Knjiga modrosti, ki jo najdemo v judovski Bibliji, nam govori, kaj neki je pogoj, da bi naše srce bilo sposobno ljubiti in bilo pripravljeno verovati. Odgovor je preprost: naše srce mora ostati ali pa postati ponovno mlado. Ko smo mladi, smo se sposobni navdušiti, biti presenečeni in videti lepoto, opaziti nekaj nenavadnega, izjemnega. In takšen je bil pisec knjige Modrosti, Modri Salamon iz Aleksandrije, ki je gledal okoli sebe in videl čudovite pustinje in oaze, ob pogledu na morje, zvezde ga je kar prevzelo. Navdušen je bil nad lepoto in tako majhnega se je počutil, zato je slikovito spregovoril in dejal: kaj pa je človek pred tem čudovitim svetom, kaj je vendar človek pred to lepoto, ki nas obdaja, pred zagonetnostjo, v kateri živimo? Je le drobna kaplja na tehnici, to neznatno kapljo lahko spregledamo, saj na tehtnici zagotovo ne bo prevagala. V Svetem pismu že na prvih straneh beremo, kako se je človeško življenje začelo z začudenjem, s presenečenjem. Adam sicer občuduje živa bitja, ki so okoli njega in jim da celo ime, toda vzhičen od radosti je šele takrat, ko zagleda Evo. Takrat vzklikne: to je kost od moje kosti, meso od mojega mesa, skratka to je nekaj neverjetnega, nekaj takega, kar v življenju še nikoli nisem videl, pa vendar sem živel v raju! Pred njim je ženska, ki jo je Bog ustvaril, ona mu bo pomagala, da bo znal ljubiti, ga naučiti, kako je lahko srečen. Toda že Modri Salamon je ugotovil, da je največje presenečenje Bog sam, tudi ta svet, naj bo še tako lep, je vendar takšen, da ne bi mogel sam obstati, ko ga ne bi vzdrževala Božja roka, saj vendar ni popoln. In tudi človek sam ne bi preživel, ko ga ne bi ljubil Bog in mu odpuščal, sprejemal tudi v njegovi pomanjkljivosti. Danes vsi radi hodimo po svetu, potujemo v daljne kraje in občudujemo vse, kar je Bog ustvaril. Opazimo tudi, da velika večina ljudi po svetu rada moli. Podobno tudi mi sami najlažje molimo v tihoti narave, ob bučanju morja, v pogledu na gore, ob trenutkih, ko se nebo dotakne zemlje. A Modri Salamon nam pravi, naj bo naše srce še bolj pogumno, ambicioznejše, in naj se navdušimo drug nad drugim. Mi sami smo namreč drug drugemu čudež in veliko presenečenje. Ljudje znamo ljubiti tako, kakor narava še ne zna. Narava namreč še ne uspe odpuščati, naše srce pa zna objeti in oprostiti. Ob drugem, ki nas ljubi, smo presenečeni, ob njem smo lahko navdušeni. Kar iznenada nas Bog znova preseneti z novimi dogodki, prijateljstvi, spoznanji, z novo podaritvijo ljubezni.

Knjiga modrosti, ki jo najdemo v judovski Bibliji, nam govori, kaj neki je pogoj, da bi naše srce bilo sposobno ljubiti in bilo pripravljeno verovati. Odgovor je preprost: naše srce mora ostati ali pa postati ponovno mlado. Ko smo mladi, smo se sposobni navdušiti, biti presenečeni in videti lepoto, opaziti nekaj nenavadnega, izjemnega.

In takšen je bil pisec knjige Modrosti, Modri Salamon iz Aleksandrije, ki je gledal okoli sebe in videl čudovite pustinje in oaze, ob pogledu na morje, zvezde ga je kar prevzelo. Navdušen je bil nad lepoto in tako majhnega se je počutil, zato je slikovito spregovoril in dejal: kaj pa je človek pred tem čudovitim svetom, kaj je vendar človek pred to lepoto, ki nas obdaja, pred zagonetnostjo, v kateri živimo? Je le drobna kaplja na tehnici, to neznatno kapljo lahko spregledamo, saj na tehtnici zagotovo ne bo prevagala.

V Svetem pismu že na prvih straneh beremo, kako se je človeško življenje začelo z začudenjem, s presenečenjem. Adam sicer občuduje živa bitja, ki so okoli njega in jim da celo ime, toda vzhičen od radosti je šele takrat, ko zagleda Evo. Takrat vzklikne: to je kost od moje kosti, meso od mojega mesa, skratka to je nekaj neverjetnega, nekaj takega, kar v življenju še nikoli nisem videl, pa vendar sem živel v raju! Pred njim je ženska, ki jo je Bog ustvaril, ona mu bo pomagala, da bo znal ljubiti, ga naučiti, kako je lahko srečen.

Toda že Modri Salamon je ugotovil, da je največje presenečenje Bog sam, tudi ta svet, naj bo še tako lep, je vendar takšen, da ne bi mogel sam obstati, ko ga ne bi vzdrževala Božja roka, saj vendar ni popoln. In tudi človek sam ne bi preživel, ko ga ne bi ljubil Bog in mu odpuščal, sprejemal tudi v njegovi pomanjkljivosti.

Danes vsi radi hodimo po svetu, potujemo v daljne kraje in občudujemo vse, kar je Bog ustvaril. Opazimo tudi, da velika večina ljudi po svetu rada moli. Podobno tudi mi sami najlažje molimo v tihoti narave, ob bučanju morja, v pogledu na gore, ob trenutkih, ko se nebo dotakne zemlje. A Modri Salamon nam pravi, naj bo naše srce še bolj pogumno, ambicioznejše, in naj se navdušimo drug nad drugim. Mi sami smo namreč drug drugemu čudež in veliko presenečenje. Ljudje znamo ljubiti tako, kakor narava še ne zna. Narava namreč še ne uspe odpuščati, naše srce pa zna objeti in oprostiti. Ob drugem, ki nas ljubi, smo presenečeni, ob njem smo lahko navdušeni. Kar iznenada nas Bog znova preseneti z novimi dogodki, prijateljstvi, spoznanji, z novo podaritvijo ljubezni.