamo se lahko, če smo na svetu zato, da iščemo težave in napake, ali pa da dobro in prijetno živimo. Morda je kdo celo zadovoljen s svojimi mračnimi pogledi na ljudi in življenje, pošteno se je ob tem vprašati, če s svojim pogledom ne kvari pogleda drugim. Ko mi je nekdo pokazal, kako lahko povežem tiste črne lise na beli podlagi, bom težko videl kaj drugega kot jezdeca. Koliko težje je ljudem, ko smo jim z vso zavzetostjo očrnili to ali ono. Z vzorcem nezadovoljstva in črnogledosti smo okužili še druge.

Smo v postnem času, ko naj bi premislili, kaj je dobro v našem življenju. Ne bi bilo smiselno, da se odpovemo širjenju kakšnega črnogledega vzorca in jih raje okužimo s kakšnim lepim pogledom, ki jim bo polepšal dan? Vsi poznamo tisto, da naj se postimo na skrivnem, v javnosti pa bi moral biti naš obraz obličje odrešenja. Verjemite, gotovo vas bo po takem postu, kjer bomo iskali vzorce veselja, vedno čakal dober dan.