Ničelna stopnja tolerance do nasilja. Sem za! Nasilja se bojim, trpljenja tudi. Pomanjkanja veliko manj. Zakaj pa bi morali imeti vse in vsega kar čez mero! Zadošča že minimum, kadar zmanjkuje. Na to, da v vlogi staršev in drugih vzgojiteljev ni dopustno otroka za kaj prikrajšati, mu kaj odvzeti, mu kaj ukazati, ga trdo prijeti in mu brez nežnih smehljajev pokazati, da mi je zanj mar in da ga želim pripraviti na odgovorno življenje do sočloveka, pa ne pristajam. Nasveti glede prijazne vzgoje niso nič novega in táko vzgojo podpiram. Makarenko, don Bosko, naš Slomšek; le da slednja dva pedagogika iz časov mojega študija ni omenjala. Slomška celo je, a le zavoljo palice in njegovega pregovora o njej. Tepena nisem bila nikoli, pa za kake svoje vragolije bi lahko bila. Pri hiši nismo poznali jeze in kletve, niti prerekanja in dolgoveznega pojasnjevanja. V tej klimi sem odraščala in to, da nisem imela vsega, kar so imeli drugi, sem nadomestila s tem, da sem si vse zapomnila in rada brala in da so mi dolgi odstavki ostajali v dobesednem spominu. Malo sem res zavidala sošolkam s pentljo v laseh in s kratkimi krilci in čevlje z malce višjo peto sem dobila šele tam po maturi enkrat. Da bi se pa zato v življenju počutila zapostavljeno in oropano potrebne samozavesti in osebnostno pohabljeno, naj mi pa to kdo jasno dokaže. Te dni sem bila spet priča sodobnemu vzgojnemu vzorcu: na obredni slovesnosti je v prvi vrsti petletni deček uprizarjal pravi kraval, a ga je mamica le privijala k sebi, ga božala in poljubljala, on je pa nadaljeval svojo predstavo. Ostaja mi živ spomin na svoje učiteljevanje, ki ni poznalo nedoslednosti. Če si je kdo privoščil izmikanje, sva se javno pomenila, kaj ta čas v tovarni dela njegova mama ali pa oče ali pa oba. »Korajžni ste pa bili,« mi zdaj pravi kak najmanj vsaj 65-letnik,« da ste enako pravično ošteli otroke funkcionarjev kot nas.« Vem, da sem nekoč nekega srboriteža zuhljala, čeprav to dovoljeno tudi takrat ni bilo in se s takim stališčem strinjam. Nasprotujem vsakemu nasilju. Vendar pa resnost, doslednost in poštenje menda še niso nasilje.

Ničelna stopnja tolerance do nasilja. Sem za! Nasilja se bojim, trpljenja tudi. Pomanjkanja veliko manj. Zakaj pa bi morali imeti vse in vsega kar čez mero! Zadošča že minimum, kadar zmanjkuje. Na to, da v vlogi staršev in drugih vzgojiteljev ni dopustno otroka za kaj prikrajšati, mu kaj odvzeti, mu kaj ukazati, ga trdo prijeti in mu brez nežnih smehljajev pokazati, da mi je zanj mar in da ga želim pripraviti na odgovorno življenje do sočloveka, pa ne pristajam.

Nasveti glede  prijazne vzgoje niso nič novega in  táko vzgojo  podpiram. Makarenko, don Bosko, naš Slomšek; le da slednja dva pedagogika iz časov mojega študija  ni omenjala.  Slomška celo je, a le zavoljo palice in njegovega pregovora o njej.

Tepena nisem bila nikoli, pa za kake svoje vragolije bi lahko bila. Pri hiši nismo poznali jeze in kletve, niti prerekanja in dolgoveznega pojasnjevanja. V tej klimi sem odraščala in to, da nisem imela vsega, kar so imeli drugi, sem nadomestila s tem, da sem si vse zapomnila in rada brala in da so mi dolgi odstavki ostajali v dobesednem spominu. Malo sem res zavidala sošolkam s pentljo v laseh in s kratkimi krilci in čevlje z malce višjo peto sem dobila šele  tam po maturi enkrat. Da bi se pa zato v življenju počutila  zapostavljeno in oropano potrebne samozavesti in  osebnostno pohabljeno,  naj mi pa to kdo  jasno dokaže.

Te dni sem bila spet priča sodobnemu vzgojnemu vzorcu: na obredni slovesnosti je v prvi vrsti petletni deček uprizarjal pravi kraval, a ga je mamica le privijala k sebi, ga božala in poljubljala, on je pa nadaljeval svojo predstavo.

Ostaja mi živ spomin na svoje učiteljevanje, ki ni poznalo nedoslednosti. Če si je kdo privoščil izmikanje, sva se javno pomenila, kaj ta čas v tovarni dela njegova mama ali pa oče ali pa oba. »Korajžni ste pa bili,« mi zdaj pravi kak  najmanj  vsaj 65-letnik,« da ste enako pravično ošteli otroke funkcionarjev kot nas.« Vem, da sem nekoč nekega srboriteža zuhljala, čeprav to dovoljeno tudi takrat ni bilo in se s takim stališčem strinjam.

Nasprotujem vsakemu nasilju. Vendar pa resnost, doslednost in poštenje menda še niso nasilje.